PEDAGOŠKA FAKULTETA
DIPLOMSKO DELO
VERONIKA KOVAČ
PEDAGOŠKA FAKULTETA ODDELEK ZA RAZREDNI POUK
VPLIV UPORABE KLJUČEV O MORSKIH ORGANIZMIH NA ZNANJE ŠTUDENTOV
RAZREDNEGA POUKA IN PREDŠOLSKE VZGOJE DIPLOMSKO DELO
Mentorica: dr. Barbara Bajd, izr. prof. Kandidatka: Veronika Kovač Somentor: dr. Iztok Devetak, doc.
Ljubljana, maj 2013
svojemu pokojnemu atu.
»Pridite do roba,« je rekel.
Prišli so.
Potisnil jih je.
In so vzleteli.
(Guillaume Apollinaire)
Iskreno se zahvaljujem mentorici dr. Barbari Bajd in somentorju dr. Iztoku Devetaku za mnoge nasvete, vzpodbudne besede in strokovno pomoč pri nastajanju diplomskega dela.
Zahvala gre tudi prof. Tini Karče za prevod v angleški jezik.
Z diplomskim delom zaključujem obdobje študija, zato se z vso ljubeznijo zahvaljujem svojemu očetu, mami, bratu in fantu za velike spodbude in podporo.
Podpisana Veronika Kovač, rojena 3. 3. 1986, študentka Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani, smer razredni pouk, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Vpliv uporabe ključev o morskih organizmih na znanje študentov razrednega pouka in predšolske vzgoje pri mentorici dr. Barbari Bajd in somentorju dr. Iztoku Devetaku avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni;
teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.
_____________________________
Ljubljana, maj 2013
I
Diplomsko delo je sestavljeno iz dveh delov. Teoretični del najprej vsebuje opis termina morje in morska obala. V nadaljevanju sledi pregled najznačilnejših morskih organizmov, ki jih lahko srečamo v pršnem pasu, pasu bibavice in priobalnem pasu.
Predstavljeni so poenostavljeni biološki ključi za določevanje organizmov, njihova razpoznavnost in uporabnost. Opredeljene so vrste bioloških ključev in postopki, ki jih z njimi razvijamo pri otrocih. Definiran je tudi konstruktivističen način učenja naravoslovja, pomen dela na terenu za usvajanje biološkega znanja in sodelovalno učenje. V empiričnem delu je podana uporabnost poenostavljenih bioloških ključev za usvajanje biološkega znanja o organizmih pri študentih razrednega pouka in predšolske vzgoje ter njihova stališča do uporabe poenostavljenih bioloških ključev pri bioloških vsebinah naravoslovja. Predstavljen je napredek v znanju študentov po delu na terenu z uporabo poenostavljenih bioloških ključev, zato je primerjano znanje študentov pred aktivnostmi na terenu in po njih. Prav tako je podana primerjava znanja študentov razrednega pouka in študentov predšolske vzgoje po uporabi ključev ter znanje rednih in izrednih študentov po aktivnostih v naravi. Podane so tudi ugotovitve, o skupinskem delu študentov na terenu pri učenju z uporabo bioloških ključev.
Rezultati raziskave kažejo, da so poenostavljeni biološki ključi uporabni za usvajanje biološkega znanja o morskih organizmih pri študentih razrednega pouka in predšolske vzgoje, saj so bili omenjeni študentje po aktivnostih pri delu na terenu statistično pomembno uspešnejši pri reševanju preizkusa znanja kot pred aktivnostmi. Izkazalo se je, da med rednimi in izrednimi študenti ni statistično pomembnih razlik pri reševanju preizkusa znanja po uporabi ključev. Analiza razlik v znanju med študenti razrednega pouka in predšolske vzgoje nakazuje, da so statistično pomembno uspešnejši študentje razrednega pouka. Večina študentov se strinja, da so poenostavljeni biološki ključi uporabni pri usvajanju njihovega biološkega znanja in pri spoznavanju pestrosti organizmov pri predšolskih in šolskih otrocih.
Ključne besede: poenostavljeni biološki ključi, morski organizmi, biološko znanje, morska obala, konstruktivizem, delo na terenu, sodelovalno učenje
II
The final thesis is composed of two sections. The theoretical section contains the description of the terms sea and seashore, followed by an overview of the most common marine organisms that can be found in the supralittoral zone, eulittoral zone and the inshore area. The section presents simplified biokeys for identifying organisms, their recognisability and applicability. Types of biokeys, as well as procedures developed in children through biokey use, are defined. The section concludes with a summary on significance of fieldwork. In section are also defined the constructivist way of learning science, the importance of fieldwork for the acquisition of biological knowledge and collaborative learning. In the empirical part is given the use of simplified biokeys for acquiring biological knowledge of organisms in students of primary teacher education and preschool education, as well as in the students' position towards the use of simplified biokeys in natural science. As the study explored progress, in students' knowledge, in fieldwork by the use of simplified biokeys, the knowledge of students involved in the study prior and following the activities in the field is compared. It is also compared the knowledge of students of primary teacher education and preschool education following biokey use, as well as the knowledge of full-time and part-time students following fieldwork activities. The empirical section also features the findings of students' teamwork in the field in learning to use biological keys.
The study results show that simplified biokeys are useful for acquisition of biological knowledge of marine organisms in students of primary teacher education and preschool education, as the students' test performance significantly improved following the fieldwork activities. The results show that there are no significant differences in knowledge between full-time and part-time students. Difference analysis in knowledge between students of primary school education and students of preschool education indicates that students of primary school education are significantly more successful.
The majority of students agree that the simplified biokeys are useful for the acquisition of their biological knowledge and in teaching the diversity of organisms to preschool and primary school pupils.
Keywords: simplified biokeys, marine organisms, biological knowledge, seashore, constructivism, fieldwork, collaborative learning
III
1 UVOD ... 1
2 TEORETIČNI DEL ... 3
2.1 MORJE IN MORSKA OBALA ... 3
2.1.1 PRŠNI PAS ... 4
2.1.2 PAS BIBAVICE ... 4
2.1.3 PRIOBALNI PAS ... 5
2.2 NAJZNAČILNEJŠI MORSKI ORGANIZMI ... 7
2.2.1 SPUŽVE (Porifera) ... 7
2.2.2 OŽIGALKARJI (Cnidaria) ... 8
2.2.3 MEHKUŽCI (Mollusca) ... 11
2.2.4 RAKI (Crustacea) ... 21
2.2.5 IGLOKOŽCI (Echinodermata) ... 24
2.2.6 RIBE (Pisces) ... 28
2.3 BIOLOŠKI KLJUČI ... 29
2.4 KONSTRUKTIVIZEM ... 36
2.5 TERENSKO DELO ... 38
2.6 SODELOVALNO UČENJE ... 39
2.7 NAMEN RAZISKAVE, RAZISKOVALNA VPRAŠANJA IN HIPOTEZE ... 40
2.7.1 NAMEN RAZISKAVE ... 40
2.7.2 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA... 41
2.7.3 HIPOTEZE ... 41
3 METODA ... 42
3.1 OPIS VZORCA ... 42
3.2 POTEK RAZISKAVE ... 44
3.3 OPIS INSTRUMENTOV ... 45
3.4 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 46
3.4.1 ZNANJE ŠTUDENTOV O MORSKIH ORGANIZMIH PRED IN PO AKTIVNOSTIH PRI DELU NA TERENU ... 46
IV
IZREDNIMI O MORSKIH ORGANIZMIH ... 57
3.4.3 MNENJA ŠTUDENTOV RAZREDNEGA POUKA IN PREDŠOLSKE VZGOJE O UPORABNOSTI BIOLOŠKIH KLJUČEV PRI USVAJANJU NJIHOVEGA ZNANJA IN O UPORABNOSTI BIOLOŠKIH KLJUČEV PRI SPOZNAVANJU PESTROSTI ORGANIZMOV PRI PREDŠOLSKIH IN ŠOLSKIH OTROCIH ... 70
3.4.4 SODELOVALNO UČENJE SKUPIN PRI DELU NA TERENU ... 80
4 SKLEP ... 84
5 LITERATURA IN VIRI ... 87
V
KAZALO SLIK
Slika 2.1: Obrežni pas ... 3
Slika 2.2: Spužva žveplenjača (Verongia aerophoba) ... 7
Slika 2.3: Rdeča morska vetrnica (Actinia equina) ... 9
Slika 2.4: Uhati klobučnjaki (Aurelia aurita) ... 10
Slika 2.5: Latvice (Patella sp.) ... 12
Slika 2.6: Jadranska strešica (Diodora italica)... 13
Slika 2.7: Petrovo uho (Haliotis tuberculata) ... 13
Slika 2.8: Pegavka (Monodonta turbinata) ... 14
Slika 2.9: Mala breženka (Littorina neritoides) ... 14
Slika 2.10: Čokati volek (Hexaplex trunculus) ... 15
Slika 2.11: Bodičasti volek (Murex brandaris) ... 15
Slika 2.12: Užitni klapavici (Mytilus galloprovincialis) ... 17
Slika 2.13: Morski datelj (Lithophaga lithophaga) ... 17
Slika 2.14: Lepotke (Calista chione) ... 18
Slika 2.15: Rebraste srčanke (Acanthocardia tuberculata) ... 18
Slika 2.16: Ladinka (Venus verrucosa) ... 19
Slika 2.17: Velika pokrovača (Pecten jacobaeus) ... 19
Slika 2.18: Navadna sipa (Sepia officinalis) ... 20
Slika 2.19: Olivni hiton (Chiton olivaceus) ... 21
Slika 2.20: Morski želodki (Chthamalus stellatus) ... 22
Slika 2.21: Marogasta rakovica (Pachygrapsus marmoratus) ... 22
Slika 2.22: Rak samotarec (Paguridae sp.) ... 23
Slika 2.23: Pobrežna mokrica (Ligia italica) ... 24
Slika 2.24: Črni morski ježek (Arbacia lixula) ... 25
Slika 2.25: Vijoličasti morski ježek (Paracentrotus lividus) ... 25
Slika 2.26: Belobodičasti morski ježek (Sphaerechinus granularis) ... 25
Slika 2.27: Pomarančasta morska zvezda (Astropecten aranciacus) ... 26
Slika 2.28: Navadna morska kumara (Cucumaria planci) ... 27
Slika 2.29: Cevasti brizgač (Holothuria tubulosa) ... 27
Slika 2.30: Babica (Blenniidae sp.) ... 28
Slika 2.31: Morski konjiček (Hippocampus sp.) ... 28
VI
Slika 2.32: Primer slikovnega biološkega ključa za določanje gozdnih zelnatih rastlin 30 Slika 2.33: Primer opisnega biološkega ključa za določanje praprotnic in semenk ... 31 Slika 2.34: Primer opisno-slikovnega poenostavljenega biološkega ključa za določanje morskih živali ... 31 Slika 2.35: Opisno-shematski poenostavljen biološki ključ za določanje školjk ... 32 Slika 2.36: Slikovno-shematski poenostavljen biološki ključ za določanje živali na travniku ... 32 Slika 2.37: Simbolno-shematski poenostavljen biološki ključ za določanje školjk ... 33
VII
KAZALO TABEL
Tabela 3.1: Števila (f) in relativne frekvence (f %) študentov glede na spol. ... 42 Tabela 3.2: Števila (f) in relativne frekvence (f %) študentov po letih glede na študijski program in način študija. ... 43 Tabela 3.3: Primerjalna analiza uspešnosti študentov po posameznih nalogah na BZ-1 in BZ-2 ... 46 Tabela 3.4: Relativne frekvence (f %) študentov glede na delež pravilnih odgovorov o štirih morskih organizmih. ... 54 Tabela 3.5: Primerjalna analiza uspešnosti študentov razrednega pouka in študentov predšolske vzgoje po posameznih nalogah na BZ-2 ... 57 Tabela 3.6: Primerjalna analiza uspešnosti rednih in izrednih študentov po posameznih nalogah na BZ-2 ... 58 Tabela 3.7: Relativna frekvenčna porazdelitev primerjanih skupin študentov glede na delež pravilnih odgovorov o štirih morskih organizmih. ... 67 Tabela 3.8: Relativne frekvence (f %) študentov glede na navedene trditve o
poenostavljenih bioloških ključih. ... 70 Tabela 3.9: Relativne frekvence (f %) študentov glede na navedene trditve o razvijanju naravoslovnih postopkov z uporabo poenostavljenih bioloških ključev. ... 72 Tabela 3.10: Relativne frekvence (f %) študentov glede na navedene trditve o vrstah poenostavljenih bioloških ključev. ... 73 Tabela 3.11: Relativne frekvence (f %) študentov glede na navedene trditve o tem, kaj se pričakuje od učitelja pri delu s poenostavljenimi biološkimi ključi... 74 Tabela 3.12: Relativne frekvence (f %) študentov glede na navedene trditve o tem, kaj pomenijo poenostavljeni biološki ključi za otroke. ... 75 Tabela 3.13: Relativne frekvence (f %) skupin študentov po stopni razvitosti pojava za navedene opazovalne kriterije. ... 80
VIII
KAZALO GRAFOV
Graf 3.1: Relativne frekvence (f %) študentov na vprašanje »S čim je lahko pokrita površina kože morskih organizmov?« ... 47 Graf 3.2: Relativne frekvence (f %) študentov na navodilo »Imenujte morski organizem, ki ima dvobočno somerno telo.« ... 48 Graf 3.3: Relativne frekvence (f %) študentov na navodilo »Naštejte imena vsaj treh morskih organizmov, ki imajo zunanje ogrodje.« ... 49 Graf 3.4: Relativne frekvence (f %) študentov na navodilo »Na sliki obkrožite le tiste organizme, ki sodijo med rake.« ... 50 Graf 3.5: Relativne frekvence (f %) študentov na navodilo »Pojasnite, zakaj kozica sodi med mnogočlenarje.«... 51 Graf 3.6: Relativne frekvence (f %) študentov na vprašanje »Kakšno je telo postranice glede na njeno obliko?« ... 52 Graf 3.7: Relativne frekvence (f %) študentov na navodilo »Naštejte vsaj tri organizme, ki sodijo med iglokožce.« ... 53 Graf 3.8: Relativna frekvenčna porazdelitev primerjanih skupin študentov pri vprašanju
»S čim je lahko pokrita površina kože morskih organizmov?«... 59 Graf 3.9: Relativna frekvenčna porazdelitev primerjanih skupin študentov pri navodilu
»Imenujte morski organizem, ki ima dvobočno somerno telo.« ... 61 Graf 3.10: Relativna frekvenčna porazdelitev primerjanih skupin študentov pri navodilu
»Naštejte imena vsaj treh morskih organizmov, ki imajo zunanje ogrodje.«... 62 Graf 3.11: Relativna frekvenčna porazdelitev primerjanih skupin študentov pri navodilu
»Na sliki obkrožite le tiste organizme, ki sodijo med rake.« ... 63 Graf 3.12: Relativna frekvenčna porazdelitev primerjanih skupin študentov pri navodilu
»Pojasnite, zakaj kozica sodi med mnogočlenarje.« ... 64 Graf 3.13: Relativna frekvenčna porazdelitev primerjanih skupin študentov pri
vprašanju »Kakšno je telo postranice glede na njeno obliko?« ... 65 Graf 3.14: Relativna frekvenčna porazdelitev primerjanih skupin študentov pri navodilu
»Naštejte vsaj tri organizme, ki sodijo med iglokožce.« ... 66 Graf 3.15: Relativne frekvence (f %) skupin študentov po deležu pravilno in napačno določenih organizmov. ... 82
1
1 UVOD
Morje, plavanje, potapljanje, iskanje sipinih kosti, nabiranje školjk, polžev in še in še.
Le komu se ne bi ob teh besedah v spomin prikradla slika, kako lepo je bilo nazadnje na morju. In ni pomembno, kje je to bilo in s kom smo uživali, važno je, da smo si za kraj oddiha izbrali morje. Sama spadam v skupino ljudi, ki ne vedo, kaj bi brez morja. Ko se mi ponudi priložnost (in to je kar pogosto), jo popiham na obalo. Pa naj bo to kadarkoli, letni čas pravzaprav ni pomemben. Najlepše mi sploh ni poleti, ampak spomladi in jeseni. Nad morjem sem preprosto navdušena. Zato ni potrebno izgubljati besed, zakaj je moja tema za diplomsko delo povezana z njim.
Morja pa ne gre povezovati samo z letnim dopustom oziroma počitkom, saj je njegovo proučevanje pravzaprav lahko zelo zabavno. Tako rekoč lahko združimo prijetno s koristnim. Napisanih je že mnogo dejavnosti, ki jih lahko vključimo v proučevanje morske obale. V diplomskem delu smo dali poudarek na drugačnih načinih poučevanja.
In sicer smo se osredotočili na poučevanje morskih organizmov s pomočjo poenostavljenih bioloških ključev.
Strokovni biološki ključi so za branje zelo zapleteni in zahtevajo dobro poznavanje področja, ki ga ključi obravnavajo, so pa tudi zelo obsežni in vsebujejo ogromno podatkov o značilnostih organizmov, po katerih lahko organizme določamo.
Enostavnejši biološki ključi so v Sloveniji poznani od leta 1996. Napisani so kot didaktični pripomoček, s katerim otroci že pri začetnem naravoslovju razvijajo naravoslovne postopke, kot so na primer opazovanje, primerjanje, razvrščanje, urejanje, uvrščanje, merjenje in tehtanje. Pri opazovanju otroci uporabljajo različna čutila. Zaradi tega so dober didaktični pripomoček, s katerim otroci spoznavajo pestrost živega sveta.
Pri pouku naravoslovja želimo otrokom čim bolj nazorno približati naravo in njene pojave. Poučevanje o naravi naj poteka v naravi. Zlasti pri obravnavi živali in rastlin je potrebno otrokom omogočiti neposreden stik z njimi. Otroci organizme natančno opazujejo in med njimi iščejo podobnosti in razlike, ki bi jih sicer lahko prezrli, ter tako spoznavajo raznolikost in pestrost živega sveta in spoznavajo prilagoditve organizmov na različna okolja. Znanje, ki ga na takšen način pridobivajo z aktivnim opazovanjem, je trajnejše (Bajd, 2005).
2
Ker so se biološki ključi že izkazali za dober didaktični pripomoček pri otrocih (Bajd, 2005; Bajd. 2007; Bajd, Mati Djuraki in Mati Pavlovič, 2002; Pevec, 2008), smo jih želeli uporabiti pri delu s študenti. Zato smo se v raziskavi osredotočili na bodoče učitelje in vzgojitelje in njihovo delo s poenostavljenimi biološkimi ključi ter posledično na njihovo znanje o najznačilnejših morskih organizmih, ki so ga lahko pridobili pri delu s preprostimi biološkimi ključi.
Študentje razrednega pouka in predšolske vzgoje Pedagoške fakultete v Ljubljani vsako leto v mesecu maju en dan in pol preživijo na strnjenih terenskih vajah na Debelem rtiču. Biologiji je namenjeno pol dneva. V tem času nabirajo živali in rastline, jih opazujejo, spoznavajo, razvrščajo, določajo … Poleg tega spoznavajo metodične pristope pri delu s šolskimi in predšolskimi otroki ob morju. Zaradi naše raziskave smo v dejavnosti vključili delo s poenostavljenimi biološkimi ključi.
Tako smo se v diplomskem delu odločili podrobneje raziskati, kakšen pomen imajo preprosti biološki ključi in kakšna je njihova uporabnost za formiranje ustreznega biološkega znanja o morskih organizmih pri študentih razrednega pouka in predšolske vzgoje Pedagoške fakultete v Ljubljani. Prav tako nas je zanimalo, kakšno mnenje imajo študentje o uporabnosti bioloških ključev pri pridobivanju njihovega znanja in kakšno o uporabnosti ključev pri spoznavanju pestrosti organizmov in njihovih značilnostih pri predšolskih in šolskih otrocih.
3
2 TEORETIČNI DEL
2.1 MORJE IN MORSKA OBALA
Morje je najstarejši in največji ekosistem, saj se je življenje začelo prav v njem. Tu so se razvili prvi preprosti organizmi in iz njih bolj zapleteni. Določenih vrst organizmov ne najdemo nikjer drugje kot v morjih (npr. iglokožce in glavonožce). Morje je tudi prostor z obilico hrane, zato v njem živi veliko več različnih vrst organizmov kot v celinskih vodah. Kljub dejstvu, da imamo v Sloveniji malo obale, je ta zelo zanimiva za spoznavanje in opazovanje življenja ob njej (Bajd, Glažar, Kralj in Oblak, 2006).
Včasih morda vidimo morje kot enoten življenjski prostor, vendar se življenje ob obali močno razlikuje od tistega na odprtem morju in v globinah. Pas ob morski obali oziroma obrežni pas delimo na tri dele, in sicer na pršni pas, ki ga morje le občasno poprši, pas bibavice in spodnji obrežni ali priobalni pas, ki je stalno pod morjem (Bajd idr., 2006; Bajd 2004b).
Slika 2.1: Obrežni pas (Bajd, 2004b).
4 2.1.1 PRŠNI PAS
Pršni pas predstavlja mejo med kopnim in morjem. To je del kopnega, ki ga morje nikdar popolnoma ne zalije, ampak le občasno poškropi. Ta pas naseljujejo morske živali, ki so se že prilagodile na življenje na kopnem, a se občasno še zatekajo v morje.
Poznamo različne prilagoditve na sušne razmere. Polž breženka hišico tesno zapre s pokrovčkom, raki vitičnjaki stisnejo ploščice, školjke klapavice stisnejo lupini.
Pobrežne mokrice spadajo med rake (podobne so kopenskim mokricam, ki jih najdemo v vlažni prsti, v kleteh ali pod kamni in trhlimi vejami). Pobrežne mokrice ne znajo plavati, vendar živijo v bližini morja, in če jih oblije val, se stisnejo k skali, da jih morje ne odnese. Na peščenih obalah se nabirajo morske alge in morska trava, ki jih je na obalo vrglo morje. Na njih najdemo majhne organizme, predvsem postranice (Bajd idr., 2006).
2.1.2 PAS BIBAVICE
Pas bibavice je zelo spreminjajoč življenjski prostor, na katerega so se morale živali in rastline prilagoditi. Šest ur so organizmi pod vodo, šest ur na kopnem, in takrat so izpostavljeni močnemu soncu, vetrovom, izsuševanju, temperaturnim nihanjem in tudi dežju. Spreminjajočim razmeram se morajo prilagajati z obliko in zgradbo telesa, z načinom gibanja, prehranjevanja ter z barvo. Največja težava teh organizmov je nevarnost izsušitve med oseko. Da bi zmanjšale izhlapevanje, živali zaprejo svoje lupine in hišice, zmanjšajo telesno površino, se obdajo s sluzjo ali pa umaknejo med skalne razpoke.
Latvici oblika hišice omogoča, da jo tudi zelo močno valovanje ne odtrga s podlage.
Rakovica se zaradi ploskega in kratkega telesa lažje skrije med skale. Težave z gibanjem, ki bi jih imela zaradi skupaj nameščenih nog, pa rešuje s hojo postrani.
Babicam sploščeno telo omogoča, da lahko plavajo tudi v zelo plitki vodi.
Na prodnati obali v pasu bibavice ne najdemo mnogo rastlin, saj te ne morejo uspevati v predelu, kjer valovi stalno valijo kamenje in pesek. Živali si v peščena tla izkopljejo rove in v njih živijo, na primer številne školjke. Na peščeni obali je navadno več školjk kot polžev. Polži se lažje premikajo po trdni podlagi kot po pesku (prav tam).
5 2.1.3 PRIOBALNI PAS
V priobalnem pasu je večja pestrost organizmov kot v pasu bibavice, saj so tudi razmere stalnejše. Organizmom se ni treba prilagajati na velike spremembe, ki jih povzročata oseka in plima.
Morsko dno v našem Jadranu je peščeno ali skalnato. Od tega je tudi odvisno, katere živali in rastline tu živijo.
Priobalni pas je tisti del obale, ki sega od meje oseke do globine okoli 200 m. To je tudi globina, do katere lahko v čistih morjih prodre svetloba. Do tam, kamor pride svetloba, uspevajo rastline. Kjer je veliko rastlin, je tudi veliko različnih živali. Zato je obrežje najbolj naseljen predel morja (prav tam).
Na kamniti obali živi kar tretjina vseh morskih živali. Na skalah rastejo najrazličnejše alge, kjer se lahko pritrdijo na skalnato podlago.
Alge nimajo pravih korenin, na kamnito podlago se pritrdijo s spodnjim delom. Njihovo telo je steljka. So različnih oblik in velikosti. Nekatere alge imajo steljko oblikovano tako, da je videti, kakor bi imela rastlina liste in steblo. Steljka je lahko ena sama celica ali pa več celic. Vse alge imajo zeleno barvilo klorofil, ki je pomemben za izdelavo hrane, nekatere imajo poleg klorofila tudi druga barvila, na primer rumena, rdeča in rjava, ki lahko prekrijejo zeleno barvo klorofila. Zato lahko alge razvrščamo po značilnem barvilu (zelene, rjave in rdeče alge). Zaradi stabilnih razmer (temperature) v morju imajo alge vse leto značilno barvo; barva se jim ne spreminja tako kot listju dreves v jeseni.
Cvetnice imajo korenine, steblo, liste in cvet. Predstavnice cvetnic v morju so morske trave. Čeprav sodijo med enokaličnice in spominjajo na kopenske trave, niso uvrščene v družino trav. Oprašujejo jih morski tokovi. V celinskih vodah uspeva več različnih vrst cvetnic; vse so se vanje naselile s kopnega.
Za vodne rastline, tako morske kot celinske, je značilno, da nimajo močnega opornega tkiva, saj ga ne potrebujejo, ker jih že sama voda drži pokonci. Med rastlinjem živi veliko različnih živali, ki se hranijo z rastlinami, tam odlagajo jajčeca ali si najdejo zavetje in skrivališče pred plenilci. Tu živijo tudi številni polži. Med njimi morsko uho, ki ga mnogi napačno uvrščajo med školjke. Prav tako živijo na kamniti podlagi številne
6
školjke. Nekatere školjke si vrtajo rove v kamen, na primer morski datelj. Školjka se zavrta v kamen in ko raste, si prostor veča tako, da s kislino, ki jo izloča, povečuje luknjo v kamnini. Prvotna odprtina, skozi katero se je školjka zavrtala v kamen, ostane enako velika. Tako je školjka vse življenje ujeta v kamnino. Če jo hočemo dobiti, moramo razbiti kamnino. Da bi zaščitili našo obalo pred razbijanjem nabiralcev školjk, so morske dateljne uvrstili med zaščitene živali. Večina školjk in polžev, ki živi na kamniti podlagi, ima debele lupine, ki jih ščitijo pred plenilci. Na skalah so pritrjeni tudi cevkarji in spužve. Med rastlinjem se skrivajo rakovice, poraščene s spužvami ali z algami, ki si jih celo same pritrjajo na telo. Nekatere živali, ki si težje najdejo zavetišče pod kamni ali med algami, so zavarovane pred plenilci z bodicami, na primer morski ježki in morske zvezde (prav tam).
Na peščenih tleh se lahko rastline s svojimi koreninami pritrdijo na dno. Značilne rastline na peščenih tleh so morske trave. Njihovi gosti sestoji tvorijo morske trate. Med travami živijo različne školjke, morski ježki, morske zvezde in brizgači. Značilni ribi morskih trat sta morski konjiček in morsko šilo. Nekateri organizmi se zakopljejo v pesek in se skrijejo pred plenilci (npr. mnogoščetinci, školjke) (prav tam).
7
2.2 NAJZNAČILNEJŠI MORSKI ORGANIZMI
V Jadranskem morju živi veliko različnih organizmov. V diplomskem delu so opisani le tisti, ki so jih pri naši raziskavi študentje opazovali in določali s pomočjo poenostavljenih bioloških ključev.
2.2.1 SPUŽVE (Porifera)
Spužve so na podlago pritrjene morske ali sladkovodne živali (samo predstavniki ene družine), ki so kroglaste, ploščate ali grmičaste oblike. Nimajo izoblikovanih organov, niti pravih tkiv. Ogrodje spužev je sestavljeno iz vrstno značilno oblikovanih apnenčastih ali kremenčastih iglic (spikul) ali iz prožnega omrežja iz beljakovine, imenovane spongin. Telo jim prepreda sistem kanalčkov in votlinic (kamric), skozi katere se pretaka voda. Ta sistem je včasih zelo zapleten in značilen za vsakega od treh osnovnih tipov spužev, to so askon, sikon in levkon. Skozi dotekalke (te so mnogoštevilne) priteka sveža voda s hranilnimi delci, skozi odtekalke (so maloštevilne, a večje) odteka voda z odpadnimi snovmi, občasno tudi s spolnimi celicami. Večinoma so pritrjene na skalno podlago, najdemo jih tudi na algah, morskih cvetnicah, školjčnih lupinah in hišicah polžev, ter tudi na potopljenih ladjah, steklenicah in drugih trdnih odpadkih na dnu morja. Edino spužve vrtavke žive v kamricah, ki jih v kamnu same izdolbejo (Sket idr., 2003).
Slika 2.2: Spužva žveplenjača (Verongia aerophoba) (Tarzan, 2006).
8 2.2.2 OŽIGALKARJI (Cnidaria)
Ožigalkarji so nečlenarji s preprosto telesno zgradbo, imajo dve pojavni stopnji in osnovni obliki, tj. polip in meduzo (pri nekaterih ožigalkarjih lahko ena od oblik popolnoma manjka), ter drobne ožigalke, ki vsebujejo strupene snovi in so po navadi na lovkah. Le nekateri trdoživi predstavniki naseljujejo celinske vode, drugače so ožigalkarji izključno morske živali.
Žive na dnu (polipi) ali pelaško (meduze). So plenilci, ki plen omrtvičijo s strupom.
Osnovne skupine ožigalkarjev so koralnjaki, klobučnjaki in trdoživnjaki (prav tam).
Med koralnjaki so v slovenskem delu Jadrana najbolj poznane: rdeča morska vetrnica (Actinia equina), peščena roža ali ceriant (Cerianthus membranaceus), prečnoprogasta morska vetrnica (Actinia cari) in voščena morska vetrnica (Anemonia sulcata) (Bajd, 2004b).
RDEČA MORSKA VETRNICA (Actinia equina)
Morske vetrnice so v slovenskem morju bogato zastopane. Skoraj ni človeka, ki ne bi poznal ali vsaj spraševal, kaj so karminasto rdeče polkrogle, ki jih vidimo ob oseki pritrjene v skalnih razpokah in na večjih kamnih. To je seveda rdeča morska vetrnica, ki je izrazita predstavnica živalstva bibavičnega pasu. Ob oseki je večinoma na kopnem in le ob plimi jo zalije morje. Tako je izpostavljena velikim nihanjem v slanosti in temperaturi, na kar je dobro prilagojena. Na podlago je tako močno pritrjena, da jo težko prenesemo v posodo za opazovanje. Vendar si jo zaradi dostopnosti terena z lahkoto ogledamo od blizu, ne da bi jo odnesli iz njenega naravnega okolja. Spoznamo jo na prvi pogled, vendar je le malokrat odprta, najpogosteje je to ponoči. (Bajd, 2004b;
Sket idr., 2003).
9
Slika 2.3: Rdeča morska vetrnica (Actinia equina) (foto: Kovač, 2012).
Med klobučnjaki najdemo v slovenskem morju kar nekaj vrst, ki pa se večinoma pojavljajo le občasno. Mednje uvrščamo štiri najbolj znane: uhatega klobučnjaka (Aurelia aurita), morsko cvetačo (Cotylorhiza tuberculata), kompasnega klobučnjaka (Chrysaora hysoscella) in morski klobuk (Rhizostoma pulmo). Kljub velikosti nobena od omenjenih vrst ni nevarna človeku. Stik z lovkami pri večini ljudi ne pušča resnih posledic, kljub temu pa se jih ni priporočljivo dotikati z golimi deli telesa. Omeniti velja še mesečinko (Pelagia noctiluca), katera je v Jadranu zelo redka in na zelo slabem glasu med klobučnjaškimi vrstami pri nas (Sket idr., 2003).
UHATI KLOBUČNJAK (Aurelia aurita)
Uhati klobučnjak je najmanjši med njimi. Najpogostejši je zgodaj spomladi. Njegov klobuk je skoraj prozoren. Spoznamo ga po štirih podkvasto oblikovanih spolnih žlezah.
Lovke ima številne, a kratke (prav tam).
10
Slika 2.4: Uhati klobučnjaki (Aurelia aurita) (Cooljew, 2011).
Morska cvetača, kompasni klobučnjak in morski klobuk so večji od uhatega klobučnjaka, saj lahko v premer dosežejo tudi do 40 cm. Zadnja dva sta v slovenskem morju bolj redka. Najpogosteje ju vidimo v poletnih mesecih, a vedno le kot osamljene primerke.
MORSKA CVETAČA je najbolj nenavadna. Najpogostejša je pozno poleti. Ima velik, na sredini nekoliko izbočen in čvrstejši rjav klobuk, pod katerim vise številne bele, rahlo nakodrane lovke. Nekatere med njimi se končajo s temnomodro bunkico.
KOMPASNI KLOBUČNJAK nosi kompasu podobno rjavo risbo, njegove ustne krpe lahko dosežejo dolžino do enega metra.
MORSKI KLOBUK je velika meduza bele barve, rob klobuka je navadno modro obrobljen.
MESEČINKA je razmeroma majhna klobučnjaška meduza, saj je premer njenega klobuka le 6 cm. Ima pa na robu klobuka 16 robnih krp in 8 lovk, ki dosežejo dolžino 20 cm. Tako klobuk kot lovke so rožnate barve s temno vijoličnimi pikami. V temi se meduza svetlika. Ožigalke vsebujejo precej močan strup, zato stik s to živaljo ni nič kaj prijeten človeku. Dobiš namreč poškodbo podobno opeklini (prav tam).
11 2.2.3 MEHKUŽCI (Mollusca)
Mehkužci so nečlenjene živali, katerih telo je deljeno na glavo in mišičasto nogo, kjer so živčevje, čutila in mišice. Drugi del telesa je drobovnjak, kjer so prebavila, izločala in spolni organi; največkrat ga pokriva apnenčasta lupina (tkivo, ki izloča lupino, imenujemo plašč). Površinski sloj kože izloča sluz, katera je pomembna za zaščito telesa pred izhlapevanjem (pri kopenskih vrstah), za zmanjševanje trenja pri plazenju po podlagi ter za lovljenje hranilnih delcev v vodi. Omeniti velja, da se prebavilo mehkužcev, razen pri školjkah, začenja z ustno votlino, v kateri je strgača (radula). Ta je hitinasta, različno nazobčana, prekriva jo jezik, podpira pa hrustanec. Z njo mehkužec strga hrano s podlage. So ena najobsežnejših skupin živali. Najbolj znani so polži (Gastropoda), školjke (Bivalvia) in glavonožci (Cephalopoda), malo manj pa oklopniki oziroma hitoni (Placophora) (Sket idr., 2003; Turk, 1996).
POLŽI (Gastropoda)
Polži so mehkužci z nesomerno zgradbo telesa. Imajo telo z glavo in plaščem. Glava je zelo dobro razvita s čutili (tipalke in oči). Večina ima spiralno in v stran zavito hišico, v kateri je drobovnjak in vpotegljivo nogo. So največja in tudi v vseh ozirih najbolj raznolika skupina mehkužcev. Živijo v morju, sladkih vodah in na kopnem. Morski polži dihajo z vso površino telesa ali škrgami.
V Sloveniji so zastopani trije od štirih podrazredov, in sicer: predškrgarji (škrge pred srcem), zaškrgarji (škrge za srcem) in pljučarji (škrge pokrnele, plaščev žep je prevzel vlogo pljuč; živijo predvsem na kopnem, veliko tudi v sladkih vodah, a le redki v morju) (Sket idr., 2003; Turk, 1996).
Polžja hišica
Tipična polžja hišica ima obliko stožca, ki se najpogosteje zavija od desne proti levi strani, gledano z vrha, tako da je odprtina na desni strani (vrste, ki imajo ustje na levi strani, so dokaj redke). Vrh je najstarejši, spodnji zavoj pa najmlajši del hišice. Število zavojev se giblje od 2 do 16, in sicer tako, da so mlajši zavoji vedno večji od predhodnih. Največji zavoj je zadnji, kjer je tudi ustje hišice. Hišice imajo lahko
12
različne oblike, od visokih stolpičastih do ravnih ali celo popolnoma sploščenih oblik.
Hišica je lahko popolnoma gladka ali pa je na njej polno grbastih, trnastih ali bodičastih izrastkov. Ne nazadnje je pri mnogih zaškrgarjih in pljučarjih hišica delno ali popolnoma zakrnela (goli polži). Ustni rob hišice odrasle živali je odebeljen in ima lahko izrastke, česar hišice mladih živali nimajo. Veliko praznih hišic najdemo zlasti v pesku in blatu (Turk, 1996).
LATVICA (Patella sp.)
Latvica je značilna prebivalka skalnih obal. Ob plimi zelo počasi lazi po podlagi in strga alge. Latvice so številne predvsem tam, kjer obalo obilno zalivajo valovi. Hišica latvice izgleda kot nekakšen slamnik. Po navadi so zelenkaste, sivozelene, rjavkaste ali umazano bele barve. Oblika hišice jim omogoča, da jih tudi zelo močno valovanje ne odtrga s podlage. Kadar ostanejo na suhem, tj. v času oseke, se vedno vrnejo na isto mesto. Rob hišice je prilagojen skalnati podlagi, tako da se ji tesno prilega; s tem preprečijo izsušitev (prav tam).
Slika 2.5: Latvice (Patella sp.) (foto: Kovač, 2012).
13 STREŠICA (Diodora sp.)
Strešica je na prvi pogled podobna latvici. Ima kapičasto hišico, na vrhu katere je luknjica. Znotraj je videti porcelanasta, rob hišice ima fine zareze (Lindner, 2000).
Velikokrat ljudje tako latvico kot strešico napačno uvrščajo med školjke. Kljub temu, da hišica ni spiralno zavita, sodita med polže, saj imata eno samo lupino.
Slika 2.6: Jadranska strešica (Diodora italica)
(http://www.naturamediterraneo.com/forum/topic.asp?TOPIC_ID=5959).
PETROVO UHO (Haliotis tuberculata)
Ima ovalno, odprto, nagubano in ušesu podobno hišico. Na zunanjem robu ima več luknjic, ki se proti vrhu zmanjšujejo. Notranjost hišice je prevlečena z biserno matico (Turk, 1996).
Slika 2.7: Petrovo uho (Haliotis tuberculata) (Tomažič, 2007).
14 PEGAVKA (Monodonta turbinata)
Je ena najbolj znanih polžkov skalnate obale bibavičnega pasu. Hišica je debela in trebušasta; sivo-rumena ali zelenkasta s temnejšimi pegami. Zraste do treh centimetrov, v povprečju pa do enega in pol. Znotraj je biserna. Pogosto je poraščena s skorjastimi mahovnjaki in algami, zato je osnovna risba velikokrat zabrisana. Prazne hišice so večinoma naseljene z raki samotarci (Lindner, 2000; Sket idr., 2003; Turk, 1996).
Slika 2.8: Pegavka (Monodonta turbinata) (Grasso, 2009).
BREŽENKA (Littorinidae sp.)
Hišica je bolj trebušaste oblike; nima peg tako kot pegavka. Z razliko od predhodno omenjenega polža je tudi precej manjši; zraste le do nekaj milimetrov. Je sivkaste do črne barve. Živi v zgornjem delu bibavičnega pasu; tudi tam, kjer plima nikoli ne doseže, saj je zanjo dovolj, da je občasno popršena z vodo (Bajd, 1996; Sket idr., 2003)
Slika 2.9: Mala breženka (Littorina neritoides) (Andres, 2011).
15 ČOKATI VOLEK (Hexaplex trunculus)
Je neenakomerno rjavkast; ima dobro vidne temnejše proge, ki segajo tudi v notranjost ustja. Izrastki so kratki in topi (Turk, 1996).
Slika 2.10: Čokati volek (Hexaplex trunculus) (Novák, b. d.).
BODIČASTI VOLEK (Murex brandaris)
Zanj so značilni koničasti izrastki. Hišice so svetlo rjave ali sivorjave barve, ter tudi zelenkaste. Ima dolg tulčast kanal na zadnjem delu (prav tam).
Slika 2.11: Bodičasti volek (Murex brandaris) (http://helix1.blog.hr/2006/02/index).
16 ŠKOLJKE (Bivalvia)
Školjke so vodni mehkužci, večina jih živi v morju, le redke tudi v kopenskih vodah.
Nimajo glave, niti strgače, imajo pa sekirasto nogo in lamelaste škrge. Njihova glavna značilnost sta bolj ali manj somerni lupini, ki prekrivata celo telo, zato jih zoologi najpogosteje imenujejo Bivalvia. Celotno telo školjk je skrito med lupinama, s hrbtne strani se proti trebušni strani spušča plašč. Pri večini vrst školjk sta lupini na hrbtni strani povezani z močnim ligamentom (ozka prožna nepoapnela sklepna vez), ki deluje kot antagonist mišicam zapiralkam. Mnoge školjke imajo poleg ligamentov tik pod robom obeh lupin tudi zobce, ki zagotavljajo, da se lupini pravilno prilegata druga drugi. V velikem plaščevem prostoru so škrge, ki so zelo različnih oblik. Služijo dihanju in precejanju vode, kajti na njih so migetalke, ki poganjajo vodni pretok. Voda priteka skozi dotekalko in odteka skozi odtekalko na hrbtni strani (Sket idr., 2003, Turk, 1996).
Školjčni lupini
Oblika školjčnih lupin je odvisna predvsem od načina življenja posamezne vrste in podlage. Večina školjk živi zakopano v premično dno, kamor se zakopavajo s sekirasto nogo; te imajo dolge in tanke lupine. Tiste, ki živijo blizu površine dna, imajo močne lupine in so pogosto kroglastih oblik (npr. srčanke). Nekatere školjke vrtajo v kamnino (npr. morski datelj) ali redkeje v les (npr. svedrc). Školjke, ki žive pritrjeno, so nogo večinoma izgubile, na podlago pa se pritrdijo z bisusnimi nitmi, kot npr. užitna klapavica. Le redke školjke so se sposobne hitro premikati (npr. velika pokrovača).
Premika se s pomočjo hitrega odpiranja in zapiranja lupin, s čimer iztisne vodo iz plaščne votline. Tok vode, ki ob tem nastane, jo potisne naprej. Na tak način zbeži pred svojimi glavnimi plenilci, tj. morskimi zvezdami (Turk, 1996).
17 UŽITNA KLAPAVICA (Mytilus galloprovincialis)
Vrh lupine je kljunasto zožen. Je temno vijolične barve. Pri nas jo že leta uspešno gojimo (Bajd, 1996, Sket idr., 2003).
Slika 2.12: Užitni klapavici (Mytilus galloprovincialis) (foto: Kovač, 2012).
MORSKI DATELJ (Lithophaga lithophaga)
Je najbolj znan med vrtavkami, ki vrtajo luknje v trde apnenčaste skale. Ima tanko rjavo lupino. Pri nas je nabiranje prepovedano, saj jih na naši obali ni veliko, ker le-ta ni primerna zanje.
Slika 2.13: Morski datelj (Lithophaga lithophaga) (Novák, b. d.).
18 LEPOTKA (Calista chione)
Njena površina je gladka in bleščeča. Je svetlo rjave barve s temnejšimi žarkastimi in prečnimi pasovi. Notranjost je bela. Ker je zarita v mivko, ni nikoli poraščena (Lindner, 2000; Sket idr., 2003).
Slika 2.14: Lepotke (Calista chione) (Sket idr., 2003).
SRČANKA (Cardiidae sp.)
Nam najbolj poznane so rebraste srčanke (Acanthocardia tuberculata). Ima grobo rebrasto lupino z rjavimi do čisto belimi progami. Tudi ta školjka je zakopana v mivki (Sket idr., 2003).
Slika 2.15: Rebraste srčanke (Acanthocardia tuberculata) (Katarsys, 2010).
19 LADINKA (Venus verrucosa)
Ima močne krožne grebene. Površina je grobo hrapava. V sklepu ima vsaka polovica lupine do štiri zobce. Notranjost je porcelanasto bela (Bajd, 1996; Lindner, 2000).
Slika 2.16: Ladinka (Venus verrucosa) (Schmidt, b. d.).
VELIKA POKROVAČA (Pecten jacobaeus)
Ena lupina je skledičaste oblike (na njej školjka leži), druga je ploščata. Obokana lupina je bele do roza barve, ploščata pa rjavordeče. Ušesi sta enako veliki. V kulinariki jim pravimo »kapesante« (Bajd, 1996; Lindner, 2000).
Slika 2.17: Velika pokrovača (Pecten jacobaeus)
(http://www.monadire.ge/forum/index.php?showtopic=1857&st=40).
20 GLAVONOŽCI (Cephalopoda)
Glavonožci so najnaprednejši nečlenarji, kar se izraža v zgradbi njihovega telesa in v načinu življenja. So izključno morske živali. So plenilci, ki love druge mehkužce, rake in ribe, a so tudi sami pomemben člen v prehranjevalni verigi. Telo je dvobočno somerno, lupina je zelo (pri sipah je ohranjena v obliki apnene ploščice - sipina kost tik pod kožo na hrbtni strani telesa) ali popolnoma zakrnela. Najbolj znani glavonožci so sipe, hobotnice in lignji (Sket idr., 2003; Turk, 1996).
Slika 2.18: Navadna sipa (Sepia officinalis) (Sket idr., 2003).
OKLOPNIKI (Placophora)
Tako kot glavonožci so tudi hitoni izključno morske živali. Večinoma živijo plitvo ob obali, pod kamni, prisesani s stopalasto nogo (pri vseh je zelo dobro razvita) na trdo podlago. Vsem hitonom je skupno ovalno, sploščeno telo, na hrbtu imajo lupino iz osmih ploščic, ki se opekasto prekrivajo. Hrbet obroblja plaščeva guba. Najpogostejši je olivni oklopnik - Chiton olivaceus (Sket idr., 2003; Turk, 1996).
21
Slika 2.19: Olivni hiton (Chiton olivaceus) (Turk, 1996).
2.2.4 RAKI (Crustacea)
Raki so edina skupina členonožcev, katerih življenje je skoraj izključno vezano na vodo; kopenske mokrice so že izjema. Telo rakov je členjeno, kožo prekriva hitinjača.
Imajo zunanje ogrodje; zunanja površina je po navadi polna izrastkov, dlak in ščetin, ki imajo različen pomen. Med nižje rake spadajo raki vitičnjaki (Cirripedia sp.); med višje med drugim uvrščamo postranice (Amphipoda sp.), mokrice (Isopoda sp.) in deseteronožce (Decapoda sp.) - mednje prištevamo rakovice (Brachyura sp.), rake samotarce (Paguridae sp.) in kozice (Natantia sp.).
RAK VITIČNJAK (Cirripedia sp.)
Morski želodek (Chthamalus stellatus) je značilen predstavnik rakov vitičnjakov, ki živi sesilno (pritrjeno). Njegov oklep je sestavljen iz šestih apnenčastih ploščic. Želodki so značilni predstavniki pršnega pasu, kjer lahko popolnoma prerasejo kamnito obalo oziroma obalni zid (Sket idr., 2003; Turk, 1996).
22 Slika 2.20: Morski želodki (Chthamalus stellatus)
(http://www.almediam.org/libro_guia/images/libro1/000- Cirripedo%20Chthamalus%20stellatus.jpg).
RAKOVICA (Brachyura sp.)
Oklep marogaste rakovice (Pachygrapsus marmoratus) je skoraj kvadratast, gladek in sploščen. Osnovna barva je rjava do olivno zelena z značilnimi temnejšimi progami. Na prvem paru hodilnih nog ima močne škarje, s katerimi se brani in lovi plen. S preostalimi štirimi pari nog hodi. Zraste do osmih centimetrov. Je prebivalka obrežnega pasu, kjer se skriva med kamni in v skalnih razpokah. Zahaja tudi nad vodno gladino in dalj časa preživi na kopnem (Angerer, 1991; Turk, 1996).
Slika 2.21: Marogasta rakovica (Pachygrapsus marmoratus) (foto: Kovač, 2012).
23 RAK SAMOTAREC (Paguridae sp.)
Tako ime je dobil zaradi posebnega načina življenja. Raki samotarci uporabljajo prazne polžje hišice kot prenosno bivališče. Zadek samotarcev je mehkokožnat, vrečast, v njem je večji del drobovja. Ko se levi in je še mehak, hišici z lahkoto prilagodi obliko škarij in nekaterih drugih delov telesa. Škarje so navadno na eni strani večje. Ko rak zraste, mora občasno zamenjati hišico. Če je potrebno, prvotnega lastnika (polža) tudi požre.
Zelo je priljubljen kot vaba (Angerer, 1991; Sket idr., 2003).
Slika 2.22: Rak samotarec (Paguridae sp.) (Musič, 2007).
KOZICA (Natantia sp.)
Kozice so plavajoči deseteronožci z dobro razvitim repom in repno plavutjo. Njihovo telo je bočno stisnjeno in ni nikoli popolnoma iztegnjeno. Ogrodje je mehko in slabo pigmentirano (Turk, 1996).
POSTRANICA (Amphipoda sp.)
Postranice imajo bočno stisnjeno telo. Na oprsju imajo sedem parov nog; trije pari so obrnjeni nazaj. Na zadku pa je šest parov nog; prvi trije pari so dolge in močne plavalne noge, preostale uporabljajo za skakanje (prav tam).
MOKRICA (Isopoda sp.)
Mokrica spada med enakonožce, za katere je značilno sploščeno telo. Nekaj vrst živi tudi v sladki vodi in na kopnem. Pobrežna mokrica (Ligia italica) je izredno urna in zelo številna na skalnatih obalah, kjer teka med skalnimi razpokami in kamni (prav tam).
24
Slika 2.23: Pobrežna mokrica (Ligia italica) (Guerrieri, 2011).
2.2.5 IGLOKOŽCI (Echinodermata)
Iglokožci so izključno morski organizmi, ki se že na prvi pogled razlikujejo od drugih morskih živali. Ime so dobili po bodicah, ki pa niso enako razvite pri vseh skupinah.
Imajo zvezdasto somerno telo; izjema je brizgač, ki je zaradi načina življenja dvobočno someren. Spadajo med maločlenarje. Imajo apnenčasto notranje ogrodje, ki je sestavljeno iz različno oblikovanih ploščic, kolesc ter iglic. Predstavniki so: morski ježki (Echinoidea), morske zvezde (Asteroidea), brizgači (Holothuroidea), morske lilije (Crinoidea) in kačjerepi (Ophiuroidea) (Sket idr., 2003; Turk, 1996).
MORSKI JEŽEK (Echinoidea sp.)
Telo morskih ježkov je večinoma okrogle oblike, redkeje srčaste in ploščate. Številne apnene ploščice so pravilno urejene in povezane v trdno lupino. Na površini ploščic so grbasti izrastki, ki se nadaljujejo v bodice. Imajo majhno sposobnost obnavljanja poškodovanih telesnih delov in se v tem pogledu močno razlikujejo od drugih iglokožcev. Na skalnatih brežinah v plitvem morju sta najpogostejša obalna ježka, in sicer vijoličasti morski ježek (Paracentrotus lividus). Njemu zelo podoben je črni morski ježek (Arbacia lixula), a je pri nas redkejši. Malo globlje med morsko travo pa živi belobodičasti ali pegasti morski ježek (Sphaerechinus granularis) (Turk, 1996;
Bajd, 2004b).
25
Slika 2.24: Črni morski ježek (Arbacia lixula) (Trifunović, 2006).
Slika 2.25: Vijoličasti morski ježek (Paracentrotus lividus) (Furlan, b. d.).
Slika 2.26: Belobodičasti morski ježek (Sphaerechinus granularis) (Zupanc, 2006).
MORSKA ZVEZDA (Asteroidea sp.)
Morska zvezda ima sploščeno telo, iz katerega navadno izrašča pet krakov, ki so na stiku s telesno ploščo najširši, proti vrhovom se enakomerno zožujejo. Ravno pri morskih zvezdah je peterna somernost najbolj opazna. V koži, zlasti na spodnji strani, imajo močno ogrodje, sestavljeno iz več tisoč gibljivih apnenih ploščic, ki po površini nosijo izrazite šopaste bodice. Ploščice velikokrat oblikujejo trne, grbice ali bodice. Ob
26
robu krakov so ti trni še posebej izraziti. Vse zvezde so plenilke ali vsaj mrhovinarke.
Mnoge požrejo kar cel plen, z lupino vred, nekatere želodec izvihajo in hrano prebavijo zunaj telesa. Njihova značilnost je izredna sposobnost regeneracije. Že iz dela kraka lahko zraste povsem nova zvezda. Najbolj znana predstavnica pri nas je pomarančasta morska zvezda (Astropecten aranciacus) (Sket idr., 2003; Turk 1996).
Slika 2.27: Pomarančasta morska zvezda (Astropecten aranciacus) (Richter, 2009).
BRIZGAČ (Holothuroidea sp.)
Brizgač živi na morskem dnu po dolžini in ne na ustni strani kot drugi prosto živeči iglokožci. Ogrodje je šibko, sestavljajo ga posamezne apnene ploščice, ki so vložene v debelo kožo, katera je posejana s številnimi izrastki – papilami. Na trebušni strani ima vodovodne nožice s priseski, s katerimi se počasi premika po dnu ali se vanj celo zakopava. Večina jih je temne barve. Navadna morska kumara (Cucumaria planci) je predstavnica reda morskih kumar, ki se zaradi bogato razvejenih lovk hranijo s planktonom. Najbolj znani iglokožec in hkrati najbolj znana žival našega morja je nedvomno cevasti brizgač (Holothuria tubulosa). Plitvo peščeno morsko dno je ponekod kar posejano s temi črnikastimi živalmi, ki jim radi rečemo kar »morske klobase«. (Sket idr., 2003; Turk, 1996).
27
Slika 2.28: Navadna morska kumara (Cucumaria planci) (Frijsinger in Vestjens, 2004).
Slika 2.29: Cevasti brizgač (Holothuria tubulosa) (Pillon, 2012).
28 2.2.6 RIBE (Pisces)
BABICA (Blenniidae sp.)
Babice so majhne bentoške ribe, ki običajno ne presegajo 15 centimetrov. Telo je golo, stožčasto in bočno stisnjeno. Večina vrst živi v obrežnem morju (Sket idr., 2003).
Slika 2.30: Babica (Blenniidae sp.) (http://www2.pef.uni-
lj.si/kemija/execrp/02_na_meji_med_morjem_in_kopnim/index.html).
MORSKI KONJIČEK (Hippocampus sp.)
Morski konjiček je rod rib žarkoplavutaric. Na koncu dolgega cevastega gobca ima drobna usta, po telesu pa koščene plošče, ki tvorijo členjen oklep. Živi med algami in morskimi travami (prav tam).
Slika 2.31: Morski konjiček (Hippocampus sp.) (Gasparič, 2010).
29
2.3 BIOLOŠKI KLJUČI
Bayne, Evans, Llewellyn-Jones in Shalders (1988) v svojem delu pojasnjujejo, da je prvi korak pri proučevanju rastlin in živali ter njihovega okolja identifikacija vsakega posameznega organizma. Znanstveni pristop, kako se tega lotimo je, da jih identificiramo s pomočjo seta namigov, ki jih imenujemo biološki ključi. S sledenjem skozi serijo vprašanj ali izjav, ki temeljijo na opisu zunanjega videza ali obnašanja rastline oziroma živali, najdemo ime iskanega organizma. Vendar ne moremo mimo dejstva, da so strokovni biološki ključi za branje zelo zapleteni in zahtevajo dobro strokovno znanje; so pa tudi zelo obsežni in vsebujejo ogromno podatkov o značilnostih, po katerih lahko organizme prepoznamo. Pri nas in v svetu poznamo t. i.
poenostavljene biološke ključe, ki so mnogo bolj razumljivi in pregledni ter predvsem uporabni kot didaktični pripomoček za učenje o organizmih. V Veliki Britaniji uporabljajo preproste biološke ključe že kar nekaj časa (Bayne idr., 1988). Zagotovo je slaba stran tujih ključev, da med drugim obravnavajo organizme, ki jih v našem prostoru ni. V Sloveniji pa jih poznamo od leta 1996 (Bajd, 19962013). Gre za zbirko knjižic »Moje prve …« in »Moji prvi …«, ki so se že izkazale kot dober didaktični pripomoček pri spoznavanju raznolikosti živega sveta. Obsegajo naslednje knjižice:
Moje prve školjke in polži, Moje prve zimske vejice, Moje prve sladkovodne živali, Moje prve drobne živali tal, Moje prve praproti, Moje prve dvoživke, Moje prve spomladanske cvetlice, Moje prve ptice pozimi, Moji prvi metulji, Moji prvi listavci, Moji prvi morski polži in školjke ter Moji prvi kopenski polži. Ti preprosti določevalni ključi so preprostejši za uporabo, saj je v njih opisano manjše število organizmov.
Organizmi so opisani manj podrobneje, z manjšim številom spremenljivk; v ospredju so najbolj vidne zunanje značilnosti organizmov. Ker so ti ključi poenostavljeni, se z njimi lahko določi le omejeno število organizmov. To pa ni nikakršna slabost, saj je njihov glavni namen, da se otroci naučijo predvsem natančnega opazovanja konkretnega biološkega materiala, ki otrokom omogoča stik z naravo in jih navaja, da z organizmi odgovorno ravnajo. Učitelj mora paziti le, da učencem ponudi za določanje le tiste organizme, ki so navedeni v ključu (Bajd, 2004c). Analize kažejo (Bajd, 2005; Bajd, 2007; Bajd, Mati Djuraki in Mati Pavlovič, 2002; Pevec, 2008), da se poenostavljene biološke ključe lahko uporablja že v vrtcu in tu delo z njimi že s pridom izkoriščajo, v šolah pa njihova uporaba še ni tako vpeljana, kot bi lahko bila. Z uvedbo devetletke so se začeli preprosti biološki ključi uvajati že v prvi razred. Vse od tedaj se jih nadgrajuje,
30
tako da lahko učenci na predmetni stopnji že samostojno uporabljajo biološke ključe (Bajd, 2004c).
Primarno ločimo tri tipe ključev, in sicer slikovne (prepoznavanje organizmov le po sliki), opisne (v tekstu so navedene lastnosti organizmov) in shematske biološke ključe (vejasto razvejana shema). Zaradi kombinacij teh tipov obstaja šest različnih vrst bioloških ključev. To so: (1) slikovni, (2) opisni, (3) opisno-slikovni, (4) opisno- shematski, (5) slikovno-shematski in (6) simbolno-shematski (glej slike 2.32, 2.33, 2.34, 2.35, 2.36 in 2.37).
Slika 2.32: Primer slikovnega biološkega ključa za določanje gozdnih zelnatih rastlin (Gulliver in Gulliver, 2003).
31
Slika 2.33: Primer opisnega biološkega ključa za določanje praprotnic in semenk (Martinčič in Sušnik, 1984).
Slika 2.34: Primer opisno-slikovnega poenostavljenega biološkega ključa za določanje morskih živali (Bajd, 2004b).
32
Slika 2.35: Opisno-shematski poenostavljen biološki ključ za določanje školjk (Bajd, Mati Djuraki in Mati Pavlovič, 2002).
Slika 2.36: Slikovno-shematski poenostavljen biološki ključ za določanje živali na travniku (Antić idr., 2004).
33
Slika 2.37: Simbolno-shematski poenostavljen biološki ključ za določanje školjk (Bajd, 2007).
Predšolski otroci, ki še ne razumejo daljših stavkov, vendar znajo dobro opazovati, lahko organizme določajo s poenostavljenim simbolnim ključem, za katerega sami določijo simbole. Bajd, Mati Djuraki in Mati Pavlovič (2002) predstavljajo zgled preprostega simbolno-shematskega ključa (slika 2.37) za določanje školjk, ki so ga predlagali šestletni predšolski otroci.
Pri nas je na voljo tudi računalniški program Ključi (Bajd, Razpet, Gruden in Gruden, 1998), ki kot nadaljevanje dela v naravi omogoča, da otroci z uporabo računalnika spoznavajo značilnosti organizmov. Komplet vsebuje program za določanje organizmov na zgoščenki, navodila za uporabo in štiri knjižice (Moje prve drobne živali tal, Moje prve zimske vejice, Moje prve sladkovodne živali in Moje prve školjke in polži), ki so namenjene za delo otrok.
Vsak poenostavljen biološki ključ je tematsko zaokrožen; po korakih nas vodi do pravilne določitve organizma, ki smo ga izbrali. Sestavljen je iz seznama razlag nekaterih izrazov, ki so omenjeni v ključu, iz seznama vrst in rodov, ki se jih lahko določi v ključu (tudi z latinskim imenom) in iz določevalnega dela. Iz seznama organizmov se učitelj ali vzgojitelj hitro znajde in brez večjih težav priskrbi le tiste organizme, ki jih ključi obravnavajo, drugače bi lahko otroke zavedel in jih usmeril k napačnim rešitvam. Tekst preprostega biološkega ključa je strukturiran tako, da od nas
34
vedno zahteva eno odločitev. Vsakokrat imamo dve trditvi, za eno se odločimo in zopet se nam odpreta dve novi. Koraki nas na tak način vodijo do končne določitve organizma.
Pri pouku naravoslovja želimo otrokom čim bolj nazorno približati naravo in pojave v njej. Zlasti kadar obravnavamo živali in rastline, moramo otrokom omogočiti stvaren stik z njimi (Bajd, 2004a).
Pri začetnem naravoslovju pri otrocih razvijamo naravoslovne postopke. To so postopki, ki omogočajo spoznavanje naravoslovnih vsebin, in sicer:
- zaznavanje - tj. sprejemanje informacij z vsemi čutili. Pri tem postopku uporabljamo konkretne primere.;
- primerjanje - z zaznavanjem ugotavljamo podobnosti in različnosti med predmeti, pojavi in procesi;
- merjenje - pri merjenju si pomagamo z merilnimi napravami in nestandardiziranimi enotami, kot so npr. število korakov, število slamic, pesti itd.;
- razvrščanje, uvrščanje in urejanje - kriteriji za izvajanje teh postopkov so velikost, oblika, barva, teža, število itd.;
- sporočanje - pišemo poročila ali ustno poročamo o ugotovitvah in svojih zamislih;
- sklepanje - ugotavljanje vzorcev, zvez, zakonitosti;
- napovedovanje - je povezano s sklepanjem, ker napovedi oblikujemo na podlagi podatkov. Pri napovedovanju povemo, kaj pričakujemo, da se bo zgodilo;
- oblikovanje domnev - postavljamo hipoteze o odnosih med dvema spremenljivkama (Krnel, 1993).
Dober didaktični pripomoček so poenostavljeni biološki ključi tudi zato, ker omogočajo razvijanje nekaterih od navedenih naravoslovnih postopkov, s katerimi otroci spoznavajo raznolikost in pestrost živega sveta ter spoznavajo prilagoditve organizmov na različna okolja. Z uporabo ključev se otroci naučijo veliko podrobnosti o organizmih, ki bi jih sicer lahko prezrli. Pri natančnem opazovanju; ki je eden izmed najpomembnejših naravoslovnih postopkov, saj predstavlja temelj vseh nadaljnjih naravoslovnih dejavnosti; otroci uporabljajo različna čutila. Organizme ne samo pogledajo, ampak jih tudi potipajo, povohajo in poslušajo. K opazovanju organizmov
35
moramo otroke usmerjati, da opazijo čim več lastnosti živih bitij in da opazijo tiste lastnosti, ki so vezane na obravnavano naravoslovno vsebino. Ko otroci živali opazujejo, so pozorni tudi na to, v čem se razlikujejo (po velikosti, zgradbi telesa, številu nog, barvi, po tem, ali je telo deljeno ali ne, ali imajo krila, kako se gibljejo, itd.) in v čem so si podobne. Torej iščejo podobnosti in razlike. Otroci tako spoznavajo mnogo več značilnosti organizmov, kot bi jih pri klasičnem načinu poučevanja (Bajd, 2004a; Bajd, 2004c). Zavedati se moramo, da z opazovanjem živali s poenostavljenimi ključi otroci ne le spoznavajo različne organizme, ampak se s spoznavanjem raznolikosti začnejo zavedati pravega pomena živali in rastlin v naravi. Tako s poenostavljenimi biološkimi ključi pri otrocih tudi razvijamo pravilen in spoštljiv odnos do narave. Spoznavanje organizmov vzgaja v otrocih ljubezen do narave, tako da jo bodo znali ohranjati za prihodnje rodove (Bajd, 2004a). Razvrščanje je postopek, ki se ga začnemo učiti že zelo zgodaj. Otroci namreč razvrščajo svoje igrače po barvi, obliki, velikosti. Tudi biološki ključi so primer za razvrščanje. Uvrščanje pa je zelo tesno povezano z razvrščanjem - nek organizem z uvrščanjem pripeljemo na določeno mesto v določevalnem ključu (Bajd, 2004c). Omeniti velja še, da dejavnosti, povezane z uporabo bioloških ključev, niso vezane samo na naravoslovje, ampak se z njimi dotaknemo tudi umetnosti, jezika in matematike. V možganih sta tako aktivirani obe hemisferi. Otroci se spoznajo z novimi besedami in si s tem bogatijo besedni zaklad. Pri aktivnostih je smiselno uporabiti tudi likovni jezik, in sicer na koncu dejavnosti, ko preverimo, koliko so se otroci naučili. Risbe otrok bodo tako dober pokazatelj miselnih shem otrok po učnem posegu (prav tam). Z uporabo preprostih bioloških ključev uresničujemo konstruktivističen način učenja. Učitelj ali vzgojitelj ima aktivno vlogo pri oblikovanju dejavnosti za otroke, ki bodo vsebovale naravoslovne postopke in omogočile delo s preprostimi biološkimi ključi. Učiteljeva edina vloga med učenjem učencev s poenostavljenimi biološkimi ključi je, da otroke le usmerja. Glavno vlogo v učnem procesu tako prevzema konkreten biološki material in preprost biološki ključ.
Otroci tako z aktivnim samostojnim delom konstruirajo novo naravoslovno znanje in usvojijo nove naravoslovne pojme. S takim načinom dela pride otrok do novih spoznanj oz. vedenj sam. Zagotovo se bo taka pot do novih spoznanj, ki jo bo otrok prehodil sam, zdela njemu samemu zelo zanimiva. Znanje si bo pridobival na sproščen in zabaven način. Ni razloga, da bi se mu učenje zdelo dolgočasno in odbijajoče. Če si bo izoblikoval tak odnos do učenja, je to zelo optimistično za njegov nadaljnji intelektualni razvoj. Znanje o naravi, ki ga posredujemo na takšen način, bo prispevalo k ohranjanju
36
in spodbujanju otrokove radovednosti. To bo pripomoglo, da bo imel otrok naravo rad, vanjo bo zahajal z ljubeznijo in si do nje ustvaril zdrav odnos (prav tam).
2.4 KONSTRUKTIVIZEM
Z uporabo poenostavljenih bioloških ključev uresničujemo konstruktivističen način učenja naravoslovja. Naloga učitelja oz. vzgojitelja je, da na podlagi predstav oz.
predznanja otrok, izbere take dejavnosti, ki bodo vsebovale naravoslovne postopke, ki jih otroci zmorejo in, ki omogočajo delo s preprostimi biološkimi ključi. Od tu naprej postane učitelj oz. vzgojitelj le usmerjevalec. Glavno vlogo prevzameta poenostavljen biološki ključ in konkreten biološki material. Način dela otroke sili, da so ves čas aktivni in si nova vedenja gradijo sami. Švicarski biolog Jean Piaget je konstruktivizem opredelil z načeli asimilacije, akomodacije in uravnoteženja. Zlasti se je izkazal za zgodnje učenje naravoslovja, kjer je razumevanje osnovnih pojmov odvisno od stopnje kognitivnega razvoja. Pri konstruktivizmu ne obstaja ena sama enotna teorija učenja.
Glavna ideja konstruktivizma je, da v procesu učenja ne gre le za sprejemanje gotovih znanj, temveč da si učeči se posamezniki aktivno konstruirajo svoje lastno znanje sami na podlagi obstoječih, pogosto napačnih in nepopolnih pojmovanj. Učenje je torej aktiven miselni proces, ne pa pasivno sprejemanje poučevanja (Cencič, 2004).
Krapše (1999) pravi, da je konstruktivizem ena izmed teorij spoznavanja oziroma nastajanja znanja. Krnel (1998) nadaljuje, da je učenje po konstruktivizmu proces, v katerem se znanje gradi s povezovanjem novih informacij v staro strukturo znanja, le ta pa se s tem preoblikuje.
Konstruktivizem je v našem šolskem prostoru dokaj znan. Marentič-Požarnik in Cencič (2003) pravita, da so na njem zasnovani predvsem učni postopki v vrtcih in na razredni stopnji osnovne šole. Velike zasluge pri uveljavljanju konstruktivističnih načel v zgodnjem naravoslovju gredo projektu Tempus - Razvoj začetnega naravoslovja. Na predmetni stopnji pa oviro predstavlja prepričanje predstavnikov posameznih disciplin, da je »podajanje« sistematike vsake stroke nepogrešljiva sestavina pouka (prav tam).
Krapše (1999), Škrilec (2002) ter Marentič-Požarnik in Cencič (2003) navajajo naslednja načela konstruktivistično usmerjenega pouka: (1) osrednje mesto je namenjeno učencu in njegovemu predznanju, ki bistveno vpliva na proces učenja; (2)
37
učitelj mora poznati otrokovo znanje in neznanje; (3) učeči prihajajo v nove učne situacije s predhodnim znanjem, ki je lahko napačno ali nepopolno; (4) pouk je zasnovan na izzivanju obstoječih intuitivnih idej, na njihovem preoblikovanju prek eksperimentov, raziskav, razprav ali drugih intervencij; (5) učenje je aktiven miselni proces, v katerem učeči sam konstruira svoje lastno znanje v procesu osmišljanja svojih izkušenj, ob nadgrajevanju ali spreminjanju obstoječih idej oziroma razlag in (6) konstruktivistično naravnano usmerjanje učenja omogoča manjšo in počasnejšo
»hlapljivost« znanja pri učencih. Konstruktivistična metoda temelji na treh osnovnih podmenah: (1) ugotavljanje otrokovih intuitivnih predstav, (2) konstrukcija novega znanja skozi učni proces in (3) uporaba novega znanja v različnih situacijah.
Metoda, s katero otroci opravljajo eksperimente in s tem razvijajo svoje mišljenje, je raziskovalna metoda. Za učitelja je zelo pomembno odkrivanje otroških zamisli pred učenjem novih vsebin. Otroci tako poiščejo odgovor na vprašanje in pretehtajo svoje zamisli. Otrokom postavljamo vprašanja, da bi odkrili, kako razmišljajo. Učiteljeva vloga je spodbujanje in vodenje otrok, vendar pri tem ne sme ničesar sugerirati. Otroci naj bi spoznavali naravoslovne vsebine ob dejavnostih, ki omogočajo sprejemanje novih informacij prek lastnih izkušenj (Krnel, 1993).
Konstruktivistično učenje je precej široko, a vendar skoncentrirano na matematiko in naravoslovje. S takim pristopom skušamo otrokom naravoslovje čim bolj približati, še bolj pa jim ga lahko, če se o naravi učimo v naravi oz. na terenu.
38
2.5 TERENSKO DELO
Narava je posebno področje, v okviru katerega razvijamo otrokove sposobnosti za dejavno vključevanje v obdajajoče fizično in družbeno okolje ter za ustvarjanje zdravega in varnega življenjskega okolja in zdravih navad. Poudarek je na pridobivanju izkušenj z živimi bitji, naravnimi pojavi ter na veselju v raziskovanju in odkrivanju.
Otrok spoznava živali, rastline, predmete in pojave okoli sebe. Živa bitja tudi spoštuje;
zanima se za njihove življenjske pogoje. Rastline in živali v svojem okolju neguje in jih ima rad; veseli se srečanja z njimi ter je do njih obziren. Postopno razvija naravoslovne pojme, postopke, naravoslovno mišljenje, oblikuje koncepte. Ti procesi pri otroku potekajo nezavedno, vendar so hkrati osnove znanstvene metode v naravoslovju (Bahovec, Jontes, Kastelic in Vonta, 1999). Današnji način življenja nas vse bolj oddaljuje od narave. Predšolski in šolski otroci imajo v svojem vsakdanjiku malo priložnosti za spontano igro in raziskovanje na travniku, v gozdu, ob potoku itd.
Pomembno je, da jim v vrtcu in šoli, kjer preživijo večji del dneva, nudimo čim več možnosti za pridobivanje izkušenj v naravi. Že v Kurikulumu za vrtce (1999) je poudarjeno pridobivanje izkušenj z živimi bitji in veselje v raziskovanju ter odkrivanju.
Spoštljiv odnos do narave oblikuje otrok že zelo rano. Pri tem je ključnega pomena, da ima sam učitelj oziroma vzgojitelj pozitiven odnos do narave (Kos, Praprotnik in Bajd, 2004). Kristan (1998) meni, da so dejavnosti v naravi nedvomno poučne in vzgojne, gibalno in fiziološko učinkovite, doživljajsko bogate, ustvarjalne in zabavne. Čim več o naravi vemo, bolje jo razumemo in raje jo imamo. V naravnem okolju moramo izrabiti sleherno priložnost za pridobivanje novih spoznanj in širjenje obzorja. Pri delu v naravi se učenci v živo in doživeto marsičesa naučijo. Seveda pa je treba smiselno, smotrno in pravočasno pripraviti program, ki ustreza konkretnemu okolju in starostni stopnji otrok.
Kos, Praprotnik in Bajd (2004) pravijo, da je za otroka pomembno, da ima že v najzgodnejšem obdobju veliko stika z naravo. Pri tem ima seveda veliko vlogo vzgojitelj oziroma učitelj. Zato je v izobraževanju bodočih učiteljev in vzgojiteljev potrebno delu v naravi posvetiti veliko pozornosti. Terenske vaje ob morju so kot nalašč primerne za to, da študentje poglobijo in z izkušnjami podkrepijo svoje znanje.
Večino naravoslovnega dela naj bi otroci opravili v manjših skupinah ali individualno.
Sodelovalno učenje je ena izmed oblik učenja, ki ga izvajamo v skupinah.
