UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
NINA MAZI
UVAJANJE OTROK V VRTEC MED UKREPI ZA PREPREČEVANJE COVID-19
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
PREDŠOLSKA VZGOJA
NINA MAZI
Mentorica: doc. dr. SANJA BERČNIK
UVAJANJE OTROK V VRTEC MED UKREPI ZA PREPREČEVANJE COVID-19
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2021
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujem mentorici doc. dr. Sanji Berčnik za strokovne nasvete, usmeritve in pomoč pri nastajanju diplomskega dela.
Rada bi se zahvalila tudi staršem, partnerju in vsem, ki ste me spodbujali, podpirali in mi pomagali v času študija ter med pisanjem diplomskega dela.
Hvala tudi vama Anej in Ajda, saj sta bila moja največja motivacija.
POVZETEK
V diplomskem delu Uvajanje otrok v vrtec med ukrepi za preprečevanje COVID-19 sem v teoretičnem delu s pravno-formalnega vidika opredelila pravico staršev do postopnega uvajanja otrok v vrtec in opredelila različne načine ter pomen postopnega uvajanja. Predstavila sem novo bolezen COVID-19, higienska priporočila za vrtce za preprečevanje širjenja COVID-19, ki jih je podal Nacionalni inštitut za javno zdravje, in usmeritve za uvajanje otrok v vrtec, ki jih je podal Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
V empiričnem delu diplomskega dela sem izvedla anketni vprašalnik, ki so ga rešili starši otrok, ki so se uvajali v vrtec v vmesnem času med prvo in drugo epidemijo COVID-19. Zanimalo me je, ali so bili starši seznanjeni s pravico do postopnega uvajanja kljub trenutni situaciji, kako je potekalo postopno uvajanje otrok v vrtec v času med ukrepi za preprečevanje širjenja COVID-19 in katere higienske ukrepe za starše so v času uvajanja sprejeli v vrtcu za preprečevanje širjenja bolezni COVID-19.
KLJUČNE BESEDE: COVID-19, uvajanje otrok v vrtec, pravica do postopnega uvajanja, higienski ukrepi za preprečevanje COVID-19.
ABSTRACT
In my diploma thesis Process of Admission of Children to Kindergarten During the COVID-19 Prevention Measures, I defined the right of parents to gradually introduce children to kindergarten, identified different ways and the importance of gradual admission in the theoretical part of the legal-formal point of view. I presented the new disease COVID-19, hygiene recommendations for kindergartens for preventing the spread of COVID-19, made by the National Institute of Public Health and guidelines for the process of admission of children into kindergartens by the Institute of Education of the Republic of Slovenia.
In the empirical part of the thesis, I carried out a survey questionnaire, which was completed by parents of children who were admitted to kindergarten in between the first and the second COVID-19 epidemics. I was interested in whether parents were aware of the right to gradually introduce children, despite the current situation, how the gradual admission of children into kindergarten took place at the time of COVID-19 prevention measures and what hygiene measures parents had to take at the time of the process of admission to kindergarten to prevent the spread of COVID-19 disease.
KEYWORDS: COVID-19, process of admission, the right for gradual admission, hygiene measures to prevent COVID-19.
KAZALO VSEBINE
I UVOD ... 1
II TEORETIČNI DEL ... 2
1 PRAVICA STARŠEV DO POSTOPNEGA UVAJANJA OTROK V VRTEC ... 2
1.1 Pravno-formalni okvir postopnega uvajanja otrok v vrtec ... 2
1.2 Odgovornost vzgojiteljev za sodelovanje s starši ... 3
2 UVAJANJE OTROK V VRTEC ... 4
2.1 Pomen uvajanja otrok v vrtec ... 4
2.2 Uvajanje v vrtec iz vidika navezanosti ... 5
2.3 Stiske otrok pri uvajanju v vrtec ... 7
2.4 Načini uvajanja ... 9
2.4.1 Dolgotrajno uvajanje ... 9
2.4.2 Srednje dolgo uvajanje ... 10
2.4.3 Kratko uvajanje ... 10
3 UVAJANJE OTROK V VRTEC MED UKREPI ZA PREPREČEVANJE COVID-19 .. 10
3.1 Koronavirus COVID-19 ... 10
3.2 Higienska priporočila Nacionalnega inštituta za javno zdravje ... 11
3.3 Usmeritve za delo v vzgoji in izobraževanju od 1. septembra 2020 dalje ... 13
III EMPIRIČNI DEL ... 15
4 PREDSTAVITEV RAZISKAVE IN METODOLOGIJE ... 15
4.1 Opredelitev problema ... 15
4.2 Raziskovalna vprašanja ... 15
4.3 Raziskovalna metoda ... 16
4.4 Raziskovalni vzorec ... 16
4.5 Merski instrument ... 18
4.6 Postopki zbiranja in obdelave podatkov ... 19
5 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 19
5.1 Pravica do postopnega uvajanja v vrtec ... 19
5.2 Potek postopnega uvajanja otrok v vrtec med ukrepi za preprečevanje COVID-19 . 20 5.3 Higienski ukrepi za starše v času uvajanja ... 29
6 ZAKLJUČEK ... 33
7 LITERATURA IN VIRI ... 36
8 PRILOGE ... 39
KAZALO GRAFOV
Graf 1: Delež sodelujočih anketirancev glede na spol ... 16
Graf 2: Delež sodelujočih anketirancev glede na starost ... 16
Graf 3: Delež sodelujočih anketirancev glede na stopnjo izobrazbe... 17
Graf 4: Delež sodelujočih glede na vrtec, kjer je potekalo uvajanje ... 17
Graf 5: Mesec začetka uvajanja otroka v vrtec ... 18
Graf 6: Starostna skupina otrok ... 18
Graf 7: Seznanjenost staršev s pravico do postopnega uvajanja v času ukrepov ... 19
Graf 8: Predstavitev pravice do postopnega uvajanja ... 20
Graf 9: Organizacija poteka uvajanja v vrtec ... 21
Graf 10: Prisotnost staršev v skupini skupaj z otrokom ... 22
Graf 11: Povprečen čas prisotnosti starša skupaj z otrokom v prvem tednu uvajanja ... 23
Graf 12: Krajše uvajanje zaradi ukrepov za preprečevanje širjenja COVID-19 ... 23
Graf 13: Želja po daljši prisotnosti pri uvajanju ... 24
Graf 14: Na kateri dan so otroci ostali sami v vrtcu? ... 26
Graf 15: Koliko časa so otroci prvič ostali sami v vrtcu? ... 26
Graf 16: Na kateri dan so otroci prvič spali v vrtcu? ... 27
Graf 17: Na kateri dan so otroci v vrtcu ostali cel dan (6−9 ur)? ... 28
Graf 18: Ukrepi za preprečevanje širjenja COVID-19 ... 29
Graf 19: Število staršev v igralnici ... 31
Graf 20: Duda v času uvajanja ... 32
Graf 21: Ljubkovalna igrača/ninica v času uvajanja ... 32
KAZALO TABEL
Tabela 1: Odgovori staršev, ki so si želeli biti dlje časa prisotni pri uvajanju ... 251
I UVOD
Uvajanje v vrtec je velik korak za otroke in starše. Veliko otrok vstopi v vrtec zelo zgodaj (pri 11 mesecih), ko se mamice vrnejo v službo. V tej starosti so otroci zelo navezani na starše, nekateri se še dojijo, ne hodijo in ne govorijo. Staršem je takega nebogljenega otroka težko pustiti v varstvo neznanim osebam v vrtcu dejansko čez noč. Zato je postopno uvajanje v vrtec zelo pomembno za oba.
Običajno poteka uvajanje otrok v vrtec v prisotnosti staršev od enega do treh tednov. To je odvisno od vrtca in od vzgojiteljic, ki si zastavijo načrt uvajanja. V naši državi se je marca 2020 pojavila nova bolezen – COVID-19, ki je botrovala spremembam tudi na področju uvajanja. Na račun te bolezni se je v veliko vrtcih skrajšal čas uvajanja oziroma prisotnost staršev v skupini skupaj z otrokom. V nekaterih vrtcih so uvajanje ravnatelji in ravnateljice prepovedali. NIJZ1 je sicer izdal higienska priporočila za vrtce, ZRSŠ2 pa jasne usmeritve glede uvajanja, a so si vrtci ta priporočila in usmeritve razlagali po svoje. Po mojem mnenju je v vrtcih prihajalo do velikih razlik glede uvajanja ─ ponekod celo v škodo otrok.
V teoretičnem delu diplomskega dela bom s pravno-formalnega vidika opredelila pravico staršev do postopnega uvajanja otrok v vrtec, opredelila bom različne načine in potek uvajanja otrok v vrtec, pomen postopnega uvajanja in stiske otrok ob uvajanju. Podala bom tudi znane informacije o COVID-19, priporočila NIJZ glede uvajanja ter usmeritve za uvajanje, ki so jih podali na ZRSŠ. V empiričnem delu diplomskega dela bom raziskala, ali so bili starši seznanjeni s pravico do postopnega uvajanja; kako dolgo je potekalo uvajanje v vrtec s prisotnostjo staršev v različnih vrtcih po Sloveniji; ali je bil čas uvajanja stvar dogovora med starši in vzgojitelji, ali je bil določen vnaprej in ga zaradi trenutnih razmer ni bilo mogoče spreminjati; zanimalo me bo tudi, kakšni ukrepi za preprečevanje bolezni COVID-19 so bili sprejeti v vrtcu in v igralnici med samim trajanjem uvajanja.
1 NIJZ je kratica za »Nacionalni inštitut za javno zdravje«.
2 ZRSŠ je kratica za »Zavod Republike Slovenije za šolstvo«.
2
II TEORETIČNI DEL
1 PRAVICA STARŠEV DO POSTOPNEGA UVAJANJA OTROK V VRTEC
1.1 Pravno-formalni okvir postopnega uvajanja otrok v vrtec
Pri vseh dejavnostih, ki jih vodijo državne oziroma zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa, mora biti otrokova korist glavno vodilo (Konvencija o otrokovih pravicah, 1989, 3. člen). Pomen otrokove koristi je izpostavljen tudi v temeljnih nalogah vrtca, zapisanih v Zakonu o vrtcih (1996, 2017, 2. člen), ki so v pomoč staršem pri celoviti skrbi za otroke, izboljšanju kvalitete življenja družin in otrok ter ustvarjanju otrokovih telesnih in duševnih sposobnosti.
U. Studen in K. Okorn (2020) v odprtem pismu za vrtce opozarjata, da celovita skrb za otroke vključuje tudi skrb za optimalen čustveni razvoj. Da lahko otrok razvija in ustvarja telesne ter duševne sposobnosti, potrebuje varno in nestresno okolje. Takšno okolje lahko v vrtcu ustvarimo s postopnim uvajanjem, da se lahko otrok v tem času varno naveže na vzgojitelja3. K. Knez Steinbuch (2020) glede uvajanja otroka v vrtec opozarja na zapisano pravico do drugačnosti in različnosti. Pri enajstih mesecih otrok ni duševno zrel za čustveno ločitev od staršev tako kot je šestletnik. Šestletnik razume, da se bodo starši vrnili ponj, enajstmesečnik pa še ne.
Uvajanje otrok v vrtec spada pod sodelovanje s starši, ki je opredeljeno v Letnem delovnem načrtu vrtca (LDN). Le-ta mora po Zakonu o vrtcih (1996, 2017, 21. člen) vsebovati tudi sodelovanje s starši. Priprava in načrtovanje vsebine LDN je v pristojnosti ravnatelja, ki je hkrati tudi odgovoren za njegovo izvedbo (ZOFVI, 49. člen). Delovna naloga vzgojitelja pa je neposredno izvajanje vzgojnega dela in vsebin iz LDN − vključno z delom s starši (Zakon o vrtcih, 1996, 2017, 41. člen).
3 V diplomskem delu bom uporabljala moško obliko samostalnika vzgojitelj za vse strokovne delavce, ki delajo z otroki v oddelku vrtca ne glede na spol ali delovno mesto.
3
1.2 Odgovornost vzgojiteljev za sodelovanje s starši
V skladu s Kodeksom etičnega ravnanja (Domicelj, Ferjančič in Pavlovič, 1996) imajo vzgojitelji v vrtcu odgovornost do otrok in tudi do staršev ter družin. Pomembno je, da starše spoštujejo in upoštevajo kot primarne skrbnike, ki nosijo glavno odgovornost za otrokovo vzgojo ter razvoj, da upoštevajo pravico staršev do obveščenosti o programu vrtca in aktivnega sodelovanja v njem, jim nudijo strokovno pomoč pri vzgoji njihovega otroka ter spoštujejo njihovo zasebnost.
Pri sodelovanju s starši moramo vzgojitelji gojiti odprt dialog, staršem nuditi možnost soodločanja pri vseh pomembnih vprašanjih, ki se tičejo njihovega otroka; upoštevati prepričanja in nazore staršev glede vzgoje in izobraževanja otrok; pri načrtovanju in izvajanju vzgojnega dela upoštevati spoznanja in opažanja staršev o njihovem otroku; prisluhniti pripombam glede naših vzgojnih pristopov in postopkov ter se nanje ustrezno odzvati in si v primeru razhajanj nazorov staršev ter usmeritev vrtca prizadevati doseči soglasje, najprimernejše za otroka. Naša naloga je, da starše seznanimo z vrednotami in s cilji, ki jim sledi vrtec, ter z vsebinami, metodami in s sredstvi vzgojnega dela. Starše je potrebno spodbujati, da sodelujejo tako pri načrtovanju kot pri izvajanju vzgojnih dejavnosti; jih seznanjati s spoznanji stroke o predšolskem otroku in jih ozaveščati o pomenu ustreznega vzgojnega ravnanja. Staršem moramo stalno posredovati opažanja o razvoju in dosežkih njihovega otroka ter jim pomagati, da spoznajo in razumejo svojega otroka v vsej svoji enkratnosti. Z vsemi informacijami o otroku in družini, ki nam jih otroci ter starši neformalno zaupajo, pa ravnamo odgovorno in jih ohranjamo zaupne (prav tam).
Tudi Kurikulum za vrtce (2011) v načelu sodelovanja s starši opredeljuje pravice staršev, ki so:
postopno uvajanje otrok v različne programe vrtca; sodelovanje pri načrtovanju življenja in dela v vrtcu, oddelku in po dogovoru z vzgojiteljem (upoštevajoč avtonomnost vrtca) aktivno sodelovanje pri vzgojnem delu; javna dostopnost do pisnih in ustnih obvestil o različnih ponudbah programov v vrtcu; sprotna izmenjava informacij in poglobljen razgovor o otroku z vzgojiteljem ter s svetovalno službo; spoštovanje zasebne sfere družine, njihove kulture, identitete, jezika, svetovnega nazora, vrednot, prepričanj, stališč, navad in običajev; dosledno upoštevanje zasebnosti in varstva njihovih osebnih podatkov ter zagotavljanje stalne informiranosti o njihovih pravicah in odgovornostih.
4
Sodelovanje med starši in vrtcem je pomembno za primerno dopolnjevanje vzgoje doma in v vrtcu. V odnosu vrtec─starši morata obe strani paziti na poseganje v zasebnost oziroma strokovno avtonomnost vrtca. V vrtcu se lahko starši aktivno vključujejo v načrtovanje življenja v oddelku in v različne dejavnosti med dopoldanskim časom. Vendar morajo ob tem upoštevati meje soodločanja, saj je vrtec strokovno avtonomen. Stalno obveščanje staršev poteka preko oglasne deske pred igralnico. Publikacija o vrtcu mora biti staršem na voljo ves čas, v njej pa so vse ključne informacije v skladu z zakonom in ustreznimi pravilniki. Postopno uvajanje otroka v vrtec je pravica. Starši imajo pravico do dogovora o tem, kako bo uvajanje potekalo, da bo najbolj primerno za njihovega otroka (prav tam).
2 UVAJANJE OTROK V VRTEC
2.1 Pomen uvajanja otrok v vrtec
Vključitev otroka v varstvo (vrtec) je za starše in otroke velik korak. Zasluži si veliko pozornost in skrb (Poljanec, 2015). Je dolgotrajen proces, ki lahko traja več tednov. S postopnim uvajanjem otroku omogočimo lažji prehod v vrtec (Retuznik Bozovičar in Krajnc, 2010).
Ustrezno uvajanje je temelj, saj bo otrok v vrtcu preživel veliko svojega časa (Kostanjšek, 2018).
Žibert (2003) pravi, da je namen uvajanja otroka v vrtec vzpostavitev kvalitetnega sodelovanja med otrokom in vzgojiteljico ter vzpostavitev njunega medsebojnega vplivanja. M. Jezovšek (2011) in S. Zemljarič (2015) prisotnost starša v uvajalnem obdobju vidita kot priložnost, da starši v tem času spoznajo vzgojitelja, njegovo delo in skupino. To obdobje nudi tudi možnosti pridobitve zaupanja med njimi in vzgojitelji ter s tem posledično boljše počutje otroka, ki se lažje vključi v vrtec.
Postopno uvajanje v vrtec otroku omogoča, da se počasi sooči z novimi izzivi v življenju (Varjačič, 2007):
• da sprejme kratkotrajne ločitve od staršev in se s tem odreče popolni prisotnosti staršev,
• da se naveže na vzgojitelje,
• da se navadi na novo dnevno rutino,
• da se navadi na novosti: novo okolje, drugačno hrano, ležalnike …,
5
• da se navadi na sovrstnike in da je član skupine,
• da postane samostojnejši,
• da se uči sodelovanja z drugimi otroki,
• da se vključi v skupinske igre in vodene dejavnosti.
Otrok v času uvajanja v vrtec doživlja frustracije, ki so posledica neskladja med zahtevami položaja in zmožnostmi otroka. Poskrbeti moramo, da to neskladje ni preveliko in ga otrok lažje predela. Ravno to želimo doseči s postopnim uvajanjem v vrtec (prav tam).
2.2 Uvajanje v vrtec iz vidika navezanosti
Vezi med staršem in otrokom se v času postopnega uvajanja počasi pretrgajo in nudijo možnost postopnega navezovanja z drugimi – vzgojitelji (prav tam). Proces prenašanja navezanosti na vzgojitelje je za otroka zahteven in mu hkrati predstavlja izziv. Naloga vzgojitelja je, da otroku ponudi dovolj časa za ta proces (Kostanjšek, 2018). Na vzgojiteljico varno navezan otrok se bo v vrtcu bolje počutil in bo v vrtcu dovzetnejši za različne spodbude (Cugmas, 2014). Praper (1995) pravi, da vsaka vključitev otroka v vrtec (pred dopolnjenim drugim letom starosti) povzroči prehitro prekinitev diade otrok–mati. Posebej izpostavi starost otrok od 8 do 15 meseca. Otroci pri osmih mesecih namreč ne želijo k drugim osebam in vztrajajo pri svojem objektu (mami). Takrat spoznajo, da z mamo nista eno. Ko mame ne slišijo oziroma je ne vidijo, to dojemajo, kot da se je mama razblinila. Po osmem mesecu se otrok začne bati za mamo in ga je strah, da jo bo izgubil. Pri enem letu lahko otrok (brez prekinjanja navezanosti na mamo) navezanost prenese in širi še na druge osebe (oče, sorojenci, vzgojiteljice ...). Ob tem pa je še vedno deloma v simbiozi z materjo.
V času vključitve v vrtec in uvajanja je veliko otrok starih 11 mesecev, saj staršem takrat poteče pravica do starševskega dopusta (Zakon o vrtcih, 1996, 2017, 20. člen.). K. Jeram (2011) pravi, da otroci, mlajši od treh let, ob materinem odhodu doživljajo enako ločitveno stisko, kot jo doživljamo odrasli ob izgubi − smrti naših najbližjih. Tako kot Praper (1995) tudi Bowlby (v Batistič Zorec, 2006) zagovarja domačo vzgojo do tretjega leta otrokove starosti. Nasprotoval je zaposlovanju mater, saj po njegovem mnenju predstavlja vsaka ločitev otroka od matere zanj potencialno nevarnost. Meni tudi, da je posledica ločitve kasnejši razvoj kriminalitete in delikvence. Počasno in senzitivno uvajanje otroka v vrtec je pomembno iz vidika, da se otrok naveže na vzgojitelje, ki morajo biti pozorni, zelo čustveni in odzivni. Raziskave namreč
6
kažejo, da so imeli otroci, ki so se uvajali postopoma več tednov in so imeli ob sebi človeka, na katerega se lahko navežejo, nižjo raven kortizola kot tisti otroci, ki te možnosti niso imeli (Kompan Erzar in Poljanec, 2009).
Barnard (v Kompan Erzar in Poljanec, 2009) pravi, da morajo biti v vrtcu (dnevnem varstvu) zagotovljeni pogoji, ki nudijo otroku možnost za varno navezanost na vzgojitelja.
• Otrok mora biti starejši od devetih mesecev in prve tedne v vrtcu prisoten skupaj z osebo, na katero je primarno navezan (starši). Otrok ostaja počasi sam skupaj z vzgojitelji, da sprožijo čim nižjo stopnjo kortizola.
• Vzgojitelji naj otroke aktivno spodbujajo k navezovanju sekundarne navezanosti.
• Do 18. meseca naj bodo otroci v vrtcu le polovičen čas.
• V skupini naj bodo le trije otroci. Po en naj bo star od 9 do 18 mesecev, od 18 do 36 mesecev in eden starejši od treh let.
• Otrokova potreba po navezanosti mora biti vedno zadovoljena.
• Starši so vključeni kot objekt primarne navezanosti in jih vzgojitelj pokliče ter obvesti v primeru neutolažljivega joka.
Uvajanje otroka v vrtec lahko povežemo s preizkusom tuje situacije, ki jo je na podlagi Bowlbyeve teorije izvedla M. Ainsworth. V laboratoriju je opazovala navezovalno vedenje otrok, ki so bili stari od 12 do 18 mesecev. Zanimalo jo je, kako bodo otroci reagirali na različne (tuje) okoliščine (Cugmas, 1998). Preizkus je sestavljen iz osmih epizod, ki so trajale po tri minute. Raziskovalec je skozi enosmerno steklo v sosednji sobi opazoval dogajanje (Erzar in Kompan Erzar, 2011).
1 Mama z otrokom vstopi v sobo in se usede na stol ter spremlja otrokovo vedenje.
2 Z otrokom sta sama v sobi. Pričakuje se, da se bo otrok pričel igrati z igračami, ki so mu na voljo.
3 V sobo vstopi tuja oseba, ki se usede, obrne k mami ter se z njo pogovarja. Otroka tuja oseba zmoti, zato preneha z igro oziroma zmanjša igranje in se obrne k mami. Mama zapusti sobo.
4 Otrok je v sobi sam s tujo osebo. Otrok joka, je v stiski in želi pohiteti za mamo. Tuja oseba ga tolaži in spodbuja k igri.
5 Mama se vrne, tuja oseba se umakne iz sobe. Otrok po navadi odhiti k mami, ki ga potolaži in položi nazaj na tla.
7
6 Mama zapusti prostor, kar pri otroku ponovno sproži stisko. V primeru prehude stiske otroka epizodo prekinejo.
7 V sobo se vrne tuja oseba, ki poskuša potolažiti otroka. Pri tem po navadi ni uspešna.
8 Mama se vrne v sobo, zato otrok odhiti k njej po tolažbo.
Robertson (v Erzar in Kompan Erzar, 2011) je pri opazovanju otrok v bolnišnični oskrbi ugotovil, da si reakcije otrok, ko so ostali sami, sledijo po določenem vzorcu. Otroci sprva ob odhodu staršev izražajo protest. Ob tem jokajo, hlipajo, se oklepajo staršev in kričijo. Otroci doživljajo strah in grozo ter s pogledom iščejo starše oziroma domačo osebo. Kasneje otroci izražajo obup, saj otrok ne upa več na vrnitev matere, ampak neha jokati in se odklopi od okolice. Na koncu je otrok do staršev neopredeljen, zanje niso več rešitelji in do njih ne kaže več odnosa, kot je bil prej. V odsotnosti staršev so potem otroci vseeno odzivni, nasmejani in sprejemajo hrano.
2.3 Stiske otrok pri uvajanju v vrtec
Uvajanje otroka v vrtec je polno vzponov in padcev. Nekatere stiske otrok niso vidne takoj, saj se lahko pojavijo čez nekaj časa (Varjačič, 2007). Pomembno je, da se jih vzgojitelji in starši naučijo prepoznati, jih sprejeti in nanje ustrezno reagirati (Ambrož, 2005). Otroci v času uvajanja potrebujejo več pozornosti, potrpežljivosti in nežnosti, saj so takrat bolj občutljivi (Jezovšek, 2011). Moteče vedenje bo postopoma izginilo samo od sebe (Erzar in Kompan Erzar, 2009). Spitz (v Praper, 1995) je opisal najhujše posledice prezgodnje vključenosti v vrtec in posledice nasilne ter prehitre prekinitve simbiotičnega odnosa mati−otrok. Posledica je bila anaklitična depresija pri otrocih, ki je ni bilo moč zaznati. Otroci so se namreč umirili in se umaknili vase. Reakcije so bile pogoste okužbe, moten ritem spanja in težave pri hranjenju ter jokavost. Otroci, ki na dosegu nimajo osebe, na katero so varno navezani, lahko v vrtcu postanejo razburjeni, vznemirjeni in protestirajo. Če z odzivanjem ne prikličejo oseb, na katere so varno navezani, se lahko spremenijo. Lahko se izolirajo, postanejo tihi in nezahtevni otroci, ki se redko smejijo (Kompan Erzar in Poljanec, 2009).
Otroci lahko kažejo stisko že zjutraj, ko nočejo v vrtec. Nekateri otroci se pred vrati vrtca začnejo oklepati staršev in jih objemati. Na ta način se želijo pomiriti, saj se takrat v možganih sprošča hormon oksitocin (Suderland, 2017). Vsak otrok bi bil raje doma kot v vrtcu − vsaj na začetku. Naloga staršev je, da vztrajajo pri odhodu v vrtec. Že pri najmlajših otrocih se lahko
8
pokaže ljubosumnost, medtem ko se posvečate komu drugemu – vzgojiteljici ali otroku.
Ljubosumnemu otroku moramo dovoliti, da izraža ljubosumje in mu posvetiti še več pozornosti.
S tem čustvom se želi otrok le prepričati o naši naklonjenosti do njega (Varjačič, 2007).
Otroci lahko v stiski postanejo agresivni, saj je ravno agresija znak stiske. Ljudje imamo v možganih tudi del plazilskih in sesalskih možganov, ki nam v stresnih situacijah dajejo impulze, naj se »borimo« ali pa »zbežimo« (Suderland, 2017). Prav najmlajši, tisti, ki še ne govorijo, velikokrat reagirajo z agresijo, ker npr. ne želijo deliti igrač. Otroku moramo dati vedeti, da agresija ni pravi način reševanja problemov in mu pokažemo primernejši način. Nekatere omejitve je pametno uvajati postopoma, saj je preveč novih omejitev naenkrat za otroka preveč.
Pogosto se zgodi, da otrok v vrtcu odklanja hrano. V vrtcu je namreč hrana drugačnega okusa kot doma in ker je otrok ni navajen, lahko le-to zavrača. Z odklanjanjem hrane pa otroci kažejo tudi svojo tesnobo, jezo … Otroka ni potrebno siliti s hrano, saj jo bo sprejel, ko se bo čustveno umiril in v celoti sprejel vrtec (Varjačič, 2007). Stresni hormon kortizol je lahko zaradi prehitrega uvajanja čez cel dan zelo zvišan. Nekateri otroci lahko raven kortizola znižajo in uravnotežijo do večernega spanja. Lahko pa ostane zvišan do naslednjega jutra, kar moti ritem večernega spanca in se otroci pogosto zbujajo (Kompan Erzar in Poljanec, 2009).
Otroci želijo z jokom, ki je na nek način komunikacija, priklicati na pomoč svoje starše. Ko otrok vstopi v fazo ihtenja, izraža obup in prekine komunikacijo z ostalimi. O tem je dobro obvestiti starše, da so v pripravljenosti, če bi bil potreben hitrejši odhod iz vrtca. V fazo hlipanja vstopijo otroci po joku. Hlipanje se težko ustavi in je po navadi neutolažljivo. Otrok neha šele, ko je popolnoma izčrpan oziroma ko zaspi. Nekatere otroke tudi ob snidenju zajame val čustev.
V vrtcu se sicer dobro počutijo, a ko zagledajo starše, si oddahnejo, se sprostijo in dajo iz sebe vsa čustva, ki so jih zadrževali v sebi (Varjačič, 2007).
Otroci, ki ne govorijo, lahko svoje stiske sproščajo po fiziološki poti, saj je ne morejo ubesediti.
To se kaže s hitro obolevnostjo v času uvajanja (Varjačič, 2007). L. Rotvejn (v Praper, 1995) je ugotovila, da so jaslični otroci trikrat pogosteje dovzetni za bolezni od ostalih. Največkrat so prisotne okužbe zgornjih dihal – bronhitis, ki simbolizira separacijski strah. Ader (v Kompan Erzar in Poljanec, 2009) je v svoji raziskavi ugotovil, da tudi imunski sistem mladičjih primatov ob odhodu matere zelo oslabi. Povišana stopnja kortizola (stresnega hormona) namreč zavira rast protiteles in s tem vpliva na imunski sistem.
9
2.4 Načini uvajanja
Varjačič (2007) v svojem priročniku predstavi tri dolžine uvajanja – dolgotrajno, srednje dolgo in kratko uvajanje. »Vrtci v povprečju čas uvajanja omejijo na 14 oz. 21 dni« (Žibert, 2003, str. 20).
2.4.1 Dolgotrajno uvajanje
Dolgotrajno uvajanje je primerno za vse otroke, posebej pa za otroke, ki: nimajo oziroma imajo malo izkušenj z drugimi otroki; se težko navežejo na osebe; imajo močno čustveno povezanost – po navadi z mamo; so edini otrok v družini; so boječi, nefleksibilni, tihi, občutljivi; v tem času že doživljajo kakšne druge večje spremembe; so mlajši od treh let (Varjačič, 2007).
Takšno uvajanje traja od treh tednov do enega meseca. Starš, ki uvaja otroka v vrtec, je prvi teden stalno prisoten v skupini. Prisotnost je po navadi krajša − do kosila. Ta čas za svojega otroka skrbijo starši in se vključujejo v stike z drugimi otroki ter odraslimi. Drugi teden otrok skupaj z enim izmed staršev ostane dlje časa. V ponedeljek, po vikendu, je starš prisoten ves čas, naslednje dneve pa lahko za krajši čas odide. Čas odsotnosti lahko dnevno podaljšuje, a je to odvisno od otrokovega počutja in njegovih odzivov. V tem tednu lahko otrok v vrtcu že počiva, uspava pa ga lahko starš ali vzgojitelj. Tretji teden je starš po navadi prisoten le krajši čas − zjutraj. Med prisotnostjo poskuša biti manj aktiven in je le pasiven opazovalec. Zadnji, četrti teden, poskušamo vpeljati ritem prihajanja in odhajanja iz vrtca. Če je potrebno, so starši zjutraj še prisotni v skupini. Ko se starši odločijo, da svojo prisotnost v vrtcu ukinejo, se je potrebno tega držati (prav tam).
Takšno uvajanje poteka v Viških vrtcih že od leta 1993. Za takšno uvajanje so se odločili na podlagi teorije objektivnih odnosov in psihoanalitične razvojne teorije. Ti dve teoriji pravita, da je za zdrav otrokov razvoj pomemben tesen odnos med materjo in otrokom. Posebno pozornost zato namenjajo ločitvi otroka in matere ter s takim načinom uvajanja omogočijo postopen prenos navezanosti na vzgojitelja. V Viških vrtcih starši postopoma zapuščajo igralnico za nekaj minut v tretjem tednu, saj so prva dva tedna z otrokom ves čas v oddelku (Uvajanje otrok v vrtec z enim od družinskih članov, 2019).
10 2.4.2 Srednje dolgo uvajanje
Srednje dolgo uvajanje traja od enega do dveh tednov. Uvajanje je podobno dolgotrajnemu uvajanje, le da vse skupaj poteka hitreje. Primerno je za otroke, ki: imajo izkušnje z drugimi otroki; so navezani na osebe izven ožjega družinskega kroga; imajo sorojence podobne starosti in živijo v stabilnih razmerah (Varjačič, 2007).
2.4.3 Kratko uvajanje
Kratko uvajanje traja od enega dneva do nekaj dni. Prisotnost staršev je lahko že od začetka le krajši čas. Priporoča pa se, da sta vsaj prvi dan starš in otrok ves čas skupaj. Svojo prisotnost skrajšujejo do te mere, da se otrok postopno navaja ostati brez staršev. Primerno je za otroke, ki: so starejši od treh let; so socialno spretni in imajo veliko izkušenj z drugimi otroki; brez težav sprejmejo druge odrasle in se znajo navezati nanje; imajo sorojence podobne starosti;
živijo v stabilnih razmerah; so varno navezani in doma neproblematični (prav tam).
3 UVAJANJE OTROK V VRTEC MED UKREPI ZA PREPREČEVANJE COVID-19
3.1 Koronavirus COVID-19
Koronavirusi so skupina virusov, ki povzročajo bolezni pri ljudeh in živalih. Konec leta 2019 so na Kitajskem potrdili prve okužbe z novim koronavirusom, ki se je zelo hitro razširil po vsem svetu. Ta virus so poimenovali SARS-CoV-2 in povzroča bolezen COVID-19 (Koronavirus (SARS-CoV-2) – ključne informacije, 2020). V Sloveniji so prvo okužbo z novim koronavirusom potrdili 4. marca 2020 (Koronavirus (SARS-CoV-2), 2020).
Okužba z novim koronavirusom se kaže s povišano telesno temperaturo, slabim počutjem, z nahodom, utrujenostjo, s kašljem, z občutkom pomanjkanja zraka in drisko. Bolezen poteka na različne načine. Podatki zaenkrat kažejo, da v 80 % primerih okuženih poteka bolezen v lažji obliki, 20 % obolelih pa ima težji potek. Okoli 5 % ljudi, ki imajo težji potek bolezni, potrebuje zdravljenje na intenzivni enoti. Osebe, starejše od 60 let in imajo pridružene kronične bolezni, imajo večje tveganje za težji potek bolezni. Bolezen potrdijo ali izključijo na podlagi mikrobiološkega testiranja brisa nosno-žrelnega prostora (Koronavirus – pogosta vprašanja in odgovori, 2020).
11
Za preprečevanje širjenja novega koronavirusa je pomembno, da v primeru bolezenskih znakov ostanemo doma. Za zmanjšanje tveganja za okužbo moramo vsakodnevno izvajati preventivne ukrepe, ki so tudi sicer priporočljivi pri vseh boleznih, ki povzročajo okužbe dihal (Preprečevanje okužbe z virusom SARS-CoV-2, 2020):
• umivanje rok z milom in vodo,
• razkuževanje rok, ko umivanje ni mogoče,
• ne dotikanje oči, nosu in ust,
• izogibanje tesnih stikov z ljudmi, ki kažejo bolezenske znake,
• upoštevanje varnostne razdalje 1,5 metra,
• upoštevanje higiene kašlja,
• upoštevanje pravil socialnega distanciranja,
• uporaba zaščitne obrazne maske,
• posluževanje alternativnih metod nakupovanja,
• redno in temeljito prezračevanje zaprtih prostorov.
Med prvo razglasitvijo epidemije (12. 3. 2020−31. 5. 2020) so bili vrtci in vzgojno-izobraževalni zavodi zaprti večino časa. Med drugo razglasitvijo epidemije
(19. 10. 2020–17. 3. 2021) pa so bili vrtci od 26. 10. 2020 do 25. 1. 2021 odprti le za nujno varstvo ter se nato s 26. 1. 2021 v »rdečih« regijah odprli za vse otroke.
3.2 Higienska priporočila Nacionalnega inštituta za javno zdravje
Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) je za vrtce pripravil Higienska priporočila za vrtce v času epidemije COVID-19 (2020), po katerih se vrtci ravnajo v obdobju epidemije (od 12. 3.
do 31. 5. 2020 in od 19. 10. 2020 do 17. 3. 2021), in Higienska priporočila za vrtce za preprečevanje širjenja SARS-CoV-2 (2020), po katerih so se vrtci ravnali v vmesnem času od 1. 6. do 18. 10. 2020.
Vsebina obeh higienskih priporočil je zelo podobna oziroma v nekaterih delih enaka, zato bom povzemala Higienska priporočila za vrtce za preprečevanje širjenja SARS-CoV-2 (prav tam), ki so veljala v vmesnem obdobju med obema epidemijama, in so predmet mojega raziskovanja.
Otroci so se po koncu prve epidemije, ki je trajala do konca maja, lahko vrnili nazaj v vrtec. Ob prihodu so morali starši predložiti podpisano Izjavo staršev pred vstopom otroka v vrtec (prav
12
tam, str. 25). S podpisom izjave staršev so le-ti potrdili, da je bil otrok v zadnjih 14 dneh zdrav (brez simptomov, kot so povišana telesna temperatura, kašelj, glavobol, slabo počutje, boleče žrelo, nahod, težko dihanje in driska), da v zadnjih 14 dneh ni bil v stiku z osebo, pozitivno na COVID-19, in da bo otrok ob potrjeni okužbi pri njemu oziroma kateri drugi osebi, ki biva v istem gospodinjstvu, ostal doma.
V priporočilih (Higienska priporočila za vrtce za preprečevanje širjenja SARS-CoV-2, 2020) je zapisano tudi o uvajanju otrok v vrtce. Piše, da so starši ob uvajanju otrok lahko prisotni. Pri tem pa morajo upoštevati vse higienske ukrepe in uporabljati zaščitno obrazno masko.
Priporočeno je ostajanje na enem mestu brez stikov z drugimi otroki. Med trajanjem epidemije pa je uvajanje odsvetovano, saj: »Uvajanje otrok v vrtec zahteva prisotnost staršev« (Higienska priporočila za vrtce v času epidemije covid-19, 2020, str. 7).
Za preprečevanje in zmanjševanje širjenja okužbe se je potrebno/priporočljivo držati ukrepov, ki so možni v vrtcu. Tja naj prihajajo samo zdravi zaposleni in otroci. Potrebno je umivanje rok, pri čemer otrokom pomagajo oziroma jih usmerjajo vzgojitelji, odrasli pa si morajo po vstopu v vrtec razkužiti roke. Obraza (oči, nosu in ust) se ne dotikamo z neumitimi rokami.
Upoštevamo higieno kihanja in kašlja. Med osebami upoštevamo razdaljo vsaj od 1,5 do 2 metra. Prostore večkrat prezračimo, jih redno čistimo in razkužujemo. Pri previjanju je potrebna uporaba rokavic za enkratno uporabo. Uporaba zaščitne obrazne maske je priporočljiva ob srečevanju z drugimi sodelavci in s starši otrok (Higienska priporočila za vrtce za preprečevanje širjenja SARS-CoV-2, 2020). Z 19. 9. 2020 je postala uporaba zaščitnih mask obvezna (in ne več priporočljiva) v vseh zaprtih javnih prostorih, saj je Vlada RS izdala Odlok o začasnih ukrepih za zmanjševanje tveganja okužbe in širjenja okužbe z virusom SARS-CoV-2 (2020).
Obstaja nekaj izjem in med njimi so tudi vzgojitelji, ki mask ne potrebujejo uporabljati pri opravljanju neposrednega dela z otroki (prav tam, 3. člen).
Kljub ukrepom vzgojitelji ne smejo prezreti fizičnega stika z otroki. Če ima otrok potrebo po bližini in varnosti, naj si zaposleni pred in po crkljanju z otrokom umijejo roke (Higienska priporočila za vrtce za preprečevanje širjenja SARS-CoV-2, 2020).
V tem času svetujejo, da otroci ne uporabljajo plišastih igrač. Prav tako naj od doma načeloma ne prinašajo raznih igrač, dude in ninice pa shranijo posameznemu otroku v času med spanjem (prav tam).
13
V primeru suma na COVID-19 pri otroku vrtec obvesti njegove starše. Otroka ta čas izolirajo, mu nadenejo masko in poskrbijo za sanitarije in umivalnik, ki ga v tem času uporablja le on.
Vzgojitelj, ki je z otrokom med čakanjem v izolaciji, naj nosi zaščitno obrazno masko, vzdržuje medosebno varnostno razdaljo in upošteva ostale ukrepe. Če je otrok napoten na testiranje in je okužba potrjena, se vodstvo vrtca posvetuje z območnim epidemiologom glede nadaljnjih ukrepov (prav tam).
3.3 Usmeritve za delo v vzgoji in izobraževanju od 1. septembra 2020 dalje
Na Brdu pri Kranju je od 18. do 20. avgusta 2020 v organizaciji ZRSŠ potekala 6. konferenca ravnateljev vzgojno-izobraževalnih zavodov (VIZ) v Republiki Sloveniji (6. konferenca ravnateljev VIZ z izhodišči in usmeritvami pred začetkom novega šolskega leta, 2020).
Ministrica za izobraževanje, znanost in šport (S. Kustec) je predstavila izhodišča in usmeritve za delo v vzgoji in izobraževanju od 1. septembra dalje. Predstavila je tudi publikacijo – Vzgoja in izobraževanje v RS v razmerah, povezanih s Covid-19 (prav tam). V publikaciji so predstavljeni 4 modeli vzgoje in izobraževanja. V publikaciji je omenjen model osnovnošolskega in srednješolskega izobraževanja ter model za dijaške domove. Modela za vrtce v tej publikaciji ni omenjenega, zato sem podatke za vrtce pridobila iz slike 1 (Kustec idr., 2020, str. 10), kjer so zapisane izkušnje iz preteklega šolskega leta 2019/2020.
• Model A – V vrtcu so celi oddelki.
• Model B – V vrtcu so celi oddelki, ki delujejo v skladu s priporočili NIJZ.
• Model C – Polovični ali celi oddelki vrtcev, ki delujejo v skladu s priporočili NIJZ in smernicami ZRSŠ.
• Model D – Popolno zaprtje VIZ.
Na 6. konferenci ravnateljev so sodelovale tudi strokovnjakinje s področja vzgoje in izobraževanja v vrtcu – Edita Bah Brglez, Irena Kumer in Nives Zore. Predstavile so čustveni vidik uvajanja otroka v vrtec in z udeleženci (ravnatelji in ravnateljicami vrtcev) razpravljale o uvajanju v času posebnih razmer ter podale predloge za način uvajanja otrok novincev v tem času (Bah Brglez, Kumer in Zore, 2020).
Vrtci so bili nato 24. 8. 2020 seznanjeni z vsebinskimi poudarki glede uvajanja novo sprejetih otrok v vrtec. Poudarki so nastali na podlagi razprav, ki so potekale na delavnicah na omenjeni
14
konferenci in so v povezavi z osnovnimi priporočili NIJZ, ter so sestavljeni iz trinajstih točk (Obvestila vzgojno izobraževalnim zavodom – avgust, 2020):
1. Uvajanje se načrtuje in izvaja v skladu s Kurikulom za vrtce. Protokol za uvajanje naj vsebuje: priporočila staršem; načine in postopke uvajanja; napotke, kako ravnati v času privajanja otroka na vrtec; načine komunikacije med vzgojitelji in starši (izmenjava informacij o otroku).
2. Starši naj od vrtca pridobijo osnovne informacije o načinu in postopku uvajanja, za katerega se odloči vrtec. V primeru razgovora je potrebno spoštovati vsa priporočila NIJZ.
3. Pri izvajanju in načrtovanju kurikula je potrebno ravnati v skladu s potrebami in z razvojnimi značilnostmi otrok. Posebna pozornost naj bo namenjena prisotnosti staršev v vrtcu in upoštevanju želja in potreb staršev, saj je to temelj za vzpostavitev zaupanja do vzgojiteljev in vrtca. Otroci naj se navadijo na novo okolje (igralnico), pridobijo pozitivne izkušnje in zaupanje v vzgojitelje.
4. Dejavnosti, ki omogočajo spodbudno učno okolje, naj bodo organizirane z materiali in s sredstvi, ki se lahko pogosto čistijo oziroma zamenjajo.
5. Dejavnosti naj bodo organizirane tudi izven igralnice – na igrišču, na prostem … 6. Starši in otroci naj se postopoma seznanijo z okoljem vrtca, dnevno rutino, vzgojitelji
in z njimi navežejo stik.
7. Otrok naj ima dovolj časa, da se prilagodi na vrtec. Ob sebi naj ima pri tem svoje starše.
Priporočeno je, da je ves čas uvajanja prisoten isti starš.
8. Vzgojitelji in starši se dogovorijo: kdaj bo otrok prihajal, koliko časa bodo starši v skupini, ob katerem dnevu bodo skupaj in katere dni bodo prisotni.
9. Med uvajanjem večih otrok naenkrat naj bodo otroci in starši razdeljeni (če je le mogoče) v več manjših skupin in prihajajo ob različnem časovnem zaporedju.
10. Ko posamezna skupina otrok in staršev zaključi z uvajanjem, vrtec zagotovi razkuževanje in zračenje igralnice.
11. Starši naj v igralnicah izvajajo vse higienske ukrepe. Tam naj uporabljajo zaščitno obrazno masko, vanjo vstopajo v copatih, na katerih je zaščita za čevlje, vzdržujejo medosebno razdaljo in upoštevajo predpisani načrt gibanja v vrtcu.
12. Starši v oddelku skrbijo le za svojega otroka in vzdržujejo potrebno razdaljo do vzgojiteljev, drugih otrok in staršev.
13. Otrok ima lahko s seboj svojo ljubkovalno igračko, dudo ali »ninico«, ki jo vzgojitelji med neuporabo shranijo.
15
Ker me zanima, kako so vrtci izvedli uvajanje otrok v vrtec v obdobju med razglašenima epidemijama (od 1. 6. do 18. 10. 2020) in katere ukrepe za preprečevanje so sprejeli, bom to raziskovala v empiričnem delu diplomskega dela.
III EMPIRIČNI DEL
4 PREDSTAVITEV RAZISKAVE IN METODOLOGIJE
4.1 Opredelitev problema
Zaradi epidemije novega koronavirusa COVID-19 so se VIZ marca zaprli. Po ponovnem popolnem odprtju meseca maja so po priporočilih NIJZ v vrtcih sprejeli higienske ukrepe za preprečevanje širjenja le-tega.
Empirična raziskava je osredinjena na pravico do postopnega uvajanja v vrtec, ki vključuje prisotnost starša v oddelku. Zanima me potek postopnega uvajanja v vrtec v času preprečevanja COVID-19 v vmesnem času med razglašeno prvo in drugo epidemijo (1. 6.–18. 10. 2020), koliko časa so lahko bili starši prisotni in kdaj so morali otroci v vrtcu ostati sami. Raziskala bom, katere higienske ukrepe za preprečevanje širjenja bolezni COVID-19 so v času uvajanja sprejeli v vrtcu.
4.2 Raziskovalna vprašanja
V skladu s cilji sem si zastavila naslednja raziskovalna vprašanja:
R1 Ali so starši seznanjeni s tem, da imajo kljub trenutni situaciji pravico do postopnega uvajanja v vrtec?
R2 Kako poteka postopno uvajanje otrok v vrtec v času med ukrepi za preprečevanje širjenja COVID-19?
R3 Katere higienske ukrepe za starše so v času uvajanja sprejeli v vrtcu za preprečevanje širjenja bolezni COVID-19?
16
4.3 Raziskovalna metoda
V teoretičnem delu diplomskega dela sem uporabila deskriptivno metodo pedagoškega raziskovanja, v empiričnem delu pa sem uporabila kavzalno-neeksperimentalno metodo.
4.4 Raziskovalni vzorec
Vzorec raziskave je neslučajnostni in namenski, saj vključuje le starše otrok, ki so uvajali otroka v vrtec v vmesnem obdobju med razglašeno prvo in drugo epidemijo COVID-19. Nekateri starši so kot datum uvajanja navedli datum izven termina, ki ga raziskujem, zato jih nisem vključila v raziskavo. Ustrezno in do konca je anketo rešilo 107 staršev.
Graf 1: Delež sodelujočih anketirancev glede na spol
V raziskavi (graf 1) je sodelovalo 105 (98 %) oseb ženskega spola in 2 (2 %) osebi moškega spola.
Graf 2: Delež sodelujočih anketirancev glede na starost
2 %
98 %
Moški Ženska
0 %
48 % 50 %
2 %
Do 20let 21−30 let 31−40 let 41 let in več
17
50 % anketirancev (graf 2) je bilo starih med 21 in 30 let, 48 % anketirancev je bilo starih med 31 in 40 let in 2 % anketirancev je bilo starih 41 let in več. Nihče od anketiranih pa ni bil mlajši od 21 let.
Graf 3: Delež sodelujočih anketirancev glede na stopnjo izobrazbe
Nihče od anketirancev (graf 3) nima I. ali III. stopnje izobrazbe, II. stopnjo ima 1 % anketirancev, IV. stopnjo 11 % anketirancev, V. stopnjo 31 % anketirancev, 33 % anketirancev VI. stopnjo, 16 % anketirancev VII. stopnjo, 4 % anketirancev ima pa VIII. stopnjo izobrazbe.
Graf 4: Delež sodelujočih glede na vrtec, kjer je potekalo uvajanje
Iz grafa (4) je razvidno, da je 95 % staršev otroke uvajalo v javnem, 5 % staršev pa v zasebnem vrtcu.
0 %
1 %
0 % 11 %
31 %
37 % 16 %
4 %
I. stopnja izobrazbe II. stopnja izobrazbe III. stopnja izobrazbe IV. stopnja izobrazbe V. stopnja izobrazbe VI. stopnja izobrazbe VII. stopnja izobrazbe VIII. stopnja izobrazbe
95 % 5 %
Javni Zasebni
18
Graf 5: Mesec začetka uvajanja otroka v vrtec
Kot razberemo iz grafa (5), se je največ otrok anketiranih staršev uvajalo v vrtec meseca septembra, in sicer 77 %. 16 % otrok se je uvajalo oktobra, 4 % junija in 3 % avgusta. V mesecu juliju se ni uvajal noben otrok.
Graf 6: Starostna skupina otrok
Iz grafa (6) razberemo, da se je v vrtec uvajalo 79 % otrok iz starostne skupine 1−2 leti, iz starostne skupine 2−3 leta 10 %, iz starostne skupine 3−4 leta 9 % in iz starostne skupine 4−5 let 2 %. Iz starostne skupine 5−6 let se ni uvajal noben otrok.
4.5 Merski instrument
Podatke sem pridobila preko spletne platforme 1ka s pomočjo anketnega vprašalnika. Anketni vprašalnik je vseboval 18 vprašanj ─ osem vprašanj je bilo zaprtega tipa, pet odprtega tipa, dve
4 % 0 % 3 %
77 % 16 %
junij julij avgust september oktober (do 18.)
79 % 10 %
9 % 2 % 0 %
1−2 leta 2−3 leti 3−4 leta 4−5 let 5−6 let
19
pa sta bili kombinirani vprašanji. Dodala sem še tri socio-demografska vprašanja, ki so bila zaprtega tipa.
4.6 Postopki zbiranja in obdelave podatkov
Anketiranje je potekalo decembra 2020. Anketni vprašalnik (priloga 1) sem sestavila na spletnem portalu 1ka in URL naslov posredovala v različne Facebook skupine. Za prikaz odgovorov na vprašanja v anketnem vprašalniku sem uporabila tabelo in različne grafe, ki sem jih uredila s pomočjo programa Microsoft Excel 2019 in Microsoft Word 2019. Odgovore staršev na odprta vprašanja sem kvalitativno interpretirala in jih oblikovala v kategorije odgovorov.
5 REZULTATI IN INTERPRETACIJA
5.1 Pravica do postopnega uvajanja v vrtec
Pri prvem raziskovalnem vprašanju (R1) me je zanimalo, ali so starši seznanjeni s tem, da imajo kljub ukrepom za preprečevanje širjenja COVID-19 pravico do postopnega uvajanja v vrtec.
Graf 7: Seznanjenost staršev s pravico do postopnega uvajanja v času ukrepov za preprečevanje COVID-19
Iz grafa (7) razberemo, da je 75 % staršev seznanjenih s pravico do postopnega uvajanja otroka v vrtec kljub ukrepom za preprečevanje širjenja COVID-19. ZRSŠ (6. konferenca ravnateljev, 2020) je namreč zapisal, da naj se postopek uvajanja načrtuje in izvaja v skladu s Kurikulom za
75 % 25 %
Da Ne
20
vrtce (2011), kjer jasno piše, da imajo starši pravico do postopnega uvajanja otroka v vrtec.
25 % staršev s pravico do postopnega uvajanja ni bilo seznanjenih.
Zanimalo me je tudi, kdo je staršem predstavil pravico do postopnega uvajanja otroka v vrtec.
Graf 8: Predstavitev pravice do postopnega uvajanja
Starše so s pravico do postopnega uvajanja (graf 8) v 66 % seznanili vzgojitelji. 20 % staršev je informacijo pridobilo na spletu in v reviji, 8 % je pod rubriko »drugo« odgovorilo, da delajo v vrtcu, 6 % je informacijo pridobilo od svetovalnega delavca, nihče pa ni informacije pridobil od prijateljev. T. Volavc, (2014) pravi, da v njenem vrtcu seznanijo starše s pravico do postopnega uvajanja v vrtec že ob vpisu otroka in na roditeljskem sestanku za starše otrok novincev.
5.2 Potek postopnega uvajanja otrok v vrtec med ukrepi za preprečevanje COVID-19
Pri drugem raziskovalnem vprašanju (R2) me je zanimalo, kako poteka postopno uvajanje otrok v vrtec med ukrepi za preprečevanje COVID-19.
Zanimalo me je, kako je bilo organizirano uvajanje in kdo je določil potek uvajanja otroka v vrtec.
66 % 20 %
8 %
6 % 0 %
Vzgojitelj/ica
Prebrala sem na spletu, v reviji …
Delam v vrtcu
Svetovalni/a delavec/ka
Prijatelj/ica
21 Graf 9: Organizacija poteka uvajanja v vrtec
Iz grafa (9) razberemo, da je bil potek uvajanja v 43 % prilagojen otroku oziroma željam staršev.
Potek uvajanja otroka v vrtec naj bi bil namreč skupni načrt vseh udeležencev − torej staršev, otrok in vzgojiteljev (Bahovec Dolar in Bregar Golobič, 2004). V 47 % je bil določen vnaprej s strani vzgojitelja oziroma vrtca, v 9 % pa ga s prisotnostjo staršev ni bilo. Pod rubriko »drugo«
je en starš (1 %) zapisal, da uvajanja vrtec ni dovolil, a sta se z vzgojiteljico vseeno dogovorila za srečevanje na sprehodih, tako da je bil lahko tam prisoten. D. Rakovič (v Bahovec Dolar in Bregar Golobič, 2004) ne vidi razloga, da obdobje uvajanja že vnaprej omejujemo in določamo, saj so si otroci različni in nekateri potrebujejo več, drugi pa manj časa.
Zanimalo me je, koliko časa so lahko bili starši prisotni v skupini skupaj s svojim otrokom.
Starše sem prosila, da zapišejo, koliko dni in koliko minut v posameznem dnevu so bili prisotni v skupini.
43 %
47 %
9 %
1 % 0%
5%
10%
15%
20%
25%
30%
35%
40%
45%
50%
Potek uvajanja je bil prilagojen otroku oziroma mojim željam
Potek uvajanja je bil določen vnaprej s
strani vzgojiteljica/vrtca
Uvajanja s prisotnostjo staršev ni
bilo
Drugo
22
Graf 10: Prisotnost staršev v skupini skupaj z otrokom
Iz grafa (10) lahko razberemo, da kar 10 % staršev ni bilo prisotnih v skupini skupaj z otrokom.
En ni želel biti z otrokom v igralnici, saj je kazal bolezenske znake, ostali pa niso bili prisotni zaradi prepovedi prisotnosti s strani vodstva vrtca. J. Barši (v Bahovec Dolar in Bregar Golobič, 2004) je zapisala izkušnjo, ko je morala pred trinajstimi leti (izračunano leta 1991) otroka (kljub želji po uvajanju) že prvi dan pustiti samega v vrtcu. Ker je doma opazila otrokovo nerazpoloženje, je naslednji dan prosila, da ostane z njim v vrtcu, kar so ji stežka ugodili. Tretji dan pa je bil na vratih listek, na katerem je pisalo, da je vstop v igralnico prepovedan zaradi sanitarno-higienskih predpisov. Izpostavila je tudi primer, ko je vzgojiteljica na seminarju (predvidevam leta 2004) povedala, da v enem izmed vrtcev na vratih še vedno ostaja napis
»Vstop nezaposlenim prepovedan«, ki staršem prepoveduje vstop v igralnico. Največji delež staršev (22 %) je bil z otrokom prisotnih en dan ali tri dni. 15 % dva dneva, 8 % štiri dni, 13
% pa pet dni. V drugem tednu uvajanja se je delež staršev v oddelku občutno znižal, saj je bil le 1 % prisotnih 6 dni, 3 % 7 dni, po 1 % pa 9 in 10 dni, 2 % staršev sta bila prisotna v oddelku tri tedne − torej 15 dni in po 1 % 20 dni ter 25 dni, kar pomeni 4 in 5 tednov.
10 % 22 %
15 % 22 %
8 % 13 %
1 % 3 %
1 % 1 % 2 %
1 % 1 % 0%
5%
10%
15%
20%
25%
0 dni 1 dan 2 dneva
3 dni 4 dni 5 dni 6 dni 7 dni 9 dni 10 dni15 dni 20 dni 25 dni
23
Graf 11: Povprečen čas prisotnosti starša skupaj z otrokom v prvem tednu uvajanja
Na podlagi podanega časa, ki so ga preživeli starši v vrtcu na posamezni dan, sem izračunala aritmetično sredino. Povprečno število minut prisotnosti starša skupaj z otrokom (graf 11) je bilo prvi dan 69 minut, drugi dan 46 minut, tretji dan 33 minut, četrti dan 19 minut in peti dan 16 minut. Če seštejemo vse povprečne vrednosti časa, dobimo 183 minut, kar pomeni, da so bili starši v celotnem obdobju uvajanja s svojim otrokom povprečno v oddelku le 3 ure. K. Knez Steinbuch (2020) je zapisala, da so v času COVID-19 nekateri ravnatelji staršem v celem procesu uvajanja dovolili le pet ur prisotnosti v oddelku s pripisom, da je zaželeno, da izkoristijo le dve uri.
Starše sem povprašala tudi, če je bilo uvajanje krajše zaradi sprejetih ukrepov za preprečevanje širjenja COVID-19.
Graf 12: Krajše uvajanje zaradi ukrepov za preprečevanje širjenja COVID-19
69
46
33
19 16
0 10 20 30 40 50 60 70 80
1. dan 2. dan 3. dan 4. dan 5. dan
minute
36 %
53 % 11 %
Da Ne Ne vem
24
53 % staršev je odgovorilo, da uvajanje ni bilo krajše zaradi ukrepov za preprečevanje koronavirusa COVID-19 (graf 12), 36 % jih je odgovorilo, da je bilo krajše zaradi trenutnih razmer, 11 % pa jih ne ve, ali je bilo uvajanje zaradi ukrepov krajše ali ne. V uradnih obvestilih s strani pristojnih institucij za šolstvo in izobraževanje nisem nikjer zasledila navodil oziroma smernic, da bi morali vrtci skrajšati uvajanje otrok v vrtec. Zapis o krajšem uvajanju sem zasledila le na Power Point predstavitvi (Bah Brglez, Kumer, Zore, 2020), ki je bila uporabljena na 6. konferenci ravnateljev VIZ v RS, ki je bila organizirana s strani ZRSŠ. V predstavitvi je zapisano, naj bo organizacija vzgojno-izobraževalnega dela prilagojena tako, da otroci pridobijo občutek varnosti in zaupanja v čim krajšem obdobju. V usmeritvah za uvajanje otrok v vrtce, ki jih je kasneje vrtcem podal ZRSŠ (Obvestila vzgojno-izobraževalnim zavodom – avgust 2020, 2020), pa je zapisano, da je pomembno, da ima otrok za prilagoditev na vrtec dovolj časa in o krajšem uvajanju ni zapisanega ničesar.
Zanimalo me je, ali so si želeli starši ostati dlje časa prisotni pri uvajanju.
Graf 13: Želja po daljši prisotnosti pri uvajanju
Iz grafa (13) je razvidno, da 66 % staršev ni želelo biti dlje časa prisotnih pri uvajanju, 34 % pa je imelo to željo. Starši lahko izrazijo svoje želje glede podaljšanja svoje prisotnosti, a hkrati lahko tudi vrtec postavi mejo, ko se mora prisotnost končati (Bahovec Dolar in Bregar Golobič, 2004). Glede na anketne vprašalnike je večina staršev, ki si je želela ostati v vrtcu dlje časa, bila tam prisotna le en dan in še to eno uro. Iz tega izhajam, da bi vrtec lahko bil malo bolj prilagodljiv in staršem dovolil daljšo prisotnost pri uvajanju, ne pa da jim je postavil mejo tako kmalu.
66 % 34 %
Ne Da
25
34 % staršev (36 oseb), ki so si želeli biti dlje časa prisotni pri uvajanju, so utemeljili svoje odgovore, ki sem jih kategorizirala in predstavila v naslednji tabeli (1).
Tabela 1: Odgovori staršev, ki so si želeli biti dlje časa prisotni pri uvajanju
Utemeljitev Število
odgovorov (f)
Odstotek (f %)
Uvajanje je bilo za otroka prehitro. 14 39 % Uvajanja s prisotnostjo staršev ni
bilo, a sem si želela biti prisotna.
9 25 %
Otrok je imel krizo, veliko je jokal. 9 25 %
Za otroka bi bilo lažje. 3 8 %
Želela sem opazovati, kako se otrok vključuje v vrtec.
3 8 %
Otrok rabi veliko časa, da se navadi na nove stvari.
2 6 %
Zaradi obveznosti nisem mogla biti prisotna več dni.
2 6 %
Iz tabele (1) razberemo, da je bilo za 39 % staršev (in otrok) uvajanje prehitro in jim vrtec ni dovolil daljše prisotnosti. 25 % pri uvajanju sploh ni smelo biti prisotnih, a so si to želeli.
25 % jih je odgovorilo, da je otrok imel krizo, 8 % jih meni, da bi bilo za otroka lažje, če bi bili z njim prisotni dlje časa, enak delež (8 %) staršev pa je želel ostati v igralnici dlje časa, da bi opazovali, kako se njihov otrok vključuje v novo skupino in okolje. 6 % staršev je izpostavilo, da njihov otrok potrebuje veliko časa, da se navadi na nove stvari in so mu želeli biti ta čas v oporo, preostalih 6 % pa je želelo ostati z otrokom dlje časa, a zaradi drugih obveznosti niso mogli (en starš je imel zagovor magistrskega dela, drugi starš pa ni imel varstva za drugorojenca). Kot smo že zapisali, dogovore glede prisotnosti starša v oddelku oblikujejo vzgojiteljica in starši ter izhajajo iz potreb otroka (Čeh Svetina, 2012). Iz tabele (1) lahko razberemo, da so starši želeli biti prisotni ravno zaradi potreb otroka in ne zaradi svoje »muhe«.
Zanimalo me je tudi, na kateri dan in koliko časa so otroci ostali sami v vrtcu (brez staršev).
26
Graf 14: Na kateri dan so otroci ostali sami v vrtcu?
Iz grafa (14) razberemo, da so otroci v povprečju ostali sami v vrtcu drugi in tretji dan. Prvi dan je ostalo samih 21 %, drugi dan 38 %, tretji dan 21 % otrok, četrti dan 8 %, peti dan 3 % in šesti dan 4 % otrok. Presenetilo me je, da je nekaj odstotkov otrok ostalo samih še kasneje, kar pomeni, da se vrtec zaveda pomena postopnega uvajanja s prisotnostjo staršev in odobrava dolgo uvajanje otrok v vrtec kljub trenutnim ukrepom za preprečevanje širjenja COVID-19.
Osmi dan je namreč v vrtcu ostalo samih 2 % otrok, deseti dan 1 % in enajsti dan ter kasneje 2 % otrok.
Graf 15: Koliko časa so otroci prvič ostali sami v vrtcu?
21 % 38 %
21 %
8 %
3 % 4 %
0 % 2 %
0 % 1 % 2 %
0%
5%
10%
15%
20%
25%
30%
35%
40%
1. dan 2. dan 3. dan 4. dan 5. dan 6. dan 7. dan 8. dan 9. dan 10. dan 11. dan in kasneje
8 % 20 %
1 %
38 %
3 %
14 %
1 %
6 % 5 %
1 % 1 % 2 %
0%
5%
10%
15%
20%
25%
30%
35%
40%
15 minut
30 minut
45 minut
60 minut
90 minut
120 minut
150 minut
180 minut
240 minut
300 minut
420 minut
480 minut
27
Otroci so ostali sami v vrtcu (graf 15) povprečno 90 minut (1,5 ure). 8 % je prvič ostalo samih 15 minut, 20 % 30 minut, 1 % 45 minut, 38 % 60 minut (1 uro), 3 % 90 minut (1,5 ure), 14 % 120 minut (2 uri), 1 % 150 minut (2,5 ure), 6 % 180 minut (3 ure), 5 % 240 minut (4 ure), 1 % 300 minut (5 ur) in 420 minut (7 ur), 2 % otrok pa sta ostala prvi dan sama v vrtcu kar 480 minut (8 ur).
T. Volk (2018) je opisala postopek uvajanja, kot ga prakticira v svoji skupini. Zapisala je, da starši drugi dan pustijo otroka samega v vrtcu za eno uro. T. Volavc (2014) ima prakso, da otroci ostanejo sami v vrtcu tretji dan uvajanja za kakšno uro ali dve. Oba načina uvajanja sta bila zapisana že pred pojavom COVID-19, ampak se vseeno ujemata z rezultati moje raziskave, ki so predstavljeni v zgornjih dveh grafih (12 in 13). Največ otrok je namreč ostalo samih drugi dan za 60 minut oziroma eno uro.
Zanimalo me je tudi, kdaj so otroci v vrtcu prvič spali in kdaj so v vrtcu prvič preživeli cel dan.
Graf 16: Na kateri dan so otroci prvič spali v vrtcu?
Iz grafa (16) lahko razberemo, da so v vrtcu otroci v povprečju spali peti dan. Kar 3 % otrok je spalo v vrtcu že prvi dan uvajanja, 1 % drugi dan, 10 % tretji dan, 13 % četrti dan, 22 % peti dan, 9 % šesti in sedmi dan, 7 % osmi dan, 3 % deveti dan in 5 % deseti dan. T. Volk (2018) pravi, da se na podlagi izkušenj in po dogovoru s starši za počitek odloči v drugem tednu uvajanja. Tudi v Viških vrtcih (Uvajanje otrok v vrtec z enim od družinskih članov, 2019), kjer prakticirajo dolgotrajno uvajanje, se običajno odločijo za navajanje na spanje (s prisotnostjo
3 % 1 %
10 % 13 %
22 %
9 % 9 % 7 %
3 %
5 % 6 %
3 % 3 % 6 %
0%
5%
10%
15%
20%
25%
1. dan 2. dan 3. dan 4. dan 5. dan 6. dan 7. dan 8. dan 9. dan 10. dan 3.
teden 4.
teden 5.
teden Še ni
spal
28
osebe, ki uvaja) po kosilu v drugem uvajalnem tednu. Tudi glede na rezultate raziskave je v vrtcu drugi teden prvič spalo kar 55 % otrok, 6 % v tretjem in 3 % v četrtem ter petem tednu.
Kar 6 % jih tam še ni spalo, saj so se le-ti s 26. 10. 2020 zaprli in so ga otroci prenehali obiskovati. Dva starša pa sta dopisala, da otrok tam ne bo spal.
Graf 17: Na kateri dan so otroci v vrtcu ostali cel dan (6−9 ur)?
Nekateri otroci (2 %) so v vrtcu ostali sami cel dan (graf 17) že prvi dan uvajanja, noben (0 %) ni ostal drugi dan, 6 % jih je ostalo samih tretji dan, 8 % četrti dan in 16 % peti dan uvajanja.
Največ otrok (20 %) je ostalo samih cel dan v vrtcu šesti dan. Delež se je potem znižal, saj je sedmi dan ostalo samih 6 %, osmi in deveti dan 5 % ter deseti dan 7 % otrok. Tretji teden je ostalo samih 9 %, četrti teden 4 % in peti teden 6 % otrok. 6 % otrok še nikoli ni ostalo samih v vrtcu cel dan. Tudi ta rezultat pripisujem zaprtju vrtcev, saj so otroci nato ostali doma. En otrok pa obiskuje poldnevni program in tam ostaja 4 ure dnevno.
Postopno uvajanje večine otrok je v času ukrepov za preprečevanje širjenja COVID-19 (glede na opredelitev trajanja po Varjačiču (2007)) potekalo krajši čas, saj so bili starši v večini prisotni v skupini od enega dneva do nekaj dni. Izjema je le 10 % staršev, ki so bili prisotni v vrtcu dlje časa (od dveh do štirih tednov), kar opredelimo kot dolgo uvajanje. Po odgovorih lahko sklepamo, da je postopno uvajanje otroka v vrtec v času ukrepov za preprečevanje COVID-19 v večini primerov določeno s strani vrtca in vzgojiteljev. Starši so bili povprečno v celem obdobju uvajanja z otrokom prisotni le tri ure, kar je po mojem mnenju premalo za vzpostavitev varne navezanosti na vzgojitelja, navajanje na skupino otrok, nov prostor, nove osebe … Otroci so v vrtcu večinoma ostali sami prvi, drugi ali tretji dan ter tam ostali brez prisotnosti starša v
2 % 0 %
6 % 8 % 16 %
20 %
6 % 5 % 5 % 7 % 9 %
4 % 6 % 6 % 0%
5%
10%
15%
20%
25%
1. dan 2. dan 3. dan 4. dan 5. dan 6. dan 7. dan 8. dan 9. dan 10. dan 3.
teden 4.
teden 5.
teden Še ni ostal sam toliko
časa
29
povprečju 90 minut. Peti dan so tam prvič spali in šesti dan ostali sami cel dan. Največ staršev je odgovorilo, da uvajanje ni bilo nič krajše zaradi ukrepov za preprečevanje širjenja COVID- 19, kar me je presenetilo. To namreč nakazuje, da veljajo zgornji izsledki tudi za uvajanje v
»normalnih« okoliščinah. Večini staršev je bila njihova prisotnost v skupini dovolj dolga.
Nekateri starši pa so si želeli ostati prisotni v skupini dlje časa, a jim vrtec tega ni omogočil.
Kar nekaj staršem so vrtci odvzeli zapisano pravico do postopnega uvajanja v vrtec (Kurikulum za vrtce, 2011), ko staršem niso dovolili prisotnosti in podpore ob uvajanju njihovega otroka.
5.3 Higienski ukrepi za starše v času uvajanja
V sklopu tretjega raziskovalnega vprašanja (R3) me je zanimalo, katere ukrepe za preprečevanje širjenja COVID-19 so sprejeli v vrtcu. Starši so lahko označili več možnih odgovorov.
Graf 18: Ukrepi za preprečevanje širjenja COVID-19
92 % 91 % 80 % 80 % 69 % 42 %
32 % 32 % 29 % 20 % 19 % 18 % 17 % 9 % 7 % 3 % 0 %
0% 10% 20% 30% 40% 50% 60% 70% 80% 90% 100%
Pred vstopom v vrtec smo si morali razkužiti roke.
Starši smo v garderobi in skupnih prostorih nosili masko.
Starši smo v igralnici nosili masko.
Uvajal je lahko le eden od staršev.
Vzgojitelj/ici sta ob sprejemu otroka (na vratih) nosili…
Starši in vzg. smo morali med seboj upoštevati prip.…
Starši se nismo smeli dotikati drugih otrok.
Starši in otroci smo bili razdeljeni v več manjših skupin.
Vzgojitelj/ici sta v igralnici nosili masko.
Starši smo morali sedeti na stolu/nismo se smeli gibati…
Uvajanje je potekalo tudi na prostem (na igrišču, v atriju … Starši se nismo smeli dotikati igrač.
Starši smo imeli v igralnici na nogah zaščitne prevleke za…
Uvajanje s prisotnostjo starša je bilo prepovedano.
Otroka sem moral/a oddati pred vrati zgradbe vrtca.
V vrtcu je bila določena smer gibanja (vhod, izhod …).
Drugo:
