UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
KARIN ZAKRAJŠEK
POSTOPNO UVAJANJE OTROK V VRTEC DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2020
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Študijski program: Predšolska vzgoja
KARIN ZAKRAJŠEK
Mentorica: izr. prof. dr. TATJANA DEVJAK Somentorica: dr. SANJA BERČNIK, as.
POSTOPNO UVAJANJE OTROK V VRTEC DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2020
I
ZAHVALA
Iskrena hvala mentorici izr. prof. dr. Tatjani Devjak in somentorici dr. Sanji Berčnik, as., za vsa navodila ter pomoč pri pisanju diplomske naloge.
Hvala moji družini in partnerju za vse spodbudne besede.
Hvala mojemu sinu Filipu za vse prespane ure, ki so mi omogočile pisanje.
Hvala moji prijateljici Vanji za vse nasvete, ki so mi pomagali pri pisanju diplomske naloge.
Hvala ravnateljici Viških vrtcev Barbari Požun, strokovnim delavcem in staršem Viških vrtcev za pomoč pri raziskovalnem delu diplomske naloge.
II
POVZETEK
Čas, ki ga namenimo uvajanju, je dragocena izkušnja tako za otroka kot za starše in strokovne delavce. V tem času otroci postopoma navežejo nove stike in pridobivajo zaupanje vzgojiteljev ter pomočnikov, starši pa imajo čas spoznati življenje vrtca in vzpostaviti zaupanja vreden odnos s strokovnimi delavci. Prehod iz domačega okolja v novo vrtčevsko okolje je zahtevna naloga za otroka, s skupnim sodelovanjem staršev in strokovnih delavcev pa lahko ta prehod naredimo veliko lažji ter mirnejši.
V teoretičnem delu diplomske naloge, sem opredelila pomen predšolske vzgoje, pomembnost sodelovanja s starši in uvajanja otrok v vrtec. Rdeča nit diplomske naloge je dolgotrajno uvajanje otrok v vrtec, predvsem sem želela predstaviti način uvajanja v Viških vrtcih, kjer izvajajo tritedensko uvajanje.
V empiričnem delu sem raziskovala, kako so starši in strokovni delavci doživeli tritedensko uvajanje. Zanimalo me je, ali so bili starši pred začetkom uvajanja seznanjeni s potekom tritedenskega uvajanja, kje so pridobili informacije, kako dolgo je potekalo uvajanje, ali so se v času uvajanja pojavile stiske otrok in staršev ter kako zadovoljni so bili z uvajanjem starši in strokovni delavci.
KLJUČNE BESEDE: uvajanje otrok v vrtec, tritedensko uvajanje, vrtec, sodelovanje s starši, postopnost.
III
ABSTRACT
Time that we spend for orientation procedure is a valuable experience for the child, his parents and educators. In this time children gradually make new contacts and earn trust of the educators and their helpers. During this time parents get familiar with the whole system of child care and make trust worthy relationship with the educators. Transition from the home environment to the new child care environment is not an easy task for the child, but we can make it easier with cooperation of parents and child care educators.
In theoretical part I defined the meaning of pre-school child care education, importance of working together with parents and orientation procedure. My focal point was long lasting orientation procedure. I presented the system that we use in child care institution Vič, where it is three weeks long.
In the empirical part I checked how parents and child care educators experienced three week long orientation procedure. I wanted to see if parents were familiar with the system of three week long orientation procedure, where they got the information, how long did the orientation procedure last, did children or parents feel any distress and how satisfied were parents and child care educators in the end of procedure.
KEY WORDS: child care orientation procedure, three week long orientation procedure, child care, working with parents, gradualness.
IV
KAZALO
ZAHVALA ... I POVZETEK ... II ABSTRACT ... III KAZALO ... IV KAZALO GRAFOV ... VI
1 UVOD ... - 1 -
2 PREDŠOLSKA VZGOJA ... - 2 -
3 SODELOVANJE S STARŠI... - 3 -
3.1 Opredelitev sodelovanja s starši ... - 3 -
3.2 Modeli sodelovanja s starši ... - 5 -
3.3. Oblike sodelovanja s starši ... - 7 -
4 UVAJANJE OTROKA V VRTEC ... - 10 -
4.1 Načini uvajanja otroka v vrtec ... - 10 -
4.2 Vloga staršev pri uvajanju ... - 11 -
4.3 Stiske otrok, staršev in vzgojiteljev ... - 13 -
4.4. Vloga vzgojitelja pri uvajanju ... - 15 -
5 UVAJANJE OTROK V VIŠKIH VRTCIH ... - 15 -
5.1 Načini uvajanja otrok v Viških vrtcih ... - 15 -
5.2 Prvi razgovor s starši ... - 16 -
5.3 Prvi razgovor z vzgojiteljem ... - 17 -
5.4 Uvodni sestanek s starši ... - 18 -
5.5 Potek tritedenskega uvajanja ... - 18 -
5.6 Vloga staršev v oddelku ... - 19 -
6 EMPIRIČNI DEL ... - 19 -
6.1 PROBLEMI IN CILJI RAZISKAVE... - 19 -
6.2 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... - 20 -
6.3 RAZISKOVALNA METODA ... - 20 -
6.3.1 Opis vzorca ... - 20 -
6.3.2 Zbiranje in obdelava podatkov... - 21 -
6.4 REZULTATI RAZISKAVE IN INTERPRETACIJA ... - 21 -
6.4.1 Seznanjenost staršev s potekom uvajanja ... - 21 -
6.4.2 Uvajanje otrok v vrtec ... - 24 -
6.4.3 Stiske otroka... - 30 -
V
6.4.4 Zadovoljstvo staršev s potekom uvajanja ... - 34 -
6.4.5 Smiselnost 3 tedenskega uvajanja ... - 38 -
7 SKLEP ... - 40 -
8 LITERATURA ... - 41 -
9 PRILOGA ... - 43 -
VI
KAZALO GRAFOV
Grafični prikaz 1: Seznanjenost s potekom uvajanja. ... - 22 -
Grafični prikaz 2: Pridobivanje informacij o poteku tritedenskega uvajanja. ... - 23 -
Grafični prikaz 3: Oseba, ki je uvajala v vrtec. ... - 24 -
Grafični prikaz 4:Oseba, za katero strokovni delavci menijo, da je bolj primerna za uvajanje otroka v vrtec. ... - 25 -
Grafični prikaz 5: Razlog za odločitev o tem, kdo bo uvajal otroka v vrtec. ... - 26 -
Grafični prikaz 6: Zakaj je bolje, da otroka v vrtec uvaja mama ali oče oz.neka druga oseba. ... - 27 -
Grafični prikaz 7: Čas uvajanja otroka v vrtec. ... - 28 -
Grafični prikaz 8: Kdo je sprejel odločitev, da je uvajanje končano? ... - 29 -
Grafični prikaz 9: Ali je otrok pri uvajanju doživel stisko? ... - 30 -
Grafični prikaz 10: Stiske otrok ... - 31 -
Grafični prikaz 11: Ali so starši doživeli stisko ob uvajanju otroka v vrtec? ... - 32 -
Grafični prikaz 12: Stiske staršev. ... - 33 -
Grafični prikaz 13: Zadovoljstvo staršev z uvajanjem. ... - 34 -
Grafični prikaz 14:Mnenje strokovnih delavcev o zadovoljstvu staršev z uvajanjem. . - 35 -
Grafični prikaz 15: Razlogi za zadovoljstvo staršev z uvajanjem. ... - 36 -
Grafični prikaz 16: Utemeljitev zadovoljstva staršev. ... - 37 -
Grafični prikaz 17: Mnenje strokovnih delavcev o smiselnosti tritedenskega uvajanja- 38 - Grafični prikaz 18: Utemeljitev, zakaj je tritedensko uvajanje dobro/slabo. ... - 39 -
- 1 -
1 UVOD
Vsak »prvič« je pomemben dogodek v našem življenju. Ko otrok prvič zakoraka v vrtec, se sooči z novim okoljem, v katerega prinese določene izkušnje in čustvene vzorce iz primarne družine. Otrokovo doživljanje je intenzivnejše, z vstopom v vrtec se sooči z novimi izzivi, stiskami, ločevanjem, veseljem ipd. Takrat potrebuje nas, odrasle, saj potrebuje občutek, da vemo, kaj doživlja. Da bo prehod iz družinskega okolja v vrtčevsko čim lažji, je pomembno, kako pristopimo k uvajanju. To je pomemben dogodek v otrokovem življenju, zato je prav, da si vzamemo čas in postopoma uvedemo otroka v novo okolje.
Tudi sama se bom letos prvič preizkusila v vlogi starša, ki uvaja otroka v vrtec. Pred tem sem vsako leto sodelovala pri uvajanju otrok v vrtec kot pomočnica vzgojitelja. Pri svojem delu sem spoznala, kako pomemben je čas, ki ga namenimo uvajanju. Postopno uvajanje pripomore k lažjemu prehodu iz varnega naročja staršev v vrtčevsko okolje, ta čas je namenjen tudi vzpostavitvi novih vezi in zaupanja med vzgojitelji ter otroki.
Primer dobre prakse postopnega uvajanja otrok v vrtec sem spoznala v Viških vrtcih, kjer sem zaposlena. Odločila sem se, da v svojem diplomskem delu ta način uvajanja še podrobneje predstavim. V teoretičnem delu bom predstavila predšolsko vzgojo, sodelovanje s starši in pomembnost le-tega, različne načine uvajanja otrok v vrtec in potek uvajanja v Viških vrtcih. Ker mi je mnenje staršev in mojih sodelavcev pomembno, bom izvedla raziskavo ter s pomočjo anketnega vprašalnika (enega za starše in enega za strokovne delavce) pridobila mnenje vzgojiteljev in staršev o tritedenskem uvajanju v Viških vrtcih. V empiričnem delu bom predstavila povzetke ugotovitev o seznanjenosti tri tedenskega uvajanja, o poteku in času, o stiskah, ki so se pojavile, ter o končnem zadovoljstvu.
- 2 -
2 PREDŠOLSKA VZGOJA
V predšolskem obdobju je otrokov razvoj še posebej občutljiv, predvsem na področju zaznavanja, mišljenja, govora, čustvenega doživljanja, izražanja, pri razvijanju gibalnih in socialnih spretnosti. Zagotavljanje spodbudnega učnega okolja v vrtcih je nujno, saj bomo le tako dosegli pozitivne učinke na področju vzgoje in izobraževanja (Marjanovič Umek, Kroflič 2009). Otrok svet okoli sebe dojema celostno, z aktivnim učenjem, vključenostjo v socialno in fizično okolje ter v interakciji z vrstniki in odraslimi. Razumevanje otrokovega razvoja je ključnega pomena za oblikovanje predšolske vzgoje v vrtcih.
Različne teorije povzemajo nekatere skupne zakonitosti otrokovega razvoja in načela v predšolski vzgoji. Stopnje otrokovega razvoja potekajo v določenem zaporedju, opredeljene s kvantitativnimi in kvalitativnimi spremembami. V vseh razvojnih obdobjih, se oblikujejo psihični procesi, posamezna področja se med seboj prepletajo, zaradi vzporednosti in povezanosti med različnimi psihičnimi funkcijami. V določenih kritičnih obdobjih otrokovega razvoja, je najbolj primerno, da otrok pridobi neko zanje. Zlasti v prvih letih življenja so med otroki velike individualne razlike, vendar različnost ostaja znotraj norm razvoja, stalna je tudi povezanost med razvojem, učenjem in poučevanjem, ta se kaže med aktualnim in potencialnim razvojem (Kurikulum, 1999).
V Sloveniji lahko starši svojega otroka vključijo v vrtec, ko otrok dopolni 11 mesecev.
Predšolska vzgoja v vrtcu se deli na dve starostni obdobji, prvo starostno obdobje je namenjeno otrokom od 11 mesecev do treh let, drugo starostno obdobje pa otrokom od tretjega leta do vstopa v šolo. Oddelki se delijo na homogene, heterogene in kombinirane, v homogenem oddelku so otroci v starostnem razponu enega leta, v heterogenem oddelku so otroci prvega ali drugega starostnega obdobja, v kombiniranem oddelku pa prvega in drugega starostnega obdobja. V prvem starostnem obdobju število otrok ne sme presegati dvanajst otrok na oddelek, v drugem starostnem obdobju pa števila dvaindvajset. Glede na razmere lahko število otrok v oddelku presega normativ za največ dva otroka, če tako določi pristojni organ lokalne skupnosti ustanoviteljice vrtca. Vrtci ponujajo različne programe glede na trajanje in organizacijo npr. dnevni, poldnevni in krajši program. Dnevni program poteka od šest do devet ur, popoldne ali dopoldne, lahko pa tudi izmenično ali cel dan.
Poldnevni program poteka od štiri do šest ur popoldne, dopoldne ali izmenično, krajši program pa poteka od 240 do 720 ur letno strnjeno ali razporejeno skozi šolsko leto.
Programe za javne vrtce sprejme Strokovni svet Republike Slovenije za splošno izobraževanje, v zasebnem vrtcu določi program ustanovitelj. Z letnim delovnim načrtom
- 3 -
se določi poslovni čas vrtca, ki je odvisen od potreb staršev, v večini slovenskih vrtcev traja od 10 do 11.5 ur. Vrtci so odprti vse delovne dni v letu, nekateri opravljajo dežurstva tudi ob sobotah (Kurikulum, 1999; ZVrt, 2005,člen 14,15,16,17).
Javni vrtci v Sloveniji delujejo po Kurikulumu za vrtce, ki je strokovna podlaga za delo v vrtcu. Pojem kurikulum je širši in celovitejši od pojma program, odmika se od tradicionalnega poudarka na vsebinah ter daje poudarek interakcijam in izkušnjam, s katerimi se otrok uči. Za doseganje kakovosti predšolske vzgoje v vrtcu ni dovolj le zapis v Kurikulumu, ampak tudi izpeljava v praksi. Praktična izvedba ciljev kurikuluma lahko s svojo vpletenostjo v vsakdanje življenje otrok, v socialno okolje in v izbiro različnih načinov dela pomembno vpliva k dodatnemu razumevanju predšolske vzgoje ter otrokove družine. Naloga predšolske vzgoje je iskanje razmerja med kurikulumom in otrokovimi značilnostmi (Kurikulum, 1999).
Pri otrokovem razvoju se ne moremo opreti le na eno stroko oz. teorijo, saj lahko skozi različne teorije prepoznamo nekatera skupna načela predšolske vzgoje. Razumevanje predšolske vzgoje je pomembno za predšolskega otroka, prav tako je nujen preplet različnih dejavnosti z dnevno rutino. Predšolska vzgoja v vrtcih mora razvijati otrokove zmožnosti, tako da pridobi čim več novih spoznanj, hkrati pa z reševanjem problemov in zahtev omogoča otrokovo aktivno učenje. V predšolskem obdobju temelji učenje na neposredni aktivnosti, konkretnih izkušnjah, razmisleku, oblikovanju, na notranji motivaciji, reševanju problemov in socialnih izkušnjah (Kurikulum, 1999).
3
SODELOVANJE S STARŠI
3.1 Opredelitev sodelovanja s starši
Starši in strokovni delavci vplivajo na otroka posamezno, s sodelovanjem pa otroku še bolj koristijo. Nihče ne pozna otroka tako dobro kot njegovi starši, zato je na začetku vzgojitelj odvisen od njihovega znanja in pomoči, če vsi skupaj želijo, da je otrok v vrtcu srečen ter zadovoljen (Whalley, 1997). Sodelovanje spodbuja otrokov razvoj in napredek, velik del sodelovanja je posvečen izmenjavanju informacij o življenju otroka doma in v vrtcu.
Včasih izmenjava informacij ne zadošča, zato je usklajeno sodelovanje med starši in strokovnimi delavci zelo pomembno. Pojem sodelovanje označuje proces, pri katerem so starši in vzgojitelji pripravljeni prilagoditi svoje ravnanje ter vedenje v otrokovo korist (Jensen, 2011).
- 4 -
Pomemben dejavnik kakovosti predšolske vzgoje je sodelovanje med vrtcem in starši.
Dobro in kvalitetno sodelovanje je namreč ključnega pomena tako za otroke kot za starše in strokovne delavce vrtca (Zemljarič, 2015). Vzgoja v vrtcu ne more nadomestiti družinske vzgoje, lahko pa jo dopolni. Le s povezanostjo in sodelovanjem vrtca in staršev lahko dosežemo učinkovitost v vzgojnih posegih. Temelj medsebojnega sodelovanja so skupni cilji in naloge, odgovornost staršev ter vzgojiteljev je, da otrokov razvoj usmerjajo k napredku ter srečni prihodnosti (L. Vodopivec in Hmelak, 2018)
V Zakonu o vrtcih (2005) je v 2. členu temeljnih določb navedeno, da je ena izmed temeljnih nalog vrtca pomoč staršem pri skrbi za otroke. Starši imajo pri vpisu otroka v vrtec pravico izbrati med javnim in zasebnim vrtcem, vrtec pa je dolžan staršem v posebni publikaciji predstaviti programe, cilje, vsebine ter metode dela, ki jih izvaja. Vrtec mora v programu poleg imena programa, strokovnih izhodišč, vzgojnih področji in ciljev navesti tudi načine ter oblike sodelovanja s starši. Prav tako je dolžnost vrtca starše pisno obvestiti o datumu vključitve otroka v vrtec in o drugih pogojih za sprejem (ZVrt, 2005, člen 2,9,11).
Sodelovanje s starši kot del zagotavljanja kakovostne vzgoje je poudarjeno tudi v Kurikulumu za vrtce, kjer je v načelu sodelovanja s starši zapisano, da mora biti staršem javno dostopno obvestilo (pisno in ustno) o različnih programih, ki jih vrtec ponuja, da imajo starši pravico do izmenjave informacij in poglobljenega razgovora o otroku z vzgojiteljem, pomočnikom ali svetovalno službo, prav tako imajo pravico do postopnega uvajanja, sodelovanja, vključevanja v življenje in delo v oddelku/vrtcu ter aktivnega sodelovanja pri vzgojnem delu po predhodnem dogovoru z vzgojiteljem. Ob tem morajo starši upoštevati strokovno avtonomnost vrtca, vrtec pa mora spoštovati njihovo družinsko zasebnost, njihovo kulturo, jezik, identiteto, vrednote, prepričanja, svetovni nazor, stališča, običaje in navade ter dosledno upoštevati pravice do zasebnosti in varstva osebnih podatkov. Staršem je treba zagotoviti stalno informiranje, seznanjanje z njihovimi pravicami in odgovornostmi (Kurikulum, 1999)
Dolžnost vrtca je, da staršem predstavi publikacijo vrtca, ki vključuje vse pomembne informacija o zakonih in pravilnikih. Prav tako so starši z oglasnimi deskami pred igralnico vsakodnevno obveščeni o novostih v oddelku (ZVrt, 2005, člen 10; Kurikulum, 1999)
- 5 -
3.2 Modeli sodelovanja s starši
Za zdrav in nemoten otrokov razvoj sta družina ter družinska vzgoja ključnega pomena.
Vrtec ne more nadomestiti družinskega okolja in vzgoje, lahko pa ju dopolni ter pomaga pri vzgoji otroka. Vzgojitelj lažje razume otrokovo obnašanje, če pozna njegovo družinsko okolje, prav tako bo uspešnejše sodelovanje s starši. Povezanost med družino in vrtcem pozitivno vpliva na učinkovitost vrtca, obenem pa narašča otrokov uspeh. Že v Kurikulumu za vrtce je omenjeno, da je sodelovanje s starši pomembno za kakovost predšolske vzgoje v vrtcih, ta pa mora dopolnjevati družinsko vzgojo (Kurikulum, 1999).
Sodelovanje med strokovnimi delavci in starši lahko razdelimo na šest modelov, ki predstavljajo vlogo staršev od minimalne vključenosti do aktivnega sodelovanja. Modeli, ki jih opisujem v nadaljevanju, so zaščitniški, ekspertni, transmisijski, model obogatitve kurikuluma, klientski in partnerski model sodelovanja. Slednjega bom opisala podrobneje, saj je ta model sodelovanja najbolj zaželen.
1. Zaščitniški model
Glavni cilj je izogibanje konfliktom, zato sta funkciji staršev in strokovnega delavca ločeni.
Strokovni delavci poskrbijo za vzgojo in izobraževanje, starši pa da so otroci pravočasno v vzgojno-izobraževalni ustanovi.
2. Ekspertni model
Strokovni delavci prevzamejo vlogo strokovnjakov na vseh področjih, starši so le prejemniki informacij in navodil v zvezi s svojimi otroki. Starši so v tej vlogi v podrejenem položaju.
3. Transmisijski model
Strokovni delavci imajo še vedno glavno vlogo, vendar se zavedajo vloge starše pri doseganju ciljev pri otrocih.
4. Model obogatitve kurikuluma
Cilj je vključevanje staršev z namenom razširitve vrtčevskega oz. šolskega kurikuluma.
Starši lahko prispevajo svoje znanje preko sodelovanja s strokovnimi delavci. To omogoča, da se učijo drug od drugega, vendar se zaradi vključevanja staršev veliko strokovnih delavcev počuti ogroženih.
- 6 - 5. Klientski model
V ospredje je postavljena vloga staršev, ki izbirajo med vzgojno-izobraževalnimi ustanovami, zato so te postavljene v položaj medsebojnega tekmovanja z namenom pritegniti čim več staršev. Starši so lahko tudi v vlogi potrošnikov, pri čemer strokovni delavci nudijo svetovanje, starši pa sprejemajo odločitve.
6. Partnerski model
Gre za skupno sodelovanje med vzgojno-izobraževalno ustanovo in starši. Odnos vključuje deljenje odgovornosti, postavljanje skupnih ciljev, naklonjenost drug drugemu in skupno delovanje. Obojestransko spoštovanje je najpomembnejši vidik partnerskega odnosa, sledita še predanost in delitev odgovornosti. Partnerski model sodelovanja sestavljajo štirje ključni elementi, in sicer dvosmerna komunikacija, obojestransko spoštovanje, skupno sprejemanje odločitev in dopolnjevanje dela. Podpora drug drugemu je ključnega pomena, ne glede na to, ali se težave pojavljajo v oddelku, pri posameznem otroku ali na ravni celotnega vrtca. V ospredju partnerskega modela je sposobnost dvosmerne komunikacije, sprejemanje kompromisov, poslušanje drug drugega in odgovornost za lastna dejanja. Za skupne cilje prispevajo vsi ─ starši, otroci in strokovni delavci. Ob vsem tem ne smemo pozabiti, da enakovrednost ni nujno povezana s partnerstvom, v šolskem prostoru je to namreč nemogoče zagotoviti, vseeno pa je bistveno pravo razmerje med močmi obeh akterjev (Devjak in Berčnik, 2019). Bistvo dobrega sodelovanja s starši je vzpostavitev enakovrednih odnosov. Dober pedagog je pri svojem delu odgovoren in jasen ter je sposoben razvijati svoj osebni ter profesionalni razvoj pri navezovanju novih odnosov.
Dialog s starši je lahko zelo stresen, zato se prava profesionalnost vzgojitelja kaže pri uporabi strokovnih in osebnih kompetenc. Le tako je sposoben s starši spregovoriti tudi o bolj občutljivih temah. Dolžnost vzgojitelja je, da vzpostavi stik z vsemi starši, tudi če prvi stik ni bil uspešen, odkrit, empatičen. Starši prihajajo iz najrazličnejših okolji, različen je njihov ekonomski in socialni status, raznolika je njihova kulturna naravnanost, zato mora biti pedagoški delavec pri svojem delu odprt in strpen, s čim manj predsodki. S svojim zanimanjem za življenje staršev in otrok pokaže spoštovanje, odprtost in enakovrednost pri vzpostavljanju skupnih odnosov (Jensen, 2011).
Dober odnos med vzgojitelji in starši je dragocen, ta vzajemni proces pripomore h kakovosti otrokovega razvoja. Skupni pogovori, dogovori in prilagoditve pomembno vplivajo na otroka. Vzgojitelj ima veliko znanja in izkušenj o vedenju otroka, opazuje ga
- 7 -
pri vsakodnevnih druženjih v skupini, pozna njegov način razvijanja in učenja v družbi.
Starši svojega otroka poznajo že od rojstva, z vzgojo mu želijo predati svoje vrednote in norme. Zato je izmenjava mnenj med vzgojiteljem in starši zelo pomembna. Vzgojitelj se pri svojem delu vsakodnevno srečuje s starši, priča je odnosu med otrokom in starši, za kar so npr. učitelji v šolah prikrajšani, zato so vsakodnevni kratki pogovori prav tako pomembni. Cilji sodelovanja s starši ostajajo enaki, razlikujejo se le oblike sodelovanja (Jensen, 2011).
3.3. Oblike sodelovanja s starši
Poznamo formalne in neformalne oblike sodelovanja s starši. Formalne oblike sodelovanja so namenjene informiranju in sodelovanju staršev z vzgojno-izobraževalno ustanovo. Med te oblike sodelovanja štejemo svet staršev, svet vrtca, roditeljski sestanek, pogovorne urice, pisna obvestila in elektronsko pošto ter telefonske pogovore. Vse oblike sodelovanja spadajo pod obveznosti strokovnega delavca, razen seja sveta staršev in sveta vrtca, ki spadata pod obveznosti vrtca (Devjak in Berčnik, 2019).
Med neformalne oblike sodelovanja štejemo komunikacijo ob prihodu in odhodu iz vrtca, srečanja s starši, piknike, zaključke, obiske na domu ipd. Neformalno sodelovanje pripomore h kasnejšemu formalnemu sodelovanju, ob tem ne smemo pozabiti, da je vsako sodelovanje s starši formalne narave, saj je naš posredni cilj vplivanje na otroka (Devjak in Berčnik, 2019).
Svet staršev
Svet staršev je oblikovan z namenom organiziranega uresničevanja interesa staršev v javnem vrtcu. Podporo za tehnično in fizično delovanje sveta staršev zagotavlja vrtec. Svet staršev je sestavljen iz predstavnikov vsakega oddelka vrtca, ki jih starši izvolijo na roditeljskem sestanku. Vsak oddelek ima po enega predstavnika. Ravnatelj opravi prvi sklic sveta staršev. Dolžnosti sveta staršev so predlaganje nadstandardnih programov, dajanje soglasji k predlogu ravnatelja o nadstandardnih storitvah, sodelovanje pri nastajanju predloga programa razvoja vrtca, vzgojnega načrta in šolskega reda ter podajanje mnenja o letnem delovnem načrtu. Prav tako svet daje mnenje o kandidatih, ki izpolnjujejo pogoje za ravnatelja, razpravlja o poročilih ravnatelja o vzgojno-izobraževalni problematiki, obravnava pritožbe staršev v zvezi z vzgojno-izobraževalnim delom, voli predstavnike staršev v svet vrtca in opravlja druge naloge v skladu z zakonom in drugimi predpisi (ZOFVI, 1996).
- 8 - Svet vrtca
Svet javnega vrtca sestavljajo trije predstavniki ustanovitelja, pet predstavnikov delavcev in trije predstavniki staršev. Naloge sveta vrtca so imenovanje in razrešitev ravnatelja, sprejemanje programa razvoja vrtca, letni delovni načrt in poročilo o njegovi uresničitvi, sprejemanje letnega poročila o samoevalvaciji vrtca, odločanje o uvedbi nadstandardnih ter drugih programov, obravnavanje poročila o vzgojni oz. izobraževalni problematiki, odločanje o pritožbah, obravnavanje zadev, ki mu jih predloži vzgojiteljski zbor, ter opravljanje drugih nalog, določenih z zakonom in aktom o ustanovitvi (ZOFVI, 1996).
Roditeljski sestanki
Roditeljski sestanek je informativna oblika sodelovanja s starši, namenjena obravnavi in reševanju skupnih vprašanj. Vzgojitelj povabi starše k pogovoru o življenju v oddelku, sestanek je lahko (1) informativen, kjer vzgojitelj podaja informacije staršem o novih usmeritvah, metodah in postopkih dela, organizaciji ternačrtih, ali (2) urejevalen, ki je namenjen urejanju določenih zadev, iskanju novih zamisli, reševanju težav, sprejemanju odločitev ipd. (Starc, 2000).
Vzgojitelj nosi glavno vlogo pri vodenju roditeljskega sestanka, zato je odgovoren za kakovostne odnose med starši. Starši si želijo sodelovati, vplivati na otrokovo življenje v vrtcu, na sestanku želijo biti slišani in izraziti svoje mnenje, zato mora vzgojitelj znati voditi enakovreden proces sodelovanja. Vzgojitelj mora pri vodenju roditeljskega sestanka strmeti k vrednotam, kot so enakopravnost, spoštovanje, odgovornost, sprejemanje različnih mnenj (Jensen, 2011). Roditeljski sestanek je ena izmed najuspešnejših oblik sodelovanja s starši. Pomembno je, da sestanek prilagodimo obravnavani tematiki in potrebam skupine, uporabimo lahko različne metode dela, kot so okrogla miza, diskusija, razgovor, predavanje ipd. Sodelovanje staršev in strokovnih delavcev je pomembno za kakovostno izvedbo dela v vrtcu, eden od ciljev roditeljskega sestanka je tudi dajanje in pridobivanje socialne ter čustvene podpore. Spoštljiva komunikacija, odzivnost in pripravljenost poslušati pripomorejo pri medsebojnem sodelovanju (Devjak in Berčnik, 2019).
Uspešen roditeljski sestanek zajema pripravo na sestanek, pripravo prostora, dnevni red, gradivo, vabilo, pripravo in teme sestanka. Dobra organiziranost omogoča lažje vodenje sestanka, držimo se bistva in se ne oddaljujemo od glavne teme. Pomembno je, da so
- 9 -
udeleženci motivirani, vodja mora obvladovati morebitne spore in nasprotja, paziti mora na trajanje sestanka ter na materialne pogoje (Starc, 2000).
Pogovorne urice
Pogovorne urice bi lahko opisali kot pogovor vzgojitelja in starša o vzgoji ter izobraževanju otroka, pri čemer se delijo izkušnje in opažanja. V tem informativnem razgovoru starši pričakujejo izmenjavo informacij in strokovne nasvete (Devjak in Berčnik, 2019).
Pogovorno uro bi morali sprejemati kot čas, ko lahko otroka še bolje spoznamo, izmenjava informacij med staršem in vzgojiteljem o otrokovem vsakdanu doma ter v skupini pozitivno vpliva na otrokovo življenje v vrtcu. Vzgojitelj spozna delček družinskega življenja, starši pa otrokov razvoj in počutje v vrtcu. Takšno sodelovanje je koristno, saj pripomore k reševanju morebitnih težav oz. področij, ki bi zahtevala podrobnejše sodelovanje (Jensen, 2011).
Dobro izpeljana pogovorna ura je eden izmed najpomembnejših načinov vzpostavitve dobrega partnerskega sodelovanja med vrtcem in starši, komunikacija iz oči v oči ta odnos šele začne vzpostavljati (Devjak in Berčnik, 2019).
Pisna obvestila in elektronska pošta
Nosilec pisnega sporazumevanja je pisava: pisana ali tiskana. Staršem lahko sporočila posredujemo neposredno (pisno) ali posredno (elektronska pošta). Pri taki komunikaciji prejemnik sporočila ne vidi naše neverbalne komunikacije, obrazne mimike in gest. Takšna sporočila so trajna.
Pri pisanju pisnega sporočila/obvestila moramo biti pozorni na::
osnovno temo,
smiselno členitev besedila,
primerno dolžino,
največ 5─7 sporočil na besedilo,
slog in izražanje,
pravilno rabo jezika,
pravopis,
obliko besedila.
- 10 -
Pred posredovanjem sporočila je treba besedilo temeljito pregledat in po potrebi popraviti (Portal OSV, 2014).
Telefonski pogovor
Telefonska komunikacija med zaposlenimi in starši se v vrtcu začne z uvajanjem otroka ─ z izmenjava telefonskih številk služi morebitnemu vzgojiteljevemu klicu, če otrok pogreša starše, ali klicem staršev, ki jih skrbi, kako je z njihovim otrokom. Telefonski pogovor služi izmenjavi informacij o otroku in obveščanju o odsotnosti otroka iz vrtca. Če starši zaradi posebnih razlogov ne morejo stopiti v stik z vzgojiteljem v živo, lahko telefonski pogovor nadomesti govorno uro (Devjak in Berčnik, 2019).
Sodelovanje staršev in vzgojiteljev kvalitetno vpliva na otrokov razvoj, šele takrat dosežemo tisto, kar je najbolje za otroka, zato ima sodelovanje v vrtcu velik pomen (Jensen, 2011). Starši imajo tudi pravico do postopnega uvajanja otroka v vrtec, zato je tudi to ena izmed oblik sodelovanja s starši, ki jo podrobneje opredeljujem v nadaljevanju.
4 UVAJANJE OTROKA V VRTEC
4.1 Načini uvajanja otroka v vrtec
V zadnjem desetletju je pomembnost uvajanja narastla, vse več pozornosti se namenja načinu in poteku uvajanja otrok v vrtec. Pogledi glede uvajanja se od vrtca do vrtca razlikujejo, nekje bodo staršem jasno predstavljena točno določena pravila uvajanje in bo uvajanje obvezno, spet drugje se ravnajo bolj po občutku in je uvajanje odvisno od vzgojitelja. Načinov uvajanja je veliko, vseeno pa lahko v grobem opredelimo tri tipe uvajanja: dolgotrajno, srednje dolgo in kratko uvajanje.
Dolgotrajno uvajanje
Čas uvajanje je od tri do štiri tedne, če otrok potrebuje več časa, se obdobje uvajanja podaljša. Prvi teden je starš ves čas prisoten v skupini, ob tem nudi pomoč svojemu otroku, sodeluje pri dejavnostih in navezuje nove stike. Prvi teden starš in otrok ostaneta le do kosila. Drugi teden starš in otrok ostaneta dlje časa. Ker so otroci po vikendu bolj občutljivi, prvi dan novega tedna starš ostane cel dan z otrokom. Naslednji dan lahko starš odide za nekaj časa, to sporoči vzgojitelju in otroku. Vsak naslednji dan se odsotnost starša v skupini podaljšuje, ob tem je treba upoštevati otrokovo počutje in odzive, nikakor pa ne sme ostati
- 11 -
dlje, kot je obljubil. V tem tednu lahko poskusimo s spanjem otroka v vrtcu, če na to še ni pripravljen, ga ne silimo. Če uspe staršu uspavati otroka, je pomembno, da je ob njegovem prebujanju prisoten. Tretji teden je starš v skupini prisoten le zjutraj, manj se tudi vključuje.
Otroci so v tretjem tednu večinoma že sami v skupini, ni pa nujno, da bodo zdržali cel dan, zato lahko starši po otroke pridejo že prej npr. po kosilu. Vseeno je dobro, da otroci vsaj kakšen dan poskušajo v vrtcu zaspati brez pomoči staršev. Četrti teden običajno poskusimo z normalnim prihodom in odhodom, po potrebi je lahko starš zjutraj še nekaj časa prisoten v skupini. Takšen način uvajanja bi bil primeren za vse otroke, posebej za tiste, ki težje navezujejo nove stike, so čustveno močno navezani ali bolj občutljivi (Varjačić, 2007).
Srednje dolgo uvajanje
Srednje dolgo uvajanje poteka po principu dolgotrajnega uvajanja, le da vse skupaj poteka hitreje. Uvajanje naj bi se zaključilo v tednu ali dveh. Takšno uvajanje je primerno za otroke, ki že imajo več socialnih stikov z drugimi otroki, niso navezani le na družinske člane, ampak znajo navezati stike tudi z osebami izven družinskega kroga, imajo sorojence in živijo v stabilnem okolju (Varjačić, 2007).
Kratko uvajanje
Že ime pove, da uvajanje traja kratek čas, navadno od enega do nekaj dni. Starš je lahko prisoten cel dan ali pa samo nekaj časa, zaželeno je, da prvi dan ostane cel čas uvajanja in tako tudi sam spozna življenje v skupini. Prisotnost starša v skupini je kasneje treba zmanjševati, da se otrok postopoma navadi samostojnega bivanja v skupini. Kratkotrajno uvajanje je najbolj primerno za otroke, ki jim navezovanje novih stikov ne povzroča težav, so spretni na socialnem področju, imajo sorojence, je njihova navezanost varna in so starejši od treh let (Varjačić, 2007).
4.2 Vloga staršev pri uvajanju
Prvo leto življenja so starši tisti, ki skrbijo za otrokove potrebe, oblikujejo dnevni ritem, ki ustreza družini, in natanko vedo, kaj otroka razveseli ter pomiri. Od trenutka, ko otrok prestopi vrtčevski prag, pa ta pripada neki novi skupnosti. Eden izmed bistvenih sestavnih delov otrokovega razvoja je pripadnost različnim skupnostim in doživljanje različnih oblik sobivanja. V otrokovem življenju so starši najpomembnejše osebnosti, toda s prihodom v vrtec se krog ljudi, ki jim otrok lahko zaupa, razširi. Starši igrajo bistveno vlogo pri krepitvi tega zaupanja, saj se otrok najprej odzove na obrazno mimiko staršev ob prvem srečanju z
- 12 -
vzgojitelji. Naloga staršev je, da so odprti za nove stike, pripravljeni naj bodo tudi na to, da vzgojitelju povedo čim več o svojem otroku, hkrati pa vzgojitelju zaupajo svoja razmišljanja in skrbi (Devjak in Berčnik, 2019).
Otrok z vstopom v vrtec prinese določne izkušnje, ki jih je pridobil v primarnem krogu družine in okolja. Njegov čustveni vzorec je pokazatelj odzivanja na določene zahteve in spodbude iz okolja, prav tako se z vstopom v vrtec pokaže, kako socialno spreten je otrok pri navezovanju novih stikov. Največ čustev, tudi bolečih, pa se razvije pri ločitvi od staršev ob odhodu v vrtec. Da bi razumeli, kaj preživlja otrok, ko prvič prestopi prag vrtca, moramo razmisliti, kako smo se počutili sami ob ločitvah, odhodih, navezovanju novih stikov ipd.
Otrok stvari doživlja bolj intenzivno kot odrasli, zato je pomembno, da ve, da ga razumemo (Varjačič, 2007).
Navezanost med otrokom in starši je edinstvena, že od rojstva imata mati in otrok posebno navezanost, npr. novorojenček z gibi telesa in obraza pošilja signale, na katere se mati skrbno odzove. Vendar telesna skrb ni dovolj za oblikovanje varne navezanosti, otroku je treba izkazovati ljubezen in se pravočasno odzvati na njegove potrebe. Vzorec navezanosti je pri enoletniku praktično že izdelan, oblikuje se na podlagi izkušenj, ki jih je pridobil v prvem letu življenja. Otrok, ki se počuti varno, bo novo okolje raziskoval še z večjo vnemo, ob pogledovanju na starša bo preveril, ali drži obljubo in ni odšel, ob tem se prepriča, da bo starš vedno pripravljen pomagati, ko ga bo potreboval. Zato je treba k uvajanju pristopiti postopoma, saj mora otrok svojo navezanost od roditeljev prenesti na nove osebe, za kar je potreben čas (Varjačič, 2007)
Ločimo več tipov navezanosti, in sicer varno navezane otroke, izogibajoče se otroke in ambivalentne otroke. Pri varno navezanih otrocih varno točko predstavlja starš, od katerega postopoma odhajajo v raziskovanje novega okolja, po potrebi se k njemu ponovno vračajo.
Ob odhodu starša so zaskrbljeni, vendar se ga ob vrnitvi razveselijo. Starši takšnih otrok so občutljivi, odzivni, dostopni, kar otroku vliva pogum za raziskovanje sveta. Takšen otrok bo pri uvajanju pokazal, da računa na pomoč staršev, vendar se bo kmalu prepustil okolju vrtca in sprejel vzgojitelja. Izogibajoči otroci so neodvisni, pri svojem raziskovanju ne potrebujejo starša, zato jih njihov odhod ne vznemiri, prav tako se ne razveselijo njihovega prihoda. Pri takšnih otrocih se kaže odtujenost v odnosu, starši so za njihove potrebe premalo uglašeni. Otroci ne čutijo podpore staršev, zato se zanašajo le nase. Pri uvajanju otrok ne išče pomoči starša niti vzgojitelja, čez čas se lahko čustveno zlomi ali pa ostane
- 13 -
neodvisen. Ambivalentni otroci niso samostojni, veš čas se oklepajo staršev, ob njihovem odhodu so močno vznemirjeni. Od prihodu starša se odzovejo na dva načina: z zavračanjem, brcanjem, odrivanjem ipd. ali pa matere ali očeta ne izpustijo iz objema.
Značilno za takšne otroke je, da niso mogli razviti zaupanja do staršev, ti so včasih nedostopni, včasih pa nežni in odzivni. Za starše je uvajanje ambivalentnega otroka najtežja naloga, saj se ne želi ločiti, ob enem pa staršev ne spusti iz objema. Potrebni sta strpnost in pomoč, da lahko otrok razvije zaupanje (Varjačič, 2007).
4.3 Stiske otrok, staršev in vzgojiteljev
Uvajanje je proces, ki ga ne moremo predvideti, otrokov odziv na uvajanje je prilagoditveni, vsakodnevne situacije doživlja na svojevrsten način, ki so v skladu z njegovo razvojno fazo. Včasih se nam zdi, da otrok vsak dan uvajanja napreduje, lahko pa nazaduje, zato je pomembno, da uvajanje predela tudi čustveno. Najpogostejše stiske so, da otrok noče v vrtec, je ljubosumen, agresiven, odklanja hrano, ima probleme s spanjem, joka ob prihodu staršev, hlipa in kasnejša odložena reakcija na vrtec (Varjačič, 2007).
Otrok noče v vrtec
Povsem razumljivo je, da bi na začetku uvajanja otrok raje bil doma kot v vrtcu. Čez čas, ko bo navezal stike s skupino in vzgojiteljico, mu bo v vrtcu prijetno. Pomembno je, da starši vztrajajo pri odhodu v vrtec.
Ljubosumnost
Otrok se želi prepričati o vaši naklonjenosti, ne razume, zakaj se posvečate tudi drugim otrokom in vzgojiteljici, tako želi pridobiti vašo naklonjenost, navadno zasede naročje starša ter ga strogo čuva. Pomembno je, da otroku pustimo, da izrazi svoja čustva, starš naj se skupaj z otrokom pridruži ostalim, tako otrok ne bo dvomil o starševski naklonjenosti.
Agresija
Agresija je pokazatelj ne sprejemanja raznih omejitev. Otrok ne razume oz. še ni zmožen razumeti, da se igrače v vrtcu delijo, zato se lahko odzove z agresijo, agresiven je lahko tudi do drugih otrok, npr. želi koga udariti, takrat moramo nastopiti odločno in otroku pokazati drugačen pristop. Starši in vzgojitelji naj bodo otroku vzor, tako se bo otrok naučil, kako lahko ravna drugače. Agresija ni nikoli pokazatelj tega, da bo otrok odrastel v osebo,
- 14 -
ki si bo v življenju znala izboriti svoje, agresija je znak stiske, ki jo doživlja otrok oz.
nezmožnosti ravnati drugače.
Odklanjanje hrane
Zavračanje hrane je pri najmlajših pogost pojav. Otrok z zavračanjem kaže upor, jezo ipd., zato ga s hrano ni treba siliti. Ko bo vrtec sprejel kot pozitivno okolje, se bo spremenil tudi odnos do hrane. Spodbudno za otroka je, da tudi starši poskusijo vrtčevsko hrano.
Spanje
Ritual spanja v vrtcu ni enak spanju doma, zato je pomembno, da spanju v vrtcu posvetimo še več pozornosti. Starš naj bo prve dni uspavanja z otrokom, poskuša naj z uspavanjem na ležalniku in ne v naročju, prav tako je pomembno, da je ob prebujanju prisoten.
Jok ob prihodu
Ob prihodu staršev otroci velikokrat planejo v jok, saj se v tistem trenutku otrok sprosti in izrazi svoja čustva.
Hlipanje
Hlipanje je pokazatelj največje stiske, otrok z jokom komunicira, največkrat izraža svojo jezo in stisko, z jokom želi poklicati na pomoč. Hlipanje se pojavi po burnem odzivu, jokanju in največkrat mine šele, ko je otrok izčrpan ali ko zaspi. Če se otrok ne more pomiriti, je prav, da vzgojiteljica pokliče starše, ti pa naj bodo pripravljeni se vrniti.
Odložena reakcija na vrtec
Nekateri otroci so prve dni vrtca zelo pogumni, neproblematični, živahni, čez čas pa se to lahko spremeni. Takšni otroci čez čas dojamejo, da vrtec ni začasen, ampak bo moral tja vsak dan.
Ob uvajanju otroka v vrtec se s stiskami soočajo tudi starši, še posebej pri uvajanju najmlajših, takrat ločitev prizadene oba, mame še toliko bolj. Simbiotičen odnos med mamo in otrokom je vzajemen, otrok pri enem letu še ni popolnoma pripravljen na ločitev, prav tako pa nekatere mame niso pripravljene na odhod otroka z njenega varnega naročja.
Pomemben je odnos med partnerjema, če mama ne dobiva dovolj čustvene podpore in ljubezni svojega partnerja, bo tak čustven odnos razvila z otrokom. Pri uvajanju se simbioza kaže na različne načine, npr. mama otroka ne spusti iz naročja, želi ga zavarovati, čeprav
- 15 -
si otrok morda želi navezati nove stike, mama tako dobi občutek, da jo otrok zapušča. Po drugi strani pa se nekatere mame želijo izogniti čustveni stiski ob ločitvi z otrokom, zato pretiravajo z odločnim načinom uvajanja, ob katerem otrok ne more izraziti čustva navezanosti.
4.4. Vloga vzgojitelja pri uvajanju
Ključnega pomena pri uvajanju je zaupanje med starši in vzgojitelji. Nepoznavanje vrtca in vrtčevskega osebja je prvi dejavnik nezaupanja staršev, drugi pa močna vez med staršem in otrokom. Otrok začuti stisko staršev, zato je vznemirjen tudi on. Neglede na to, kako dobro so se starši z otrokom pripravljali na uvajanje, vse več staršev občuti stisko. Gledati svojega otroka jokati in kako se sooča z novimi, včasih neprijetnimi situacijami, ni preprosto, zato starš trpi skupaj z otrokom. Vendar je vse to del uvajanja, zato je miren pristop staršev in razumevanje otrokove stiske najboljši nasvet staršem ob uvajanju.
Vzgojitelji velikokrat olajšajo marsikatero starševsko stisko, vendar jo lahko doživijo tudi vzgojitelji. Starši z občudovanjem opazujejo delo vzgojiteljev, njihov trud in obvladovanje velikega števila otrok. Vzgojitelji so se za to delo izobraževali in izpopolnjevali, zato so strokovnjaki na svojem področju, pa vendar se ob uvajanju opazi utrujenost vzgojiteljev.
Ob velikem številu otrok sta prisotni le dve strokovni osebi, vsak otrok pa zahteva veliko pozornosti. Pomoč staršev pri uvajanju je več kot dobrodošla, prav tako odnos z vzgojiteljem, ta naj bo realen in iskren (Varjačić, 2007)
5 UVAJANJE OTROK V VIŠKIH VRTCIH
5.1 Načini uvajanja otrok v Viških vrtcih
V Viških vrtcih izvajajo sistem tritedenskega uvajanja otrok v vrtec že od leta 1993. Želeli so razviti način uvajanja, ki bi najmlajšim omogočil čim lažjo prvo dolgotrajnejšo ločitev od staršev. Predtem je uvajanje potekalo kratkotrajno, starši so otroka v vrtcu pustili nekaj ur, v manj kot tednu dni pa je otrok tam že jedel in spal. Tak način uvajanja se ni izkazal za najboljšega, v času uvajanja je bilo prisotno veliko joka, otroci so bili pogosto odsotni, veliko staršev pa je po nekaj dneh izpisalo svojega otroka brez tehtnih razlogov. Želja staršev je bila že takrat, da bi bili pri uvajanju prisotni v skupini, vendar jim to zaradi negativnega mnenja o zdravstvenih in higienskih razlogih ni bilo omogočeno. V Viških vrtcih so se zato oprli na teorijo o objektivnih odnosih in psihoanalitično razvojno teorijo,
- 16 -
ki poudarjata, kako pomemben je tesen odnos med mamo in otrokom, kar je bistveno za zdrav otrokov razvoj. V prvih treh letih otrokovega življenja se izoblikujejo bistveni vidiki identitete, zato otrokov vstop v vrtec in njegovo večurno bivanje v njem pomembno vplivata na njeno oblikovanje. Otrok postopoma dojema, da mama obstaja tudi, če je odsotna, pri treh letih dokončno oblikuje to zavedanje. Po prvem letu je otrok zmožen ločitve od mame, če ima možnost navezati se na drugo osebo, v primeru uvajanja bi to bil vzgojitelj/-ica ali pomočnik/-ica vzgojitelja/-ice. Ta navezanost je ključnega pomena, da otrok brez škode počaka na vrnitev mame, če te možnosti ni, je negativna odzivnost otroka večja npr. jok, zavračanje hrane, strah, bolezen, spremenjeno obnašanje do staršev ipd.
Otrok vstopa v vrtec ravno v času, ko poteka najobčutljivejše obdobje men njim in mamo
─ločitev. Prav ta proces je osebje Viških vrtcev spodbudil, da procesu ločevanja posvetijo še več pozornosti in otrokom omogočijo lažji prehod iz domačega v vrtčevsko okolje. Pri tritedenskem uvajanju se omogoči postopen prenos nalog staršev na vzgojitelje, ob tem pa gradi temelje za medsebojno zaupanje in sodelovanje, še preden otrok ostane sam v vrtcu (Avtorski koncept Viških vrtcev, 2017).
5.2 Prvi razgovor s starši
Po zaključku formalnosti sprejema otroka v vrtec je prvi korak na dolgi poti uspešnega sodelovanja med družino in vrtcem razgovor vzgojitelja s starši. Na začetku so največja starševske skrbi, ali bo otrok sprejet v vrtec, bo sprejet v željeni vrtec in v željeno enoto.
Nekaj informacij o vrtcu starši pridobijo že ob oddaji vloge ali od prijateljev in znancev, nekaterim staršem je pomembno le, da je vrtec blizu doma ali službe.
Pri postopku sprejema otrok v Viške vrtce je med družinami in vrtcem kar nekaj komunikacije, tako pisne kot osebne, starši so seznanjeni s programi vrtca, dnevnim ritmom, strukturnimi pogoji itd. Velikokrat starši že pri sprejemu v vrtec potrebujejo pomoč ali dodatne informacije, osebje Viških vrtcev jim vsekakor priskoči na pomoč. Pomagajo pri izpolnjevanju Vloge za sprejem v vrtec, rešujejo različne dileme, podajajo dodatne informacije, olajšajo morebitne logistične težave s sprejemom v drugo enoto, svetujejo pri družinskih situacijah ipd.
Po večmesečnem procesu se osebje osebno sreča z vsakim od staršev pri podpisu pogodb, hkrati jih povabi na uvodni sestanek s starši, kjer se prvič srečajo z vzgojiteljskim tandemom in ostalimi starši (Avtorski koncept Viških vrtcev, 2017).
- 17 -
5.3 Prvi razgovor z vzgojiteljem
Prvi individualni razgovor je namenjen spoznavanju družine in vzgojiteljskega tandema.
Pogovor je edinstvena priložnost za vsa vprašanja, ki so pomembna tako za starše kot za vzgojitelje. Cilj pogovora je pridobiti informacije o otroku, o njegovi navezanosti na starše, temperamentu, o socialnih razmerah ipd., saj bodo te pomembno vplivale na potek uvajanja.
Že pred pogovorom staršem razdelijo brošure z vprašanji. Vprašanja se navezujejo na vsebine, ki so pomembne za lažji vstop v vrtec.
Ritem hranjenja in spanja
Vzgojitelja bo zanimalo, kakšen ritem hranjenja in spanja ima otrok in kako se ta razlikuje od ritma v vrtcu. Če je razkorak velik, je dobro, da pred uvajanjem hranjenje in spanje uskladimo približno tako, kot to poteka v vrtcu.
Hranjenje
Pomemben podatek za vzgojitelja je, kako se otrok prehranjuje, ali je pri hranjenju samostojen ali potrebuje pomoč, je navajen na hrano v koščkih, pije po steklenički ali kozarčku, ali katere hrane ne mara oz. je na kakšno hrano alergičen.
Spanje
Vedenje o tem, kako otrok zaspi doma, bo vzgojitelju v veliko pomoč pri spanju v vrtcu.
Ponavadi ga bo zanimalo, ali otrok zaspi sam, ali ima ljubkovalno igračo, kako dolgo spi, kako se prebuja ipd.
Varstvo
Otrokovo izkustvo z ločevanjem od staršev je za vzgojitelja izrednega pomena, namreč z otroki, ki so že bili v varstvu drugih družinskih članov ali oseb, bo drugače navezoval stike, kot z otroki, ki te izkušnje še nimajo. Zato je pomembno, da vzgojitelj ve, kako se otrok odzove ob ločitvi, koliko časa preživi v varstvu druge osebe, ali se je navajen posloviti, ali starši odidejo brez slovesa.
- 18 - Tolažba
Vzgojitelja bo zanimalo, kako se odzvati ob otrokovi morebitni nelagodni situaciji. Če bo vedel, kaj otroka pomiri oz. potolaži, mu bo to v veliko pomoč (duda, steklenička, ljubkovalna igrača ipd.).
Dojenje
V kolikor se otrok ob vstopu v vrtec še doji, je pomembno, da se starši o tem pogovorijo z vzgojiteljem.
Tako bo pogovor stekel veliko lažje in hitreje, saj se bodo starši lahko nanj pripravili. V brošuri so navedene tudi druge informacije o prvem dnevu v vrtcu (Avtorski koncept Viških vrtcev, 2017).
5.4 Uvodni sestanek s starši
Uvodni sestanek s starši je namenjen pogovoru o poteku uvajanja, prihodu otrok, reševanju različnih dilem, strahov, skrbi staršev in drugim pomembnim informacijam. Vzgojitelji lahko na sestanku starše opomnijo, kako je pomemben čas za uvajanje. Na sestanku se predstavi celotna ekipa strokovnih delavcev in vzgojitelji, prvič se med seboj spoznajo tudi starši (Avtorski koncept Viških vrtcev, 2017).
5.5 Potek tritedenskega uvajanja
Pred vključitvijo otroka v vrtec se starši in vzgojitelji nekajkrat srečajo, zadnje srečanje je z vzgojiteljem, nekaj tednov pred vstopom otroka v skupino. Za uspešno uvajanje je treba zagotoviti več pogojev: skrbno načrtovano postopno prihajanje otrok v skupino, seznanjenost staršev z organizacijo dneva v skupini, potek uvajanja ipd.
Na začetku uvajanja je starš z otrokom, ves čas prisoten v skupini. Prvi teden je to običajno od zajtrka do kosila. V tem času starš otroka neguje, ga vodi, spodbuja, varuje, dokler otrok ni pripravljen sprejeti novih vzgojiteljev. V okviru zmožnosti vrtca poskušamo s starši uskladiti otrokove značilnosti: njegove potrebe, spretnosti, sposobnosti, interese, čas počitka, način uspavanja, navade pri hranjenju, tolažbo, higienske navade in drugo.
- 19 -
V drugem tednu starši z otroki ostajajo v oddelku dlje časa in počasi navajajo otroka na spanje v vrtcu.
V tretjem tednu starši postopoma zapuščajo igralnico za nekaj minut, če otrok to sprejme.
Odhodi iz sobe so sprva zelo kratki, ponavljajoči, da otrok pridobi izkušnjo, da se starš vedno vrne. Postopoma se čas odsotnosti podaljša in končno lahko starši pustijo otroka v oddelku več ur.
Kako hitro bo starš zapustil oddelek, je odvisno od otrokovih zmožnostih sprejemanja novega okolja, vzgojiteljev in otrok (Avtorski koncept Viških vrtcev, 2017).
5.6 Vloga staršev v oddelku
Prisotnost staršev v oddelku pozitivno vpliva na otroka in skupino, kar so pokazale dolgoletne izkušnje. Starši se lahko z vsemi otroki v skupini pogovarjajo, igrajo, jim pojejo, se odzivajo na njihove potrebe ipd. Otroci pa bodo sami pokazali, koliko pozornosti sprejmejo in potrebujejo s strani drugih odraslih. Spoštovati moramo tudi to, v kolikšni meri otroci dopuščajo svojim staršem, da posvečajo pozornost drugim otrokom (Avtorski koncept Viških vrtcev, 2017). Sodelovanje staršev v skupini je več kot dobrodošlo.
6 EMPIRIČNI DEL
6.1 PROBLEMI IN CILJI RAZISKAVE
Vstop v vrtec je prelomna točka v otrokovem življenju. Že na začetku uvajanja se srečujemo z različnimi občutki: od pričakovanja in vzhičenosti do morebitnih pomislekov in strahu. To je čas, ki pomembno vpliva na vso družino, zato je pomembno, da se o uvajanju informiramo in naj pripravimo (Varjačič, 2007). Avtor knjige Prvič vrtec (2007) poudarja, da otrokov pogled na svet ni nujno enak svetu staršev. Prvi dnevi v vrtcu so za otroka velik izziv, kako se bo nanj odzval, je odvisno od temperamenta, značaja, izkušenj, njegovega razvoja in od ravnanja odraslih. Uvajanje je starševska pravica in dolžnost. V teoretičnem delu bom podrobneje predstavila, zakaj je postopno uvajanje tako pomembno, s kakšnimi stiskami se srečujejo otroci, starši in vzgojitelji, hkrati bom poudarila, kako pomembno je sodelovanje za uspešno uvajanje otrok v vrtec. V empiričnem delu bom s pomočjo dveh anketnih vprašalnikov raziskala, kako je potekalo dolgotrajno uvajanje otrok v vrtec s strani staršev in vzgojiteljev. Zanimalo me bo, ali so bili starši z uvajanjem
- 20 -
seznanjeni, kako, koliko časa so namenili uvajanju, s kašnimi stiskami so se soočali in kako zadovoljni so bili na koncu.
Cilji mojega diplomskega dela so:
prikazati pomen postopnega uvajanja otrok v vrtec,
ugotoviti zadovoljstvo staršev z uvajanjem otrok v vrtec,
ugotoviti mnenje vzgojiteljev/ic in staršev o postopnem uvajanju.
6.2 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA
V skladu s cilji sem si zadala naslednja raziskovalna vprašanja:
R1: Na kakšen način so bili starši seznanjeni s potekom uvajanja njihovega otroka v vrtec?
R2: Kako je potekalo dolgotrajno uvajanje njihovega otroka v vrtec?
R3: Kakšne stiske so se pojavile pri njihovem otroku v času uvajanja?
R4: Kako zadovoljni so bili starši s takšnim načinom uvajanja njihovega otroka v vrtec?
R5: Katere so pozitivne lastnosti postopnega uvajanja otrok v vrtec po mnenju vzgojiteljev-ic?
6.3 RAZISKOVALNA METODA
Uporabila bom deskriptivno in kavzalno-neeksperimentalno metodo pedagoškega raziskovanja. Dobljene podatke bom med seboj primerjala z grafi, jih uredila in predstavila v preglednicah ter jih opisno interpretirala.
Oblikovala sem dve anonimni spletni anketi, eno sem posredovala staršem, ki so v letu 2019/2020 uvajali svojega otroka v jasli Viških vrtcev, drugo pa vzgojiteljem in pomočnikom vzgojiteljev zaposlenim v Viških vrtcih. Anketi sem poslala 90 staršem in 65 vzgojiteljem ter pomočnikom. Vrnjenih sem dobila 55 (61,1 %) vprašalnikov od staršev in 35 (54,7 %) vprašalnikov od zaposlenih.
6.3.1 Opis vzorca
Iz analize anket za starše, ki so sodelovali v raziskavi, sem razbrala, da se je v letu 2019/2020 uvajalo 31 (56,4 %) dečkov in 24 (43,6 %) deklic. Starost najmlajšega otroka, ki se je uvajal v letu 2019/2020, je 11 mesecev, najstarejšega pa 32 mesecev. Kar 15 otrok
- 21 -
je bilo starih 11 mesecev ob začetku uvajanja, povprečna starost vseh skupaj pa je 15 mesecev. Podatek o povprečni starosti otroka sem pridobila z izračunom aritmetične sredine.
Na anketni vprašalnik za zaposlene je odgovarjalo 22 (62,9 %) vzgojiteljev in 13 (37,1 %) pomočnikov vzgojitelja. Povprečna delovna doba vzgojiteljev in pomočnikov je 20 let (19,9 %). Dva strokovna delavca sta v Viških vrtcih zaposlena šele 1 leto, trije strokovni delavci pa že 38 let.
6.3.2 Zbiranje in obdelava podatkov
Za zbiranje podatkov sem izbrala anketni vprašalnik. Sestavila sem dva vprašalnika, enega za starše in enega za strokovne delavce. Vprašalnik za starše je vseboval 14 vprašanj, 2 vprašanji odprtega tipa, 2 vprašanji zaprtega tipa in 5 vprašanj pol odprtega tipa. Vprašalnik za strokovne delavce je vseboval 15 vprašanj, 2 vprašanji odprtega tipa, 1 vprašanje zaprtega tipa in 6 vprašanj pol odprtega tipa. Vprašalnike sem posredovala staršem, ki so v letu 2019/2020 svoje otroke uvajali v Viških vrtcih in vzgojiteljem ter pomočnikom vzgojiteljev zaposlenih v Viških vrtcih.
Podatke sem zbirala preko spletene ankete, ki sem jo oblikovala na spletni strani mojanketa.si. Povezavo do spletne ankete za starše sem s pomočjo vzgojiteljev, ki so uvajali v letu 2019/2020, posredovala staršem na elektronski naslov, prav tako pa tudi strokovnim delavcem.
Rezultate sem prikazala v grafih in jih kvalitativno obdelala. Grafe sem oblikovala s programom Microsoft Office Excel, jih interpretirala, med seboj primerjala in jih potrdila oz. ovrgla s hipotezami.
6.4 REZULTATI RAZISKAVE IN INTERPRETACIJA
6.4.1 Seznanjenost staršev s potekom uvajanja
Pri prvem raziskovalnem vprašanju me je zanimalo, na kakšen način so bili starši seznanjeni s potekom uvajanja v vrtec. Vprašanje sem zastavila tako strokovnim delavcem kot staršem.
- 22 -
Grafični prikaz 1: Seznanjenost s potekom uvajanja.
Vsi strokovni delavci (100 %) so odgovorili, da so bili starši seznanjeni s potekom uvajanja, kar se ujema s trditvami staršev, ki so v 98,2 % pritrdili, da so bili s potekom uvajanja seznanjeni, le 1 (1,8 %) starš je odgovoril, da s potekom ni bil seznanjen.
Sodelovanje s starši kot del zagotavljanja kakovostne vzgoje je poudarjeno tudi v Kurikulumu za vrtce, kjer je v načelu sodelovanja s starši zapisano, da mora biti staršem javno dostopno obvestilo (pisno in ustno) o različnih programih, ki jih ponuja vrtec, starši imajo pravico do izmenjave informacij in poglobljenega razgovora o otroku z vzgojiteljem, pomočnikom ali svetovalno službo, prav tako imajo pravico do postopnega uvajanja, sodelovanja, vključevanja v življenje ter delo v oddelku/vrtcu in do aktivnega sodelovanja pri vzgojnem delu po predhodnem dogovoru z vzgojiteljem. Staršem je treba zagotoviti stalno informiranje, seznanjanje z njihovimi pravicami in odgovornostmi (Kurikulum, 1999)
V nadaljevanju me je zanimalo, na kakšen način so starši prejeli informacije o uvajanju.
Staršem in strokovnim delavcem sem zastavila odprto vprašanje, njihove odgovore pa sem kodirala v naslednje skupine: starši so pridobili informacije o poteku tri tedenskega uvajanja: ob vpisu v vrtec, od vzgojitelja, na prvem sestanku s starši, od svetovalne delavke, od psihologinje, pri uvajanju prvega otroka, iz zloženke Uvajanje otrok v vrtec z enim od staršev, na spletu, od drugih staršev (Grafični prikaz 2).
100 98,2
1,8 0
20 40 60 80 100 120
Starši so bili s potekom uvajanja seznanjeni (odg.
strokovnih delavcev)
Da, s potekom uvajanja sem bil seznanjen (odg.
staršev)
Ne, s potekom uvajanja, nisem bil seznanjen (odg.
staršev)
Seznanjenost staršev s potekom 3-tedenskega uvajanja
- 23 -
Grafični prikaz 2: Pridobivanje informacij o poteku tritedenskega uvajanja.
Informacije o poteku 3-tedenskega uvajanja so starši pridobivali različno. 25 staršev (45,4
%) je odgovorilo, da so bili s potekom 3-tedenskega uvajanja seznanjeni že na podpisu pogodb, 15 staršev (27,3 %) je za potek uvajanja izvedelo na prvem sestanku s starši, 6 staršev (11 %) od vzgojiteljice, 4 starši (7,3 %) od psihologinje, 3 starši (5,5 %) so ta način uvajanja spoznali že pri prvem otroku, 2 starša (3,6 %) sta za potek uvajanja izvedela od druge osebe, 1 starš (1,8 %) pa je o poteku uvajanja prebral na spletu. Odgovori vzgojiteljev in pomočnikov so bili zelo podobni, večinoma so napisali, da so bili starši s potekom tri tedenskega uvajanja najprej seznanjeni ob podpisu pogodbe (35,7 %), nato na prvem sestanku s starši v mesecu juniju (21,4 %), na koncu pa še na individualnem razgovoru z vzgojiteljem (31,4 %) pred začetkom uvajanja. Starši so ob vpisu otroka prejeli zloženko, v kateri je podrobneje predstavljeno tri tedensko uvajanje, nekateri so za uvajanje izvedeli tudi od drugih staršev (1,4 %) in na spletu (1,4 %). V Viških vrtcih 3-tedensko uvajanje z enim od družinskih članov poteka že od leta 1993. Že ob vpisu otroka v vrtec so starši seznanjeni s potekom 3-tedenskega uvajanja, sledi junijski sestanek s starši, ker spoznajo vzgojitelja in pomočnika vzgojitelja skupine ter vodstvo vrtca, sestanek je namenjen vsem nadaljnjim informacijam v zvezi z uvajanjem. Pred vstopom otroka v vrtec se starši srečajo na individualnem razgovoru z vzgojiteljem, ki je namenjen pogovoru o otroku in uvajanju (Avtorski koncept Viških vrtcev, 2017).
45,5
11
27,3
7,3 5,5
1,8 3,6
35,7 31,4
21,4
5,7 2,9 1,4 1,4
05 1015 2025 3035 4045 50
Kje so starši pridobili informacije o poteku 3-tedenskega uvajanja?
odg. staršev odg. strokovnih delavcev
- 24 -
Starši so bili s potekom uvajanja v Viških vrtcih seznanjeni na več načinov: ob vpisu otroka v vrtec, na individualnem sestanku z vzgojiteljem, na prvem sestanku s starši, informacije o uvajanju sta podali tudi psihologinja in svetovalna delavka, nekateri starši so poznali prakso uvajanja že iz časov, ko so uvajali prvega otroka, ali pa so za uvajanje zvedeli od drugih staršev. Podrobnejše informacije o uvajanju so starši prejeli tudi v zgibanki Uvajanje otrok v vrtec z enim od staršev in na spletni strani Viških vrtcev.
6.4.2 Uvajanje otrok v vrtec
Pri drugem raziskovalnem vprašanju me je zanimalo, kako je potekalo dolgotrajno uvajanje otrok v vrtec. Staršem sem najprej zastavila vprašanje, kdo je uvajal otroka v vrtec.
Grafični prikaz 3: Oseba, ki je uvajala v vrtec.
Večino otrok so v vrtec uvajale mame, kar 37 mamic (67,3 %). Uvajalo je tudi 7 očetov (12,7 %), v nekaterih primeri pa sta uvajala oba starša (18,2 % oz. 10 staršev). Pri enem otroku so uvajali stari starši (1,8 %). Noben starš ni napisal, da je otroka v vrtec uvajala neka druga oseba.
Navezanost med otrokom in starši je edinstvena, že od rojstva imata mati ter otrok posebno navezanost, npr. novorojenček z gibi telesa in obraza pošilja signale, na katere se mati skrbno odzove. Vendar telesna skrb ni dovolj za oblikovanje varne navezanosti, otroku je treba izkazovati ljubezen in se pravočasno odzvati na njegove potrebe. Vzorec navezanosti
67,3
12,7
18,2
1,8 0
10 20 30 40 50 60 70 80
Mama Oče Oba starša Stari starši Druga oseba
Oseba, ki je uvajala otroka v vrtec (odg. staršev)
Nizi 1 Nizi 2 Nizi 3 Nizi 4 Nizi 5
- 25 -
je pri enoletniku praktično že izdelan, oblikuje se na podlagi izkušenj, ki jih je pridobil v prvem letu življenja (Varjačič, 2007).
Strokovnim delavcem sem zastavila vprašanje, ali je bolje, da otroka v vrtec uvaja mama ali oče oz. neka druga oseba.
Grafični prikaz 4:Oseba, za katero strokovni delavci menijo, da je bolj primerna za uvajanje otroka v vrtec.
Skoraj polovica strokovnih delavcev (51,4 %) je odgovorila, da ni pomembno, kdo uvaja otroka v vrtec, kar 37,1 % jih je odgovorilo, da je bolje, da otroka v vrtec uvaja oče, saj ravno navezanost med mamo in otrokom pripelje do še večje ločitvene stiske. Po odgovorih staršev je v vrtec uvajalo le 7 očetov. Navezanost med staršem in otrokom je odločilna pri uvajanju v vrtec. Navezanost otroka na nekoga govori o tem, da je otrok pripravljen prenesti del čustev na širši krog družbe. Da otrok razvije varno navezanost, potrebuje ljubezen in usklajeno ter pravočasno odzivanje na svoje potrebe (Varjačič, 2007).
V nadaljevanju sem starše povprašala še, kaj je vplivalo na odločitev, kdo bo uvajal otroka v vrtec.
11,4
37,1
51,4
0 10 20 30 40 50 60
mama oče vseeno
Je bolje, da otroka v vrtec uvaja mama ali oče oz. neka druga oseba (odg. strokovnih delavcev)?
Nizi 1 Nizi 2 Nizi 3
- 26 -
Grafični prikaz 5: Razlog za odločitev o tem, kdo bo uvajal otroka v vrtec.
Največ staršev, kar 40 % (22 staršev), je navedlo, da je na njihovo odločitev, kdo bo uvajal otroka v vrtec, vplivala služba. Starši, ki so samozaposleni, so navedli, da so si lažje vzeli čas za uvajanje, kot njihovi partnerji. Kdo bo uvajal otroka v vrtec, je bilo odvisno tudi od tega, kateri starš ima več dopusta (23,6 % oz. 13 staršev). Po večini so to bile mame, ki jim je po porodniški odsotnosti ostal še stari dopust, nekaj pa je bilo tudi očetov, ki so za čas uvajanja koristili očetovski dopust. 10 staršev (18,2 %) je napisalo, da je otroka v vrtec uvajala mama, saj je otrok bolj navezan na mamo, 6 staršev (11 %) da je ravno zaradi navezanosti med mamo in otrok uvajal oče, saj je bilo tako lažje. Drugi razlogi, ki so jih navedli starši, pa so: za otroka je lažje, če uvajata oba starša (3,6 %), tako smo se odločili na podlagi priporočil drugih staršev (1,8 %) in ni posebnega razloga za takšno odločitev (1,8 %).
Otrok, ki se počuti varno, bo novo okolje raziskoval še z večjo vnemo, ob pogledovanju na starša bo preveril, ali drži obljubo in ni odšel, ob tem se prepriča, da bo starš vedno pripravljen pomagati, ko ga bo potreboval. Zato je treba k uvajanju pristopiti postopoma, saj mora otrok svojo navezanost od roditeljev prenesti na nove osebe, za kar je potreben čas (Varjačič, 2007).
40
23,6
18,2
11
3,6 1,8
0 5 10 15 20 25 30 35 40 45
Službene obveznosti
Več dopusta Otrok je bolj navezan na
mamo
Uvajanje z očetom je lažje
Za otroka je lažje, da uvajata oba
starša
Priporočila drugih staršev
Ni razlogov
Na podlagi česa so se starši odločili, kdo bo uvajal otroka v vrtec (odg. staršev).
Nizi 1 Nizi 2 Nizi 3 Nizi 4 Nizi 5 Nizi 6
- 27 -
Zanimalo me je tudi mnenje strokovnih delavcev, zakaj je pomembno, kdo uvaja otroka v vrtec.
Grafični prikaz 6: Zakaj je bolje, da otroka v vrtec uvaja mama ali oče oz. neka druga oseba.
Pri analizi odgovorov strokovnih delavcev na vprašanje, ali je bolje, da otroka v vrtec uvaja mama, oče ali neka druga oseba, sem dobila veliko različnih utemeljitev. 42,9 % strokovnih delavcev si je enotnih, da je med otrokom in mamo posebna vez, ki jo je včasih težko prekiniti, zato je lahko uvajanje še toliko bolj stresno, tako za mamo kot za otroka. V takem primeru je bolje, da otroka uvaja oče oz. neka druga oseba. Pomembna je varna navezanost, kar meni 25,7 % vzgojiteljev in pomočnikov. Varno navezan otrok bo staršem pokazal, da računa na njihovo pomoč, vendar se bo postopoma prepustil vrtčevskim dogodivščinam in zaupal vzgojiteljem (Varjačič, 2007). Nekaj strokovnih delavcev (11,4 %) je odgovorilo, da ni pomembno, kdo uvaja otroka v vrtec, pomembna je starševa umirjenost, ki jo prenaša na otroka. Otroci so si med seboj različni, zato uvajanje poteka pri vsakem otroku drugače, s tem se strinja tudi 20 % vzgojiteljev in pomočnikov. Varno navezanim otrokom varno točko predstavlja starš, od katerega postopoma odhajajo v raziskovanje novega okolja, po potrebi se k njemu ponovno vračajo. Ob starševem odhodu so zaskrbljeni, vendar se ga ob vrnitvi razveselijo. Starši takšnih otrok so občutljivi, odzivni, dostopni, kar otroku vliva pogum za raziskovanje sveta. Takšen otrok bo pri uvajanju pokazal, da računa na pomoč staršev, vendar se bo kmalu prepustil okolju vrtca in sprejel vzgojitelja (Varjačič, 2007).
25,7
42,9
11,4
20
0 5 10 15 20 25 30 35 40 45 50
Varna navezanost Pretirana navezanost na mamo
Pomembna je le umirjenost starša
Odvisno od vsakega otroka
Utemeljitev odgovora, zakaj je bolje, da otroka v vrtec uvaja mama ali oče oz. neka druga oseba (odg. strokovnih
delavcev).
Nizi 1 Nizi 2 Nizi 3 Nizi 4
