UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
GABI REPENŠEK
VPLIV TEHNIŠKIH DEJAVNOSTI Z LESNIMI GRADIVI NA UVAJANJE OTROK V VRTEC
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
PREDŠOLSKA VZGOJA
GABI REPENŠEK
Mentor: izr. prof. dr. STANISLAV AVSEC
VPLIV TEHNIŠKIH DEJAVNOSTI Z LESNIMI GRADIVI NA UVAJANJE OTROK V VRTEC
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2021
Zahvala
Iskrena hvala mentorju izr. prof. dr. Stanislavu Avscu za vse nasvete, pomoč in hitro, hitro odzivnost.
Zahvaljujem se tudi ravnateljici in strokovnim delavcem Zasebnega vrtca Sonček, ki so mi omogočili izvajanje praktičnega dela, in otrokom, ki so pri
dejavnostih sodelovali. Pri vsem tem gre največja zahvala moji čudoviti sodelavki, ki me je ves čas spodbujala in usmerjala.
Prav posebna zahvala pa gre mojim najbližjim, ki so me v času študija ves čas podpirali in mi stali ob strani!
Hvala!
POVZETEK
Otrok se ob vstopu v vrtec sreča z ogromno spremembami, kar pa v njem sproži veliko stisk.
To je čas, ko je prvič za dlje časa ločen od staršev, poleg tega pa se mora prilagoditi novemu okolju, novim ljudem in ritmu življenja. V tem času je pomembno, da so vzgojitelji pripravljeni vzpostaviti nove vezi z otroki in ustvariti okolje, v katerem se bodo dobro počutili. Material in igrače, ki bodo postavljeni v igralnico, bodo otrokom omogočili lažje prilagajanje, saj se bodo z njimi igrali.
V predšolskem obdobju je prav igra osrednji način otrokovega razvoja in učenja. Otrok v tem obdobju izredno rad eksperimentira z novimi predmeti, preko prijema pa spoznava njihove najrazličnejše lastnosti in informacije. V tem času, ko raziskuje nekaj, kar mu še ni znano, se obenem tudi zamoti in začasno pozabi, da se je prvič ločil od staršev in da niso prisotni v skupini. Ob pomoči vzgojitelja, v njegovi igri, lahko začneta med seboj graditi vez, ki je nujna za lažjo prilagoditev na novo okolje ter vzpostavitev zaupanja.
V diplomskem delu smo se zato osredotočili na material les, ki je naravni material, ob dotiku pa nežen in topel, s tem pa vpliva na posameznikovo počutje. Vzgojitelje želimo spodbuditi k večji uporabi vseh lesnih gradiv že ob zgodnjem vključevanju otrok v vrtec, saj ima les funkcijo, ki otroke pomirja. S tem bi poskusili opogumiti vse vzgojitelje, da stopijo iz svojih okvirov in tehnično vzgojo vpeljejo že pri najmlajših otrocih.
Diplomsko delo je sestavljeno iz teoretičnega in empiričnega dela. V teoretičnem delu predstavimo razvojne značilnosti otrok starih 1 do 2 leti ter razvoj njihove igre, potek uvajanja otrok v vrtec, tehnično vzgojo za najmlajše in ključne podatke o lesu, ki jih je pri uporabi tega materiala dobro poznati.
Empirični del vključuje analizo anketnega vprašalnika, s katerim smo želeli spoznati stališča vzgojiteljev glede uvajanja otrok v vrtec s pomočjo lesnih gradiv, kolikokrat sploh uporabijo različna lesna gradiva in ali se jim les, kot material, zdi smiseln v vrtcu. V drugem delu pa je predstavljen dnevnik zapisov 14-dnevnega opazovanja otrok, ki so med uvajanjem v vrtec eksperimentirali z različnim lesnim gradivom. Na podlagi opazovanj in podrobnih zapisov smo vpeljavo lesnih gradiv med uvajanjem tudi ovrednotili.
II
Ugotovili smo, da se vzgojiteljem zdi pomembno vpeljati lesna gradiva med uvajanjem v vrtec, vendar sami tega velikokrat ne naredijo. Še vedno se držijo poznanih stvari, pri tem pa otrokom ponujajo le strukturiran lesen material (igrače), drugo pa se jim ne zdi primerno za najmlajše (doma izdelane igrače in nestrukturiran lesen material). Vidijo pa veliko prednosti v lesu kot naravnem materialu, ki otroke pomirja in preko njega razvijajo domišljijo ter radovednost. Preko vpeljave lesnih gradiv v času uvajanja v vrtec smo otrokom ponudili nekaj novega, neznanega, nekaj, s čimer lahko neomejeno raziskujejo in se obenem dobro počutijo.
Poleg tega smo sedaj vzgojiteljem pokazali, da se otroci ob njem dobro počutijo in je zanje primeren že na samem začetku.
KLJUČNE BESEDE:
predšolska vzgoja, uvajanje otrok v vrtec, tehnična vzgoja, lesna gradiva, igra in raziskovanje
Impact of Technical Activities with Wooden Materials on children`s Introduction to Kindergarten
SUMMARY
Upon entering the kindergarten, the child encounters enormous changes, which triggers much distress in him. It is a time when he is for a long time separated from his parents for the first time, and he also has to adapt to a new environment, new people and the new rhythm of life.
During this time, educators must be willing to establish new bonds with children and create an environment where they will feel comfortable. The material and toys placed in the playroom will make it easier for children to adapt as they will play with it.
In the pre-school period, play is the primary way of a child's development and learning.
During this period, the child loves to experiment with new objects, and through the grip, he learns about their various properties and information. During this time, as he explores something he is not yet familiar with, he also gets distracted. He temporarily forgets that he has separated from his parents for the first time and that they are not present in the group.
With the help of the educator, in his game, they can begin to build a bond with each other, which is necessary to facilitate adaptation to the new environment and build trust.
In the diploma thesis, we focused on wood, which is a natural material, but gentle and warm to the touch, thus affecting the individual's well-being. Therefore, we want to encourage educators to make greater use of all wood materials at the early inclusion of children in kindergarten. The wood has the function of calming down children. Furthermore, we would encourage all educators to step outside their framework and introduce technical education to the youngest children.
The diploma thesis consists of theoretical and empirical work. In the theoretical part, we present the developmental characteristics of children aged 1-2 years and their play, introducing children to kindergarten, technical education for the youngest and critical information about wood, which is good to know when using this material.
The empirical part includes the analysis of a questionnaire. We wanted to find out educators' attitudes regarding the introduction of children to kindergarten with the help of wood
IV
materials, how many times they use different wood materials and if wood as a material makes sense in kindergarten. The second part presents a diary of records of the 14 days of observation of children who experimented with different wood materials during the introduction to the kindergarten. Based on observations and detailed records, we also evaluated the introduction of wood materials during the introduction.
We have found that educators find it essential to introduce wood materials during a child's introduction to kindergarten, but they often do not do this themselves. They still stick to familiar things, offering children only structured wooden material (toys). The rest they do not find suitable for the youngest (home-made toys and unstructured wooden material). However, they see many advantages in wood as a natural material that calms down children and develops imagination and curiosity. Through the introduction of wood materials during the introduction to the kindergarten, we offered the children something new, unknown, something with which they could explore indefinitely and at the same time feel good. In addition, we have now shown educators that children feel good around wood and that it is suitable for them from the very beginning.
KEYWORDS:
Preschool education, the introduction of children to kindergarten, technical education, wood materials, play and research
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ... 1
1.1 Opredelitev področja in opis problema ... 1
1.2 Namen, cilji in hipoteze naloge ... 3
1.3 Predvidene metode raziskovanja ... 4
1.4 Pregled vsebine drugih poglavij ... 4
2 RAZVOJ PREDŠOLSKEGA OTROKA IN IGRE ... 5
2.1 Področja razvoja ... 5
2.2 Zakonitosti razvoja ... 6
2.3 Obdobje dojenčka in malčka (1–3 leta) ... 6
2.4 Otrokova igra ... 10
2.4.1 Vrste iger ... 11
2.4.2 Igra malčka in vloga odraslega ... 12
3 UVAJANJE V VRTEC ... 14
3.1 Priprava na vrtec ... 14
3.2 Načini uvajanja ... 16
3.3 Stiske in navezanost otroka ... 17
4 DEJAVNOSTI TEHNIČNE VZGOJE ... 20
4.1 Tehnična vzgoja in kurikulum za vrtce ... 21
4.2 Les ... 23
4.2.1 Zgradba lesa ... 23
4.2.2 Lastnosti lesa ... 24
4.2.3 Vrste lesnega gradiva ... 25
5 RAZISKAVA UPORABE LESNIH GRADIV V ČASU UVAJANJA OTROK V VRTEC ... 28
5.1 Anketa o stanju uporabe lesnih gradiv v času uvajanja otrok v vrtec ... 28 5.2 Dnevnik opazovanja odzivov otrok na lesna gradiva v času uvajanja v vrtec . 41
VI
5.2.1 Postavitev kotičkov v igralnici ... 41
5.2.2 Zapis dnevnika po dnevih (14 dni) ... 45
5.2.3 Vrednotenje opazovanja ... 60
6 DISKUSIJA ... 63
7 ZAKLJUČEK ... 66
8 LITERATURA IN VIRI ... 68 9 PRILOGE ... I 9.1 Anketni vprašalnik za strokovne delavce vrtca ... I
KAZALO SLIK
Slika 1: Zgradba debla (Geršak, 2018, str. 34) ... 23
Slika 2: Osnovni prerezi lesa (Geršak, 2018, str. 39) ... 24
Slika 3: Furnir (Puncer, 2005, str. 15) ... 25
Slika 4: Vezane plošče (Vezane plošče, b. d.) ... 26
Slika 5: Panelne plošče (Panelne plošče, b. d.) ... 26
Slika 6: Lesonit (Lesonit, b. d.) ... 27
Slika 7: Iverne plošče (Puncer, 2005, str. 17) ... 27
Slika 8: Lepljene plošče (Puncer, 2005, str. 17) ... 27
Slika 9: Prikaz pogostosti uporabe lesnih gradiv v določeni starostni skupini ... 29
Slika 10: Prikaz količine lesenih igrač, ki jih imajo anketirani vzgojitelji v svoji igralnici ... 30
Slika 11: Prikaz, kako pogosto anketirani vzgojitelji uporabljajo določene igrače pri uvajanju otrok v vrtec ... 31
Slika 12: Prikaz, kako pogosto anketirani vzgojitelji uporabljajo določena gradiva in materiale pri uvajanju otrok v vrtec ... 32
Slika 13: Prikaz, katerega lesnega gradiva se anketirani vzgojitelji največkrat poslužujejo pri otrocih starih 1–2 leti ... 33
Slika 14: Prikaz časovnega okvira, ki ga anketirani vzgojitelji ponudijo otrokom za raziskovanje materiala ... 34
Slika 15: Prikaz oblik dela pri raziskovanju novega materiala ... 35
Slika 16: Prikaz ponudbe nestrukturiranega materiala v različnih starostnih skupinah . 35 Slika 17: Prikaz odgovorov dihotomnega vprašanja o vključitvi lesnega gradiva med uvajanjem otrok v vrtec ... 37
Slika 18: Prikaz ocenitve primernosti/vpliva dejavnosti z lesnimi gradivi na uvajanje otroka ob določenih kategorijah ... 40
Slika 19: Kotiček z lesenimi sestavljankami in igračami za prenos lesenih kroglic ... 42
Slika 20: Kotiček z različnimi lesenimi igračami ... 43
Slika 21: Kotiček z lesenimi kockami, lesenim spominom in vlečnimi igračami ... 44
Slika 22: Kotiček z nestrukturiranim lesenim materialom ... 45
Slika 23: Prikaz sestavljanja lesene železnice ... 46
Slika 24: Prikaz spoznavanja barvnih lesenih kock ... 46
Slika 25: Prikaz prvega eksperimentiranja z nestrukturiranim lesenim materialom ... 47
VIII
Slika 26: Prikaz vlečenja igrače namenjene le temu ... 48
Slika 27: Prikaz prvega preizkušanja natikank ... 48
Slika 28: Prikaz grajenja stopla iz lesenih kock ... 49
Slika 29: Prikaz preizkušanja lesenih krogov ... 50
Slika 30: Prikaz poskušanja zadetkov lukenj s palicami ... 51
Slika 31: Prikaz zloma palice ... 52
Slika 32: Prikaz igre z lesenimi liki ob poskušanju zadetkov v prave luknje ... 53
Slika 33: Prikaz poskušanja sestavljanja ... 53
Slika 34: Prikaz eksperimentiranja z doma izdelanimi krogi različnih velikosti ... 54
Slika 35: Prikaz eksperimentiranja z nestrukturiranim lesenim materialom ... 55
Slika 36: Prikaz igre otroka z leseno igračo, ob kateri poskuša premakniti krogce po ceveh...56
Slika 37: Prikaz natikanja krogcev na lesene palice ... 57
Slika 38: Prikaz uporabe palice za preizkušanje drugih igrač ... 58
Slika 39: Prikaz igre z lesenim ksilofonom ... 60
X
1 UVOD
Vstop v vrtec je tako za otroka kot za starše izredno pomemben dogodek. Ob vstopu se otrok sreča s številnimi novimi vtisi, doživetji in to je tudi čas, ko je otrok prvič za dlje časa ločen od staršev. Prilagoditi se mora novemu okolju, ritmu življenja, novih prijateljev ter odraslih v skupini. Vse to prinaša v otrokovo življenje ogromno sprememb, kako pa se bo nanje odzival, je odvisno od stopnje njegovega razvoja, značaja, preteklih izkušenj in ravnanja staršev (Jezovšek, 2011).
1.1 Opredelitev področja in opis problema
Za vstop in uvajanje otroka v vrtec je pomembno, da poznamo, na kateri stopnji razvoja se nahaja, saj s tem dobimo vpogled, kaj otrok pri določeni starosti že zmore.
Spremembe v razvoju pa se odražajo na različnih področjih razvoja (telesni, spoznavni, čustveno-osebnostni in spoznavni razvoj), ki pa so med seboj tesno povezana. Ne glede na razvojno področje pa človekov razvoj poteka po določenih zakonitostih, ki jih lahko za posameznika že vnaprej predvidimo (Nemec in Kranjc, 2011). Značilnosti sprememb in doslednost posameznikovega delovanja na področjih razvoja so tipične za določeno starostno obdobje. Tako razvoj delimo v osem razvojnih obdobij, mi pa se bomo osredotočili na obdobje dojenčka in malčka (od rojstva do treh let) (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009).
Poleg tega so skozi prvo leto življenja otroci razvili posebno navezanost na svoje starše.
To besedo velikokrat ljudje uporabljamo v bolj ohlapnem pomenu, kot ga ima ta v psihologiji. O navezanosti otroka na starše se praktično ne sprašujemo, saj nam je to nekako samo po sebi umevno. Včasih se nam celo zdi, da je ta beseda kar premila za celoten opis vezi, ki jo imajo starši in otroci (Varjačič – Rajko, 2007). V obdobju uvajanja se tako navezanost med starši in otroki spremeni, saj so prvič ločeni. Otrok mora počasi in postopoma zgraditi novo obliko navezanosti, tokrat na vzgojitelja. V Kurikulumu za vrtce (1999) je zapisano, da imajo starši pravico do postopnega uvajanja v vrtec in možnost, da se s strokovnim osebjem dogovorijo za najustreznejši način vključevanja otroka v vrtec. S tem zagotovimo, da otroci lažje predelajo spremembo, ki jih čaka.
2
V predšolskem obdobju pa je igra osrednji način otrokovega razvoja in učenja. Gre za svobodno dejavnost, v kateri je otrok aktivno udeležen in zanjo tudi notranje motiviran (Marjanovič Umek in Zupančič, 2001). V prvem starostnem obdobju prevladujejo razne oblike funkcijske igre, razvije pa se tudi posebna oblika eksperimentalne igre s predmeti. Osnova te igre je, da preko prijema otrok prepozna najrazličnejše lastnosti in informacije o novih predmetih (Horvat in Magajna, 1987).
Predšolski otrok z igro in drugimi dejavnostmi spoznava svet okoli sebe, svet, v katerem se vsakodnevno srečuje tudi s tehniko. Pri svojih dejavnostih opazuje, prepoznava, posnema tehnične stvaritve iz okolja. S tem pridobiva prva spoznanja, izkušnje in vpogled v svet tehnike. Otrok naj spoznava tudi različne materiale, ki ga spodbujajo v preizkušanje (Papotnik, 1988). Tehnična vzgoja v Kurikulumu za vrtce (1999) ni posebej opredeljena kot samostojno področje, se pa tesno prepleta z drugimi področji. V dejavnosti tehnične vzgoje lahko vključimo tako jezik kot tudi matematiko, umetnost, gibanje ter družbo. Največ povezav pa Papotnik (1993) najde v področju narave, saj otroci spoznavajo različne lastnosti snovi, delovanje tehničnih predmetov in naravo preko različnih pristopov. Temeljni smotri pa niso le ti, ampak tudi to, da otroci razvijejo ljubezen do tehnike.
Tehnična vzgoja je velikokrat predstavljena le kot izdelovanje izdelka z uporabo različnih orodij ter naprav, v širšem smislu pa zavzema veliko več. Pri uvajanju otrok (starih 1–2 leti) ne moremo govoriti o tehnični vzgoji, kjer bodo otroci samostojno izdelovali izdelke. Otroci na tej ravni večinoma le eksperimentirajo z novimi materiali, kot smo omenili že zgoraj, kjer je predstavljena raven otroške igre na tej stopnji. V diplomskem delu tako želimo predstaviti, kako bodo otroci v času uvajanja reagirali na različno lesno gradivo, s katerim bodo lahko eksperimentirali. V prvem starostnem obdobju velikokrat otrokom ponujamo le igrače, ne pa tudi drugega materiala, ki bi jim lahko ponudil nov vpogled. Lesno gradivo se je zdelo najbolj primerno s tega vidika, ker je naravni material, ob dotiku pa nežen in topel, s tem pa vpliva na posameznikovo počutje (Geršak, 2018). Ob uvajanju otroci čutijo ogromno stisk, zato bomo v igralnico vnesli različna lesna gradiva, s katerimi bodo otroci lahko manipulirali, mi kot opazovalci pa spremljali doživljanje otrok. S tem bomo dobili vpogled, kako dejavnosti
z lesnimi gradivi vplivajo na posameznega otroka, po katerem gradivu največ posegajo, kako eksperimentirajo z njim in kakšen je vpliv dejavnosti na njihovo počutje.
Poleg navedenega pa bo empirični del zajemal tudi predstavitev in analizo mnenj ter izkušenj strokovnih delavcev v vrtcu (vzgojiteljem/icam predšolskih otrok). Z njim želimo pridobiti različna mnenja, kako gledajo na vpeljavo lesnih gradiv v času uvajanja otrok v vrtec.
1.2 Namen, cilji in hipoteze naloge
Glavni namen diplomskega dela je preveriti vpliv tehniških dejavnosti z lesnimi gradivi na uvajanje otrok v vrtec. Raziskali bomo mnenje in stališča vzgojiteljev/ic glede lesnih gradiv v času uvajanja otrok v vrtec. Poleg tega bomo s pomočjo opazovanja otrok opisali njihov odziv na različna lesna gradiva (lesene igrače, nestrukturiran material in leseni polizdelki).
Zastavili smo si naslednje cilje (C1-C4):
C1: Opredeliti razvojne značilnosti otrok starih 1 do 2 leti s poudarkom na uvajanje v vrtec.
C2: Predstaviti tehnično vzgojo v vrtcu ter opisati lesna gradiva.
C3: Analizirati, v kolikšni meri vzgojitelji/ce uporabljajo različna lesna gradiva v prvi starostni skupini.
C4: Vpeljati različna lesna gradiva v času uvajanja otrok v vrtec ter ovrednotiti odziv otrok na njih.
Z diplomskim delom želimo preveriti naslednje hipoteze (H1–H6):
H1: Vzgojitelji/ce z več delovne dobe pogosteje uporabljajo lesna gradiva.
H2: Več kot polovica anketiranih vzgojiteljev/ic je pogosteje uporabljala lesna gradiva v drugi starostni skupini.
H3: Večina anketiranih vzgojiteljev/ic največkrat otrokom starim 1 do 2 leti ponudi strukturiran material (igrače).
4
H4: Večini anketiranih vzgojiteljev/ic se ne zdi pomembno vključiti lesna gradiva med uvajanjem otrok v vrtec.
H5: Večina otrok bo rada posegala po lesnih gradivih in ob tem doživljala zadovoljstvo.
H6: Več kot polovica otrok bo pogosteje izbrala nestrukturiran lesni material za svojo igro.
1.3 Predvidene metode raziskovanja
V diplomskem delu bomo uporabili naslednje raziskovalne metode:
- študij ustreznih virov in literature, - deskriptivna metoda raziskovanja,
- priprava anketnega vprašalnika in izvedba ankete s strokovnimi delavci (vzgojitelj/ica predšolskih otrok) različnih vrtcev po Sloveniji,
- izdelava pripomočkov, igrač in zbiranje lesnega materiala za dejavnosti v vrtcu, - opazovanje otrok s pomočjo poglobljenega vsakodnevnega zapisa (tehnika dnevnika), - fotografiranje dejavnosti v vrtcu,
- statistična obdelava podatkov in evalvacija.
1.4 Pregled vsebine drugih poglavij
Teoretični del diplomskega dela je razdeljen na tri sklope. Najprej smo se osredotočili na razvojne značilnosti otrok s poudarkom na obdobju dojenčka in malčka za boljše razumevanje, kaj otroci v tej starosti zmorejo, kaj se od njih pričakuje v nekem povprečju. Nato smo celotno poglavje namenili uvajanju v vrtec, kako poteka in kakšne stiske nastanejo ob tako veliki spremembi. Povzeli pa smo tudi pomembne vidike dejavnosti tehnične vzgoje ter izpostavili material les in njegove lastnosti, ki je tudi glavno sredstvo našega diplomskega dela.
V empiričnem delu predstavljamo rezultate ankete o vplivu lesnih gradiv na otroke v času uvajanja. Zatem predstavimo zapis dnevnika, ki smo ga izvajali v skupini otrok starih 1 do 2 leti med uvajanjem v vrtec (14 dni), in ga tudi kritično ovrednotimo.
2 RAZVOJ PREDŠOLSKEGA OTROKA IN IGRE
Otrokov razvoj lahko razumemo kot proces spreminjanja od nezrelega k zrelemu stanju oz. delovanju. Ko raziskujemo otrokov razvoj ali o njem razpravljamo, predpostavljamo neko končno stanje, pri tem pa se ves čas ukvarjamo z vprašanjem, kako bodo zgodnje izkušnje otroka prispevale h kasnejšemu delovanju oz. doseganju končnega stanja (Batistič Zorec, 2003).
2.1 Področja razvoja
Spremembe v otrokovem razvoju se odražajo na različnih področjih razvoja, ki pa so medsebojno tesno povezana. Najbolj temeljna področja razvoja so telesni, čustveno- osebnostni, spoznavni in socialni razvoj (Nemec in Kranjc, 2011). Telesni razvoj vključuje vse telesne spremembe, razvoj zaznavnih in gibalnih sposobnosti ter spretnosti. Spoznavni razvoj vsebuje spremembe v intelektualnih procesih: razvoj spomina, sklepanja, govora, učenja ter reševanja problemov. Čustveno-osebnostni razvoj predstavlja spremembe v doživljanju, izražanju čustev in načine, s katerimi posameznik reagira/se odziva na okolje. Socialni razvoj pa se nanaša na razvoj komunikacije, medosebnih odnosov, socialnih spretnosti, razumevanja in moralnih vidikov vedenja (Zupančič, 2009, str. 9).
Vsa temeljna področja razvoja pa so med seboj tesno povezana. Nemec in Kranjc (2011) podajata primer, na katerem lahko zlahka opazimo povezavo med vsemi področji razvoja. Ko otrok shodi (gibalni razvoj), začne spoznavati okolje in hkrati pridobiva nove izkušnje. Oblikuje nove pojme (miselni razvoj) in odnose med njimi, kar pa prenaša v svoj govor (spoznavni razvoj). Zaradi večje in bolj aktivne vloge lahko razvija tudi svoje odzive na okolje, uči se obvladovati svoje čustvene odzive, npr. kadar naleti na omejitve pri gibanju (čustveno-osebnostni razvoj). Njegova nova vloga in boljša samostojna razvitost pa pripelje do novih poznanstev, s tem pa razvija svojo komunikacijo in socialne spretnosti (socialni razvoj) (prav tam).
6 2.2 Zakonitosti razvoja
Ne glede na razvojno področje poteka človekov razvoj po določenih zakonitostih, ki pa jih lahko predvidimo vnaprej. To je izrednega pomena, saj si le tako pomagamo pri odkrivanju morebitnih zaostankov v razvoju posameznih duševnih funkcij kot tudi pri določanju zgornjih meja razvoja (Nemec in Kranjc, 2011).
Horvat in Magajna (1987) navajata najpomembnejše zakonitosti duševnega razvoja in jih tudi podrobno opredelita:
− tempo razvoja,
− razvoj poteka v določenih smereh (cefalokavdalna in proksimodistalna),
− na razvoj lahko vplivajo notranji in zunanji dejavniki,
− vsaka normalna oseba preide skozi vse razvojne faze,
− vsaka stopnja v razvoju je rezultat predhodne in tudi že prvi pogoj naslednje stopnje.
Značilnosti sprememb in doslednosti posameznikovega delovanja na posameznih področjih razvoja so tipične za določeno starostno obdobje, zato razvoj delimo na osem razvojnih obdobij (Nemec in Kranjc, 2011, str. 15):
− »predrojstveno obdobje (od spočetja do rojstva)
− obdobje dojenčka in malčka (od rojstva do treh let)
− zgodnje otroštvo (od treh do šestih let)
− srednje in pozno otroštvo (od šestega leta do začetka pubertete),
− mladostništvo (med začetkom pubertete in 22.–24. letom),
− zgodnja odraslost (med 22.–24. in 40.– 45. letom),
− srednja odraslost (med 40.–45. in 65. letom),
− pozna odraslost (od 65. leta do smrti)«.
2.3 Obdobje dojenčka in malčka (1–3 leta) Telesni razvoj
V prvih treh letih življenja otroci rastejo hitreje kot kadarkoli pozneje v življenju.
Telesni razvoj je še posebno hiter v prvih mesecih otrokovega življenja. V prvem letu tako zrastejo za približno 25 centimetrov, v drugem pa za skoraj 13. Povprečna teža
otrok glede na njihovo porodno težo se v prvem letu potroji. Hitra rast pa se nato v drugem in tretjem letu upočasni. Dojenčki imajo okrog prvega leta v povprečju od šest do osem mlečnih zob, pri dveh letih in pol, pa vse tja do dvajset zob. Z rastjo se spreminjajo tudi telesna razmerja, najbolj opazna razlika se vidi pri glavi dojenčka.
Dojenčki se najprej naučijo nadzorovati zgornje dele telesa, šele kasneje spodnje, prav tako znajo najprej uporabljati roke, šele potem se naučijo plazenja, lazenja, hoje in pri tem tudi uporabe prstov na nogah ter rokah. Do konca drugega leta večina malčkov tudi usklajeno teče in lahko skoči z obema nogama. Poleg grobih gibov v tem obdobju usvaja tudi drobne gibe. V prvem letu življenja se koordinacija oko–roka kaže predvsem v zlaganju kock, drugo leto se je otrok že zmožen hraniti z žlico in v tretjem letu že usvoji uporabo vilic, pitje iz kozarca ter nalivanje v kozarec (Nemec in Kranjc, 2011).
Pri telesnem razvoju pa ne gre le za gibanje in razvijanje telesa, pač pa tudi za razvoj zaznavanja, občutenja in pozornosti. V prvih dveh letih otrokovega življenja gre za vzpostavljanje stika z okoljem z očmi, ušesi, nosom, jezikom in prsti. Izjemen pomen ima tip, saj tako raziskuje okolje in svet okoli sebe. Ob tem spozna veliko novih predmetov, o katerih se mora še marsikaj naučiti (Horvat in Magajna, 1987).
Spoznavni razvoj
Piaget je zagovornik teorije spoznavnega razvoja in trdi, da otrok oblikuje svoja spoznanja o svetu prek aktivnega delovanja nanj. Novejše razlage imajo podobno mnenje kot Piaget; dodajajo pa, da je spoznavni razvoj odvisen od prirojenih spoznavnih zmožnosti in tistih zmožnostih, ki so bile pridobljene že v prvih dneh po rojstvu. Vse raziskave in razlage pa se vseeno strinjajo z ugotovitvijo, da je za svoje aktiviranje potreben ustrezen dražljaj iz okolja (Zupančič, 2009, str. 191).
Švicarski psiholog Jean Piaget je med opazovanjem otrok, ki so reševali miselne probleme, opazil, da se njihovo mišljenje bistveno razlikuje od odraslega mišljenja.
Otrokom je ponudil material iz njihovega okolja, ob tem pa pozorno opazoval, spraševal in poslušal. Na osnovi svojih dognanj je postavil teorijo, ki govori o mišljenju od rojstva do mladostništva. Glavne značilnosti, ki jih je opredelil o razvoju mišljenja, so (Nemec in Kranjc, 2011):
− »mišljenje se razvija v štirih zaporednih stopnjah,
− otroka ni mogoče nečesa naučiti, če za to ni ustrezno razvit oz. zrel,
8
− najpomembnejši dejavniki razvoja mišljenja so dozorevanje, fizične izkušnje in socialna interakcija,
− misel se razvije iz lastne aktivnosti,
− človekovo mišljenje je le podaljšana oblika prilagoditve na okolje,
− mišljenje otroka in mišljenje odraslega se razlikujeta,
− razvoj spoznavanja in intelektualni razvoj poteka skozi proces preoblikovanja spoznanj«.
Celotni spoznavni razvoj mišljenja je Piaget razdelil na štiri glavne stopnje, opredelili pa bomo le prvo, ki se imenuje zaznavno-gibalna ali senzomotorična stopnja ter zaznamuje prvi dve leti otrokovega življenja. V tem obdobju otroci svet okoli sebe spoznavajo z zaznavnimi in gibalnimi dejavnostmi. Glavna in prva stopnja po Piagetu se deli oz. sestavlja šest zaporednih podstopenj (Nemec in Kranjc, 2011):
1. refleksi;
2. primarne krožne reakcije;
3. sekundarne krožne reakcije;
4. usklajevanje krožnih reakcij;
5. terciarne krožne reakcije: med 12. in 18. mesecem začnejo malčki eksperimentirati z novimi vedenji, izvajajo aktivnosti po načelu poskusov in napak, s tem pa bi radi spoznali značilnosti predmetov in na splošno celega sveta; otroci postanejo izvirni pri iskanju rešitev in najboljše poti do njihovega cilja, sposobni so uskladiti dva akcijska vzorca ali dve aktivnosti hkrati, ob tem jim je pomemben cilj oz. namen, kar pa je po Piagetu prvi znak inteligentnosti;
6. reprezentacije ali stopnja miselnih kombinacij: med 18. in 24. mesecem je malček sposoben miselno načrtovati aktivnost, še preden jo začne izvajati;
razvije se sposobnost miselnega predstavljanja predmetov in dejanj (s simboli);
otroci probleme rešujejo z uporabo pojmov in simbolov, kar pa v prejšnjih podstopnjah še niso sposobni.
Razvoj govora
Govor uporabljamo za več namenov, da sprostimo svoja čustva, misli, občutke, z njim lahko pridemo do različnih informacij, pokažemo rezultate lastnega presojanja, izzivamo reakcije drugih ljudi in vzdržujemo socialne stike. Razvoj govora je tudi razvoj oblikovanja glasov, ki so najprej nejasni, neopredeljeni, kasneje pa postanejo jasni, nadzorovani in razumljivi (Horvat in Magajna, 1987).
Otrok v prvem letu življenja začne usvajati glasove, ki jih počasi širi in nadaljuje v bebljanje. Do konca prvega leta otrok pokaže večje zanimanje za besede, kar privede tudi do prve besede. Prva beseda je skupina glasov, ki jih otrok izgovarja in mora imeti pomen. Besedni zaklad otroka se nato počasi širi in veča. Otroci stari eno leto naj bi povprečno uporabljali tri besede, v drugem letu pa se število besed, ki jih otrok pozna in uporablja, močno poveča. Pri dvoletnem otroku naj bi bilo povprečno število 272 besed, pri triletniku pa že 896. Razvoj stavkov se stopnjuje počasi, do konca drugega leta otrok poveže vsaj dve besedi v stavek (po navadi samostalnik in glagol), z leti pa to narašča.
Pri vsem tem moramo upoštevati individualne razlike med otroki in govorno spodbudno okolje (Toličič in Smiljanić, 1979).
Čustveno-osebnostni razvoj
Čustva delimo na osnovna in sestavljena; pri tem so osnovna tista, o katerih lahko neposredno sklepamo na podlagi izrazov na obrazu (strah, veselje, jeza) in sestavljena tista, ki se pojavijo kasneje v življenju, ter so odvisna od našega samozavedanja in zavedanja odzivov okolice na naše vedenje (ponos, sram, krivda) (Nemec in Kranjc, 2011).
V prvih mesecih otrokovega življenja se čustva kažejo predvsem na njegovem obrazu, ne zmore pa še kontrole oz. se ne zaveda, da je izrazil čustvo. Večinoma kaže pozitivna čustva ob igri z mamo in ob igri z igračami, ki ga razveselijo. Negativna čustva novorojenček pokaže predvsem ob neprijetnih izkušnjah, kot sta lakota in bolečina. V drugi polovici prvega leta pa otrok pokaže tudi čustvo strah, gre za strah pred neznanimi osebami (Zupančič, 2009, str. 234–235). Proti koncu drugega leta se pojavita še jeza in ljubosumje. Pojavljata se predvsem v situacijah, kjer je nekdo prevzel njegove mesto, igračo, s katero se je igral (Horvat in Magajna, 1987).
Socialni razvoj
Novorojenček je socialno bitje in najprej začne obrazno komunicirati z odraslimi osebami, šele kasneje vzpostavi stik z drugimi otroki. To je razumljivo, saj odrasli zadovoljujejo njegove osnovne potrebe. Od šestega do osmega meseca se otrok zanima enako za soigralca, kot bi se zanimal za igračo. Od devetega do trinajstega meseca pa se že začne zanimati za stvari, s katerimi se igra, za soigralca pa mu ni več tako mar.
Kasneje, po štirinajstem mesecu, otrok začne vzpostavljati stik s soigralcem, začne graditi prijateljske odnose. Do konca drugega leta pa otroci začnejo izkazovati željo po
10
igri z drugimi otroki oz. soigralci, to kažejo tudi s smehom in fizičnim dotikom (Toličič in Smiljanić, 1979).
V drugem in tretjem letu otroci bistveno drugače vidijo sebe kot pred tem. Svojo podobo izražajo s svojim imenom, začnejo se boriti za stvari ter ljudi, ki so jim ljube, vendar ne zaradi sebičnosti, pač pa zaradi vzpostavitve jasne meje med seboj in drugimi. To močno zavedanje sebe vodi do prvih nestrinjanj z odraslimi in drugimi otroki, ki se odraža z besedami »ne, ne bom ali nočem« (Zupančič, 2009, str. 271).
2.4 Otrokova igra
»Igra je dejavnost, ki jo posameznik izvaja zaradi lastnega zadovoljstva, ne glede na njen končni izid, in ni vezana na neposredno zadovoljevanje njegovih potreb ali na zahteve, ki jih predenj postavlja okolje« (Zupančič, 1999, po Marjanovič Umek in Zupančič, 2001).
Kavčič (2009) poudarja, da je igra dejavnost, ki je namerna, usmerjena na predmete, notranje motivirana, posledice so odsotne in gre za oblikovanje alternativne stvarnosti.
To je prijetna dejavnost, njen prvotni namen ni doseganje ciljev, ampak igralna dejavnost. Predmeti, na katere je usmerjena igralna dejavnost, so lahko igrače, živi in neživi predmeti v okolju, predmeti, ki si jih otrok samo predstavlja oz. si jih ne more konkretno predstavljati (Kavčič, 2009, str. 278).
Igra je nenadomestljivo sredstvo za spoznavanje otroka v predšolskem obdobju in hkrati vzgojno ter terapevtsko sredstvo. Predšolski otrok največ časa nameni prav igri, v kateri se izraža njegov intelektualni razvoj, njegovi motivi, vrednotenja, čustveno doživljanje, osebne lastnosti itd. (Toličič in Smiljanić, 1979).
Čas otroštva je namenjen učenju, sprejemanju informacij, prilagajanju okolju, igra pa ima pri vsem tem osrednjo vlogo. Otroku nudi varno okolje, kjer večino časa eksperimentira ter preizkuša najrazličnejše oblike vedenja in odzivanja (Nemec in Krajnc, 2011).
2.4.1 Vrste iger
Kljub temu da poznamo neke univerzalne značilnosti igre, pa se s starostjo in razvojem otroka le-ta spreminja. Najbolj znano in razširjeno klasifikacijo otroške igre je izdelal Toličič (1961) in se je delila na štiri skupine (Marjanovič Umek in Kavčič, 2005, str.
41). Nemec in Krajnc (2011) pa kasneje dodajata, da so raziskovalci členitev razširili in preoblikovali v šest skupin, zato je danes znana naslednja razvrstitev: funkcijska igra, dojemalna igra, simbolna igra, ustvarjalna igra, konstrukcijska igra in igra s pravili.
Funkcijska igra je igra, ki prevladuje v prvih dveh letih otrokovega življenja. Gre za gibalno aktivnost otrok, uporabo predmetov in materialov ter raziskovanje njihovih značilnosti, zato Piaget to igro poimenuje tudi raziskovalna igra. Otrok s prijemom začuti predmet, z njim eksperimentira (z njim tolče, ga trese) z namenom, da ga bolje spozna. Ta vrsta igre je edina, ki jo je otrok sposoben izvajati že pred prvim letom življenja, tako da stvari nosi v usta, odpira in zapira škatle, otipa predmete itd. V obdobju malčka se ta igra nadaljuje tako, da otrok posnema telesne gibe (razvija se gibalna spretnost), hkrati pa gre za razumevanje vzročno-posledičnih odnosov. S starostjo začne funkcijska igra upadati, vendar jo vseeno zasledimo skozi vse predšolsko obdobje (Nemec in Krajnc, 2011).
Dojemalna igra je igra, v kateri otrok posluša, opazuje, posnema in bere. Gre za igro, ki se pojavi kasneje v predšolskem obdobju (Marjanovič Umek in Kavčič, 2005, str.
46).
Simbolna igra (igra pretvarjanja, igra »kakor da«) je igra, v kateri otrok reprezentira neko dejanje, predmet, osebo, pojav iz domišljijskega ali stvarnega sveta (Kavčič, 2009, str. 279).
Ustvarjalna igra je igra, v kateri otrok gradi, konstruira, riše, slika, poje, pripoveduje, si želi obdelovati material (plastelin, pesek), sestavlja slike iz različnih delov itd.
(Toličič in Smiljanić, 1979).
Konstrukcijska igra je igra, kjer si otrok že zamišlja in predstavlja določene stvari.
Uporablja različne materiale, da bi zamišljeno konstrukcijo sestavil ali zgradil (Nemec in Krajnc, 2011).
12
Igre s pravili so igre, ki se pojavijo najkasneje v predšolskem obdobju (po tretjem letu), saj mora otrok razumeti vnaprej določena pravila in se jim podrediti. Gre za skupinske gibalne igre, namizne igre, športne igre in igre petja (prav tam).
2.4.2 Igra malčka in vloga odraslega
V prvih dveh letih otrokovega življenja prevladuje funkcijska igra, ki otroku omogoča eksperimentiranje s predmeti in raziskovanje okolja. Otrok se zlasti rad igra s stvarmi, ki zaposlijo njegove čutne zmožnosti in zadovoljijo njegovo radovednost. S tem, ko otrok preizkuša lastnosti materialov ter različnih predmetov, lahko že prihaja do prvih oblik konstrukcijske igre (iz predmetov gradi nove konstrukcije) (Toličič in Smiljanić, 1979). V obdobju malčka se pojavlja tudi dojemalna igra, predvsem se kaže pri poslušanju in upoštevanju navodil. Simbolna igra se pojavi v obliki posnemanja, kasneje tudi odloženo posnemanje – pomeni, da otrok videno dejanje posnema čez nekaj časa (Nemec in Krajnc, 2011).
Do drugega življenjskega leta pri otrocih prevladuje posamezna igra, kar pomeni, da otrok ne potrebuje igre v dvoje. Igra v dvoje mu predstavlja prevelik zalogaj, zato večino časa preživi v igri sam ali pa uporabi igro gledanja. Med drugim in tretjim letom pa je že sposoben in mu tudi ugaja igra, pri kateri so v istem prostoru prisotni tudi drugi otroci, vendar še vedno uporabi igro zase. Šele po tretjem letu se otrok začne zanimati za igro z drugimi otroki (Toličič in Smiljanić, 1979).
»Vigotski predstavlja in govori o območju bližnjega razvoja, ki predstavlja razdaljo med dvema linijama, to je med nivojem aktualnega razvoja, ki ga ugotavljamo skozi samostojno reševanje nalog, in nivojem aktualnega razvoja, ki ga predstavlja reševanje problemov pod vodstvom odraslih ali v sodelovanju s sposobnejšimi vrstniki« (Batistič Zorec, 2003). Odrasli kot partnerji imajo velik pomen v otrokovi igri, predvsem pri mlajših otrocih oz. malčkih. To zlasti velja za starše in otrokove vzgojitelje, ki malčkom nudijo eno izmed optimalnih spodbud v igralni interakciji. Ti jim predstavljajo mentalno razvitejšega partnerja (MRP), na katerega se lahko obrnejo, da mu pomaga pri stvareh, ki jih sam še ne zmore (Zupančič, 2006, str. 125). Mentalno razvitejši partner lahko malčkovo igro vodi tako, da ustvarja in ohranja igralni okvir, v katerem se otrokovo delovanje dvigne na spoznavno in socialno višjo raven. To lahko počne tako,
da zagotavlja ustrezen igralni material, organizira in strukturira igralne situacije, demonstrira, vpeljuje, povezuje igralne teme, usklajuje interakcijo itd. (Kavčič, 2009, str. 284).
14
3 UVAJANJE V VRTEC
Vrtec je ustanova, ki ima velik pomen za otroka, saj se le tam privaja na samostojnost, spoznava samega sebe in druge ljudi. S spoznavanjem novih ljudi (otroci, strokovni delavci vrtca) se otrok začne vključevati v družbeno okolje. Nauči se spoznavanja in sprejemanja drugih ter obenem spoznava tudi sebe. Otroku naj bi vrtec predstavljal drugi dom, kjer se počuti varnega, ljubljenega in zadovoljenega. Z vključitvijo v vrtec se otrok prvič sreča z javnim prostorom, s tem pa postane del družbe, ki povezuje javno družbo in njegove starše (Fortuna, 2013).
3.1 Priprava na vrtec
Varjačič – Rajko (2007) v svoji knjigi Prvič v vrtec natančno opiše cel postopek predpriprave, priprave na vrtec, postopek uvajanja in stiske, ki se ob tem pojavljajo. Za pripravo na vrtec pravi, da se je pomembno pripraviti na vsako spremembo v življenju.
S tem je želel poudariti, da se za vstop v vrtec ne pripravljajo le otroci, pač pa tudi starši. Gre za miselno in čustveno spremembo, na katero se morata pripraviti oba in sprejeti nove okoliščine (prav tam).
Žibret (2003/04) je vstop v vrtec opisal kot zelo občutljivo obdobje oz. dogodek za otroka, na katerega pa se vsak posameznik odzove čisto drugače. Nekateri nove okoliščine sprejmejo hitreje kot drugi.
Kot vidimo, je to izredno občutljiv dogodek in za to je pomembno, da se nanj pripravimo po določenih korakih (Varjačič – Rajko, 2007).
− Pogovor z otrokom o vrtcu
Pogovor z otrokom naj bi potekal o tem, kaj to je vrtec, kakšno je življenje v vrtcu, zakaj hodimo v vrtec, koga tam srečamo, kdo nas bo čuval, s kom se bomo igrali itd. Pri pogovoru se osredotočajo na konkretne, pozitivne in realne vidike vrtca in nikoli ne omenjajo ali povezujejo vrtca z grožnjo ter kaznijo za otroka. Otroku povedo, da bo tam spoznal nove prijatelje, s katerimi se bo lahko igral. Omenijo lahko tudi, da bo manj časa preživel z njimi in ga tako pripravijo na spremembo življenjskega ritma, ki ga je bil
otrok do sedaj navajen. V pogovor naj otroka ne silijo, sploh če nanj ni pripravljen, poskusijo pa lahko kadarkoli kasneje (prav tam).
− Pogovor z osebjem vrtca
Pred vpisom se poskusijo srečati z vodjo vrtca, vzgojiteljico, pomočnico vzgojiteljice in drugimi zaposlenimi v vrtcu, ki vplivajo na otroka. Obenem si tisti dan ogledajo vrtec, se pogovorijo o svojem otroku, kaj ga zaznamuje, omenijo tudi morebitne dileme, ki jih pestijo. Najpomembnejše je, da steče pogovor med vzgojiteljem in staršem, saj bodo otroci prvi dan stopili v neposredni stik ravno z njim (prav tam).
− Obisk vrtca
Z obiskom vrtca starši in otroci pridobijo ogromno prednosti, ker otrok ob tem spozna vzgojiteljico, si ogleda prostore vrtca, igralnico, igrišče in zraven opazuje, kaj se v vrtcu dogaja. Z obiskom pa pomagajo tudi vzgojiteljici, ki se bo lažje pripravila na prihod novega otroka, če ga bo prej že poznala (prav tam).
− Priprava prek igre
Starši lahko otroka pripravijo na vrtec tudi preko igre, v kateri morajo uporabiti svojo domišljijo in spontanost. Igrajo se lahko igro vlog, kjer predstavijo vrtčevsko okolje in zaigrajo nekatere tipične scene iz vrtca (prav tam).
− Razvojna vprašanja
Med uvajanjem v vrtec je nezaželeno, da bi pri otroku poskušali ukinjati druge njegove navade. V tem času naj ne ukinjajo dojenja, naj ne jemljejo dude ali stekleničke, otroka naj ne silijo v spanje v drugem prostoru, naj otroku ne odvzemajo plenice, če na to ni pripravljen itd. (prav tam).
− Družinske okoliščine
V času uvajanja se poskušamo izogniti čim več stresnim dejavnikom, ki bi vplivali na uvajanje otroka (selitev, fizične stiske, konflikti med partnerjema itd.). Če se sluti, da bo težja sprememba vplivala ali celo že vpliva na uvajanje otroka v vrtec, je priporočljivo premisliti o odlogu uvajanja (prav tam).
− Priprava staršev
Pomembno je, da se mama in oče prilagodita na novi družinski ritem, ki ga vpelje vrtec.
Potrebno je več usklajevanja, iskanja dogovorov in s tem se lahko pojavijo nove
16
obveznosti. Za uvajanje si je treba vzeti dovolj časa, saj če bodo starši hiteli, se otrok ne bo mirno uvedel in prilagodil na nove okoliščine (prav tam).
3.2 Načini uvajanja
M. Demšar (2001) pravi, da prve dni otrok prihaja v vrtec z enim od staršev, najpogosteje se zgodi, da je to mati otroka. Tam spozna vzgojiteljico, njeno pomočnico, svoje vrstnike in vse prostore vrtca (glavna je igralnica). Majhen otrok mora postopoma premagati strah, zato je prve dni priporočljivo, da so starši ob otroku.
V Kurikulumu za vrtce (1999) je jasno zapisano, da je postopno uvajanje pravica staršev. Način sprejemljivega vključevanja otroka v vrtec lahko prediskutirajo skupaj s strokovnim delavcem in poiščejo najboljšo rešitev za vse. Sodelovanje med vrtcem in starši je pomemben vidik kakovosti predšolske vzgoje, prav to pa prispeva k ustreznemu dopolnjevanju institucionalne ter družinske vzgoje (prav tam).
Otroci so edinstvena bitja, ki pa jih med seboj razlikujejo individualne razlike. Vsak otrok bo za uvajanje potreboval različno količino časa. Nekateri vrtci imajo jasne poglede na uvajanje, ki jih predstavijo staršem, spet drugi vrtci delajo le po občutku.
Praviloma, naj bi se z osebjem vrtca starši lahko dogovorili za način uvajanja, ki bo verjetno najprej za celotno skupino enoten, kasneje pa se skupaj dogovorijo glede na potrebe svojega otroka (Varjačič – Rajko, 2007).
Varjačič – Rajko (2007) vseeno na splošno deli uvajanje otroka v vrtec na tri različno dolge načine uvajanja.
− Dolgotrajno uvajanje
Uvajanje otroka traja od treh tednov do enega meseca, po potrebi pa se ta čas lahko podaljša. Prvi teden uvajanja je roditelj ves čas prisoten v skupini, skrbi za svojega otroka in se vključuje v dejavnosti ter ob tem navezuje stike z drugimi otroki in odraslimi. Pomembno je, da namenja največ časa svojemu otroku, če to potrebo otrok tudi kaže. V drugem tednu se začneta počasi ločevati, kar pomeni, da drugi dan lahko roditelj za nekaj časa odide iz skupine. Pri tem mora napovedati svoje odhode tako vzgojitelju kot tudi otroku. Vsak naslednji dan se lahko odsotnost roditelja podaljša, pri čemer se je dobro ravnati kar po svojem občutku. V tem tednu roditelj poskuša otroka
pustiti v vrtcu tudi med počitkom, v to pa ga seveda ne sme siliti. Tretji teden je roditeljeva prisotnost omejena samo še na jutranji čas. V skupini je njegove aktivnosti malo, ne posveča veliko časa svojemu otroku, pusti ga, da se zaigra sam. V tem tednu je treba vsaj enkrat poskusiti s počitkom. Zadnji, četrti teden je odločilen, saj starši poskusijo z normalnimi prihodi in odhodi. Ko se odločijo, da ne bodo v skupini preživeli nobenega trenutka več, se morajo tega trdno držati. Tako uvajanje je primerno za otroke, ki imajo malo izkušenj z drugimi otroki, se težje navežejo na osebe, ki jih ne poznajo, ki imajo močno čustveno vez z materjo, ki so edinci, so boječi, plašni in tisti, katerih starši imajo slabo izkušnjo iz vrtca (prav tam).
− Srednje dolgo uvajanje
Uvajanje traja od enega do dveh tednov. To uvajanje je podobno dolgotrajnemu uvajanju, le da koraki potekajo enkrat hitreje. Tak postopek uvajanja je primeren za otroke, ki imajo več dobrih izkušenj z drugimi otroki, ki so že navezani na druge osebe zunaj družine, ki imajo brate ali sestre in živijo v stabilnih razmerah (prav tam).
− Kratko uvajanje
Uvajanje traja od enega dneva do nekaj dni. Roditelj je lahko prisoten celoten čas ali pa se že na začetku odloči za krajše obdobje prisotnosti. Priporočljivo je, da je vsaj prvi dan ves čas prisoten, da spozna preostali del skupine, njen ritem in okolje, v katerem bo njegov otrok preživel večino časa. Tak način je primeren za otroke, ki imajo že veliko dobrih izkušenj z drugimi otroki, ki zlahka sprejmejo druge odrasle osebe in se nanje navežejo, ki imajo starejše brate ali sestre in živijo v stabilnih razmerah (prav tam).
3.3 Stiske in navezanost otroka
V času uvajanja se starši in otroci srečajo z ogromno stiskami. Otroci začnejo svoje stiske kazati na različne načine, kot npr.: nočejo v vrtec, začne se pojavljati čustvo ljubosumje, opazimo lahko nove bojazni, pojavi se agresija, otroci lahko odklanjajo hrano, nočejo spati, kot so včasih, velikokrat otrok starša pričaka v joku, opazimo celo hlipanje oz. ihtenje (Varjačič – Rajko, 2007).
Izraz »navezanost« pomeni trajajoč intimen emocionalni proces, ki se začne ustvarjati takrat, ko otrok začne prepoznavati osebo, ki mu nudi vso nego. Okoli osmega meseca
18
starosti otrok svojo mater prepozna v celoti in se nanjo naveže v vseh pogledih. V tem obdobju noče v naročje k drugi osebi, ves čas želi biti pri svojem objektu (mami) in z njim deliti čustva (Praper, 1995).
Marjanovič Umek (2004) navaja, da se okoli osmega meseca pojavi anksioznost ali strah pred neznanimi osebami in separacijska anksioznost, pri kateri ima otrok strah pred ločitvijo z osebo, na katero je navezan. V obdobju uvajanja igra pomembno vlogo otrokova navezanost na starše, predvsem gre tukaj za mater, saj otroci do prvega leta starosti živijo v nekakšni simbiozi z njo (prav tam).
V prvem letu življenja so lahko otroci zgradili različne oblike navezanosti, ki kasneje vplivajo na uvajanje otroka v vrtec. M. Ainsworth je s sodelavci s postopkom, znanim kot Tuja situacija, opredelila štiri glavne vzorce navezanosti (Zupančič, 2009, str. 264–
269).
− Varno navezani dojenček
V prisotnosti osebe (referenčna oseba), na katero je dojenček navezan, z njo išče telesni in očesni stik, ter z njo poskuša ves čas vzpostavljati komunikacijo, medtem ko ga druge osebe ne zanimajo. Ob navezani osebi so sproščeni, zato hitreje začnejo raziskovati okolje in se ukvarjajo s predmeti v njem. Ob kakršnikoli ločitvi z referenčno osebo začnejo takoj jokati, težijo k ponovnemu srečanju, protestirajo in jih je težko potolažiti. V času odsotnosti te osebe niso razpoloženi, ne raziskujejo in ne manipulirajo s predmeti. Ob vrnitvi te osebe, se takoj razveselijo in se potolažijo le ob njej (prav tam).
− Izogibajoče navezani dojenček
V prisotnosti osebe, na katero so navezani, in se na neznano osebo odzivajo podobno. V kakršnikoli situaciji dojenček raziskuje. Nikoli ne teži k vzpostavljanju socialnih stikov niti z znano niti z neznano osebo. Ko oseba, na katero je navezan, odide, ne kaže znakov vznemirjenja, niti ko se vrne, ne pokaže posebnih znakov veselja, pogosto se celo upira stiku z njo (prav tam).
− Ambivalentno navezani dojenček
Taka navezanost dojenčka na referenčno osebo je velikokrat čisto drugačna od drugih dveh, saj gre za upiranje otroka. Dojenčki izražajo manj dejavnosti, ko je prisotna oseba, na katero so navezani, kot ko so sami ali ko so v interakciji z neznano osebo.
Včasih jokajo in protestirajo, še preden se sploh ločijo od referenčne osebe, ko pa se
ločijo, so izredno previdni in čutijo izredno nelagodje. Neznana oseba jih ne more potolažiti z nobenim dejanjem ali stvarjo. Ob vrnitvi referenčne osebe pa se dojenček do nje obnaša ambivalentno (upirajoče). Nekaj časa išče stik z njo, spet v drugem trenutku se ji upira (telesno, očesno in besedno) (prav tam).
Uvajanje v vrtec predstavlja vsakodnevno in kratkotrajno ločitev od referenčne osebe, kar povzroči stres in vodi do neugodnih učinkov na otrokovo počutje. Vsak otrok pa se bo odzval drugače, odvisno tudi glede na tip navezanosti, ki ga je razvil v prvem letu svojega življenja (prav tam).
Otrok, ki je varno navezan, naj bi staršem ob uvajanju pokazal, da računa na njihovo pomoč, kaj kmalu pa bo začel sprejemati vzgojiteljico in okolje, kamor se bo vračal vsak dan. To še ne pomeni, da otrok ne bo protestiral, le hitreje bo sprejel nove okoliščine. Izogibajoči se otrok pri uvajanju v vrtec stavi le nase, ne išče pomoči ne pri starših ne pri vzgojiteljih. Je zelo vztrajen in nikoli ne vemo, kdaj bo popustil.
Ambivalentno navezan otrok pa bo verjetno najtrši oreh, ker bo ves čas zahteval pozornost navezane osebe in se od nje ne bo hotel ločiti (Varjačič – Rajko, 2007).
Ne glede na tip navezanosti ali stisk, ki jih otroci doživljajo, je pomembno, da se starši zavedo dejstva, da bo v roku enega meseca vse bolje. Odločna starša, ki se zavedata, da je vrtec nekaj dobrega za otroka, lahko že s samo mislijo ublažita večino težav. V tem času naj otrok čuti le ljubezen, skrb in razumevanje ter veliko pozornosti v skupnem času (Jezovšek, 2011).
20
4 DEJAVNOSTI TEHNIČNE VZGOJE
Otrok z igro in drugimi dejavnostmi vsakodnevno spoznava svet okoli sebe. Tehnika je globoko vpletena v otrokov vsakdan, kjer lahko tehnične stvaritve spoznava na spontan način (skupaj s starši posnema zvok strojev ali vozil, prepozna jih po obliki, velikosti) ali v okviru predšolske vzgoje, kjer je otrok vpet v tehniko bolj načrtno in usmerjeno (gradi, konstruira, razstavlja). Z vsem tem pridobiva čisto prva spoznanja, izkušnje in vpogled v svet tehnike (Papotnik, 1993).
Glavni cilj tehnične vzgoje v predšolskem obdobju nikakor ni končni izdelek, vendar gre za proces, v katerem otrok spoznava različne materiale in obdelovalne tehnike, uporabo orodja in naprav ter razvija spretnosti in svoje ustvarjalne sposobnosti (Papotnik, 1999).
Papotnik (1999) omenja ključne vidike, ki jih je treba upoštevati pri načrtovanju in izvajanju dejavnosti tehnične vzgoje na predšolski stopnji. Kot prvega izpostavi specialnodidaktični vidik, ki zajema »cilje tehnike in tehnologije za 1. triletje, sestavo vsebine tehnike, izbiranje stvarnologičnih vsebin, osnovno opremo, artikulacijo učne ure, strategije, učne metode ter modele učenja« (prav tam, str. 10). Drugi, pedagoško- psihološki vidik spodbuja k načrtovanju takih dejavnosti, ki spodbujajo razvijanje otrokovih sposobnosti, upoštevajo njihove razvojne značilnosti in starostno stopnjo ter uporabo pravilnih metod in sredstev vzgoje. V zadnjem pa so izpostavljeni tehnični, tehnološki, fizikalni, ergonomski, oblikovni, organizacijski in ekonomski vidiki tehnične vzgoje (prav tam, str. 10).
Tehnična vzgoja na predšolski stopnji naj se izvaja ob dejavnostih, ki otrokom omogočajo ustvarjanje z različnim materialom, kot so: papir, karton, različne vrste embalaže, plastični material, usnje, blago, les itd. V tem primeru je pomembno v igralnici ustvariti različne kotičke, kjer otroci razlikujejo med različnimi konstrukcijskimi zbirkami, zbirkami prilagojenih orodij in pripomočkov ter različnimi materiali, ki se jim ponujajo. Posebna vrednost je pripisana tudi skupnemu pripravljanju materiala v kotičke, pri čemer imajo lahko osrednjo vlogo tudi otroci (med sprehodom naberejo material in sami obogatijo kotičke) (Papotnik idr., 2005).
Papotnik (1999) na tem mestu sistematično razdeli usmerjenost dejavnosti tehnične vzgoje na sedem ključnih poudarkov:
1. Ugotavljanje:
Otroci ugotavljajo, primerjajo in razlikujejo objekte, ki jih srečujejo v svojem okolju.
2. Preskušanje:
Vzgojitelj pripravi pravilno urejeno in varno delovno mesto, pri katerem se otrok lahko uri v različnih tehnoloških opravilih ter si oblikuje pravilne spretnosti in delovne navade.
3. Sestavljanje:
Osnovne tehnične funkcije odkrivajo preko gradnikov različnih sestavljank in z njimi sestavljajo objekte, makete ter modele.
4. Razstavljanje:
Pravilen odnos do ustvarjalnega dela si lahko oblikujejo preko sestavljanja in razstavljanja. Ob tem razvijajo sposobnosti za sodelovanje pri odkrivanju in reševanju problemskih situacij.
5. Gradnja:
Z oblikovanjem in preoblikovanjem gradijo iz različnih materialov in s tem razvijajo tehnične ustvarjalne zmožnosti.
6. Primerjanje:
V svojem okolju primerjajo in razlikujejo različne objekte ter pripomočke.
7. Vrednotenje:
Dojemajo in vrednotijo tehnične odnose.
4.1 Tehnična vzgoja in kurikulum za vrtce
V okviru vzgojne dejavnosti je treba tehnično vzgojo v predšolskem obdobju razumeti kot načelo, ki prispeva k vsestranskemu oblikovanju otroka. Otroci morajo svoje izkušnje in znanja pridobiti s povezovanjem vseh področij, da lahko prispevamo k vsestranskemu oblikovanju otroka (Papotnik, 1988).
Tehnična vzgoja ni posebej opredeljena v Kurikulumu za vrtce (1999), vendar je vseeno močno vpletena v vsakodnevno življenje otrok v vrtcu preko povezovanja z drugimi področji. Načelo horizontalne povezanosti govori ravno o tem, kako pomembno je povezovanje dejavnosti različnih področij (prav tam). Največ povezav med tehnično vzgojo in drugimi področji Papotnik (1999) najde v področju narave. Navaja globalne
22
cilje in cilje tehnike ter tehnologije na omenjenem področju s Kurikuluma za vrtce (1999).
Globalni cilji, ki se nanašajo na tehniko in tehnologijo, s področja narava, so:
− »spoznavanje snovi, prostora, časa, zvoka in svetlobe,
− spoznavanje tehničnih predmetov in razvijanje spretnosti na področju tehnike in tehnologije,
− spodbujanje različnih pristopov k spoznavanju narave« (Kurikulum za vrtce, 1999 str. 38).
Cilji s področja narave, ki se nanašajo na tehniko in tehnologijo, so:
− »Otrok spoznava, da ima urejanje prostora in lega predmetov določen namen.
− Otrok odkriva različna gibanja glede na trajanje in glede na hitrost« (Kurikulum za vrtce, 1999, str. 38).
− »Otrok spoznava, kaj gibanje povzroči in kaj gibanje vzdržuje.
− Otrok odkriva in spoznava lastnosti teles (predmetov).
− Otrok odkriva lastnosti zraka.
− Otrok prepoznava, posnema in uporablja tehnične predmete in procese ter spoznava njihov namen in pomen.
− Otrok se uri v različnih tehničnih opravilih in razvija tehnično ustvarjalnost.
− Otrok razvija predstavo o nastajanju odpadkov ter pomenu in možnostih predelave.
− Otrok spozna delovni proces in razvija primeren odnos do dela in organizacijske sposobnosti« (Kurikulum za vrtce, 1999, str. 39).
V okviru tehnične vzgoje lahko tudi najmlajšim otrokom pripravimo pester izbor zanimivih dejavnosti, kjer bodo preko spontane igre lahko opazovali, posnemali, konstruirali, gradili, preiskovali in razstavljali (Papotnik, 1988).
V Kurikulumu za vrtce (1999) so opredeljeni primeri dejavnosti, ki so primerni za prvo starostno skupino otrok (1–3 leta). Otrok pri tej starosti je v senzomotorični fazi, kar pomeni, da se spoprijema in spoznava svet preko akcij, gledanja, poslušanja in prijemanja. Gre za igralno dejavnost, preko katere spoznava naravo in različne materiale (blago, les, plastiko) (Papotnik, 1993). Nekaj primerov dejavnosti, kako lahko otroku v tej starosti približamo tehniko, je: aktivno sodelovanje pri urejanju prostora; igra s konstrukcijskimi zbirkami in predmeti (otrok gradi, razstavlja); se igra s plastičnimi
materiali (plastelin, glina), preoblikuje toge in elastične materiale; se igra z igračami, ki imajo lasten pogon; premika predmete s kotaljenjem, vleko, potiskanjem; se igra s tehničnimi predmeti (ura, zvonec, kladivo) (Kurikulumu za vrtce, 1999, str. 39).
4.2 Les
Les je najstarejša naravna surovina, s katero je človek začel graditi in ustvarjati.
Uporabljal ga je za izdelovanje najrazličnejšega orodja, orožja, opreme, za stavbno gradivo itd. Je najbolj naravna surovina, saj jo pridobivamo iz dreves in živih rastlin (Papotnik, 1988).
Les je živ material, ki nam je že sam po sebi blizu in prijeten. Velja dejstvo, da je vsak kos lesa popolnoma drugačen kot drugi, saj je del individualnega organizma (drevesa).
Ima svoj karakter glede različnih vrst barv, tekstur, vonja, trajnosti, trdnosti, obdelanosti in akustičnosti (Geršak, 2018).
4.2.1 Zgradba lesa
Les je zgrajen iz lesnih vlaken, ki so sestavljena iz celic, katerih stene so med seboj zraščene. Z zunanje strani je les obdan z lubjem, ki ga ščiti pred škodljivci, poškodbami, mrazom in izsuševanjem. Pod lubjem se skriva ličje (celice, po katerih tečejo sokovi), ki je plast živih celic, s katerih delitvijo les raste. Na sredini lesnega tkiva se nahaja stržen, ki je najstarejši del lesa. Stene lesnih celic so sestavljene iz kemičnih sestavin: celuloze, hemiceluloze in lignina (Jug – Hartman, 1997).
Slika 1: Zgradba debla (Geršak, 2018, str. 34)
Geršak (2018) navaja kemične elemente lesa v celični steni in njihov delež: ogljik (49–
50 %), kisik (43–44 %), dušik (6 %), dušik (0,1–0,3 %), in mineralne elemente – kalcij,
24
kalij, natrij, magnezij in silicij (0,1–1 %). Vsi omenjeni kemični elementi pa sestavljajo zgoraj omenjene kemične sestavine (prav tam).
Zgradbo lesa najlažje opazujemo na treh osnovnih prerezih, ki se imenujejo prečni, radialni in tangencialni prerez. Na spodnji sliki so prikazani vsi trije prerezi. Prečni prerez dobimo tako, da deblo prerežemo pravokotno na os drevesa, radikalni prerez dobimo tako, da prerežemo vzdolžno skozi sredino in tangencialni prerez tako, da prerežemo vzdolžno, vendar zunaj sredine (Geršak, 2018).
Slika 2: Osnovni prerezi lesa (Geršak, 2018, str. 39)
4.2.2 Lastnosti lesa
Drevesne vrste se med seboj razlikujejo po estetskih, fizikalnih in mehanskih lastnostih (Pipa, 1990).
Estetske lastnosti
Gre za lepotne lastnosti lesa, ki jih zaznavamo z našimi čutili. Sem prištevamo barvo lesa, teksturo, sijaj, vonj in finost (prav tam).
Fizikalne lastnosti
Le-te se nanašajo na notranjost lesa in so posledica tako anatomske in kemične zgradbe kot tudi delovanja zunanjih (naravnih) sil na les. V to skupino prištevamo poroznost, vodo v lesu, gostoto, krčenje in nabrekanje ter prevodnost (prav tam).
Mehanske lastnosti
Sem spadajo tiste lastnosti, ki se pojavijo takrat, ko na les delujejo katerekoli zunanje sile – mehanske sile. Vse zunanje sile, ki delujejo na les, povzročajo spremembo
prostornine in oblike lesa – imenujemo jo deformacija. Pod to skupino uvrščamo trdoto lesa, trdnost, obrabljivost, cepljivost, elastičnost in plastičnost (prav tam).
4.2.3 Vrste lesnega gradiva
Neobdelan les
Neobdelan les delimo na tehnični les, les za kemično uporabo in les za kurjavo.
Tehnični les je namenjen za gradnjo in druge namene. Sem spadajo deli debla in vej, ki so lahko okrogli, cepani ali tesani. Les za kemično uporabo delimo na les za celulozo in lesnino, taninski les in les za suho destilacijo. Gre za kemično izkoriščanje delov drevesa, ki jih nato uporabljajo za predelavo. Zadnji, les za kurjavo pa izdelujejo iz vseh vrst lesa, sekajo pa ga pozimi in poleti (Likavec, 1980).
Obdelan les
Hlodovino lahko obdelajo z ročnim ali strojnim postopkom, kot so tesanje, žaganje, rezanje, cepljenje itd. Žagan les je pomemben s tega vidika, ker s tem pridobimo lesne polizdelke različnih debelin: liste, deske, letve, gredice in grede (Jug – Hartman, 1997).
Lesni polizdelki
V lesni industriji, poleg masivnega lesa, največkrat uporabljajo različne lesne polizdelke (narejeni iz manj vrednega lesnega gradiva): furnir, vezane plošče, panelne plošče, lesonit, iverne in lepljene plošče.
− Furnir (slika 3) je tanek list lesa, ki ga uporabljajo za oblaganje manj vrednih vrst gradiv in za vezane plošče. Pridobimo ga lahko z luščenjem, rezanjem in žaganjem (Puncer, 2005).
Slika 3: Furnir (Puncer, 2005, str. 15)
26
− Vezane plošče dobimo z navzkrižnim zlaganjem listov furnirja, ki ga pred tem namažemo z lepilom in po zlaganju stiskamo pri povišani temperaturi.
Sestavljene so vsaj iz treh do petih plasti furnirja, zato so izredno trde, neobčutljive na vlago in toploto, žilave in elastične (Jug – Hartman, 1997).
Slika 4: Vezane plošče (Vezane plošče, b. d.)
− Panelne plošče so sestavljene iz treh plasti, pri tem sta zunanji dve plasti furnirja, srednji del pa sestavljajo letve (Jug – Hartman, 1997).
Slika 5: Panelne plošče (Panelne plošče, b. d.)
− Lesonit izdelujejo iz fine žagovine in lepil, ki se pod visokim pritiskom stiska v plošče. Spodnja stran lesonita je groba in ima mrežasto strukturo, medtem ko je zgornja stran gladka, deluje kot polirana. Pri obdelavi se cefra, česar pa ne moremo popraviti niti z brušenjem (Puncer, 2005).
Slika 6: Lesonit (Lesonit, b. d.)
− Iverne plošče so umetno lesno gradivo, ki je sestavljeno iz lesnih iveri, lepil in smole. Pridobivamo jih z drobljenjem lesa listavcev in iglavcev, ki ga nato z delovanjem toplote in pritiska lepimo z umetno smolo (Eckhard idr., 2008).
Slika 7: Iverne plošče (Puncer, 2005, str. 17)
− Lepljene plošče so sestavljene in zlepljene iz ožjih deščic, ki poskrbijo za to, da se ne krivijo. Velikokrat se jih uporablja v šolskih delavnicah, ker lahko zamenjajo deske (Puncer, 2005).
Slika 8: Lepljene plošče (Puncer, 2005, str. 17)
28
5 RAZISKAVA UPORABE LESNIH GRADIV V ČASU UVAJANJA OTROK V VRTEC
V empiričnem delu diplomskega dela so predstavljeni rezultati ankete, ki smo jo izvedli preko spleta s strokovnimi delavci (vzgojitelji/cami) iz različnih vrtcev po Sloveniji.
Nato pa se osredotočimo na dvotedensko preizkušanje lesnih gradiv v vrtčevski skupini, kjer poteka uvajanje otrok v vrtec (starost otrok: 1–2 leti). Ugotovitve na koncu tudi kritično ovrednotimo.
5.1 Anketa o stanju uporabe lesnih gradiv v času uvajanja otrok v vrtec
Anketo smo izvedli preko spleta (portal spletna anketa 1ka) s pomočjo spletnega vprašalnika (priloga 8.1), ki smo ga posredovali vzgojiteljem/icam različnih slovenskih vrtcev. Vprašalnik je sestavljen iz 3 splošnih in 13 vsebinskih vprašanj, od tega sta 2 zaprti vprašanji, 3 odprta vprašanja, 5 vprašanj kombiniranega tipa ter 3 ocenjevalne lestvice. Pri tem so vsa tri vprašanja sestavljena iz posameznih numeričnih ocenjevalnih lestvic (prvo iz petih, drugo iz sedmih in tretje iz sedemnajstih).
Eno izmed vprašanj kombiniranega tipa uvrščamo med dihotomna vprašanja, kjer je možnost izbiranja med dvema odgovoroma (da/ne – zaprto vprašanje), ta pa se nadaljuje v odprto vprašanje, kjer se od anketiranca pričakuje utemeljitev njegove izbire. Kot pa je podano v navodilih pri posameznem vprašanju, lahko opazimo, da je anketni vprašalnik sestavljalo eno vprašanje kombiniranega tipa z več možnimi odgovori.
Anketni vprašalnik je v celoti izpolnilo 72 vzgojiteljev/ic v vrtcih, 56 pa jih je, iz meni neznanega razloga, odgovorilo le na nekaj vprašanj, nato pa predčasno zaključilo anketo.
Polovica strokovnih delavcev, ki so odgovarjali na anketo, svoje delo opravlja manj kot 5 let, drugi pa že dlje. Skupine, ki jih vodijo, so iz obeh starostnih skupin, njihovo delovno mesto pa se v večini nahaja v mestu ali ob robu mesta, le nekaj jih je s podeželja.
V nadaljevanju predstavljamo zastavljena vprašanja z analiziranimi odgovori.
1. V kateri starostni skupini ste v preteklosti najpogosteje uporabljali lesna gradiva (igrače, nestrukturiran material in leseni polizdelki)?
Slika 9: Prikaz pogostosti uporabe lesnih gradiv v določeni starostni skupini
V prvem vsebinskem vprašanju smo anketirance spraševali po uporabi lesnih gradiv v določeni starostni skupini. Kot lahko razberemo s slike 9, je 46 % vzgojiteljev odgovorilo, da različna lesna gradiva uporabljajo v obeh starostnih skupinah enakovredno, 31 % jih večinoma uporablja v starostni skupini 3–6 leta in 26 % v starostni skupini 1–3 leta. Preostali 1 % pa je odgovoril, da je do sedaj opravljal delo le v prvi starostni skupini.
30
2. Kolikšen del igrač v vaši igralnici predstavljajo lesene igrače?
Slika 10: Prikaz količine lesenih igrač, ki jih imajo anketirani vzgojitelji v svoji igralnici
Z vprašanjem smo želeli ugotoviti, kolikšen je delež lesenih igrač v igralnicah različnih vrtcev. Kot je prikazano na sliki 10, je 64 % anketiranih vzgojiteljev odgovorilo, da imajo v igralnici med vsemi igračami, manj kot polovico lesenih igrač. 36 % anketirancev pravi, da lesene igrače predstavljajo več kot polovico vseh igrač. Tretje možnosti odgovora »v igralnici ni lesenih igrač« ni izbrala nobena anketirana oseba.
3. Kako pogosto uporabljate navedene igrače pri uvajanju otrok v vrtec?
Slika 11: Prikaz, kako pogosto anketirani vzgojitelji uporabljajo določene igrače pri uvajanju otrok v vrtec
S tem vprašanjem smo želeli izvedeti, katere vrste igrač anketirani vzgojitelji največkrat uporabljajo pri uvajanju otrok v vrtec. Kot je razvidno iz zgornje slike 11, so anketiranci lahko izbirali med različnimi vrstami igrač, svojo izbiro pa so nato ovrednotili s številko na grafično-numerični ocenjevalni lestvici od 1 do 5, pri čemer 1 pomeni nikoli in 5 vedno.
Večina anketirani vzgojiteljev je na stopenjski lestvici označilo, da nikoli ne uporabljajo igrače iz kovinskih materialov in redko uporabljajo igrače iz odpadnega materiala.
Občasno se odločijo tudi za igrače iz tekstilnih materialov, vendar je velika večina pod kategorijo občasno označila skoraj vse igrače, ki so bile navedene. Za pogosto so se vzgojitelji odločali za igrače iz plastike in drugih umetnih materialov, vedno pa za lesene igrače. Večina vseh anketiranih oseb se je odločila za največjo uporabo lesenih in plastičnih igrač, ki pa so tudi najlažje dosegljive v vrtcih.
