UNIVERZA V LJUBLJANI BIOTEHNIŠKA FAKULTETA ODDELEK ZA AGRONOMIJO
Patricija LAP
VAROVANJE SLOVENSKIH TRAVIŠČ ZNOTRAJ OBMOČIJ NATURE 2000 – PRIMERJAVA DOBRIH
PRAKS SLOVENIJE IN OSTALIH EVROPSKIH DRŽAV
DIPLOMSKO DELO Univerzitetni študij - 1. stopnja
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI BIOTEHNIŠKA FAKULTETA ODDELEK ZA AGRONOMIJO
Patricija LAP
VAROVANJE SLOVENSKIH TRAVIŠČ ZNOTRAJ OBMOČIJ NATURE 2000 – PRIMERJAVA DOBRIH PRAKS SLOVENIJE IN
OSTALIH EVROPSKIH DRŽAV
DIPLOMSKO DELO Univerzitetni študij - 1. stopnja
PROTECTION OF SLOVENIAN GRASSLANDS WITHIN NATURE 2000 AREAS - COMPARISON OF GOOD PRACTICES OF SLOVENIA
AND OTHER EUROPEAN COUNTRIES
B. SC. THESIS Academic Study Programmes
Ljubljana, 2021
II
Diplomsko delo je zaključek Univerzitetnega študijskega programa prve stopnje Kmetijstvo – agronomija. Delo je bilo opravljeno na Katedri za aplikativno botaniko, ekologijo, fiziologijo rastlin in informatiko.
Študijska komisija Oddelka za agronomijo je za mentorja diplomskega dela imenovala doc. dr.
Klemna Elerja.
Komisija za oceno in zagovor:
Predsednik: prof. dr. Dominik VODNIK
Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo Član: doc. dr. Klemen ELER
Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo Član: prof. dr. Andrej UDOVČ
Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo
Datum zagovora:
III
KLJUČNA DOKUMENTACIJSKA INFORMACIJA ŠD Du1
DK UDK 633.2.03:502.13(497.4)(043.2)
KG travišča, Natura 2000, varovanje narave, traviščni habitati, Slovenija, Evropa AV LAP, Patricija
SA ELER, Klemen (mentor)
KZ SI-1000 Ljubljana, Jamnikarjeva 101
ZA Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo, Univerzitetni študijski program prve stopnje Kmetijstvo – agronomija.
LI 2021
IN VAROVANJE SLOVENSKIH TRAVIŠČ ZNOTRAJ OBMOČIJ NATURE 2000 – PRIMERJAVA DOBRIH PRAKS SLOVENIJE IN OSTALIH EVROPSKIH DRŽAV TD Diplomsko delo (Univerzitetni študij - 1. stopnja)
OP VI, 22, [3] str., 3 pril., 43 vir.
IJ sl JI sl/en
AI Natura 2000 je eden glavnih mehanizmov varovanja narave, konkretneje habitatnih tipov, ogroženih rastlinskih in živalskih vrst, tako na slovenski, kakor tudi na evropski ravni. Habitatni tipi lahko izginjajo zaradi pozidave ali zaradi neprimerne kmetijske prakse – intenzivno kmetijstvo na eni strani in zaraščanje na drugi. Ekstenzivna travišča kot kmetijski habitatni tipi so naravovarstveno zelo zanimivi ekosistemi, katerih ohranjanje pa je zahtevno, saj lahko na daljši rok obstanejo le skozi primerno, čimbolj tradicionalni podobno primerno kmetijsko prakso. Zaradi sprememb v kmetijstvu in na podeželju ekstenzivna travišča še naprej izgubljamo oz. nam kljub različnim ukrepom kmetijske politike ne uspe zavreti opuščanja ali intenzifikacije. Posebno vlažna (Molinion) in suha (Festuco-Brometum) travišča so v Soveniji in tudi širše podvržena drastičnemu upadanju tako po obsegu kot po tipičnosti sestave življenjske združbe.
Namen diplomskega dela je po uvodnem delu s predstavitvijo varstva in stanja ekstenzivnih travišč Natura 2000 območij predstaviti dobre prakse iz tujine (Francija, Španija, Estonija, Nemčija in Irska), ter iz Slovenije, ki so pripomogle k varovanju habitatov in ohranjanju biotske pestrosti, s poudarkom na traviščnih habitatih. Dobre prakse na terenu temeljijo predvsem na povezovanju med ljudmi in iskanju skupnih rešitev. Kmete k izvajanju le teh spodbujajo kmetijsko-okoljski ukrepi, ki morajo biti smiselno in specifično opredeljeni. Nudijo jim plačilo, kmetijska gospodarstva pa se za krajše časovno obdobje zavežejo, da bodo dobre prakse izvajala. Raziskave po svetu so pokazale, da se vedno več kmetov vključuje v projekte varovanja narave, kar je spodbudno. Velikokrat zadostuje že nekaj dobre volje, pripravljenosti, predvsem pa zavedanja.
IV
KEY WORDS DOCUMENTATION ND Du1
DC UDC 633.2.03:502.13(497.4)(043.2)
CX grasslands, Natura 2000, nature protection, grassland habitats, Slovenia, Europe AU LAP, Patricija
AA ELER, Klemen (supervisor)
PP SI-1000 Ljubljana, Jamnikarjeva 101
PB University of Ljubljana, Biotechnical Faculty, Department of Agronomy, Academic Study Programme in Agriculture – Agronomy.
PY 2021
TI PROTECTION OF SLOVENIAN GRASSLANDS WITHIN NATURE 2000 AREAS - COMPARISON OF GOOD PRACTICES OF SLOVENIA AND OTHER EUROPEAN COUNTRIES
DT B. Sc. Thesis (Academic Study Programmes) NO VI, 22, [3] p., 3 ann., 43 ref.
LA sl AL sl/en
AB Natura 2000 is one of the main mechanisms for the protection of nature, more specifically habitat types, endangered plant and animal species, both at the Slovenian and European level. Habitat types can disappear due to sealing or due to inappropriate agricultural practices - intensive agriculture on the one hand and overgrowing on the other. Extensive grasslands as agricultural habitat types are very interesting ecosystems for nature conservation, but their conservation is difficult, as they can only survive in the long run through appropriate, as traditional as possible, suitable agricultural practices.
Due to changes in agriculture and in the countryside, extensive grasslands continue to be lost or we fail to stop abandonment or intensification, despite various agricultural policy measures. Particularly moist (Molinion) and dry (Festuco-Brometum) grasslands in Slovenia and beyond are subject to a drastic decline both in size and in the typical composition of the living community. The purpose of the diploma work is to present good practices from abroad (France, Spain, Estonia, Germany and Ireland) and from Slovenia, which have helped to protect habitats and preserve biodiversity, with a presentation of the protection and condition of extensive Natura 2000 grasslands.
emphasis on grassland habitats. Good practices in the field are mainly based on connecting people and finding common solutions. Farmers are encouraged to implement them by agri-environmental measures, which must be defined in a meaningful and specific way. They offer them payment, and farms commit to implementing good practices for a shorter period of time. Research around the world has shown that more and more farmers are getting involved in nature conservation projects, which is encouraging. In some cases, some good will, readiness and, above all, awareness are enough.
V
KAZALO VSEBINE
Str.
KLJUČNA DOKUMENTACIJSKA INFORMACIJA III
KEY WORDS DOCUMENTATION IV
KAZALO VSEBINE V
KAZALO PRILOG VI
1 UVOD 1
2 OBLIKE KMETIJSTVA IN NJIHOV VPLIV NA NARAVO,
POSEBEJ NA TRAVIŠČA 1
2.1 KMETIJSTVO NA EKSTENZIVNIH TRAVNIKIH 2
2.2 VPLIV INTENZIVNEGA KMETIJSTVA NA TRAVIŠČNE
HABITATE 3
3 O STANJU HABITATNIH TIPOV V SLOVENIJI IN EVROPSKI UNIJI
3 4 NARAVOVARSTVENI UKREPI V KMETIJSKI KRAJINI 7
4.1 OBMOČJA VARSTVA 7
4.2 SKUPNA KMETIJSKA POLITIKA 8
4.3 KMETIJSKO OKOLJSKI UKREPI 8
4.4 TRŽNI MEHANIZMI VARSTVA V KMETIJSKI POLITIKI 9
5 POVEZAVA MED STANJEM VRST IN HABITATNIH TIPOV
TER KMETIJSKO-OKOLJSKIMI UKREPI V SLOVENIJI 10 6 DOBRE PRAKSE SOBIVANJA KMETIJSTVA IN NATURE 2000 12
6.1 RAVEN AGROTEHNIKE OZ. KMETIJE 13
6.2 ORGANIZACIJSKA RAVEN 13
6.3 RAVEN POLITIKE 17
7 SKLEP 19
8 VIRI 19
ZAHVALA 22
PRILOGE
VI
KAZALO PRILOG
Priloga A: Stanje in trendi traviščnih habitatov v Natura 2000 območjih v Sloveniji (2013- 2018) po podatkih monitoringa v okviru člena 17 Habitatne direktive (Habitat …, 2021). Za posamezni traviščni habitatni tip je opredeljena geografska regija, v nadaljevanju pa je z barvo opredeljeno njihovo stanje in trendi, glede na razširjenost, območje, strukturo in funkcionalnost in napoved za prihodnost. Zelena barva predstavlja ugodno stanje, oranžna nezadovoljivo in rdeča barva slabo stanje določenega travišča. Na sliki je izpuščen je stolpec s splošno oceno, saj se podatki ne razlikujejo v primerjavi s tistimi, ki so prikazani.
Priloga B: Splošna ocena stanja traviščnih habitatov tipov v EU na območjih Natura 2000 po geografskih regijah (2013-2018) po podatkih monitoringa v okviru člena 17 Habitatne direktive (Habitat …, 2021).
Priloga C: Stanje traviščnih habitatov v Sloveniji (2007-2012) (Habitat …, 2021).
1 1 UVOD
Kmetijstvo, kakor tudi druge panoge, se je skozi zgodovino razvijalo, spreminjalo in izoblikovalo. Kljub temu glavni namen oz. njegova funkcija ostaja enaka, to je pridelava hrane.
Slednja ni edina naloga kmetijstva, pravimo, da ima le-to multifunkcijsko vlogo. Pomembnejše so tudi ekološka, socialna, estetska, kulturna in rekreacijska funkcija (Bedrač in Cunder, 2005).
Ekološka funkcija zagotavlja življenjski prostor za najrazličnejše živalske in rastlinske vrste.
Življenjski prostori, imenovani tudi habitati, so se v kmetijski kulturni krajini razvili prav zaradi delovanja človeka. S krčenjem gozda ter kasnejšo rabo (košnja ali paša), je človek pripomogel k razvoju travniških habitatov, ki predstavljajo izjemno biotsko pestrost. Od devetdesetih let 20.
stoletja dalje pa se kmetijstvo sooča z močno urbanizacijo in s tem z izgubo rodovitnih zemljišč, erozijo tal, povzročitelji bolezni in škodljivci, onesnaževanjem okolja, zmanjšanje cen pridelkov, izgubo dohodka in z viški kmetijskih pridelkov (v razvitem svetu), … Ljudje torej s svojim delovanjem posegamo na vse ravni okolja, kar se najbolj odraža pri spreminjanju naravnih habitatov. Danes o popolnoma naravnih habitatih ne moremo več govoriti, saj je njihov obstoj tesno povezan s človeško aktivnostjo. Tako poznamo številne polnaravne in umetno vzdrževane habitate. Prav zaradi intenzifikacije kmetijstva in na drugi strani opuščanja kmetovanja ter posledično zaraščanja, se soočamo z drastičnim upadanjem travišč. Z izginjanjem specifičnih habitatnih tipov, kot so suha in vlažna travišča, prihaja tudi do upada biotske pestrosti rastlinskih in živalskih vrst, ki predstavljajo gradnike kmetijske krajine. S tem pa je ogrožena tudi estetska, rekreacijska in še katera funkcija kmetijstva.
Za namen ohranjanja ogroženih življenjskih prostorov in njihovih prebivalcev, so bili zasnovani številni naravovarstveni ukrepi in programi, med katerimi je na EU ravni tudi Natura 2000. Poleg Nature 2000 si za ohranjanje narave, specifično traviščnih habitatov prizadevamo tudi z razglasitvijo rezervatov, naravnih parkov, zavarovanih območij ter na drugi strni z ukrepi Skupne kmetijske politike – kmetijko-okoljski ukrepi. Kljub velikemu prizadevanju se stanje še vedno slabša, kar je posledica opuščanja tradicionalnih oblik kmetovanja – zaradi sprememb na podeželju (propad manjših kmetij), ker je to postalo nedonosno ali zaradi pomanjkanja znanja, zavedanja in volje. Zaskrbljujoče so tudi napovedi za prihodnost, saj bi pri standardu življenja, kakršnega poznamo danes, za nadaljnje življenje potrebovali 3 planete Zemlja oz. že danes 1,7 planeta (Earth Overshoot Day, 2021). Rešitev, ki bi lahko izboljšala monitoring traviščnih habitatov, je trajnostni razvoj oz. trajnostno kmetijstvo. Trajnostni razvoj je razvoj, ki zadovoljuje potrebe sedanjosti, brez tveganja, da prihodnje generacije teh potreb ne bodo sposobne zadovoljiti. Kljub temu, da se bom v svoji diplomski nalogi osredotočila predvsem na varovanje traviščnih habitatov, to ne pomeni, da je varovanje travniških visokodebelnih nasadov, robov gozda in manjših elementov mozaične kulturne krajine (mlake, luže, mejice, vodni kanali, …) ter njihovih prebivalcev kaj manj pomembno (Hrustel Majcen in sod., 2010).
2 OBLIKE KMETIJSTVA IN NJIHOV VPLIV NA NARAVO, POSEBEJ NA TRAVIŠČA
V globalnem merilu kmetijstvo zajema že 40 % kopenske površine, kar je več od katerekoli druge rabe tal in ga zaradi tega uvrščamo med glavne človekove pritiske na okolje (Ritchie and Roser, 2013). V osnovi kmetijstvo delimo na več oblik, ki se med seboj razlikujejo glede na način pridelave, namen in kulture, ki se pridelujejo na posameznem kmetijskem zemljišču. Glede na intenzivnost pridelave ločimo ekstenzivno in intenzivno kmetijstvo, glede na namen pridelave na samooskrbno in tržno ter glede na gojene kulture na monokulturno in polikulturno. Razlikujemo
2
tudi tradicionalno in sodobno kmetijstvo. Posledice večine sodobnega kmetijstva so vedno večji pritiski na določene tipe travišč, zaradi česar ti izginjajo. Izginjajo zaradi prevelikega vnosa mineralnih hranil, uporabe fitofarmacevtskih sredstev, intenzifikacije kmetijstva ali zaradi opuščanja kmetovanja, … Potrebno je poudariti, da so se travišča pod gozdno mejo razvila prav zaradi tradicionalnih oblik kmetovanja, ki pa so danes prava redkost (Brush, 2015).
Ekstenzivno kmetijstvo je navadno polikulturno in samooskrbno. Zanj so značilni manjši vložki dela in posledično manjši pridelki na enoto površine. V ospredju je ročno delo družinskih članov in manjši vložek materialnih sredstev. Gnojila, ki se uporabljajo pri tej obliki kmetijstva, so večinoma organskega izvora (hlevski gnoj, kompost, rastlinski ostanki in podobno). Seveda je tudi pri ekstenzivnem kmetijstvu, kakor pri intenzivnem, potrebna obdelava tal, izvajanje agrotehničnih ukrepov in izvajanje varstva rastlin. Pri vsem tem nam je v pomoč kmetijska mehanizacija, vendar pa je njena uporaba pri ekstenzivnem kmetijstvu nekoliko prilagojena.
Manjša oz. ničelna je tudi uporaba mineralnih gnojil, nekaterih fitofarmacevtskih sredstev in novih rastlinskih sort. Pri ekstenzivnem kmetijstvu se pridelovalci poslužujejo predvsem avtohtonih sort, ki so prilagojene na naše pedo-klimatske razmere, kar kmetovalcem omogoča manjšo uporabo gnojil, saj ta niso potrebna (Integrirana pridelava, 2021).
Glavna lastnost intenzivnega kmetijstva, ki je pogosto monokulturno in tržno so veliki hektarski donosi. Značilen je velik vložek materialnih sredstev (kmetijska mehanizacija) in preračunano na hektar, majhen vložek ročnega dela. Večji pridelek nam omogočajo štiri komponente zelene revolucije kmetijstva iz 20. stoletja (nove sorte kmetijskih rastlin, mehanizacija, gnojila, fitofarmacevtska sredstva). Zaradi slednjih treh se intenzivnega kmetijstva pogosto drži sloves kot enega največjih onesnaževalcev okolja (Portillo, 2020). Več kot 2.500 znanstvenikov po vsej Evropi, s podpisi poziva Evropsko unijo k reformi trenutno uničujoče skupne kmetijske politike (SKP), saj so mnenja, da intenzivno kmetijstvo uničuje naravo (DOPPS, 2019).
Oblika kmetovanja, ki jo prav tako prištevamo k sodobnim oblikam kmetijstva in v zadnjem času dobiva vse večji pomen, je ekološko kmetijstvo. Za razliko od intenzivnega oz. konvencionalnega kmetijstva, ki je linearno, je ekološko kmetijstvo ciklično, kar pomeni, da se celostno dopolnjujeta rastlinska pridelava in reja živali, s tem pa sledimo naravnemu kroženju hranil.
Ekološko kmetijstvo tako zajema smernice trajnostnega kmetijstva, saj vsebuje trajnostno gospodarjenje z viri. Pri tej obliki kmetijstva uporaba mineralnih gnojil, fitofarmacevtskih sredstev in gensko spremenjenih rastlin ni dovoljena. Namesto fitofarmacevtskih sredstev se lahko poslužujemo biotičnega varstva rastlin, kolobarjenja ali uporabe odpornih sort, pri čemer je tudi vnos onesnažil v okolje manjši. Sintetična gnojila nadomestijo organska (npr. hlevski gnoj), s katerimi v tla vračamo hranila po naravni poti. Poleg tega, da se pri ekološkem kmetijstvu zmanjša pomen tehničnega napredka in se ponovno vpeljejo znanja iz tradicionalnega kmetijstva (npr. uporaba kolobarja), to pripomore k varovanju okolja, habitatov in populacij vrst, kmetje pa za svoje pridelke dosegajo višje odkupne cene (Ekološka pridelava, 2021).
2.1 KMETIJSTVO NA EKSTENZIVNIH TRAVNIKIH
Ekstenzivni travniki so travniki, ki so košeni 1x do 2x letno, kosijo ali pasejo se pozno, gnojijo se mali ali nič. Zato so vrstno zelo bogati, na njih najdemo različne rastlinske in živalske vrste, ki bi jih na intenzivnih travnikih iskali zaman. Ekstenzivne travnike kot habitate najbolj ogrožajo pretiran vnos hranil v tla – pretirano gnojenje, opuščanje košnje, ki vodi v zaraščanje in na drugi strani večja pogostost košnje. S povečanjem gnojenja ekstenzivnih travnikov, bi močno zmanjšali
3
vrstno raznolikost rastlin. Posledično bi se zmanjšala tudi živalska vrstna pestrost travnika, saj npr. metulji ne bi imeli na voljo ustreznih hranilnih rastlin s katerimi se prehranjujejo, določene redkejše ptice pa bi prenehale z gnezdenjem na takem travniku. Zato obstaja nekaj priporočil za ohranjanje ekstenzivnih travnikov, kot so košnja z lažjo mehanizacijo, prilagajanje števila pašnih živali, sušenje sena na travniku, pravilna izbira časa košnje in podobno (Nizki ekstenzivno gojeni travniki, 2021).
2.2 VPLIV INTENZIVNEGA KMETIJSTVA NA TRAVIŠČNE HABITATE
Mineralna gnojila na travnikih, kjer kmetujemo intenzivno, zmanjšajo vrstno pestrost rastlin in živali zaradi prej omenjenih razlogov. Ohranijo se po večini rastline, ki jim ustreza večja dostopnost hranil (npr. produktivnejše trave). Razlog, zaradi katerega pestrost pada, je sprememba kompeticijskih razmer med vrstami. Večina trav je tako v negnojenih razmerah nekonkurenčna, z gnojenjem pa postanejo konkurenčne in izpodrivajo druge rastlinske vrste.
Spremembe v sestavi rastlinskih vrst, številčnosti funkcionalnih skupin, bogastvu rastlin in Shannonovem indeksu sta v svoji raziskavi dokazala tudi Čop in Eler, leta 2019. V poskus z razcepljenimi ploskvami sta vključila tri režime košnje (tradicionalni 2-kosni sistem, spremenjeni in pravilni 4-rezni sistemi) in pet režimov gnojenja (nič gnojenje, fosfor -kalijeva gnojila, goveja gnojevka, dušik-PK gnojila (NPK) plus gnojevka za govedo in NPK gnojila). Učinki režimov gnojenja na vse raziskane parametre so bili veliko močnejši kot režimi rezanja. Razlikovanje v sestavi rastlinskih vrst in številčnosti funkcionalnih skupin se je začelo v drugem letu in se nadaljevalo z napredovanjem poskusa, ki je trajal 7 let. Za PK je bil ugotovljen precej izrazit vzorec spremembe sestave rastlinskih vrst, kjer je sprva večja količina stročnic sprožila razvoj, podoben režimu gnojenja z gnojevko. Gnojenje z visokimi odmerki N je povzročilo časovno zmanjšanje bogastva vrst in Shannonovega indeksa. Drugi načini gnojenja v sedmih letih niso vplivali na ta dva parametra raznolikosti. Režimi rezanja niso časovno razlikovali glede sestave rastlinskih vrst in številčnosti funkcionalnih skupin. V sedmem letu so vplivali le na sestavo rastlinskih vrst in nakazali določen vpliv na časovno spremembo Shannonovega indeksa (Čop in Eler, 2019).
3 O STANJU HABITATNIH TIPOV V SLOVENIJI IN EVROPSKI UNIJI
Za celotno Slovenijo nimamo ustreznega monitoringa stanja in trendov traviščnih habitatnih tipov. Obstaja nekaj bolj ali manj rednih monitoringov posameznih rastlinskih in živalskih vrst in skupin na izbranih območjih po Sloveniji (ptice, metulji, dvoživke in plazilci, določene rastline), v nekaterih zavarovanih območjih pa so bila izvedena zaporedna kartiranja habitatnih tipov, kar lahko pokaže določene trende le-teh. Na večjo spremembo rabe (npr. zaraščanje zemljišč, pozidava, preoravanje travnikov) lahko sklepamo še iz Evidence dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč MKGP, kjer pa ni ločevanja na ekstenzivne in intenzivne travnike. Izrecno za Natura 2000 območja Habitatna direktiva EU v členu 17 določa, da se za posamezno območje Natura 2000, za posamezne kvalifikacijske vrste in habitatne tipe izvede redna (na pet let) evaluacija stanja in trendov. V Sloveniji je to večidel ekspertna ocena, deloma pa temelji tudi na konkretnih podatkih s terena. Podatki tega monitoringa so splošno dostopni; npr. s spletnim orodjem Article 17 web tool (Habitat …, 2021). Prikaz, v prilogi A prikazuje stanje in trende traviščnih habitatnih tipov v Natura 2000 območjih v Sloveniji po podatkih omenjenega spletnega orodja za obdobje 2013-2018. Za posamezni traviščni habitatni tip je opredeljena geografska regija, v nadaljevanju pa je z barvo opredeljeno njihovo stanje in trendi. Zelena barva predstavlja ugodno stanje, oranžna nezadovoljivo in rdeča barva slabo stanje določenega travišča. Na prvi
4
pogled je razvidno, da je zelo malo traviščnih habitatov v Sloveniji obarvanih z zeleno barvo, kar je zaskrbljujoče. Če trenda upadanja habitatov ne bo konec, bodo mnoge rastlinske in živalske vrste ogrožene, saj bo izginjal njihov življenjski prostor. Traviščni habitati, ki so glede na površino v zadnjih letih obarvani z zeleno barvo, so bazofilna travišča (alpska regija), kalaminarska travišča (alpska regija), silicijevi alpski in borealni travniki (alpska regija), alpska in subalpska apnenčasta travišča (alpska regija) in hidrofilne robne združbe z visokim steblikovjem (alpska regija). Vseh 5 omenjenih traviščih habitatov, katerih površina ni zaskrbljujoča, se nahajajo v alpskih regijah. Tam se kmetijstvo ne razvija v smeri intenzifikacije – povečane količine gnojenja, škropljenja in večje število košenj, zato ta travišča niso ogrožena. V hribovitem in višinskem svetu je večja nevarnost zaraščanja omenjenih površin, kar kmetje rešujejo s pašo ovac, koz ali drugih živali, ki so na hribovita območja prilagojene. Vseh 5 naštetih traviščnih habitatov je v ugodnem stanju tako glede na površino v zadnjih letih, kakor tudi glede napovedi za prihodnje. Bazofilna travišča (kontinentalna regija), zakisani travniki (volkovja), vzhodna submediteranska suha travišča in gorski senožetni travniki (alpska in celinska regija) pa so obarvani z oranžno barvo. Oranžno je obarvana tudi njihova napoved za prihodnost, kar pomeni, da je njihovo stanje neugodno, z izjemo vzhodnih submediteranskih suhih travišč, katerih napoved za prihodnje je obarvana rdeče. Površina zgoraj omenjenih travišč je v upadanju, kar lahko preprečimo s pravilnim kmetovanjem oz. z uvajanjem dobrih kmetijskih praks.
Travišča, ki so obarvana z rdečo barvo in so posledično ogrožena, pa so: polnaravna suha travišča in grmičevje na apnenčastih podlagah (alpska in kontinentalna regija), vzhodna submediteranska suha travišča (kontinentalna regija), mokrotni (Moninion) travniki na apnenčastih, šotnih ali glinastih tleh (celinska in kontinentalna regija), hidrofilne robne združbe z visokim steblikovjem (celinska regija) in nižinski senožetni travniki (alpska in kontinentalna regija). Njihovo stanje je trenutno slabo, enaka je tudi napoved za prihodnost. Omenjena travišča izginjajo zaradi pozidave, zaraščanja kmetijskih površin ali z intenzifikacijo kmetijstva. Ob pravilnem kmetovanju se bo njihovo stanje lahko izboljšalo, v nasprotnem primeru se njihov upadajoči trend ne bo ustavil.
V Sloveniji sta še posebej problematična dva travniška ekosistema. To sta vlažno (Molinion) in suho (Festuco-Brometum) travišče. Primer suhega tipa travišča je polnaravno suho travišče in grmiščne faze na karbonatnih tleh (Festuco Brometalia). Gre za suhi ali polsuhi tip travišča Srednje Evrope, v Sloveniji pa ga najdemo v nižinskem in podgorskem območju v alpski in celinski regiji. Na območjih z mediteranskim podnebjem ne uspeva. Praviloma uspeva na južnih legah, na bazičnih karbonatnih ali nevtralnih do rahlo kislih tleh na flišu. To travišče je značilno predvsem za gričevnati svet tradicionalne kulturne krajine in je v ekstenzivni rabi, brez ali z zmanjšanim gnojenjem. Omenjeno suho travišče predstavlja pomembno rastišče kukavičevk, zanj pa so značilne tudi nekatere druge vrste (nageljčki, pojalniki, …). Starejši viri pričajo o nekoč veliki razširjenosti tega habitatnega tipa, vendar je njegovo stanje s kmetijsko revolucijo v 20.
stoletju, začelo drastično upadati. Negativen trend je posledica intenzivne rabe, široke uporabe mineralnih gnojil, sodobne kmetijske mehanizacije in na drugi strani opuščanja kmetijstva ter zaraščanja površin (Živim z Naturo 2000, 2021).
Kakor za suha travišča, je tudi za vlažna značilen trend upadanja. Oligotrofni mokrotni travniki z modro stožko (Molinia caerulea) so primer vlažnega travišča, za katerega so značilna slabše hranljiva tla. Gre za območja z nihanjem višine talne vode. V spomladanskem času je travišče lahko popolnoma poplavljano in poleti popolnoma presušeno. Omenjen habitatni tip se razvije na tleh, ki niso gnojena, zaradi česar je rastlinska in živalska pestrost travišča še toliko večja, združba pa sestoji iz izrazitih habitatnih specialistov. Ta poseben habitatni tip je v Sloveniji prisoten na območjih, kjer je podlaga dovolj vlažna (vendar ne mokra), da omogoča tak tip
5
rastišča, hranila v tleh pa niso preveč dostopna. Prevladujoče rastlinske vrste na oligotrofnih mokrotnih travnikih so modra stožka, rušnata masnica (Deschampsia cespitosa), ilirski meček (Gladiolus illyricus), robati luk (Allium angulosum), dišeči luk (Allium suaveolens), navadni čistec (Betonica officinalis) in še nekatere. Estetsko vrednost travnikov povečajo še kukavičevke oz. orhideje (močvirska kukavica (Orchis palustris), navadna močvirnica (Epipactis palustris), mesnordeča prstasta kukavica (Dactylorhiza incarnata), majska prstasta kukavica (Dactylorhiza majalis) in nekatere druge). Kjub temu, da ti travniki ne spadajo med z vrstami najbogatejše, so izrednega pomena, saj predstavljajo rastišče za ogrožene rastlinske vrste, ki za svojo rast potrebujejo vlažna in negnojena tla. Gre torej za občutljiv in specifičen življenjski prostor za mnoge ogrožene živalske in rastlinske vrste. Njihov obstoj ogrožata predvsem opuščanje sonaravne rabe oz. t. i. tradicionalnega kmetovanja in uvajanje intenzivnega kmetovanja – gnojenje tal in zgodnješa in pogostejša košnja. Tako suha kakor tudi vlažna traviščna območja so kvalifikacijska uvrstitev v Naturo 2000. Za vzdrževanje in obstoj teh travišč je potrebno veliko truda in volje, a s tem omogočimo preživetje tudi drugim živim bitjem (npr. kosec, ki se značilna ptica teh travnikov). Upad omenjenih habitatnih tipov, s katerim se srečujemo tudi v Sloveniji, lahko preprečimo z uvajanjem ekstenzivne rabe. Torej z manjšim številom košenj, terminsko določenimi košnjami, z manj oz. nič gnojenja, z uporabo primerne kmetijske mehanizacije in podobno (Travišča, 2021).
Podatki, pridobljeni iz spletnega orodja Article 17 web tool (Habitat …, 2021), potrjujejo padajoči trend suhih in vlažnih travišč. Podatki kažejo, da se je stanje v zadnjih letih nekoliko izboljšalo, a so kljub temu podatki za prihodnost zaskrbljujoči, posebej, ker se dogaja težje zaznavna sprememba v sestavi teh travišč. Vlažna travišča, ki jih najdemo v alpskih regijah, so med letoma 2013 in 2018 zasedala manj površine, kakor med letoma 2007 in 2012. Pri omenjenem habitatnem tipu smo priča upadanju površine v zadnjih letih, kar bi lahko bila posledica opuščanja kmetijstva in zaraščanja kmetijskih površin. Tudi napoved za prihodnost je slaba in ima lahko trajne posledice na izgubo samih vlažnih habitatov in posledično na biotsko pestrost rastlinskih in živalskih vrst. Podobno je tudi pri suhih traviščnih habitatnih tipih, razširjenih v celinski regiji. Med letoma 2008 in 2013 je bilo pol-naravno suho travinje razširjeno na večih območjih, kakor v obdobju med letoma 2007 in 2012. Pol-naravni suhi habitatni tipi klub majhnemu porastu v zadnjih letih še niso varni, saj podatki za prihodnost razkrivajo zaskrbljujoče stanje. Enako napoved za prihodnost ima tudi pol-naravni suhi habitatni tip, prisoten v alpskih regijah. Ta je v Sloveniji med letoma 2008 in 2013 pokrival nekoliko več površine, kakor med letoma 2007 in 2012. Za dolgoročno izboljšanje stanja nekaterih ogroženih habitatnih tipov so dobre agrotehnične prakse izrednega pomena. Z njimi in z dobro pripravljenimi kmetijsko-okoljskimi ukrepi bomo dolgoročno pripomogli k ohranjanju življenjskih prostorov in biotske raznolikosti (Habitat …, 2021).
V Sloveniji je upravljanje območij, ki spadajo pod Naturo 2000, točno določeno s Programom upravljanja območji Natura 2000 za obdobje 2015–2020. Osnovni namen programa je varstvo posebnih varstvenih območij. Republiki Sloveniji jih nalagata Direktiva o pticah (Direktiva Sveta 79/409/EGS, 1979) in Direktiva o habitatih (Direktiva Sveta 92/43/EGS, 1992). Program upravljanja določa posebne kazalce (zbirke podatkov, spreminjanje stanja – monitoring, …), katere je potrebno redno spremljati in na podlagi le-teh ugotoviti učinkovitost ukrepov, s katerimi želimo ugodno vplivati na stanje rastlinskih in živalskih vrst, njihovih habitatov ter habitatnih tipov. Ukrepi za varovanje narave, ki so pogojeni s kmetijstvom, so obravnavani v skupnem segmentu imenovanem Ukrepi prilagojene kmetijske prakse. Gre zlasti za prepoved preoravanja
6
vrstno bogatih travišč s slabim stanjem ohranjenosti na območjih Nature 2000 ali njihovih delov in za navzkrižno skladnost, v katero je vključeno tudi ohranjanje krajinskih značilnosti.
Potencialno najbolj učinkovit inštrument za usmerjanje kmetijske prakse, so kmetijsko-okoljska- podnebna plačila (KOPOP), ki kmete spodbujajo k trajnostnim oblikam kmetovanja. Če se kmetijsko gospodarstvo odloči sprejeti obveze in s tem izpolnjevati dodatne zahteve nadaljnjih 5 let, prejme finančno spodbudo v okviru kmetijsko okoljskih podnebnih izplačil, ki so financirana iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014–2020 (PRP). V programu upravljanja so ukrepi prilagojene kmetijske rabe, ki blagodejno vplivajo na ohranjanje vrst in habitatov, ter so predmet vključitve v ustrezne KOPOP zahteve. Primeri dobrih kmetijskih praks, za katere se kmet zaveže, da jih bo izpolnjeval so: terminsko določena košnja in/ali paša, gnojenje samo z organskimi gnojili v omejeni količini, spravilo mrve s travinja, ohranjanje visokodebelnih sadovnjakov, ohranjanje mejic, planinska paša s pastirjem, varovanje črede s pastirskimi psi, paša po čredinkah na planini, košnja grbinastih travnikov in spravilo mrve ter še nekatere druge. Kmetje torej v kmetijsko okoljske ukrepe vstopajo prostovoljno, pomembno vlogo pa ima tudi kmetijska svetovalna služba, ki deluje v okviru Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije (KGZS). Ti kmete usmerjajo in jih svetujejo o najprimernejših ukrepih. Poleg teh ukrepov k doseganju ciljev na območjih Natura 2000 lahko pripomorejo tudi plačila za območja z omejenimi dejavniki za kmetijstvo (OMD), ki prispevajo k obdelanosti zemljišč in tako zlasti k preprečevanju zaraščanja travniških površin na območjih Nature 2000. V okviru PRP so na voljo še drugi ukrepi, ki pripomorejo k doseganju varstvenih ciljev. To so ukrepi sodelovanje, CLLD, prenos znanja in svetovanje (Program upravljanja območij NATURA 2000 (2015–2020), 2015).
Podobno kot Slovenija, se tudi nekatere države članice Evropske unije spopadajo z izginjanjem traviščnih habitatov. V nadaljevanju besedila bom uporabila okrajšave, ki označujejo različne geografske regije. Okrajšava kon. predstavlja kontinentalno regijo, atl. je atlantska regija, alp.
predstavlja alpsko regijo, med. je mediteranska in okrajšava bor. označuje borealno regijo. Če se osredotočimo na suha in vlažna travišča, ki so v najintenzivnejšem upadanju, nam podatki iz spletnega orodja Article 17 web tool (Habitat …, 2021), pokažejo, da so suha travišča (posebej polnaravna suha travišča in grmičevje na apnenčastih podlagah (Festuco-Brometalia)), med letoma 2013 in 2018 v slabem stanju na Švedskem (kon., alp. in bor. regija), v Belgiji (atl. in kon.
regija), na Danskem (atl. in kon. regija), Irskem (atl. regija), Nizozemskem (atl. regija), v Litvi (bor. regija), Avstriji (kon. regija), Franciji (kon. in med. regija), Luksemburgu (kon. regija), Španiji (med. regija) in v Italiji (med. regija). Površine omenjenega habitatnega tipa so bile pri naštetih državah obarvane rdeče, kar pomeni, da je njihova površina zaskrbljujoče majhna.
Podatki kažejo, da je trend zmanjševanja predviden tudi za prihodnost, če ne bo prišlo do večjih sistemskih sprememb, ki bi pomagale obvarovati ogrožene habitatne tipe. Z ohranjanjem polnaravnih suhih travišč in grmičevja na apnenčastih podlagah (Festuco-Brometalia) so uspešnejši v Franciji (alp. regija), na Hrvaškem (alp. in med. regija), v Romuniji (alp. in kon.
regija), Ukrajini (atl. regija), Estoniji (bor. in atl. regija) in na Češkem (kon. in pan. regija). Pri vlažnih traviščih, posebej vlažnih travnikih z modro storžko, je stanje še slabše. Omenjen habitatni tip je ogrožen v kar 12. državah članicah, poleg Slovenije tudi na Švedskem (alp., kon.
in bor. regija), v Belgiji (atl. in kon. regija), Nemčiji (atl. in kon. regija), Franciji (atl. in med.
regija), na Irskem (atl. regija), Hrvaškem (kon. regija), Nizozemskem (atl. regija), v Ukrajini (atl.
regija), na Danskem (kon. regija), v Litvi (bor. regija), Avstriji (kon. regija) in v Luksemburgu (kon. regija). Vzroki izginjanja vlažnih travniških habitatov so enaki vzrokom izginjanja suhih travnikov. Površine teh travnikov v Bolgariji (alp. regija), Nemčiji (alp. regija), Španiji (alp. in atl. regija), Romuniji (alp. regij in druge), na Danskem (alt. regija), Poljskem (kon. regija), na
7
Portugalskem (atl. in med. regija), v Estoniji (bor. regija), na Češkem (kon. regija) in v Italiji (kon. in med. regija) so obarvane z zeleno barvo, kar je spodbudno in pomeni, da v omenjenih državah uspešneje ohranjajo sicer drugod ogrožen habitatni tip. Prikaz v prilogi B povzema stanje traviščih habitatov, v državah članih Evropske unije, med letoma 2013 in 2018. Habitatni tipi so razporejeni glede na geografsko območje, kjer se nahajajo. Z rdečo barvo so obarvana tista travišča, katerih stanje je slabo, z oranžno tista, katerih stanje je neugodno, za sivo obarvane habitatne tipe ni podatka in zeleno so obarvana travišča katerih stanje je ugodno. V splošnem so vsi predstavljeni habitatni tipi ogroženi zaradi pozidave, opuščanja kmetijstva – zaraščanja površin ali zaradi intenzifikacije kmetijstva – intenzivne oblike kmetijstva, večje količine gnojenja, več košenj in uporaba fitofarmacevtskih sredstev (Habitat …, 2021).
4 NARAVOVARSTVENI UKREPI V KMETIJSKI KRAJINI 4.1 OBMOČJA VARSTVA
Kmetijska dejavnost je skozi stoletja pomembno pripomogla k izoblikovanju različnih življenjskih okolij, ki so bogata z rastlinskimi in živalskimi vrstami. A le ustrezna oblika kmetijske rabe zagotavlja ohranjanje biotske pestrosti. Eden najosnovnejših in nastarejših načinov ohranjanja narave je proglasitev varstvenih območij, kjer so določene človekove dejavnosti prepovedane ali omejene. Omrežje Natura 2000 območij varstva predstavlja temelj varovanja narave tako v Sloveniji kot tudi na ravni EU. To naravovarstveno omrežje Evropske unije je prav tako eno največjih na svetovni ravni. Natura 2000 je družbena zaveza, da bomo, in način, kako bomo varovali naravo. Omrežje je razvito v 27 državah članicah Evropske unije in skupno pokriva približno 18 % kopnega in 6 % morskega ozemlja. V Sloveniji je pod Naturo 2000 skupno približno 37 % ozemlja (od tega približno 72 % gozdov), kar nas uvršča v sam Evropski vrh. Na kmetijstvo vezani habitatni tipi, ki so predmet varovanja, izginjajo zaradi pozidave, opuščanja kmetijstva ali na drugi strani zaradi pretirano intenzivnega kmetijstva.
Natura 2000 območja so razglašena za tiste dele držav, kjer se zgoščeno pojavljajo redke in ogrožene (t. i. kvalifikacijske) živalske in rastlinske vrste ter habitatni tipi. Konkretneje, območja so določena na podlagi direktive o pticah (Direktiva Sveta 79/409/EGS z dne 2. aprila 1979 o ohranjanju prosto živečih ptic) - SPA območja, in direktive o habitatih (Direktiva Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst) - SAC območja. Vlada je območja Natura 2000 določila z Uredbo o posebnih varstvenih območjih, območjih Natura 2000 (Ur. list RS, št. 49/04, 110/04, 59/07, 43/08, 8/12, 33/13, 35/13, 39/13 – OdlUS, 3/14 in 21/16). Določenih je 355 območij, od tega jih je 324 določenih na podlagi direktive o habitatih in 31 na podlagi direktive o pticah. Skupna površina v območjih Nature 2000 znaša 7684 km2, od tega 7.678 km2 na kopnem in 6 km2 na morju (Klemenčič, 2016). Od leta 2013 naprej obeležujemo tudi svetovni dan Nature 2000, ki je 21.
maja, kar je en dan pred svetovnim dnem biodiverzitete (Živim z Naturo 2000, 2021).
Poleg Nature 2000, poznamo druga varovana območja, zlasti parke različnih stopenj in rezervate, kar z eno besedo imenujemo zavarovana območja. Opredeljuje jih Zakon o varovanju narave (člen 53 – 71), njihova glavna naloga pa je ohranjanje in varovanje naravno pestrih območij, ki jim grozi genska erozija. Ločimo širša in ožja zavarovana območja. Pod širša območja spadajo narodni parki, regijski parki in krajinski parki, medtem ko, naravne rezervate, strogo naravne rezervate in naravne spomenike prištevamo k ožjim zavarovanim območjem. V Sloveniji imamo trenutno en narodni park, tri regijske parke, 46 krajinskih parkov, en strogi naravni rezervat, 56
8
naravnih rezervatov in 1.161 naravnih spomenikov. V Sloveniji je zavarovanih 270.104 ha, kar je 13,31 % kopne površine (januar, 2021) (ARSO, 2021).
4.2 SKUPNA KMETIJSKA POLITIKA
Skupna kmetijska politika (SKP), posega tudi na področje varovanja narave skozi kmetijsko politiko. SKP sestoji iz dveh stebrov, ki ju sestavljajo neposredna plačila (npr. plačilo za mlade prevzemnike, plačilo za majhne kmetije, plačilo za zeleno komponento, …) in Program razvoja podeželja (PRP) (plačilo za ekološko kmetovanje, plačilo za dobrobit živali in kmetijsko-okoljski ukrepi). Stik z varovanjem narave je skozi 2. steber, torej PRP, katerega bistvo je zagotoviti kompenzacijska plačila kmetom na gorskih območjih oz. drugih območjih z naravnimi ali drugimi posebnimi omejitvami. Ta plačila kmetom nadomestijo izpad dohodka in dodatne stroške zaradi težjih pogojev kmetovanja. Brez tovrstnih ukrepov, bi marsikateri kmet kmetovanje že opustil, njegova zemljišča pa bi se začela zaraščati, kar bi privedlo do izgube biotske pestrosti in habitatov samih – problem zaraščanja travišč (Šumrada in Erjavec, 2020).
4.3 KMETIJSKO OKOLJSKI UKREPI
Za varstvo posameznih habitatnih tipov in ciljnih vrst bodisi na Natura 2000 bodisi na ravni cele države so najbolj specifični kmetijsko-okoljski ukrepi (KOU) oz. v okviru PRP poimenovana kmetijsko-okoljska plačila (KOP). Z njimi si države članice prizadevajo zmanjšati negativne vplive kmetijstva na okolje in naravo ter ohranjati ekosistemske storitve kmetijskih površin.
Prizadevajo si tudi za ohranjanje ostalih pozitivnih družbenih koristi kmetovanja. V obdobju med letoma 2014 in 2020 je Evropska unija za sofinanciranje KOP namenila 26 milijard EUR, kar predstavlja 17 % sredstev v okviru politike razvoja podeželja (Evaluation of Agricultural Policy Reforms in the European Union: The Common Agricultural Policy 2014-20, 2017). Kmetijsko okoljska plačila, kot oblika financiranja kmetijsko okoljske politike s strani EU, poteka od leta 1987 dalje. Z letom 1992 pa je izvajanje KOP postalo obvezno za vse države članice Evropske unije (reforma SKP) (Buller in sod., 2000). Gre za izvajanje nadstandardnih okoljskih praks, na podlagi katerih so kmetje upravičeni do finančnih izplačil, zaradi višjih stroškov oz. nižjih prihodkov, ki so posledica dodatnih stroškov zaradi manj gospodarnega kmetovanja (npr. manj gnojenja, slabša mrva zaradi pozne košnje, omejene melioracije) (Uthes in Matzdorf, 2013).
Kmetje oz. natančneje kmetijska gospodarstva se prostovoljno vključijo v program in sklenejo večletno pogodbo, na podlagi katere za izvajanje omenjenih nadstandardnih dejavnosti prejemajo letna plačila. KOP od leta 2000 dalje upravljajo države članice EU in Evropska komisija. Gre za sedemletni program Razvoja podeželja (Is agri-environment support well designed and managed?, 2011). Kljub velikemu finančnemu vložku, namenjenemu KOP, so raziskave pokazale, da imajo kmetijsko-okoljski ukrepi v EU razmeroma majhne okoljske učinke (Batáry in sod., 2011). Zanimivo je, da kmetijsko-okoljska plačila sicer povečujejo rastlinsko in živalsko pestrosti na lokalni ravni, niso pa bili uspešni pri problemu izginjanja biotske pestrosti v kmetijskih ekosistemih na nivoju Evropske unije. Uspešnost KOP v praksi izražamo oz. jo razumemo kot doseganje zastavljenih ciljev. Ti na ravni EU niso bili doseženi, podobno velja tudi za Slovenijo (Kaligarič in sod., 2019). Neuspešnost okoljsko-kmetijskih plačil je lahko povezana z neustrezno postavljenimi cilji, neustrezno zasnovo samih ukrepov ali z izračunom višine izplačil (Is agri-environment support well designed and managed?, 2011). Konkretnejši razlogi bi lahko bili tudi pomanjkanje znanja in samega zavedanja o problematiki s strani kmetov samih, njihova nepripravljenost za vpis v KOP, ki jim prinese več dodatnega dela – papirologija. Zato je načrtovanje KOP zelo zahteven proces, ki zahteva celosten pristop (Šumrada in Erjavec, 2020).
9
Omogočiti morajo uresničitev različnih ciljev, ki so si včasih nasprotujoči in hkrati ponuditi tudi lokalnim razmeram prilagojene ukrepe. Med kmetijsko-okoljskimi ukrepi so najbolj učinkovite ciljne sheme, katerih cilji so ozko opredeljeni in se zaradi tega izvajajo le na točno določenih območjih. Na drugi strani pa poznamo sheme s splošnim vpisom, katerih cilji so zastavljani bolj široko in navadno dosegajo manjše učinke (Biodiversity on farmland: CAP contribution has not halted the decline. 2020). V Sloveniji kakor tudi v večini Evropskih držav se ukrepe trenutno izvaja v obliki individualnih pogodb s kmeti, ki se odločijo za izvajanje dobrih kmetijskih praks (Agri-environment-climate commitments, 2019).
Poseben mehanizem Programa razvoja podeželja so kmetijsko-okoljska-podnebna plačila (KOPOP). Zanimivo je, da je bila več kot polovica KOPOP podukrepov v obdobju med letoma 2014 in 2020 vezana na ekstenzivne travnike. To so ukrepi: trajno travinje I, trajno travinje II, posebni traviščni habitati, traviščni habitati metuljev, habitati ptic vlažnih ekstenzivnih travnikov, steljniki, ohranjanje habitatov strmih travnikov, grbinasti travniki, planinska paša in visokodebelni travniški sadovnjaki. Travišča imajo znotraj ukrepov KOPOP velik pomen zaradi svoje velike biotske pestrosti in zaradi ogroženosti zaradi človeških vplivov (intenzifikacija, sprememba rabe). Območja Natura 2000 se v Sloveniji upravljajo sektorsko. Kmetijsko-okoljski in kmetijskopodnebni ukrepi (KOPOP) so opredeljeni kot sistemski instrument za doseganje ugodnega stanja vrst in habitatnih tipov v kmetijski kulturni krajini. V Sloveniji se ukrepi KOPOP izvajajo v obliki t. i. upravljavske sheme, kjer je nadzor omejen na spremljanje izvajanja predpisanih zahtev, ne pa na rezultat (učinek) (Žvikart in Debeljak, 2019).
Kot primer podukrepa KOPOP navajam podukrep 214-III/3: Ohranjanje traviščnih habitatov metuljev. Poznamo pa tudi druge podukrepe, ki so tesno povezani z varovanjem traviščih habitatih sistemov. To so npr. ohranjanje habitatov ptic vlažnih ekstenzivnih travnikov na območjih Natura 2000, ohranjanje steljnikov, ohranjanje ekstenzivnega travinja, gorska paša brez pastirja, gorska paša s pastirjem, … Poleg pogojev za posamezen podukrep KOP-a mora upravičenec izpolnjevati tudi naslednje splošne zahteve: posamezne podukrepe KOP-a je potrebno izvajati na isti površini ves čas trajanja, čas košnje je terminsko določen, določena je obtežba površin z živino, izpolnjevati je potrebno pogoje navzkrižne skladnosti, uporaba fitofarmacevtskih sredstev in mineralnih gnojil sta prepovedana oz. omejena, obvezna je udeležba na letnih izobraževanjih in hranjenje vseh dokazil ter računov in še nekatere druge. Kontrolo nad izvajanjem podukrepov KOP-a in spremljanje porabe sredstev izvaja Agencija skladno z Uredbo 1975/2006/ES in Uredbo 796/2004/ES. (Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o plačilih za ukrepe osi 2 iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007–2013 v letih 2007–2013, 2008).
4.4 TRŽNI MEHANIZMI VARSTVA V KMETIJSKI KRAJINI
Poseben tržni mehanizem za varovanje narave, imenovan Pogodbeno varstvo in skrbništvo, ima enake sestavine kakor kmetijsko okoljska podnebna plačila. Pogodba o varstvu je sklenitev pogodbe z lastnikom površin znotraj območij Natura 2000, ki predstavljajo življenjski prostor (habitat) različnim vrstam oz. so površine Natura habitatnih tipov. Skladno z ZON se v pogodbi določa zlasti opustitev ali aktivnost lastnika in višina sredstev namenjena za opustitev ali aktivnost lastnika. S tem želimo doseči varstvo naravnih vrednot (Program upravljanja območij NATURA 2000 (2015–2020), 2015).
10
Naslednji mehanizem je označitev v naravi. Ta ukrep se lahko uporabi, kadar želimo z označitvijo v naravi in posledično preusmeritvijo obiskovalcev doseči ustrezen varstveni cilj.
Učinkovite preusmeritve je moč povečati z ustreznim nadzorom ob uvedbi označbe. V skladu s predpisi je odgovorni nosilec za ukrep označitve ZRSVN, razen na zavarovanem območju, ki ima svojega upravljalca in, kjer je to njegova naloga. V programu upravljanja taki ukrepi sicer niso načrtovani, lahko pa se pokaže kasnejša potreba po njih (Program upravljanja območij NATURA 2000 (2015–2020), 2015).
Omejitev ogledovanja in obiskovanja ter omejitev ravnanj, ki ogrožajo zavarovane živalske vrste, pa je naslednji mehanizem, ki je potreben ob prisotnosti večjega števila ljudi, ki predstavljajo grožnjo za doseganje ugodnega stanja vrst in habitatnih tipov. Alpinizem, pohodništvo, zračni športi in še drugi imajo lahko neugoden vpliv na vrste, ki niso vajene človeške prisotnosti. Na delih območij Nature 2000 se ureditev izvede s sprejetim ustreznim predpisom, na zavarovanih območjih lahko tudi na podlagi akta o zavarovanju. Odgovorni nosilci za pripravo teh aktov so določeni s predpisi o varstvu narave in tukaj niso posebej navedeni (Program upravljanja območij NATURA 2000 (2015–2020), 2015).
Sledi ukrep obnovitve. O izvedbi manjšega ukrepa obnovitve odloči ministrstvo namesto vlade, pri čemer obveznost izvedbe tega ukrepa uredi z izvajalcem javne službe na področju ohranjanja narave v letnem programu dela. Njegov namen je prav tako varovanje narave, njenih habitatnih tipov, rastlinskih in živalskih vrst, prisotnih na določenem območju (Program upravljanja območij NATURA 2000 (2015–2020), 2015).
Ukrep, ki prav tako zmanjšuje pritiske na okolje, je ekološko kmetovanje. V Sloveniji se je ta oblika kmetijstva pričelo hitreje razvijati v zadnjih letih. Ekološko kmetovanje je opredeljeno na podlagi Priporočil za ekološko kmetovanje, ki jih narekuje Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarsko in prehrano. Nekatere skupine kmetov se aktivno povezujejo tudi s tujimi organizacijami in sodelujejo na strokovnih področjih. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je kmetovalcem, ki kmetujejo na ekološki način, v letu 1999 prvič namenila finančno podporo v obliki neposrednih plačil. Prav tako je bil v omenjenem letu vzpostavljen tudi inšpekcijski nadzor, ki je prisoten še danes. S finančno podporo ministrstva ter posameznih društev in združenj ekoloških pridelovalcev, kmetje razvijajo posebne blagovne znamke, ki predstavljajo dodano vrednost. Leta 2001 je bil sprejet Pravilnik o ekološki pridelavi kmetijskih pridelkov oziroma živil, na osnovi katerega morajo kmetovalci, želijo uveljavljati podpore za ekološko kmetovanje, tudi kmetovati (Uredba o Slovenskem kmetijsko okoljskem programu in uvedbi neposrednih plačil za ukrepe v letu 2001 (EKO 2, EKO 3), 2001).
5 POVEZAVA MED STANJEM VRST IN HABITATNIH TIPOV TER KMETIJSKO- OKOLJSKIMI UKREPI V SLOVENIJI
V gospodarsko razvitejših državah v severnem in zahodnem delu Evrope je trenutno prisotnih več kmetijsko-okoljskih ukrepov z zahtevnejšimi zasnovami (Agri-environment-climate commitments, 2019). V tem delu Evrope so varstvo okolja, habitatnih tipov in njenih prebivalcev pomembne družbene teme, zato obstaja tudi politična volja in nenehno prizadevanje za izboljšanje javnih politik na tem področju. Kljub novo zasnovanim kmetijsko-okoljskim plačilom, ki temeljijo na rezultatskem pristopu, skupnem delovanju ali na zahtevnejših sistemih izbora upravičencev, je njihova uspešnost v državah vzhodne in južne Evrope – vključno s Slovenijo, negotova (Herzon in sod., 2018). Za te države so namreč značilne specifične razmere,
11
razgiban relief, majhna, razdrobljena in ostarela kmetijska gospodarstva. Na drugi strani pa pomanjkanje strokovnega kadra in posledično slabše poznavanje okoljskih problematik specifičnega območja (Gorton in sod., 2009). Rezultatsko usmerjeni KOPOP za ohranjanje oziroma izboljšanje suhih travišč so v okviru projekta LIFE TO GRASSLANDS izvajali v zadnjih letih. Kljub kratkemu obdobju izvajanja pa so izkušnje že pokazale nekaj ključnih točk, ki jih velja posebej izpostaviti. Stanje habitatnih tipov so opredelili in spremljamo tudi na podlagi indikatorskih vrst. Ta pristop je v slovenskim prostoru novost, prav tako ni enostaven.
Opredelitev indikatorskih rastlin vsekakor ni lahko, in je specifična glede na obravnavane habitatne tipe, kazalci morajo biti objektivni in kmetu lahki za prepoznavo. Kot kažejo izkušnje, je uvedba rezultatsko usmerjenega KOPOP časovno zamudna in zahteva najmanj leto dni intenzivne priprave pred začetkom izvajanja. Ker so rezultatsko usmerjeni KOPOP pri nas novost, jih kmetje ne poznajo, prav tako izkušnje kažejo, da novostim niti niso naklonjeni.
Projektne izkušnje kažejo tudi, da so za uspešno izvajanje ukrepa v povprečju potrebni štirje obiski ene kmetije. Hkrati moramo upoštevati še potrebo po ekipah različnih strokovnjakov, ki jih v obstoječih kmetijskih in naravovarstvenih javnih službah ni na voljo. Poudariti pa je treba, da je bistvena prednost rezultatsko usmerjenega ukrepa boljše in trajnejše doseganje ciljev ukrepa. V Sloveniji ugodno stanje vrst in habitatnih tipov v kmetijski krajini v veliki meri zagotavljamo na zasebnih zemljiščih. Ukrepi (kakršenkoli pristop že izberemo) morajo torej biti oblikovani ne le strokovno, temveč tudi na način, ki bo zagotavljal, da jih bodo kmetje dejansko izvajali (Žvikart in Debeljak, 2019).
V zadnjih letih so v Sloveniji potekale raziskave učinkovitosti KOU na območju Haloz in Krasa.
Njihovi rezultati so razkrili, da bi kar 78 % anketiranih kmetov raje izbralo rezultatsko ali mešano zasnovo ukrepov za ekstenzivno rabo suhih travišč (Šumrada in sod., 2020). Medtem, ko je obstoječi ukrep, imenovan Posebni traviščni habitati, podprl le vsak sedmi anketiranec. Iz tega lahko sklepamo, da so kmetijska gospodarstva oz. kmetje sami nezadovoljni s trenutnimi ukrepi in si želijo izboljšanja le-teh. Zato bi bilo v prihodnje smiselno v projekte vključevati lokalne organizacije, kot so npr. upravičenci zavarovanih območij, kmetijske svetovalce, zainteresirane kmete, nevladne organizacije in podobno. Prav tako, bi bilo v prihodnjem programskem obdobju pametno uvesti ukrepe, ki bi temeljili na mešani oz. rezultatski zasnovi, saj bi tako naredili korak naprej pri varovanju traviščnih habitatov, njihovih rastlinskih in živalskih vrst (O´Rourke in Finn, 2020).
Naslednji problem, ki so ga izpostavile raziskave, je problem sodelovanja med kmetijskimi gospodarstvi (Erjavec in sod., 2018). Slednji je bil v Sloveniji izpostavljen že večkrat, a je kljub temu slabo raziskan (Slovenc, 2019). Sodelovanje med kmeti bi na določenem območju prineslo bolj koordinirano reševanje ekoloških problemov in razdelitev dela. Zaradi vseh do sedaj omenjenih težav, si je Slovenija v preteklosti že prizadevala, da bi izboljšala nekatere kmetijsko- okoljske ukrepe, predvsem tiste, ki se navezujejo na varovanje ekstenzivnih traviščnih habitatov.
Ravno z njimi imamo v Sloveniji največ težav, kar se kaže tudi v negativnem trendu – so v upadanju. Kljub prizadevanju, ukrepi niso pripomogli k boljši učinkovitosti varovanja narave.
Prostorska razporeditev okoljsko-kmetijskih ukrepov v Sloveniji torej ostaja glavna šibka točka, na kar opozarja tudi analiza Slovenije in ostalih članic EU (Program razvoja podeželja RS za obdobje 2014-2020, 2017). V obdobju med letoma 2014 in 2020 so bile celo pripravljene podrobnejše prostorske podlage, vendar neuspešno (Agri-environment-climate commitments, 2019). Tako lahko povzamemo, da je v Sloveniji še kar nekaj prostora za izboljšanje uspešnosti KOU, saj trenutno precej zaostajamo za severnimi in zahodnimi državami članicami (Kaligarič in sod., 2019). Izrednega pomena so torej spremembe na omenjenem področju, saj se drugače trend
12
zmanjševanja traviščnih habitatov pri nas ne bo ustavil. To bo privedlo do izgube naravnih habitatov in njihovih rastlinskih in živalskih prebivalcev oz. povedano drugače; do splošne genske erozije in rušenja ekosistemov.
Razmere v Sloveniji so bile v obdobju med letoma 2008 in 2018 celo tako slabe, da je Slovenija dobila opomin pred tožbo na Sodišču EU s strani Evropske komisije. Opomin je bil namenjen predvsem kmetijski politiki, ker netrajnostne kmetijske prakse niso bile zadovoljivo odpravljene.
V omenjenem obdobju se je populacija travniških ptic in metulja barjanski okarček (Coenonympha oedippus) na območjih Natura 2000 zmanjšala, prav tako niso izvzeti travniški habitatni tipi. Ocenjujejo, da se je število travniških ptic kmetijske krajine v obdobju 2008–2018 zmanjšalo kar za 40 % (Kmelc in Šumrada, 2018). Kljub temu, da so države članice Evropske unije, obvezane k ohranjanju ugodnega stanja vrst in habitatnih tipov na območju Natura 2000, kmetijska politika premalo upošteva zaveze države, saj se znajde med interesi kmetov in naravovarstvenikov. Društvo DOPPS, slovenski partner organizacije BirdLife International, se je skupaj z nemškim partnerjem zoper stanja v Sloveniji pritožilo že leta 2014. Skupaj so dokazali, da se na območju Ljubljanskega barja, Planinskega polja, Goričkega in Breginjskega Stola obseg ekstenzivnih travnikov in populacij ptic zmanjšuje. Vzroki za to so različni: intenziviranje, preoravanje in opuščanje rabe. Podatki so pokazali, da se je v štirih letih obseg ekstenzivnih travnikov na Ljubljanskem barju zmanjšal za 120 ha, za kar niso v prvi vrsti krivi kmetje, temveč sistem, ki spodbuja kmetijske prakse, ki siromašijo biotsko raznovrstnost. Problem je tudi rangiranje subvencij – kmetje, ki imajo npr. na Ljubljanskem barju njivo, zanjo dobijo 2x večje plačilo na hektar od kmeta, ki ima na omenjenem območju hektarski travnik. Komisija je marca, leta 2018, še pred uradnim postopkom za ugotavljanje kršitev, vložila zahteve za dodatno pojasnitev Slovenije, zaradi neustrezne uporabe nekaterih členov direktive o habitatih in pticah.
Kljub obsežnim odgovorov s strani Slovenije, ti Komisije niso prepričali, zato je začela formalni postopek za ugotavljanje kršitev, ki se lahko konča celo na Evropskem sodišču. Naloga Slovenije oz. kmetijskega ministrstva je pokazati večjo okoljsko ambicioznost za ohranjanje traviščnih habitatov in vrst s tega območja. Opomin je odlična priložnost, ne le za Slovenijo, vendar tudi za ostale države EU, menijo strokovnjaki, saj je opomin prinesel jasno sporočilo oblikovalcem skupne kmetijske politike. V ločeni zadevi je Slovenija prejela tudi obrazloženo mnenje zaradi nepravilnega prenosa in neizpolnjevanja obveznosti iz direktiv o habitatih in pticah. Komisija ji je že oktobra 2017 izdala uradni opomin in kakor je zapisala na svoji spletni strani, so bile nekatere težave odpravljane, druge pa še vedno ostajajo (Prijatelj Videmšek, 2019).
Zanimiva je primerjava zgoraj kvalifikacijskih Natura 2000 traviščnih habitatnih tipov v obdobju 2007-2012 (priloga C) in 2013-2018 (priloga A). Iz obeh prikazov je razvidno, da se stanje habitatnih tipov v zadnjih letih ni izboljšalo. Ta podatek je zaskrbljujoč, saj ga povezujemo z izgubo biotske raznovrstnosti – habitatnih tipov in njihovih prebivalcev. Še več, napoved za prihodnost v obdobju 2013-2018, je slabša kakor je bila v obdobju 2007-2012, kar pomeni, da se je izginjanje habitatnih tipov v zadnjih letih kljub prizadevanjem v obliki finančnih (KOPOP) in drugih mehanizmov še stopnjevalo. Na tem mestu je težko razmejiti, ali večji problem povzročata intenzifikacija ali zaraščanje kmetijskih površin (Habitat …, 2021).
6 DOBRE PRAKSE SOBIVANJA KMETIJSTVA IN NATURE 2000
V nadaljevanju bom predstavila nekaj dobih praks tako iz Slovenije, kakor tudi iz tujine. Gre za povezovanje kmetijstva in naravovarstva, kar pripomore k izboljšanim razmeram na terenu.
Primeri dobre prakse so razdeljeni glede na to, na kateri segment naravovarstva v kmetijstvu so
13
najbolj delovali – bodisi skozi optimizacijo agrotehničnih praks bodisi na ravni organizacije kmetovanja bodisi na administrativni ravni.
6.1 RAVEN AGROTEHNIKE OZ. KMETIJE
V prvem delu so nanizani primeri, ki so posledica pobude posameznika – t.i. raven kmetije. Take pobude so zahtevnejše in posledično redkejše. Odvisne so od zavedanja posameznika in njegove želje po spremembah. Pomembno je, da problematiko izginjanja traviščnih habitatov ohranjamo aktualno in se o njej izobražujemo, saj lahko le na tak način pričakujemo večji odziv med kmetijskimi gospodarstvi.
Zanimiv je primer iz občine Pivka, ki predstavlja osrednji del pojavljanja velikih zveri. Zaradi njih se je živinoreja opuščala, saj so kmetje živeli v strahu, ker je bilo tveganje za napad velikih zveri zelo visoko. Vendar mlada gospodarja iz ene od kmetij v vasi Jurišče nista obupala.
Odločila sta se, da tradicionalne reje drobnice na bosta opustila, temveč se bosta situaciji prilagodila. Drobnico so varovali pastirski psi iz delovne linije pastirskih psov pasme tornjak, ki sta jih pripeljala iz tujine, danes pa sta poznana tudi kot vzreditelja te pasme. Rezultat opisane dobre prakse je ohranjanje živinoreje na tem območju Slovenije in s tem ohranjanje traviščnih habitatov, saj se le-ti ne zaraščajo. S tem se ohranja biotska pestrost in omejuje življenjsko območje velikih zveri (Živim z Naturo 2000, 2021).
Naslednjo bom predstavila dobro prakso, ki temelji na revitalizaciji poprej zaraščenih travniških površin. Revitalizirane površine so tiste površine, ki so bile zaraščene z lesnatimi rastlinami in so bile očiščene. Na te površine so želeli zasejati seneni drobir lokalnega izvora, pri čemer so imeli kar nekaj težav, saj kmetje sena ne shranjujejo več na skednjih ali pa so se preusmerili na siliranje mrve. Potrebovali so ogromno količino setvenega materiala, saj semena niso bila koncentrirana in so imela slabšo kaljivost. Paziti so morali tudi, da travnik, s katerega je bil drobir pridobljen, nima tujerodnih rastlinskih vrst, ki bi lahko izpodrivale avtohtone rastlinske vrste. Ti poskusi so bili prvi primeri praks pri nas, ki se ukvarjajo s ponovno vzpostavitvijo naravovarstveno pomembnih travnikov. Izkušnje so pokazale, da je zasejanje s senenim drobirjem lahko dobra praksa, ob upoštevanju nekaterih dejstev: seme v semenju drobirja ni koncentrirano – potrebne so večje količine, postopek je primeren za manjše površine, kaljivost semena je neznanka – praviloma kali slabše, senenega drobirja je med kmeti malo, … LJUBA in LIFE TO GRASSLANDS pa sta primera dveh projektov, ki sta v praksi tudi zaživela in dosega ponovno vzpostavitev travnikov in s tem ohranjanje traviščnih habitatov (Živim z Naturo 2000, 2021).
6.2 ORGANIZACIJSKA RAVEN
Naslednji nivo temelji na povezovanju ljudi v različne organizacije. Lahko gre za povezovanje kmetov, prebivalcev določenega območja ali za različna sodelovanja med kmeti in naravovarstveniki, znanstveniki in različnimi nevladnimi organizacijami. V primerjavi z nivojem agrotehnike, je organizacijski nivo velikokrat uspešnejši, saj združuje večje število ljudi.
Posledično je potrebnih veliko sestankov in izobraževanj, prav tako dogovarjanj in kompromisov, ki vodijo do doseganja skupnega cilja. Sodelovanje v projektih je prostovoljno, zato je potrebno veliko truda, da deležnike projekti pritegnejo in da v njih sodelujejo.
Naslednja dobra praksa je bila izvedena v Kozjanskem regijskem parku, kjer so si prizadevali za ohranjanje travniških sadovnjakov. Kmetijstvo ima bistveno vlogo pri oblikovanju kulturne
14
krajine in ohranjanju biotske pestrosti. Ta pa je ključni pokazatelj kakovosti življenjskih prostorov zavarovanih območij. Na Kozjanskem se že vrsto let srečujejo z izginjanjem tipične kulturne krajine – travniških sadovnjakov in z njo številnih organizmov, ki jim ta kmetijska struktura predstavlja življenjski prostor. V ta namen so se razvila številna sodelovanja z lastniki sadovnjakov, katere izobražujejo o oskrbi sadnih dreves, rezi dreves in pridelavi sadja.
Vzpostavili so tudi kolekcijski nasad, v katerem ohranjajo avtohtone sorte jabolk in hrušk. Znanih je tudi nekaj projektov, ki so to prakso izvedli na terenu – npr. projekt Od vijeglavke do soka, ki temelji na sodelovanju Slovenije in Hrvaške. Vsi projekti so se izkazali za dobrodošle, saj so pripomogli h ohranjanju oz. povečanju števila travniških sadovnjakov (Živim z Naturo 2000, 2021).
Naj predstavim še kmetijsko prakso, ki temelji na povezovanju kmetov in na souporabi skupne mehanizacije. Slovenski kmetje se praviloma ne povezujejo radi, k temu pa jih usmerja tudi kmetijska politika, katere ukrepi so praviloma individualni. K sodelovanju jih je spodbudil projekt LIFE TO GRASSLANDS, ki se ukvarja z izboljšanjem stanja suhih travišč na območjih Nature 2000 – Haloze, Kum, Gorjanci in Pohorje. Ker so bila vsa projektna območja razmeroma velika, razpoložljivih sredstev pa je bilo malo, so kmetijsko mehanizacijo v brezplačno rabo dobile le skupine kmetov, ki so skupaj upravljale z najmanj 20 ha. Rezultati projekta so pokazali, da so se kmetje razmeroma hitro odzvali in povezali, s tem pa so omogočili dolgoročno upravljanje naravovarstveno pomembnih suhih travišč z bistveno manjšimi stroški in primerno kmetijsko mehanizacijo (Živim z Naturo 2000, 2021).
Sledeči primer dobre prakse, temelji na doseganju varstvenih ciljev s prostovoljnimi delovnimi akcijami. V splošnem varstvene cilje dosegamo na dva načina; preko t.i. sistemskih ukrepov ali preko projektov. S projekti praviloma nadgradimo sistemski ukrepe oz. z njimi poskrbimo, da se izvajajo v širšem obsegu in na lokalnih ravneh. V nekaterih primerih del na terenu ni možno izvajali strojno, saj bi z njimi zmanjšali vrstno pestrost in pestrost samih habitatov. Zato so prostovoljci izrednega pomena, saj lahko nadomestijo pomanjkanje fizične sile, ki je potrebna za določena dela. Tako so se v okviru nekaterih projektov, npr. LJUBA, SUPORT, LIFE TO GRASSLANDS, NATREG, WERMAN izvajali prostovoljne delovne akcije, namenjene ohranjanju narave v kmetijski krajini. V prvih letih so se projektov udeleževali predvsem projektni partnerji, odziv lokalnega prebivalstva pa je bil šibek. Danes so lokalne delovne akcije že poznane, sprejete in dobrodošle (Živim z Naturo 2000, 2021).
Naslednji primer prihaja iz Nemčije, iz hribovitega območja Rhön na meji med deželami Hessen, Turingija in Bavarska. Tam je bilo med letoma 1993 in 2002 na podlagi projekta LIFE-Natura, obnovljenih na stotine ha zapuščenih in zaraščenih travišč. Travišča je ogrožalo opuščanje, saj se je ob razširitvi tržnega kmetovanja, paša velikih čred ovac začela izginjati. Strategija programa LIFE-Natura je bila, da bi kmetom omogočili ponovno uporabo zapuščenih zemljišč. Tako bodo območja Nature 2000 uporabljali v skladu s preteklostjo – tradicionalna raba in ne kot muzejsko pokrajino, s katero upravljajo naravovarstveniki. Sam postopek so začeli z odstranjevanjem grmičevja in nadaljevali s fazo intenzivnega ponavljajočega upravljanja (košnja, paša ovac), s katero so utrdili traviščne združbe zemljišč. Zemljišče se je po treh letih spet lahko vključilo v kmetijsko rabo, vendar le za kosno ali pašno rabo. V projekt LIFE-Natura so bili vključeni tudi lokalni kmetje, ki so poskrbeli za čiščenje območja in za nadaljnje delo. S sodelovanjem so kmetje spoznali naravo in vrednote Natura 2000, plačilo za pogodbeno delo pa je bil zanimiv dodaten prihodek, še posebej, ker so dela pogosto opravljali v mirnih obdobjih, kot je bila zima, kar je posledično povečalo sprejemljivost za ohranitev območij Nature 2000. Kmetje so bili o
15
ideji in načrtu obveščeni na sestankih, na katerih je bila udeležba tako visoka, da so lahko sestavili več delovnih skupin, kot so pričakovali. Izpostavili so tudi problem posestne razdrobljenosti in nizke odkupne cene mesa in mleka, zaradi česar prihaja do trenda opuščanja kmetovanja. Posledično je manj povpraševanja po senu – zaradi česar je košnja gorskih travnikov neprivlačna, kljub temu, da je za takšno košnjo na voljo kmetijsko-okoljska podpora. Leta 2002 se je bavarsko kmetijsko ministrstvo odzvalo na problem posestne razdrobljenosti in kmetom dodelilo nepovratna sredstva, ki jim omogočajo neformalno sezonsko menjavo zemljišč, brez zahtevnih postopkov prodaje ali najema. Odličen primer je bil dosežen na lokaciji „Mittelhut“, kjer so v okviru LIFE-Natura projekta očistili in obnovili površino 140 ha polnaravnega travišča.
Zaradi velikosti območja je bila paša ovac ponovno možna, za kar je skrbelo združenje 5 kmetov.
Ob koncu omenjenega projekta – leta 2002, je 3.000 ovac paslo velike površine polnaravnih habitatov v Rhönu. Tako so projekti poleg zagona kmetijskih programov naredili še en korak naprej, in sicer ta, da je raba zemljišč v skladu s smernicami Nature 2000 privlačna za kmete. To so dosegli z vlaganjem v infrastrukturo (lokalni zakol in predelava, hladilnice, kmetijske trgovine) in omrežja (med kmeti in lokalni mesarji, restavracije, hoteli), prek katerih je mogoče pridelke prodajati po ugodnih cenah neposredno potrošnikom (Farming …, 2021).
Naslednji primer dobre prakse prihaja iz Španije. Španci so si prizadevali za ohranjanje step La Serena, kot posebnih habitatnih in specifičnih vrst ptic, ki jim te predstavljajo življenjsko okolje.
La Serena je pokrajina, ki se nahaja na vzhodu province Badajoz in Extremadura, z glavnim mestom Castuera. Je naravna regja, ki vključuje ravnice in nekaj nizkih območij Sierre Morene.
Stepe predstavljajo tradicionalni način pridelovanja žita in paše ovac. Ogrožata pa jih dva nasprotujoča si procesa – opuščanje in na drugi strani intenzivno kmetovanje. V dveh projektih LIFE-Natura, v katerem so sodelovale tudi nevladne organizacije in naravovarstevni strokovnjaki, so preizkusili različne modele upravljanja kmetijskih površin, da bi našli trajnostne kmetijske sisteme. Njihov cilj je bil, da s pomočjo lokalnih kmetov izboljšajo ohranitveno stanje Natura 2000 habitatov in vrst v stepah La Serena. V prvem projektu, imenovanem SEO, sta bili izbrani dve zemljiški posesti, ki sta z vidika ptic predstavljali visoko-vredno površino. Z lastniki zemljišč so sklenili dogovor, da bodo posestva tekom projekta LIFE upravljana v skladu z ekološkimi smernicami. Podatke s teh dveh pilotnih posesti so primerjali z dvema kontrolnima posestvoma, ki sta ostali pod običajnim, netrajnostnim upravljanjem. Na delu pilotne posesti je potekalo gojenje žit po tradicionalnem načinu z uporabo kolobarja in na drugem delu paša ovac – z manjšo gostoto zasedbe. V skladu s sporazumom so kmetje opravljali svoje delo pod tehničnim nadzorom upravičenca v zameno za nadomestilo za njihov trud. Redno štetje ptic je omogočilo, da so posestva ustrezno primerjali s kontrolnimi mesti glede številčnosti vrst in preferenc za različne habitate. Analiza rezultatov je pokazala, da so posejana žita odlično koristila, na upravljanih posestvih je bilo večje število ptic in tudi gostota vrst se je povečala, plenjenje se je na upravljanih posestvih med izvajanjem projekta znatno zmanjšalo, kar je lahko delno povezano s pokritostjo in višino vegetacije, … Drugi projekt je izvajala regionalna vlada in je bil veliko širši. Zajemal je temeljito analizo gostote živine in nosilnosti na 17 kmetijah in sklenil sporazume s 23 kmetijami o spremembi kmetijskih dejavnosti v korist stepskih ptic. Ti sporazumi so bili vsako leto obnavljani v odvisnosti od prisotnosti ustreznih ptic. Zajemali so odložen datum žetve, zaplate brez žetve, setev stročnic, začasen odvzem pašnikov iz uporabe in podobno. Oba projekta LIFE sta pripomogla k spodbujanju trajnostnih praks v okrožju. Izvedeni ukrepi so sprožili razpravo in velika pričakovanja med kmeti; imeli so spodbudni učinek. Kmetje, ki prvotno niso bili vključeni v projekte, so se jim kasneje prostovoljno pridružili, še posebej so jih k odločitvi prepričali spodbudni rezultati projektov. Prav tako so izrazili željo nadaljevati z dobrimi praksami, celo po končanem projektu LIFE. Kmetijski sektor je pokazal pripravljenost za
