ODNOS VZGOJITELJIC DO PREHRANSKE OSKRBE OTROK V VRTCU

(1)

PEDAGOŠKA FAKULTETA

DIPLOMSKA NALOGA

BISERKA MARJETKA ADAMLJE

(2)

PEDAGOŠKA FAKULTETA Študijski program: Predšolska vzgoja

ODNOS VZGOJITELJIC DO PREHRANSKE OSKRBE OTROK V VRTCU

DIPLOMSKA NALOGA

Mentor: Kandidatka:

doc. dr. Stojan Kostanjevec Biserka Marjetka Adamlje

Ljubljana, september 2016

(3)

Zahvaljujem se vsem, ki so verjeli vame in me podpirali. Še posebej se zahvaljujem vodstvu Vrtca Jarše ter vzgojiteljicam, ki sem jih lahko opazovala med delom.

Največja zahvala gre moji družini, ki mi je bila veliko oporo in pomoč.

(4)

Vrtec predstavlja pomembno vzgojno ustanovo, ki vpliva na oblikovanje prehranjevalnih navad otrok. Vloga vzgojitelja je pomembna, saj zagotovi otrokom primerno pripravo, postrežbo in uživanje hrane.

Namen raziskave je bil ugotoviti, na kakšen način so vzgojiteljice vključene v prehransko oskrbo otrok in ali so razlike v prehranski oskrbi med I. starostnim in II. starostnim obdobjem. Raziskovala sem, s kakšnimi načini vzgojiteljice zagotavljajo spodbudno okolje za uživanje hrane v vrtcu in na kakšne načine spodbujajo otroke k uživanju hrane.

Kvalitativna raziskava je temeljila na opazovanju šestih vzgojiteljic. Opazovanje je ena izmed bolj objektivnih metod raziskovanja. Zaradi objektivnosti in poglobljenosti sem izvedla še intervju z vzgojiteljicami, ki sem jih opazovala.

Rezultati raziskave so pokazali, da vzgojiteljice v času obrokov aktivno sodelujejo pri prevzemu in razdeljevanju hrane ter pomagajo otrokom pri uživanju hrane. Ugotovila sem, da obstajajo razlike med prehransko oskrbo otrok v I. starostnem in II. starostnem obdobju.

Večina vzgojiteljic uporablja različne spodbude k uživanju hrane.

Vloga vzgojiteljic je pri prehranski oskrbi otrok zelo pomembna, saj vzgojiteljica lahko razvija otrokove veščine za zdravo prehranjevanje, ga spodbuja in mu pomaga pri odločanju, ga navaja na samostojnost pri izbiranju, zmanjšuje pozornost na nagrajevanje/marketing in tako povečuje otrokovo motivacijo za zdravo prehranjevanje. Pomembno je, da so vzgojiteljice ustrezno usposobljene za prehransko oskrbo otrok, hkrati pa znajo organizirati hranjenje v vrtcu in na ustrezen način spodbujati otroke pri hranjenju.

Ključne besede: predšolski otrok, vzgojitelj, zdrava prehrana, prehranske navade, subjektivne teorije vzgojiteljic, prikriti kurikulum.

(5)

Kindergarten represents an important educational institution, which influences the formation of children’s eating habits. The role of kindergarten teachers is important because they provide children with appropriate preparation, service and eating.

The purpose of the research was to find out in what way the kindergarten teachers are included in food supply for children and if there are any differences in it between the 1^stand 2^ndage group. I was researching the ways that are used by kindergarten teachers to provide encouraging environment for eating in the kindergarten and how kindergarten teachers encourage children to eat.

Qualitative research was based on observation of six kindergarten teachers. In my opinion observing is one of the most objective methods of researching. I also did an interview with observed kindergarten teachers because of the objectivity and the depth of the research.

The results of the research showed that kindergarten teachers actively cooperate in taking over and splitting up the food and have influence on children’s eating in the kindergarten. I found out that there are differences in food supply between the 1st and the 2nd age group.

Most of the kindergarten teachers use various ways that encourage children to eat.

The role of kindergarten teachers in food supply of children is very important because they develop children’s skills for healthy eating, they encourage children and help them to make decisions and to become independent in choosing, they reduces attention for rewarding/marketing and increases child's motivation for healthy eating.

Key words: preschool child, kindergarten teacher, healthy food, eating habits, kindergarten teachers’ subjective theories, hidden curriculum.

(6)

1 UVOD ... 1

2 PREHRANA OTROK V PREDŠOLSKEM OBDOBJU... 3

2.1 DEJAVNIKI ZDRAVEGA NAČINA ŽIVLJENJA... 3

2.2. OBLIKOVANJE PREHRANSKIH NAVAD ... 4

2.2.1 Vpliv staršev oz. skrbnikov na prehransko vedenje... 6

2.2.2 Vpliv kulturnih, psiholoških in socialnih dejavnikov na prehransko vedenje.. 8

2.2.3 Vpliv bioloških dejavnikov na prehransko vedenje... 9

2.2.4 Vpliv medijev na prehransko vedenje otrok... 10

2.2.5 Prehranske izbire in s hrano povezane zaznave otrok v predšolskem obdobju ... 11

2.3 PRIPOROČLJIVA PREHRANA ... 12

2.3.1 KULTURA PREHRANJEVANJA ... 15

2.3.2 Prehranska piramida... 16

2.4 PREHRANA V VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNIH ZAVODIH ... 18

2.5 PREHRANA OTROK V VRTCU... 21

2.5.1 Posebnosti pri prehrani... 23

2.6 PREHRANJEVANJE VZGOJITELJIC V VRTCU ... 26

2.7 VLOGA VZGOJITELJIC PRI OBLIKOVANJU PREHRANSKIH NAVAD OTROKA ... 27

2.7.1 Hranjenje pod prisilo... 28

2.7.2 Nagrajevanje in kaznovanje pri hranjenju... 29

2.7.3 Spodbude pri hranjenju otrok... 29

2.8 ZAVRŽENA HRANA ... 30

(7)

2.9.1 Praznovanje rojstnih dni v vrtcu... 32

2.9.2 Raziskave s področja prehranjevanja v vrtcu... 32

2.10 DNEVNA RUTINA V VRTCU ... 35

2.10.1 Dnevna rutina kot del prikritega kurikula... 35

2.11 SUBJEKTIVNE TEORIJE VZGOJITELJIC... 36

3. RAZISKOVALNI DEL... 39

3. 1 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA IN RAZISKOVALNI CILJI ... 39

3. 2 HIPOTEZE ... 39

3. 3 RAZISKOVALNA METODOLOGIJA... 40

3.4 VZOREC ... 40

3. 5 METODE DELA IN POSTOPKI ZBIRANJA PODATKOV... 40

3. 6 OBDELAVA IN INTERPRETACIJA PODATKOV ... 42

4. REZULTATI Z RAZPRAVO ... 43

4.1 REZULTATI OPAZOVANJ HRANJENJA OTROK... 43

4.1.1 Opazovanja vzgojiteljice 1... 43

4. 1.7 Oblike spodbujanja otrok k hranjenju glede na starostno skupino otrok... 78

4.1.7.1 Spodbujanje otrok pri hranjenju v prvem starostnem obdobju... 78

4.1.7.2 Spodbujanje otrok pri hranjenju v drugem starostnem obdobju... 79

(8)

4.1.7.5 Skupne značilnosti opazovanih vzgojiteljic ... 83

4.1.7.6 Razlike v prehranski oskrbi otrok glede na opazovane vzgojiteljice ... 85

4. 2 INTERVJU Z VZGOJITELJICAMI... 86

4.2.1 Skupne ugotovitve opravljenih intervjujev... 88

5 ZAKLJUČEK ... 91

6 LITERATURA ... 96

(9)

Preglednica 1: Izvedba opazovanja vzgojiteljev pri prehranski oskrbi otrok... 41

Preglednica 2: Opazovane aktivnosti vzgojiteljic ob hranjenju otrok ... 42

Preglednica 3: Zapisi opazovanj vzgojiteljice 1 (1. dan)... 43

(10)

HACCP Hazarad analysis critical control point, analiza tveganja in ugotavljanja kritičnih kontrolnih točk

KNB Kronična nenalezljiva bolezen NIJZ Nacionalni inštitut za javno zdravje OZN Organizacija združenih narodov RS Republika Slovenija

SZO Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) Ur. l. Uradni list

V1 vzgojiteljica 1 V2 vzgojiteljica 2 V3 vzgojiteljica 3 V4 vzgojiteljica 4 V5 vzgojiteljica 5 V6 vzgojiteljica 6

(11)

1 UVOD

Sodobni razviti svet se sooča s pojavom pretirane debelosti, prehranjevalnimi motnjami, anoreksijo, bulimijo … Vzroke številni strokovnjaki iščejo na različnih področjih, tako fizičnih kot psihičnih. Vsaka družba si želi zdravih in sposobnih članov, to pa je možno, če že v zgodnjem otroštvu privzgojimo otrokom zdrave prehranjevalne navade. Tak posameznik je potem sposoben dobro delati, saj se ne ukvarja večino časa s prehrano oziroma hujšanjem. V Sloveniji so na tem področju že postavljeni pravi temelji, saj je pred nekaj leti Ministrstvo za zdravje sprejelo smernice zdravega prehranjevanja (Gabrijelčič Blenkuš, Pograjc, Gregorič in Adamič, 2005) v vzgojno-izobraževalnih ustanovah, v letu 2010 pa so bile skladno z Zakonom o šolski prehrani tudi uzakonjene.

Leta 2009 je bila v Sloveniji uvedena Shema šolskega sadja in zelenjave. Njen namen je bil povečati porabo sadja in zelenjave pri otrocih in mladostnikih, zmanjšati število otrok s prekomerno težo, popraviti prehranske navade otrok ... Od leta 2011 poteka vseslovenski projekt Tradicionalni slovenski zajtrk, ki spodbuja uživanje lokalno pridelane hrane (Podlesek, Urbančič, Zidar, Polič in Svetina, 2015). Leta 2013 je bil posodobljen tudi Zakon o šolski prehrani. (Zakon o šolski prehrani, 2013)

Najnovejša pa je Resolucija o nacionalnem programu o prehrani in telesni dejavnosti za zdravje 2015–2025. S tem želi država izboljšati prehranske navade (povečati uživanje sadja in zelenjave, rib, polnozrnatih žitnih izdelkov in zmanjšati vnos transmaščob, nasičenih maščob, sladkorja in soli) in gibalne navade prebivalcev od najzgodnejšega obdobja življenja do pozne starosti. (Ministrstvo za zdravje, 2015)

V državi je bilo sprejetih veliko ukrepov, katerih cilj je promocija zdrave prehrane in usmerjanje prehrambnih navad otrok in mladostnikov k zdravemu prehranjevanju in uživanju tradicionalnih jedi (Podlesek idr., 2015). Torej je prehrana v vzgojno- izobraževalnih institucijah kvalitetna in zagotavlja optimalno prehransko vrednost za otroke.

Vprašanje je, kakšno količino te prehrane posamezni otrok zaužije.

Zdrave prehranjevalne navade otrok in mladostnikov so pomembne, saj prav zdravi vzorci prehranjevanja v otroštvu in adolescenci omogočajo optimalno zdravje, rast in intelektualni razvoj otrok. Prehranjevalne navade, pridobljene v otroštvu, se prenašajo tudi na kasnejše življenje. (Bitenc Oblak, 2012)

(12)

Otroci so v obdobju zgodnjega otroštva izpostavljeni različnim vrednotam, zato svoj vrednostni sistem oblikujejo podobno tistemu, kot ga ima okolica (družina, vrtec, mediji) (Assael, 2004). Vloga staršev ter vzgojno-izobraževalnih institucij je, da otroci in mladina v svoj sistem vrednot vključijo tiste elemente, ki zagotavljajo čim manj odklonov od zdravega načina življenja, kar v največji meri pripomore k pravilnemu razvoju mladega človeka (Šimunič, Volmut in Pišot, 2010).

Mediji, vrstniške skupine in dostopnost do proste izbire hrane lahko vplivajo na razvoj nezdravih prehranskih navad pri otrocih in mladostnikih (Gabrijelčič Blenkuš in Šinkovec, 2010).

Prehranske navade se pri človeku oblikujejo že v zgodnjem otroštvu. Nanje vplivajo prehranske navade v družini (izbira živil, število obrokov …), vendar sodobni trendi življenja staršem pogosto onemogočajo skrb za vzgojo otrok (Videmšek, 2007). Pomembno vlogo pri tem lahko prevzamejo vzgojitelji. Otroka vidijo v različnih situacijah in tako spoznajo njegove močne in šibke lastnosti. S spodbujanjem njegovih dobrih lastnosti mu omogočajo lažje vključevanje v samostojno življenje, v katerem hrana ne bo uteha, tolažba ali pogojevanje za dosego ciljev.

Starši ter vzgojitelji v predšolskem obdobju z zgledom pomembno vplivajo na razvoj vseh pomembnih aspektov otrokovega razvoja. Tako lahko vplivajo tudi na življenjski slog posameznika, saj se ta oblikuje že v otroštvu. (Zajec, 2009)

Če želimo oblikovati zdrave prehranske navade, je pomembno otrokovo neposredno okolje v času prehranjevanja. Naučiti ga je treba ustreznega vedenja pri mizi, uporabe pribora, poleg tega poskrbeti za sproščeno vzdušje pri mizi. (Wardlaw, Hampi in Disilvestro, 2004).

M. Kukovec (2013) v svojem diplomskem delu ugotavlja, da ima družina, katere otrok več ur biva v vrtcu, manj možnosti, da vpliva na razvoj njegovih prehranskih navad. Predšolski otrok ima v vrtcu povprečno štiri obroke, zato imajo vzgojiteljice pomembno vlogo pri sooblikovanju njegovih zdravih vzorcev. Koliko hrane v vrtcu posamezni otrok zaužije, je odvisno od znanja in motiviranosti vzgojiteljic.

Namen mojega diplomskega dela je preučiti odnos vzgojiteljev do prehranjevanja otrok v vrtcu.

(13)

2 PREHRANA OTROK V PREDŠOLSKEM OBDOBJU

2.1 DEJAVNIKI ZDRAVEGA NAČINA ŽIVLJENJA

Na posameznikov življenjski slog ter njegov način prehranjevanja vplivajo tudi socialno- ekonomski in kulturni dejavniki (Toš in Malnar, 2002).

Včasih so imeli socialno šibkejši prebivalci slabše prehranjevalne navade – socialno in ekonomsko šibkost je bilo mogoče povezovati z nedohranjenostjo (premajhen vnos hrane, pomanjkanje beljakovin in vitaminov). Danes pa so v razvitem svetu prehranjevalne navade povezane predvsem s prekomerno telesno težo (poudarek na neustrezni sestavi hrane in ne na njeni količini)(Gabrijelčič Blenkuš, Gregorič, Tivadar in Koch, 2009).

Otrok pridobiva zdrave navade od zgodnjega otroštva. Okolica mora otroku zagotoviti ustrezne možnosti za zdravo in stimulativno preživljanje prostega časa (igrišča, športni objekti, organizirane športne aktivnosti). (Hardman in Stensel, 2003) Če otroka navadimo, da ves svoj čas preživlja aktivno in načrtno, potem tudi način prehranjevanja ne predstavlja obremenitve, saj se prehranjuje zato, da živi, in ne živi zato, da se prehranjuje.

Ustrezne prehranske in športne navade, ki jih odrasli privzgojijo otrokom, postanejo način življenja. Na oblikovanje navad pomembno vpliva okolje, v prvi vrsti zgled vseh, ki prihajajo v stik z otrokom (vzgojitelji, učitelji, sovrstniki), močno vplivajo tudi oglaševanje in informacije o modnih trendih, ki se pojavljajo v medijih. Ustrezne prehranske in športne navade ter zdrav način življenja pa je mnogo lažje opustiti kot preiti iz slabih navad na dobre.

(Zajec, 2009)

Predebeli otroci so družbeno stigmatizirani, poleg tega pa je veliko možnosti, da bodo imeli povečano telesno težo vse življenje. To prinaša resne zdravstvene težave, predvsem pa povečano tveganje za kronične bolezni srca in ožilja. Število otrok s povečano telesno težo se povečuje, razlogov za to pa je veliko. Verjetnost za debelost pri otroku je mnogo večja, če sta oba starša predebela. Otroci jedo hrano, ki jim je všeč po okusu, to pa so predvsem enostavni sladkorji in maščobe. Na zmanjšanje debelosti lahko vplivamo tako, da vnesemo v otrokovo prehrano veliko sestavljenih ogljikovih hidratov, vključno s sadjem in zelenjavo.

(Birch in Fisher, 1998)

(14)

Neustrezno prehransko vedenje v mladosti povzroča številne zdravstvene zaplete v odrasli dobi. Pojav bolezni srca in ožilja ter sladkorne bolezni je pri skupinah odraslih, ki so imeli razvito debelost že v otroštvu, značilno pogostejši kot v skupini odraslih, ki v mladosti niso bili debeli. (Dietz, 1998, v Kostanjevec, 2013)

Otroci, ki redno uživajo nepredelana žita za zajtrk, imajo manj težav s povečano telesno težo (Hoyland, Dye in Lawton, 2009).

Debelost otrok se redko pojavlja v državah v razvoju, saj se tam prehranjujejo s sestavljenimi ogljikovimi hidrati, ki so bogati s prehransko vlaknino. Predstavljajo dolgotrajnejši vir energije, se počasneje presnavljajo in povzročijo daljši občutek sitosti. Nižjo energijsko gostoto obrokov dosežemo z zmanjšanjem vsebnosti maščob in enostavnih sladkorjev v jedeh in napitkih. Zato je pomembno, da v prehrani otrok povečamo količino zaužitega sadja in zelenjave. (Lešnjak, 2014)

2.2. OBLIKOVANJE PREHRANSKIH NAVAD

Na otrokove prehranske navade vplivajo tako genetski dejavniki kot okolje. Genetski dejavniki lahko vplivajo na otrokov vnos hranil in tudi na porabo energije. Starši imajo največji vpliv pri oblikovanju obeh dejavnikov. Ker na podedovane genetske lastnosti nimamo vpliva, se je dobro osredotočiti na okolje, v katerem otroka vzgajamo, in na ustrezen zgled. (Birch in Fisher, 1998)

Navedeno se ujema z raziskavo na Danskem, kjer so znanstveniki raziskovali posvojene otroke. Ugotovili so, da se teža otrok razhaja s težo posvojiteljev, ujema pa se s težo bioloških staršev. To so potrdili pri raziskavi ločeno odraščajočih dvojčkov, kljub različnim življenjskim pogojem sta dvojčka težo pridobivala zelo podobno. (Kast-Zahn in Morgenroth, 2012)

»Zdrava in uravnotežena prehrana otrok in mladostnikov je eden glavnih varovalnih dejavnikov zdravja, saj v fazi rasti in razvoja energetska in hranilna vrednost živil nista samo energija za vsakodnevno delo, ampak tudi nujno potrebna energija in gradivo za rast in razvoj telesa ter psihosocialni razvoj« (Pokorn, 1998, cit. po Gabrijelčič Blenkuš, Gregorčič in Fajdiga Turk, 2007).

(15)

Pokorn (2003) pravi, da je treba v prehrano otrok vključiti zmerno količino mleka in mlečnih izdelkov, mesa in mesnih izdelkov, rib, jajc, priporočene vrednosti sadja in zelenjave, ogljikohidratna živila (kruh, žita, kaše, riž), predvsem kakovostne maščobe, pazljivi moramo biti, da je nizek vnos energijsko bogatih in hranilno osiromašenih živil, kot so živila z višjim deležem slabih maščob in sladkorja.

Starši se morajo zavedati, da v procesu prehranske vzgoje pomembno vplivajo na prehrano otroka v kasnejših življenjskih obdobjih. Zavedati se morajo pomena prehranjevanja na zdravje. V prvih letih življenja otrok težko odloča o prehrani, ki koristi njegovemu zdravju, saj sta v tem obdobju pomembna zlasti okus in privlačen videz hrane, zato je pomembno, kakšno hrano mu starši ponudijo. (Biesalski in Grimm, 2005)

Vzpostavljanje zdravih prehranskih navad v zgodnjem otroštvu predstavlja pomemben dejavnik za kratkoročno zdravje. Privzgojeni prehranski vzorci pa so ključni pri oblikovanju navad v odraslem obdobju, kar velikokrat vpliva na dolgoročno zdravje posameznika.

(Lanigan, Turnbull in Singhal, 2007)

Prehranske navade ljudi se v mesecih in letih po rojstvu močno spremenijo. Spreminja se izbor živil, ki jih posameznik užije, in dnevni ritem prehranjevanja, ki ga zaznamuje število obrokov hrane. To opazimo že pri novorojenčku, ki se mu z intenzivno rastjo in razvojem spreminja način prehranjevanja. Pri šestih mesecih starosti postopno začne uživati živila, ki kasneje prevladujejo v njegovi prehrani. V nekaj letih otrok preide v ritem prehranjevanja, ki običajno vključuje le še tri glavne obroke dnevno. Prehranjevalne navade in vedenje, povezano s prehranjevanjem, postane vse bolj zaznamovano z osnovnimi kulturnimi značilnostmi prehranjevanja ljudi v okolju, v katerem otrok živi (Birch, Fisher in Grimm- Thomas, 1999).

Na prehransko vedenje in prehranske navade posameznika vplivajo fiziološki procesi in nefiziološki dejavniki. Fiziološki procesi v telesu nadzirajo zaznavanje lakote in sitosti in s tem vplivajo na vrsto in količino hrane, zaužite pri posameznem obroku, torej dnevno količino zaužite hrane. Nefiziološki dejavniki, kot so čustva, socialni dejavniki, dnevni ritem, razpoložljivost, dostopnost (in številni drugi), pomembno vplivajo na vrsto in količino zaužite hrane. (Schwartz idr., 2000; Colić Barić, 2002, v Kostanjevec, 2013)

(16)

2.2.1 Vpliv staršev oz. skrbnikov na prehransko vedenje

Starši (skrbniki) imajo izredno pomembno vlogo pri oblikovanju otrokovih prehranskih navad in preferenc. Starši otroku predstavljajo vir prvega stika s hrano in izkušenj, povezanih z njo (Puhl in Schwartz, 2003).

Starševstvo po definiciji vključuje nego in hranjenje otroka. Otroci dobijo svoje prve izkušnje z okusi hrane že v maternici, ko spoznavajo različne okuse preko prehrane nosečnice. Kasneje hrano okušajo skozi materino mleko. Te zgodnje izkušnje omogočajo prehod prehrane otroka z materinega mleka na sprejemanje prehrane odraslih. (Savage, Ortel Fisher in Birch, 2007)

Za dojenčke in manjše otroke, ki niso sposobni samostojnega hranjenja, predstavlja hranjenje pomemben socialni stik z osebo, ki hrani otroka. Zgodnje hranjenje otroka je zaznamovano s procesom, v katerem oseba, ki hrani otroka, močno vpliva na otrokovo hranjenje. Starši so tisti, ki imajo nadzor nad količino in kvaliteto zaužite hrane. Otroka lahko spodbujajo k uživanju določenih živil ali mu živila prepovedo (Birch idr., 1999).

Med kulturami obstajajo velike razlike glede uporabe posameznih živil pri prehranjevanju, poleg tega pa so tudi razlike v prehranskih navadah staršev, ki so predvsem posledica kulturnih razlik. Navedeno vpliva na dejavnost hranjenja. Vplivajo pa tudi individualne značilnosti otroka, starost, teža, spol ter prehransko vedenje. (Savage idr., 2007)

Starši naj bi poznali osnovne skupine hrane in količino dnevnih obrokov, saj bo otrok le tako dobil uravnoteženo prehrano. Količina obroka je odvisna od starosti in dejavnosti posameznika. Mlajši in manj dejaven otrok bo pojedel manjši obrok. Zajtrk je prvi in hkrati najpomembnejši obrok dneva, ki ga potrebuje za uspešno premagovanje vsakdanjih obremenitev. Poudariti je treba, da ga ni mogoče nadomestiti z dobro malico ali kosilom.

(Mindell, 2000)

V prvih petih letih življenja so otroci izpostavljeni oblikam posrednega in neposrednega prehranskega izobraževanja. Starši otokom nudijo informacije o prehrani in načinu prehranjevanja. Te vključujejo podatke o izvoru živila, o posledicah uživanja živila na organizem kot tudi o označevanju živil kot »dobrih« in »slabih«. Starši otrokom predstavijo sprejemljive postopke priprave hrane in tudi možne kombinacije uživanja posameznih živil, ki sestavljajo posamezen obrok. (Birch idr., 1999)

(17)

Kostanjevec (2013) prehranjevanju pripisuje več kot le funkcijo oblikovanja okusa in fiziološko funkcijo. Prehranjevanje je v veliki meri socializacijski proces. Med procesom hranjenja se med otrokom in starši krepi emocionalna vez. Otroci se s starši družijo, starši jih učijo pravil hranjenja in sporočilne vrednosti hrane, prenašajo emocionalna sporočila, ki jih neka hrana v določeni kulturi ali socialnem okolju nosi.

Ko starši za nagrajevanje uporabijo sladko hrano ali pijačo, na otroke vplivajo preko emocij.

Otrokovo dovzetnost za sladko (Birch idr., 1999) starši uporabljajo z namenom vplivanja na otrokovo vedenje. To sredstvo nagrajevanja oz. kaznovanja uporabijo, ker je ta oblika učinkovita in prinese takojšen odziv.

Puhl in Schwartz (2003) navajata, da starši s prehranjevalni vplivi postavljajo pogoje in pravila, ki spodbujajo vnos hrane. Starši imajo s tem pomembno vlogo pri razvoju otrokovih prehranskih navad in preferenc. Vzgoja otroka s pomočjo hrane podaja napačno sporočilo glede vloge hrane v življenju posameznika.

Druga oblika prehranjevalnega vpliva staršev je omejevanje uživanja določene hrane, kar pa pogosto pri otroku ne doseže želenega učinka, saj se je posluži, ko ni pod nadzorom staršev. Navadno do teh odzivnih odklonov prihaja v družbi vrstnikov in izven domačega okolja, spodbuja pa jih predvsem radovednost. (Puhl in Schwartz, 2003)

Starši pri otroku uporabljajo hrano za tolažbo, izkazovanje naklonjenosti, učenja simbolnih pomenov hrane (darovanje najljubše hrane, ob uspehu, porazu, rojstnem dnevu). Starši so odgovorni za otrokov prehranski vzorec in odnos do hrane v kasnejši odrasli dobi. Hrana, ki je imela emocionalno vrednost, v odrasli dobi postane hrana tolažbe, ugodja. Posameznik oblikuje spomin na hrano, ki ga pozitivno asociira na neka čustva, ki jih je imel v otroštvu ob zaužitju hrane. (Puhl in Schwartz, 2003)

Obstajajo razlike med prehranjevanjem otrok visoko izobraženih in manj izobraženih staršev. Bolj izobraženi starši se bolj zavedajo zdrave prehrane. Opazili so tudi, da otroci staršev, zlasti z nižjimi dohodki, zaužijejo manj sadja in zelenjave, kot je priporočeno.

(Patrick in Nicklas, 2005)

Starši lahko na otrokove prehranske navade vplivajo na petih področjih: razpoložljivosti in dostopnosti živil, načrtovanja obrokov, postavljanja prehranskega vzora, socializacije v času

(18)

prehranjevanja in s prehranjevanjem povezane vzgoje. Ključna faktorja pri oblikovanju zdravih prehranskih navad sta torej zgodnje otroštvo in socialno okolje otroka. (Neelon in Briley, 2011)

Težko se je otresti že ukoreninjene navade, še posebej prehranjevalne. Otroka je treba že od zgodnjih let navajati na zdravo prehrano, s tem mu damo dobro popotnico za življenje.

Zdrava prehrana ne zajema le uživanja ustrezne količine raznovrstnih živil, ampak vključuje tudi pravila lepega vedenja in navad. (Bricelj, 2004)

2.2.2 Vpliv kulturnih, psiholoških in socialnih dejavnikov na prehransko vedenje Vlogo pri izbiri živil imajo kulturni, socialni in psihološki dejavniki, ki se pogosto odločilno oblikujejo v primarni družini (Toš in Malnar, 2002).

Prehransko vedenje otrok je zaznamovano s kulturnimi vplivi, ki se odražajo v načinu priprave hrane, določeno pa je tudi z asociativnim pogojevanjem in socialnim procesom učenja (Birch idr., 1999).

Kultura prehranjevanja je povezana s prepričanji, vrednotami, socialno-demografskimi značilnostmi. Nanaša se na socialno osnovane vrednote, nagnjenja, odnose, okuse, različne lokalne kuhinje in prakse, ki se odražajo skozi hrano (Lang in Heasman, 2004).

Prehrana ima pomemben vpliv na razvoj kognitivnih funkcij, ki so med drugim povezane z razvojem možganov, s spominom, sposobnostjo učenja, z učenjem jezika in s sposobnostjo izvajanja različnih delovnih nalog. Širše gledano ima prehrana še psihološki in socialni pomen, saj se njeni vplivi kažejo tudi preko razpoloženja, osebnega zadovoljstva, samopodobe, motivacije in telesnega počutja. (Kobal Grum in Seničar, 2012)

Prehranjevalna kultura je na eni strani socialni povezovalni element druženja in vzdrževanja stikov, po drugi strani pa priložnost za razlikovanje, saj ljudem omogoča izraženje identitete in tudi razredne pripadnosti. (Gabrijelčič Blenkuš idr., 2009)

Na prehransko izbiro vplivata individualna in strukturna raven. Osebni prehranski izbor je posledica posameznikovih kompleksnih odločitev, ki vključujejo njegovo psihološko stanje, željo po določeni hrani, znanje o prehrani, mnenje o prehrani, mnenje o zdravem prehranjevanju in odnos do njega, psihološke dejavnike in drugo. Strukturni vplivi pa so

(19)

skupek prepletajočih se dejavnikov, na katere vplivajo medosebni odnosi (v družini, med prijatelji), fizično okolje (dostopnost, ekonomsko okolje, v katerem je hrana tržni proizvod), socialni status, socialno okolje, kulturno okolje ter politika posamezne države, ki pomembno vpliva na oblikovanje ugodnih pogojev za promocijo priporočenih prehranjevalnih navad.

(Toš in Malnar, 2002)

Dovjak (2013) navaja raziskave, v katerih je bilo vključeno kar 1700 otrok iz osmih evropskih držav, starih med šest in devet let. S pomočjo senzoričnih testov so ugotavljali, kako se otroci odzovejo na različne okuse (mastno, sladko, slano). Rezultati so pokazali, da kar 70 % otrok iz Nemčije rado poseže po piškotih z dodano maščobo, medtem ko se manj kot polovica otrok s Cipra razveseli take sladice. Otroci iz Nemčije pa raje posežejo po jabolčnem soku brez dodanega sladkorja in arom, medtem ko slednjega radi pijejo otroci iz Švedske, Italije in Madžarske. Na izoblikovanje okusa torej vplivajo tudi kulturni dejavniki.

Okolje lahko otroka spodbuja ali pa zavira pri zdravem načinu prehranjevanja in oblikovanju prehranjevalnih navad ali razvad (Kostanjevec, 2004).

2.2.3 Vpliv bioloških dejavnikov na prehransko vedenje

Hrana ima poleg bioloških pomenov tudi take, ki presegajo vsakdanje potrebe, saj se potrebe po hrani vedno zadovoljuje v kulturi. Kultura selektivno določa, kaj je užitno in sprejemljivo za prehranjevanje, pri čemer lahko opušča potencialno hranljiva in varna živila ter v prehrano vključuje za zdravje neugodna živila. (Beardworth in Keil, 1997, v Gabrijelčič Blenkuš idr., 2009)

Pri prehranjevanju imajo določeno vlogo tudi demografske značilnosti. Že v mladostništvu se pojavijo razlike med spoloma. Razlike so opazne v slogu prehranjevanja, ki nakazuje, da so se ženske v procesu socializacije naučile jesti na bolj ženstven način. Izvedene raziskave so pokazale tudi, da ženske v povezavi s hrano doživljajo več konfliktov, kar je pomembno povezano z idealom vitkosti, ki vpliva na prehranjevalne navade že v mladosti. (Kobal Grum in Seničar, 2012)

(20)

2.2.4 Vpliv medijev na prehransko vedenje otrok

Ule (2004) izpostavlja neposredni in posredni vpliv medijev na bralca, poslušalca, gledalca.

Pri tem gre za dvostopenjski vpliv medijev na občinstvo, saj mediji neposredno vplivajo na sprejemnika sporočila, čemur sledi še posreden vpliv medijev, ko prejemnik sporočila razpravlja o temah, ki jih sugerirajo mediji, ter na način, kot jih prodajajo in sugerirajo mediji.

Nezdrave prehranske navade pri otrocih in mladostnikih se razvijejo pod vplivom različnih dejavnikov, kot so pritiski trženja prehranske industrije, medijev, vrstniške skupine, neurejeno prehranjevanje, pogojevano s spremembami v družinskem življenju, preobremenjenost in pomanjkanje časa zaradi šolskih in drugih obveznosti. (Bajt, Gabrijelčič Blenkuš, Drev, Gregorič, Jeriček Klanšček, Koprivnikar, Pucelj, Roškar, Scagnetti, Fajdiga Turk in Zorko, 2009)

Da bi onemogočili, da so otroci izpostavljeni spornim sporočilom, je treba prizadevanja staršev in šol podpreti s prizadevanji medijev, zdravstvenih služb, civilne družbe in nekaterih sektorjev industrije (Zelena knjiga, 2005). Avtorji so v Zeleni knjigi ugotovili, da otroci zaradi vpliva medijev pogosteje uživajo hrano, ki vsebuje preveč sladkorja in maščob.

Raziskava Hol (2010) je pokazala, da imajo že predšolski otroci močan pasivni vpliv pri izbiri blagovne znamke. Torej, če oglaševalska služba cilja na njih, vpliva na nakupno vedenje cele družine.

Burgess-Champoux idr. (2006) navajajo, da bi lahko mediji pozitivno vplivali na ozaveščenost potrošnika o hrani, bogati s prehranskimi vlakninami, in s tem posledično tudi na njeno pogostejše uživanje.

Na področju oglaševanja se v Sloveniji pripravljajo nove smernice. Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) je nedavno razvila model, ki temelji na razvrščanju živil v posamezne kategorije, z omejitvami za vsebnosti določenih hranil v živilih znotraj posamezne kategorije. Ta model je kot osnovo za omejevanje oglaševanja živil otrokom povzela tudi Slovenija, ki mu je dodala nekaj nacionalnih prilagoditev. Kategorije živil, za katere je bilo določeno, da se za njih oglaševanja v celoti ne spodbuja, so na primer čokolada, bomboni, piškoti, pecivo in podobni izdelki pa tudi sladoledi, energijske pijače in prehranska

(21)

dopolnila. Za oglaševanje nekaterih drugih kategorij, na primer sveže in zamrznjene zelenjave, sadja in mesa, pa omejitve niso predvidene. (Ministrstvo za zdravje, 2016) 2.2.5 Prehranske izbire in s hrano povezane zaznave otrok v predšolskem obdobju Znanje otrok v predšolskem obdobju o prehrani in živilih izhaja iz osebne izkušnje otrok s hrano doma. V raziskavi, kjer so se otroci igrali v »imitirani« kuhinji, opremljeni z igralnimi kuhinjskimi pripomočki in živili, so preučevali njihov odnos do prehranjevanja in sposobnost razvrščanja živil. Rezultati raziskave so pokazali, da so pri oblikovanju zdravih prehranskih navad predšolskih otrok pomembni njihovi vedenjski vzorci, vezani na prehranjevanje, npr. vedenje pri mizi, izbira živil, načrtovanje obrokov, priprava mize, prehranjevanje in pospravljanje po končanem obroku. Pri tem je bilo mogoče opaziti vpliv odraslih na vedenje otrok v kuhinji in pri mizi. Otroci staršev, ki svoje otroke silijo, da morajo pojesti vse, kar imajo na krožniku, se prehranjujejo hitreje, odnos do prehranjevanja pa tako prenašajo tudi na sovrstnike (Matheson, Spranger in Saxe, 2002).

Pred obrokom je potrebno otroka umiriti, saj lahko le v tem primeru njegov notranji glas deluje pravilno (Kast-Zahn in Morgenroth, 2012). To lahko omogočimo s tiho dejavnostjo, kot na primer branje zgodbe pred kosilom, kar vsekakor pomaga vzpostaviti mirno razpoloženje (Bahovec in Bregar Golobič, 2004).

Obrok ne pomeni nič drugega kakor uživanje hrane, druženje in pogovarjanje (Kast-Zahn in Morgenroth, 2012). Hranjenje med tekom ali pred televizijo ni primerno, saj povzroči goltanje hrane, pri čemer otrok prav tako ne more biti pozoren na občutek lakote ali sitosti.

Tudi radio, slikanice ali igrače ne sodijo k hranjenju.

Sigman-Grant idr. (2013) so pokazali, da lahko z asociativnimi in spoznavnimi strategijami učenja ter preko vizualizacije naučimo otroke prenesenega pomena posameznih besed, kot so »dobro«, »zdravo«, »nezdravo«. Otroci so se tako naučili, da so dobra živila povezovali z močnimi kostmi, zdravim srcem. Pod izrazom zdrava prehrana so si predstavljali pozitiven vpliv posameznega živila na različne dele telesa.

V raziskavi (Tatlow-Golden, Hennessy, Dean in Hollywood, 2013) opažajo veliko sposobnost prepoznavanja zdravih živil kot pomembnih za zdravje in razvoj pri tri- do

(22)

petletnikih, ne glede na ekonomski položaj staršev, izpostavljenost medijem in prehranske navade. Potrdili pa so tudi njihovo nizko sposobnost za zavrnitev nezdravih živil.

2.3 PRIPOROČLJIVA PREHRANA

Definicijo uravnotežene prehrane je prvi postavil Mitchell (1962), ki pravi, da uravnotežena prehrana vsebuje vse osnovne in nujno potrebne hranljive snovi v količinah in razmerjih, ki zadoščajo za optimalno delovanje vseh telesnih funkcij. V organizem naj ne bi vnašali hranljivih snovi v količini, ki bi ogrozila dobro počutje oziroma zdravje. Prav tako ne smemo vnašati škodljivih snovi v koncentracijah, ki bi mu škodile. Zdravo prehranjevanje je pomembno za vse starostne skupine, še toliko pomembnejše pa je za otroke in mladostnike, ker v obdobju odraščanja poteka intenziven fiziološki, psihosocialni in kognitivni razvoj posameznika.(Bitenc Oblak, 2012)

Po definiciji Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) je zdrava prehrana tisti del zdravega načina življenja, ki človeka krepi, preprečuje obolenja in vpliva na visoko delovno storilnost.

Hranilne snovi v hrani izkoristimo le, če se po prebavi dobro vsrkajo v kri, zato so zdrava prebavila in pravilna razporeditev dnevnih obrokov hrane izredno pomembna. Najbolje je, da so obroki hrane razporejeni preko celega dneva. (Suwa-Stanojević, 2003).

Priporočeno je, da prehrana otrok sestoji iz sadja in zelenjave, ogljikohidratnih živil (žita, kaše, polnozrnat kruh), mleka in mlečnih izdelkov, mesa in mesnih izdelkov, rib, jajc in kakovostne maščobe. Upoštevati je potrebno priporočene vrednosti posameznih hranil.

Poskrbeti moramo tudi za nizek vnos energijsko bogatih in hranilno osiromašenih živil, kot so živila z visokim deležem enostavnih sladkorjev in nasičenih maščob. Obroke se pripravlja z manjšo količino kakovostnih maščob, manjšo količino soli in začimb. (Hlastan–Ribič, Maučec–Zakotnik, Koroušić–Seljak in Pokorn, 2008)

Pri načrtovanju zdrave prehrane za otroka je pomembno zagotoviti ustrezne količine uravnotežene prehrane, s katero otroku priskrbimo vse potrebno za njegovo normalno rast, razvoj in aktivnost. Takšno prehrano dobro načrtujemo, ko uporabljamo normative in referenčne vrednosti o dnevnem vnosu energije in hranilnih snovi glede na starostno skupino otrok. Zavedati se je potrebno, da referenčne vrednosti ni mogoče in ni potrebno dosegati

(23)

vsak dan, še posebej ne z vsakim posameznim obrokom. Zadošča, če so potrebe pokrite v okviru enega tedna. (Referenčne vrednosti za vnos hranil, 2004)

Otroci se hitro razvijajo in rastejo, imajo pospešeno presnovo in maksimalno aktivne možganske procese, zato potrebujejo optimalno prehrano. Ko je otrok majhen, je najbolj občutljiv na pomanjkanje hranil, zato mora biti njegova prehrana raznovrstna, obroki pa primerno razvrščeni skozi cel dan. (Hoyland idr., 2009)

Strokovnjaki za prehrano (Graimes, 2009) so prepričani, da lahko s petimi porcijami sadja ali zelenjave na dan zmanjšamo pojav določenih bolezni, kot so sladkorna bolezen, bolezni srca in ožilja. Vitamini in minerali, ki jih vsebujejo, sodelujejo pri skoraj vseh procesih v telesu (izboljšajo delovanje živčnega sistema, pomagajo imunskemu sistemu, imajo ključno vlogo pri proizvodnji energije ...). Avtor navaja, da naj bi bila za otroka ena porcija sadja ali zelenjave tolikšna, da jo vzame v svojo dlan. V to pa vsekakor ne sodijo krompir, sladki krompir (previsok delež škroba), sadne pijače iz koncentratov, sadni jogurti, marmelade ...

Poličnik idr. (2009) z raziskavo ugotavljajo, da so vrednosti vnosa zelenjave (iz leta 2009) skoraj 2-krat manjše glede na priporočila. Sadja so otroci zaužili okoli 211 gramov, od tega pretežno sveže sadje in zelo malo suhega sadja. To pomeni, da so otroci dnevno zaužili zadostne količine sadja. Skladno s prehranskimi smernicami bi morala dnevna prehrana predšolskega otroka vsebovati do 200 gramov sadja (2 enoti) in 300 gramov zelenjave (3 enote).

Nasveti za zdravo otroško prehrano (Pavlič, 1998): Otrok naj uživa:

– hrano z manjšo vsebnostjo soli,

– hrano z manjšo vsebnostjo belega sladkorja in čokolade,

– hrano, bogato z vitamini in minerali, ki naj bo čim manj toplotno in mehansko obdelana,

– hrano brez umetnih dodatkov, hrana mora biti čim bolj domača, – živila z manjšo vsebnostjo konzervansov,

– domače sadje, – kvalitetno meso, – ribe,

– sojo,

– tudi brezmesne obroke,

(24)

– naravne mlečne izdelke, – čisto vodo iz pipe, – hladno stisnjena olja.

Paziti moramo, da:

– obrok poteka v prijetnem in domačem vzdušju, – smo otroku dober zgled,

– smo potrpežljivi, ko otrok spoznava novo hrano,

– otrok v uživanju domačih jedi pridobiva zavest o kulturni dediščini naroda, – zaužije čim manj sladkanih pijač, ki jih nadomestimo z manj sladkanimi, – ne uporabljajmo zamrznjene hrane.

Za zagotavljanje pestrosti prehrane v dnevni jedilnik vključujemo priporočene količino žit in drugih škrobnih živil, mleka in mlečnih izdelkov, mesa, rib, zelenjave in sadja. Posebnosti v otrokovem razvoju in posebna zdravstvena stanja izražajo spremenjene prehranske potrebe, pri katerih je potrebno izključiti določena živila. Izgube se ustrezno nadomeščajo z energijsko in hranilno enakovrednimi živili. (Hlastan-Ribič idr., 2008)

Delovanje naših možganov se izboljša ob zaužitju hrane, bogate z ogljikovimi hidrati.

Ugotovili so, da glukoza poveča sposobnost otrok za pozornost in izboljša njihov odziv na stresne situacije. Primerno je uživati hrano z nižjim glikemičnim indeksom, to so sestavljeni ogljikovi hidrati, ki počasi sproščajo glukozo v naš krvni obtok. Tako vzdržujemo glikemično ravnovesje med obroki in optimiziramo delovanje možganov. (Bellisle, 2004) Pravilen ritem prehranjevanja naj bi obsegal od 3 do 6 dnevnih obrokov: 3 glavne obroke (zajtrk, kosilo in večerja) in 1 do 3 dopolnilne obroke (malice). Količinsko naj bi obroki ne bili preobilni, med njimi pa naj bi bil 3- do 4-urni presledek, zadnji obrok naj bi zaužili 2 ali 3 ure pred spanjem. (Gabrijelčič Blenkuš idr., 2005)

Raziskave, ki so jih izvedli Howart idr. (2001) ter Anderson idr. (2009), so pokazale, da otroci v razvitejših deželah uživajo bistveno manj živil, ki so bogata s prehranskimi vlakninami.

Neredna prehrana (premalo dnevnih obrokov, opuščanje obrokov, posebej zajtrka, nepravilen časovni razmik med obroki) je pomemben dejavnik tveganja za pojav kroničnih bolezni, slabega počutja in slabše delovne storilnosti (Gabrijelčič Blenkuš idr., 2005).

(25)

Miselni razvoj in vedenje otrok sta povezana s prehrano. Zato je treba zagotoviti uravnoteženo prehrano vsem odraščajočim otrokom in tako preprečiti dolgotrajne intelektualne in vedenjske probleme. Ni pa še dokazano, da bi točno določena hrana izboljšala otrokov kognitivni in vedenjski razvoj. S spodbujanjem raznolike prehrane, ki jo sestavljajo prehransko bogata živila, in razvrstitvijo obrokov skozi cel dan lahko naredimo največ za otrokov miselni razvoj. (Bellisle, 2004)

Pri načrtovanju zdrave prehrane otrok moramo biti pozorni, da izbiramo varna živila, saj otroci predstavljajo eno izmed najbolj ranljivih skupin potrošnikov. Zato je zelo pomembno, da organizator prehrane in kuharsko osebje dobro poznajo lastnosti varnega živila, tipe kemijskih, fizikalnih in mikrobioloških kontaminantov v živilih, ki predstavljajo tveganje za zdravje otrok ter najpogostejše vzroke za okužbe s hrano. Za preprečevanje tveganja je treba upoštevati temeljna načela dobre higienske prakse v kuhinji. (Pajk Žontar in Peterman, 2008).

Gabrijelčič Blenkuš idr. (2005) navajajo, da je najbolj primerna pijača, s katero se otrok odžeja, higiensko neoporečna pitna voda iz pipe. Voda je najprimernejši način vnosa tekočine, saj ne vsebuje sladkorja, umetnih sladil, barvil in drugih dodatkov. Če otroka v zgodnjem obdobju navajamo piti vodo, jo bo tudi kasneje rad pil.

2.3.1 KULTURA PREHRANJEVANJA

Poleg kakovostne in zdrave hrane je pomembna tudi kultura prehranjevanja, ki se je poleg odnosa do hrane naučimo že v družini. Kulturo prehranjevanja se nato razvija v vrtcih in kasneje v šolah, kjer otroke učijo uporabe pribora, vedenja za mizo in priprave pogrinjkov za različne obroke. Slavnostne pogrinjke otroci opazijo doma ob posebnih družinskih priložnostih ali praznikih, še bolj svečani pa sta običajno večerja ob novem letu ali kosilo ob rojstnem dnevu. Ob posebnih druženjih družinskih članov ali sošolcev iz razreda sta miza in prostor urejena tako, da je vzdušje slovesno in s tem hrana in pijača dobita višji pomen.

Svečano kosilo je drugačno kot vsakodnevno. Ne glede na priložnosti pa je treba pri vsakem uživanju hrane ohranjati osnovno kulturo prehranjevanja. (Prehrana in dietetika, 2011) Osnovne higienske navade (umivanje rok) in odgovornost za lastno zdravje in počutje se razvijajo skupaj z ostalimi navadami in so odločilne za zdravje v mladosti in kasneje v

(26)

obrok, uživanje hrane sede, počasi, v mirnem, sproščenem in urejenem okolju, lepo vedenje pri mizi (primerno vzdušje, vljudne besede), priprava pogrinjkov, uporaba pribora. (Prehrana in dietetika, 2011)

2.3.2 Prehranska piramida

Obstaja več vrst prehranskih piramid, to pa zato, ker se znanstvena dognanja glede prehrane človeka spreminjajo, torej se spremenijo tudi prehranske smernice in orodja za ponazoritev zdrave prehrane (npr. piramida). Skladno z navedenim so strokovnjaki Nacionalnega inštituta za javno zdravje oblikovali novo prehransko piramido.

Ključna sprememba nove prehranske piramide je, da vsebuje vidik telesne dejavnosti za zdravje. Ker sta gibanje in prehrana tesno povezana, je v novi piramidi gibanje uvrščeno čisto na dnu, kar pomeni 5-krat na teden po pol ure v zmerni obliki ali vsaj 75 minut/teden v intenzivni obliki.

Gibanju v piramidi sledi uživanje priporočenih količin tekočine. Sprememba nove prehranske piramide je tudi, da se je skupina živil sadja in zelenjave pomaknila za eno stopnjo nižje od ogljikohidratnih (škrobnih) živil, saj v Sloveniji zaužijemo premalo zelenjave kot vira zaščitnih snovi in prehranskih vlaknin.

Kakovostne maščobe (npr. oljčnega olja) in maščobna živila (semena, oreški …) so po novi ureditvi prestavljena z najvišjega dela piramide za eno stopnjo nižje.

V vrhu piramide ostajajo tako izključno živila, ki so vir dodanega sladkorja (slaščice, sladke pijače, konditorski izdelki …) in umetnih dodatkov. (NIJZ, 2014)

(27)

Vir slike:http://solskilonec.si/?p=20

(28)

2.4 PREHRANA V VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNIH ZAVODIH

Zakon o šolski prehrani (Ur. l. RS, št. 43/2010, 3/2013) predstavlja krovni zakon, ki ureja organizacijo šolske prehrane za učence ter dijake, pravice učencev in dijakov do subvencije šolske prehrane, višino subvencije, pogoje za dodeljevanje subvencije ter nadzor nad izvajanjem zakona. Pri organizaciji šolske prehrane se upoštevajo smernice za prehranjevanje v vzgojno-izobraževalnih zavodih, sprejete na Strokovnem svetu Republike Slovenije za splošno izobraževanje in vsebujejo:

– cilje, načela in vzgojno-izobraževalne dejavnosti, povezane s šolsko prehrano, ter

– strokovne usmeritve in navodila, ki opredeljujejo merila za izbor živil, načrtovanje sestave, količinske normative in način priprave šolske prehrane ter časovni okvir za njeno izvedbo, ki jih določi javni zdravstveni zavod, pooblaščen s strani ministrstva za zdravje (4. člen).

S strokovnim spremljanjem se vsaj enkrat letno ugotavlja skladnost jedilnikov s strokovnimi usmeritvami iz 4. člena tega zakona. Strokovno spremljanje izvajajo Inštitut RS za varovanje zdravja in območni zavodi za zdravstveno varstvo (28. člen).

Vrtec kot vzgojno-izobraževalna institucija deluje skladno s programom, ki je bil sprejet leta 1999 in se imenuje Kurikulum za vrtce. Kurikulum (1999) je procesno-razvojno naravnan, kar v ospredje postavlja proces, ki temelji na ciljih, prilagojenih razvojni stopnji otroka.

Vzgojitelj je pri realizaciji vsebin avtonomen, kar pomeni, da glede na okoliščine, socialni kontekst, aktualnost, izbiro metod in načinov dela po svoji strokovni usposobljenosti določa, kako, kdaj, na kakšen način in s katerimi vsebinami bo dosegel zastavljene cilje. Pri tem pa mora upoštevati vsebinske, materialne, organizacijske in kadrovske pogoje vrtca, v katerem deluje.

V nekaterih državah, na primer Angliji, šolska prehrana ni dovolj kakovostna ali celo ni organizirana in morajo otroci od doma prinašati hrano, pripravljenim obrokom pa pogosto manjkajo potrebna hranila (Podlesek idr., 2015).

Zagotavljanje optimalne prehrane predstavlja dnevno pokritje potreb organizma (količinsko primerno, primerna sestava ter ustrezno razmerje mikro in makro hranil). Neustrezno

(29)

prehranjevanje vodi do deficita posameznih hranil, kar je posledica neprimerne izbire živil ali neprimerne sestave obrokov.

Na kakovost hrane v vzgojno-izobraževalnih ustanovah lahko vplivamo z upoštevanjem kakovosti pri nabavi živil ter z ustrezno pripravo obrokov (Pograjc, Poličnik, Hlastan, Ribič, Čibej, Andlovec, Fajdiga, Turk, Gregorič, Toth, Cenčič, Nahtigal, Pavlovec in Simčič, 2008).

Na podlagi Smernic zdravega prehranjevanja v vzgojno-izobraževalnih ustanovah, ki predstavljajo teoretična izhodišča, je bil oblikovan Praktikum (Hlastan-Ribič idr., 2008).

Namen Praktikuma je prikaz zdravih jedilnikov za občasne brezmesne obroke in izbrano dietno hrano.

Otroci v vrtcu uživajo različno hrano ter pridobijo navade zdravega in raznolikega prehranjevanja, kar pomembno vpliva na njihovo življenje. Pri tem oblikujejo dobre prehranjevalne navade ter dobre medosebne odnose. Otroci si hrano postrežejo sami, če to zmorejo, pri tem pa pridobijo na samozavesti in se zavedajo svojih sposobnosti. Otrokova pravica je možnost izbire. Otroci lahko sodelujejo pri pripravi in urejanju prostora ter pripravi mize za hranjenje (priprava pribora …). Te dejavnosti ne smejo trajati predolgo, saj otroci postanejo nemirni. Ob hranjenju je pomembno spoznavanje prvin lepega vedenja in kulturnega načina prehranjevanja. Otroci med skupnim obedovanjem spoznajo, da se morajo bolni otroci (otroci, ki so na dieti, imajo alergijo …) prehranjevati drugače. (Vrbovšek, 2005).

Praviloma otroci v vrtcu izbirajo hrano, ki jo poznajo in jo pogosto jedo doma. Če sta na domačem jedilniku pogosto sadje in zelenjava, se otrok tudi v vrtcu lažje odloči za sadno- zelenjavni obrok. Pomemben je tudi način priprave, saj otroci veliko rajši jedo na koščke narezano sadje in zelenjavo. Prepričanje in zgled staršev imata velik vpliv, saj velja, da otroci rajši jedo hrano, ki jo uživajo starši. Tudi pri dvoletnih otrocih so ugotovili, da na njihove prehranske navade vplivajo predvsem matere. (Patrick in Nicklas, 2005)

Vzgojitelj v vrtcu lahko s pravilnim pristopom pomembno vpliva na otrokove prehranjevalne navade, in sicer tako, da ima do hrane pozitiven odnos, poleg tega pa naj ne bi otroka

(30)

priganjal k uživanju hrane, ampak naj bi mu jo ponudil ter ga ustrezno spodbujal (Gabrijelčič Blenkuš idr., 2005).

Priporočila za zdravo prehranjevanje so pomembna za vse starostne skupine, vendar pa je treba upoštevati, da so otroci in mladostniki v obdobju odraščanja, ko poteka njihov intenzivni fiziološki, psihosocialni in kognitivni razvoj, zato je pri njih zdrava prehrana še pomembnejša. Hrana mora biti energijsko in hranilno uravnotežena ter prilagojena specifičnim potrebam otrok in mladostnikov v fazi rasti in razvoja. Taka prehrana je eden najbolj pomembnih pozitivnih dejavnikov varovanja zdravja (Gabrijelčič Blenkuš idr., 2005).

Za dvig porabe sadja in zelenjave pri otrocih in mladostnikih je bila v Sloveniji leta 2009 uvedena Shema šolskega sadja in zelenjave. Prav tako se od leta 2011 izvaja vseslovenski projekt Tradicionalni slovenski zajtrk, ki ozavešča o namenu in razlogih za lokalno samooskrbo, domačo pridelavo in predelavo, v šolske jedilnike uvaja hrano, pridelano v lokalnem okolju, ter spodbuja k pravilni in zdravi prehrani (Podlesek idr., 2015).

Posodobljen je bil tudi Zakon o šolski prehrani, ki določa, da se ob upoštevanju načel trajnostne potrošnje zagotavlja kakovostna prehrana v vzgojno-izobraževalnih zavodih, s katero se vpliva na optimalni razvoj, na razvijanje zavesti o zdravi prehrani in kulturi prehranjevanja, na vzgajanje in izobraževanje za odgovoren odnos do sebe, svojega zdravja in okolja (Zakon o šolski prehrani, 2013).

Najnovejša pa je Resolucija o nacionalnem programu o prehrani in telesni dejavnosti za zdravje 2015–2025. S tem želi država izboljšati prehranske navade (povečati uživanje sadja in zelenjave, rib, polnozrnatih žit in žitnih izdelkov in zmanjšati vnos transmaščob, nasičenih maščob, sladkorja in soli) in gibalne navade prebivalcev od najzgodnejšega obdobja življenja do pozne starosti. Zapisana je v želji zaustaviti in obrniti trend naraščanja telesne mase prebivalcev Slovenije in vplivati na manjšo pojavnost KNB. (Ministrstvo za zdravje, 2015)

Skrb za zdravje in odnos do zdravja nista prirojena (Pavlič, 1998). Otroka je potrebno že v ranem otroštvu spodbujati k zdravemu načinu prehranjevanja in skrbi za zdravo življenje.

Avtor navaja, da vzgoja v smislu zdravstveno-vzgojnega dela v zgodnjem obdobju življenja zaradi posebnosti in delovnih skupin poteka na treh področjih:

(31)

– otroci,

– vzgojitelj in drugi zaposleni v vrtcu, – starši.

2.5 PREHRANA OTROK V VRTCU

Hranjenje v vrtcu naj poteka čim bolj umirjeno, brez nepotrebnega čakanja, pripravljanja, pri obrokih naj se ne hiti. Dopušča naj izbiro in možnost, da si otroci postrežejo sami, če to želijo. Pri hranjenju se je potrebno izogibati tekmovanju in nepotrebnemu primerjanju otrok. Upoštevati je treba posebne navade družin, na primer vegetarijanska prehrana (Kurikulum za vrtce, 1999)

V vrtcih (na primer: Vrtec Ivančna Gorica, 2015) skrbijo za zdravo in uravnoteženo prehrano. Zaradi lastne kuhinje imajo v (posameznih) vrtcih sveže pripravljeno hrano, takojšno postrežbo, pripravo dodatnih prigrizkov (z dejavnostjo otrok). To pa pomeni uživanje hrane kot prijetno družabno izkušnjo. Starši naj ne bi prinašali hrane, saj le tako lahko v vrtcih zagotavljajo zdravstveno ustreznost živil. Pri praznovanju rojstnih dni priporočajo pogostitve s sadjem, zelenjavo, suhim pecivom, mehkimi bomboni in sokovi z manj sladkorja.

Vsako spremembo prehrane otroka morajo starši takoj sporočiti organizatorki prehrane. Če otrok potrebuje dietno prehrano, starši prinesejo zdravniško potrdilo. V vrtcih se izogibajo tekmovanju in nepotrebnemu primerjanju, prav tako otrok ne silijo s hrano, tudi če tako zahtevajo starši.

Pred jedjo vzgojitelj skupaj z otroki (dežurna skupina otrok) poskrbi za ureditev jedilnice.

Temeljito očisti mize, igralnico prezrači za 10 do 15 minut, v lepem vremenu pa tudi za več časa. Dežurna skupina otrok ali otrok razdeli prtičke in jedilni pribor. S kulturo prehranjevanja je povezana tudi skrb za higieno rok. Pred vsako jedjo si otroci in vzgojitelji temeljito umijejo roke, saj se z rokami prenašajo številne nalezljive bolezni. Priporočljivo je, da se nad umivalnik namesti navodilo o pravilnem umivanju rok. Razdelitev hrane mora biti higiensko neoporečna in dobro organizirana, upoštevati se mora pravila sistema HACCP in kulturo prehranjevanja (CIRIUS Kamnik, 2012).

(32)

Vzgojiteljica ljubljanskih vrtcev s 14-letnimi izkušnjami N. Meglič (2010) navaja,da je čas hranjenja prav tako primeren za aktivno učenje. Pravi, da je potrebno upoštevati individualne prehranjevalne navade, da hranjenje poteka umirjeno in v prijetnem vzdušju. To poskrbijo z urejenimi mizicami, menjavanjem pogrinjkov. Med hranjenjem se pogovarjajo, kaj so kuharice skuhale, kaj je na krožniku, kakšna je solata. Otroke spodbujajo k pravilni uporabi pribora. Tako otroci spoznavajo kulturno prehranjevanje.

Po mnenju in izkušnjah I. Medved (2004) je v povezavi s hranjenjem najpomembnejše:

– »da ustvarimo prijetno, družabno ozračje;

– da imajo otroci možnost, da so tudi pri obrokih čim bolj samostojni in neodvisni;

– da otroke spodbujamo, da se pogovarjajo o tem, kaj jedo, kako je jed pripravljena (prijetni pogovori ustvarjajo sproščeno ozračje);

– da se zavedamo, da imajo otroci individualne prehranjevalne navade – hrano, ki jo imajo radi, in hrano, ki je ne marajo;

– da spoštujemo prehranjevalne navade družine;

– da otroke spodbujamo k uporabi pribora in prtičkov;

– da otrokom omogočimo dovolj časa, da lahko jedo brez hitenja;

– da si tudi za pripravo in pospravljanje vzamemo dovolj časa (str. 46).«

V Vrtcu Tončke Čečeve imajo z restavracijskim načinom prehranjevanja že dolgoletne izkušnje. Otroci zajtrkujejo in malicajo postopno po manjših skupinah, ostali pa med tem časom nadaljujejo z igralnimi aktivnostmi po kotičkih. Otroci si sami pripravijo vse, kar je potrebno za obrok, in za seboj tudi pospravijo. Kosilo poteka za vse otroke hkrati, takrat pa prtičke in pribor, po dogovoru z otroki, razdelita dva otroka. Hrano si otroci iz servirnih posod postrežejo sami; ugotovili so, da na takšen način izbiro prepustijo otroku, da otrok ni treba spodbujati, ker jih že samo vzdušje in hrana spodbudita, da jedo. Na takšen način prehranjevanja otroke začnejo postopno navajati v oddelkih od 2.

do 4. leta oziroma od 3. do 4. leta in naprej, zahteva pa doslednost pri skupno postavljenih pravilih, na primer: pri jedi se pogovarjajo tiho in ne govorijo s polnimi usti. Oblikovali so tudi stalne prehranjevalne kotičke, kjer imajo otroci ves čas na voljo nesladkan čaj, ki si ga sami postrežejo. (Belak, 2005)

(33)

2.5.1 Posebnosti pri prehrani

Alternativne oblike prehranjevanja (Prehrana in dietetika, 2011) so tiste, ki odstopajo od običajnih norm ali načinov. Preprosto bi rekli, da gre za drugačne, manj pogoste načine prehranjevanja. To so načini prehranjevanja, pri katerih človek zavestno izbira ali spreminja prehrano. Najbolj poznano je vegetarijanstvo. Za alternativne načine prehranjevanja poznamo več vzrokov:

–verski, –etični,

–socialno-ekonomski, –zdravstveni,

–modni.

Problemi se pojavijo takrat, ko gre za posebno prehranjevanje v vrtcu, kot je npr. prehrana brez svinjine ali vegetarijanstvo.

Kurikulum (1999): »Treba je spoštovati tudi posebne navade družin, na primer vegetarijansko prehrano (str. 21).«

Vendar, če izhajamo iz Konvencije o otrokovih pravicah (OZN), 14. člen (Države pogodbenice spoštujejo otrokovo pravico do svobode misli, vesti in veroizpovedi), to ni izbira otroka, ampak staršev.

Smernice zdravega prehranjevanja otrok in mladostnikov (Gabrijelčič Blenkuš idr., 2005) priporočajo, da naj bodo pripravljeni obroki sestavljeni iz priporočenih kombinacij različnih živil in vseh skupin živil, saj bo le tako zagotovljen zadosten vnos vseh hranil, ki jih otroški organizem potrebuje za rast, razvoj in delovanje. Zgoraj omenjene smernice ne obravnavajo kakršnekoli alternativne oblike prehranjevanja ali specifičnih prilagoditev prehrane.

Na Ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport so povedali, da so javni vrtci svetovnonazorsko nevtralni, zato specifik pri prehrani glede na veroizpoved niso dolžni upoštevati. »Se pa v praksi temu na željo staršev poskušajo prilagajati, če to ne pomeni dodatnih stroškov,« so razložili na ministrstvu (Žurnal, 2012).

Smernice navajajo zdravstvene razloge, zaradi katerih zdravnik izda mnenje ali priporočilo glede dietne prehrane, torej je v tem primeru vrtec dolžen upoštevati mnenje uradne

(34)

medicine, glede ostalih priporočil pa je vrtec avtonomen, v okviru svojih zmožnosti (kadrovske, prostorske in finančne) (Vrtec Jarše, 2015).

Iz navedenega sledi, da se lahko vsak vrtec zase odloča, ali bo upošteval posebnosti pri prehrani, ki ne izhajajo iz zdravstvenih razlogov. Torej vrtci niso poenoteni.

Vegetarijanstvo

Vegetarijanstvo ni samo način prehranjevanja, ampak je tudi način življenja. Poznamo več oblik vegetarijanske prehrane, za katero so ljudje odločajo iz različnih razlogov: verski (budisti), ekonomski in socialni (revne dežele, revni posamezniki), zdravstveni (alergije ali določena zdravstvena stanja, npr. povišan krvni pritisk), različna prepričanja (varstvo živali, poseben odnos do narave, nenasilje). (Prehrana in dietetika, 2011)

Čeprav Kurikulum za vrtce (1999) navaja, da se upošteva posebne navade družin, kot je vegetarijanska prehrana, je mnenje strokovnjakov pediatrične klinike, da ustanove, kot je vrtec, niso dolžne pripravljati oziroma zagotavljati vegetarijanske prehrane, saj je vegetarijanska prehrana po drugem letu lahko ob strogo nadzorovani in dragi sestavi neškodljiva, ni pa nobenih znanstvenih dokazov, da bi bila koristna. V praksi je sestava vegetarijanske prehrane zaradi strokovnih in ekonomskih vzrokov pogosto pomanjkljiva in kot taka zdravju celo škodljiva in je zato splošno ne priporočajo. (Podgoršek, 2013)

Vegetarijanske oblike prehrane odsvetujejo nosečnicam, doječim materam, otrokom in bolnikom. Nevarnosti vegetarijanskih oblik prehranjevanja so pomanjkanje esencialnih beljakovin (aminokislin), pomanjkanje železa, kar povzroči slabokrvnost ali anemijo, pomanjkanje vitaminov B12in B6(slabokrvnost). (Prehrana in dietetika, 2011)

Dietna prehrana v vzgojno-izobraževalnih ustanovah

Zaposleni v kuhinji vrtca pripravljajo tudi dietne obroke za otroke, ki imajo posebne zdravstvene težave, povezane s prehrano (celiakijo, alergije, laktozna intoleranca ...). Za dietne obroke morajo starši pridobiti zdravniško potrdilo.

Alergija na prehranske alergene postaja tudi v vrtcu pogosta zdravstvena težava. V otroškem obdobju se pogosto razvijejo alergije na kravje mleko, jajca, redkeje na pšenično moko, žita, sojo, arašide, citruse, ribe, svinjsko meso. (vrtec Sončni žarek, 2015)

V Praktikum jedilnikov zdravega prehranjevanja v vzgojno-izobraževalnih ustanovah (Halstan-Ribič idr., 2008) avtorji navajajo, da so alergije na živila neobičajna, nenormalna

(35)

ali šele ob naslednjem stiku z njim. Najboljše zdravljenje alergij, povezanih s hrano, je popolna odstranitev živila, ki povzroča alergijske težave. V času diete je potrebna zdrava, uravnotežena prehrana brez konzervansov, umetnih barvil in drugih dodatkov živilom, brez medu in vseh oreščkov in arašidov – za razliko od celiakije in alergije na arašide, pri katerih sta potrebni doživljenjski dieti. Pri ostalih alergijah na hrano in intoleranci na laktozo se lahko pričakuje (ob ustrezni dieti), da bo alergija/intoleranca izzvenela.

Neofobija

V slovarju tujk je neofobija opredeljena kot strah pred vsem novim (Verbinc, 2002).

C. M. A. Haworth, L. J. Cooke in J. Wardle (2007) so objavile študijo, ki pravi, da je strah pred novo hrano genetsko pogojen. V tej študiji so starši enojajčnih in dvojajčnih dvojčkov izpolnjevali vprašalnik o tem, ali njihovi otroci radi poskušajo novo hrano. Ugotovili so, da ima dednost pri prehranjevalnih navadah večjo vlogo kot okolje, saj so se enojajčni dvojčki za razliko od dvojajčnih v vseh primerih odzivali enako na novo hrano. Neofobija naj bi se pojavila nekje okoli drugega, tretjega leta in trajala do petega leta, seveda pa moramo upoštevati, da vsak otrok potrebuje določen čas za navajanje na novo hrano.

Otroci se sami težko spopadejo z neofobijo, zato jim morajo odrasli pomagati pri premagovanju strahu pred nepoznano hrano in to za otroka na najbolj sprejemljiv način. Pri tem je treba upoštevati otrokovo osebnost, kajti znanstveniki so ugotovili, da imajo sramežljivi otroci večje težave pri sprejemanju nove hrane. (Stražar, 2011)

Neješčost in izbirčnost

Neješčost in izbirčnost se pojavita v drugem ali tretjem letu in prepogosto trajata do vstopa v šolo ali celo dlje. Za starše je ta čas velikokrat zelo težak in nepredvidljiv, saj ne vedo, ali jim bo otroka uspelo nasititi. Največjo napako naredijo, če mu na koncu ugodijo in mu ponudijo jed, ki je hitro pripravljena in se mu zdi dobra. Po navadi je to sladka čokoladna kašica. Otrok je sposoben pojesti majhne količine hrane. Zato že zadošča, če v obdobju neješčosti poje pri enem obroku toliko žlic jedi, kot šteje let. Vendar naj bo v teh žlicah bogastvo. Od staršev to pogosto zahteva obilo spretnosti in včasih tudi prikrivanja, recimo naribanega korenčka v omaki. (Merljak in Koman, 2009)

Treba je poudariti, da je potrebno z otrokom, ki nerad poskuša novo hrano, previdno ravnati.

Negativne izkušnje lahko vodijo v to, da otrok določene hrane ne bo maral. (Tuorila in Mustonen, 2010)

(36)

Otrok ima pravico odkloniti hrano. To ni vedno izbirčnost, izsiljevanje ali razvajenost, kot si razlagajo mnogi starši. Izbirčnost torej ni prava beseda za odklanjanje hrane. Potrebno je ugotoviti, kaj je vzrok takšnega vedenja. Preveč začinjena hrana, prepozno navajanje na določeno hrano, premalo časa ali potrpljenja in še mnogo drugih vzrokov vpliva na ješčost otrok. Treba je omogočiti otroku, da si sam izbira količino in različnost hrane, pri tem pa je treba paziti, da ne odklanja bistvenih živil, kot so: mleko in mlečni izdelki, sveža in kuhana zelenjava, sadje, ribe, meso, jajca, žita in stročnice. Priprava in postrežba novih jedi morata biti domiselni, da bo te jedi vsaj poskusil. (Pavlič, 2010)

Običajno se v primeru izbirčnosti in prehrambne neofobije priporoča čim večjo pestrost pri hrani in okusih že ob uvajanju goste hrane. Otrok naj bi bil hrani, ki jo zavrača, pogosto izpostavljen. Ob njem naj hrano uživa nekdo, ki je otroku pomemben ali mu predstavlja model za hranjenje. (Chatoor in Ganiban, 2003)

S prehranjevanjem povezane vedenjske motnje otrok

S prehranjevanjem so povezani številni vedenjski vzorci otrok. Največ pozornosti zbuja motnja pozornosti in hiperaktivnost. Problem je bolj pogost pri fantih in se običajno zdravi s farmacevtskimi sredstvi. Otroci, ki imajo to motnjo, so zelo aktivni, težko se osredotočijo, običajno ne sedijo pri miru in stalno govorijo. Značilno je tudi, da določene aktivnosti ne dokončajo in se lotijo naslednje. Hiperaktivnost in motnjo pozornosti se povezuje predvsem z vnosom sladkorja oziroma glukoze in umetnih prehranskih aditivov, kot so konzervansi, barvila in arome. (Bellisle, 2004)

2.6 PREHRANJEVANJE VZGOJITELJIC V VRTCU

V Zakonu o delovnih razmerjih (Uradni list RS, 2002) je v 130. členu med drugim zapisano, da mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom. Aneks h Kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, 2012) pa v 3. členu še dodaja: »V primeru zagotovljene brezplačne prehrane med delom ima javni uslužbenec možnost izbire med izplačilom regresa za prehrano ali koriščenjem brezplačne prehrane. Koriščenje brezplačne prehrane med delom in izplačilo regresa za prehrano se izključujeta. Če je cena zagotovljene prehrane nižja od zneska regresa za prehrano, je javni uslužbenec upravičen do plačila razlike do višine zneska iz drugega

(37)

Rada bi izpostavila primer dobre prakse v Vrtcu Jarše. Strokovni delavci imajo poleg običajnih obrokov na voljo prijavo na degustacijski meni. Ta meni zajema otroško porcijo zajtrka in kosila ter stane 19 evrov na mesec. Kar pomeni, da se vzgojitelj brez velikih stroškov prehranjuje v vrtcu. Podatek, da je na prehrano prijavljena večina strokovnih delavcev, pove, da je ta model dober. Menim, da taka praksa vpliva na bolj spodbudno okolje za otroke.

Z izkušnjami in s posnemanjem odraslih postaja otrok čedalje bolj samostojen in si pridobiva kulturne navade prehranjevanja. (Sintler, 1997)

Vrtci se različno odločajo, kako bodo porabili nerazdeljeno hrano. Če hrana v oddelku, čeprav so jo večkrat ponudili otrokom, ostane, jo lahko strokovni delavci za 4 evre mesečno odnesejo domov in s tem pripomorejo k zmanjšanju zavržene hrane. Če vemo, da lahko letni stroški odvoza odpadne hrane iz posamezne institucije znašajo tudi 7400 evrov na leto, pomeni to za vrtec razbremenitev (Volk sit, koza cela, 2014). Dobre prakse in osveščanje potrošnikov o vrednosti hrane so zaželene, s tem lahko prispevamo k zmanjšanju zavržene hrane (Vombergar idr., 2014).

2.7 VLOGA VZGOJITELJIC PRI OBLIKOVANJU PREHRANSKIH NAVAD OTROKA

Celostna vloga vzgojitelja, ne glede na to, ali gre za vzgojitelja prvega ali drugega starostnega obdobja, je povezana z načrtovanjem in usklajevanjem dela med vzgojitelji in pomočniki vzgojiteljev. To je le eden od dejavnikov, ki vplivajo na kakovost organizirane predšolske vzgoje. Odvisen je tudi od kadrovskih in programskih sposobnosti, managementa, prostorskih zmogljivosti, ponavljajočih vzorcev delovanja (dnevni red, pravila, vključevanje staršev, uvajanje v program), sredstev (vzgojna sredstva in materiali za nego, igro in učenje), vzdrževanja igralnic, sanitarij, garderob in medosebnih odnosov.

Nivo navedenih kazalnikov je premo sorazmeren s kakovostjo dela. Navedeno spodbuja k razmišljanju o vlogi vzgojitelja, ki poleg ustrezne strokovne izobrazbe svojo vlogo opravlja celostno. (Brčaninović, 2013)

(38)

Današnja vzgojiteljica mora znati s svojim pristopom, z dovolj znanja o zdravi prehrani in prehranskih navadah primerno spodbujati otroke k zdravemu prehranjevanju, pri tem pa sodelovati z lastnim zgledom (Pokorn, 2003).

Z vidika vzgojitelja je zelo pomembno, da zdrave prehranjevalne navade pozna, jih učencem predstavi, utemeljuje in daje tudi sam zgled. Navajanje na zdravo prehranjevanje v vrtcu je lahko prijetna družabna in učna izkušnja, saj otrok teži k posnemanju in se zato tudi hitreje uči. Izkušnje različnih šolskih programov in shem šolskega sadja kažejo, da lahko v vzgojno- izobraževalnem okolju razvijajo otrokove veščine za zdravo prehranjevanje, ga spodbujajo in mu pomagajo pri odločanju, ga navajajo na samostojnost pri izbiranju, zmanjšajo pozornost na nagrajevanje/marketing ter tako povečajo otrokovo motivacijo za zdravo prehranjevanje (Gabrijelčič Blenkuš in Gregorič, 2010).

2.7.1 Hranjenje pod prisilo

Kast-Zahn in Morgennroth (2012) ugotavljata, da se vse začne, ko žlica postane letalo.

Potem sledijo triki, ki so prav za prav zabava, kot na primer: pesmice in plesanje. Tudi zvijače, kot na primer: hranjenje v polsnu; odvračanje pozornosti med hranjenjem s pripovedovanjem ali branjem pravljic, z igračami na mizi, s hranjenjem ob televiziji, s posnemanjem helikopterja z žlico; nalaganje hrane na otrokov krožnik in spodbujanje otroka, da poje vse, ne prinašajo uspeha.

U. Šterbenc (2015) v svojem diplomskem delu ugotavlja, da v javnih slovenskih vrtcih lahko zasledimo nekatere prekrite načine siljenja otrok s hrano. Velika večina (anketiranih strokovnih delavcev vrtca) pohvali neješčega otroka, če poje vse, kar ima na krožniku, in še več anketiranih strokovnih delavcev neješčega otroka pohvali, ko poje vsaj nekaj. Pogoste so tudi neprimerne spodbude, kot na primer, da anketirani strokovni delavci vrtca otroka poskušajo nahraniti ali pa mu ponudijo pomoč pri hranjenju, če ne poje ničesar ali neha jesti.

Poznamo pa tudi »nedolžno« obliko prisile, kot na primer, dokler ni krožnik prazen, otrok ne sme od mize, pri tem mu ne pomagajo niti solze. Še bolj prikrito hranjenje s prisilo je, če potožimo otroku, kako smo prizadeti in razočarani, ko odkloni hrano. (Kast-Zahn in Morgenroth, 2012)