LIZA NOČ
PROSTOVOLJSTVO IN VRTCI V GAMBIJI
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2020
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
ŠTUDIJSKI PROGRAM: PREDŠOLSKA VZGOJA
LIZA NOČ
Mentor: doc. dr. DARIJ ZADNIKAR Somentorica: doc. dr. ŠPELA RAZPOTNIK
PROSTOVOLJSTVO IN VRTCI V GAMBIJI
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2020
ZAHVALA
Zahvaljujem se vsem, ki so verjeli vame ter me podpirali pri dosegu zastavljenega cilja.
Zahvaljujem se mentorju dr. doc. Dariju Zadnikarju za usmerjanje pri pisanju naloge ter za vse odgovore na moja vprašanja.
Hvala dr. doc. Špeli Razpotnik in dr. Ani Sarah Lunaček za koristne napotke pri pisanju.
Zahvaljujem se tudi učiteljem v Gambiji, ki so igrali pomembno vlogo pri mojem raziskovanju.
POVZETEK
Jeseni sem odpotovala v malo državo Gambijo v Zahodni Afriki ter se vključila v pedagoško delo v tamkajšnjem vrtcu, ki ga je ustanovila slovenska prostovoljska organizacija. Zaradi opazne razlike med našo in gambijsko kulturo sem se odločila, da bom raziskala delovanje tega vrtca ter vključevanje slovenskih prostovoljcev vanj.
V teoretičnem delu sem predstavila nekaj bistvenih značilnosti države Gambije. Da bi bolje razumela gambijsko kulturo, sem se dotaknila dveh bistvenih zgodovinskih dogodkov, ki sta močno preoblikovala gambijsko družbo in postila pečat na vsakdanjem življenju Gambijcev.
Okvirno sem opredelila revščino, ki zaznamuje življenje precejšnega dela prebivalstva Gambije. Pozornost sem namenila tudi izgradnji vzgojno-izobraževalnega sistema in značilnosti vrtcev v Gambiji, predvsem tistih, ki jih naredijo tako drugačne od naših. Zadnje poglavje teoretičnega dela sem namenila obravnavi značilnosti prostovoljstva ter prostovoljskega dela v tujih državah. Predstavila sem nekaj različnih pogledov na prostovoljstvo in prostovoljski turizem ter njune elemente.
Raziskavo, katere rezultate sem predstavila v empiričnem delu, sem izvedla z etnografsko metodo raziskovanja z udeležbo. Raziskovanje je potekalo v dveh delih; skozi svoj obisk in delo v gambijskem vrtcu sem podatke beležila v dnevnik, ki sem ga kasneje kategorizirala ter izluščila pomembne podatke, ki odgovorijo na zastavljena vprašanja. Za beleženje podatkov sem uporabila deskriptivno metodo. Skozi udeležbo sem opazovala in zabeležila podatke vezane na prostore vrtca, metode dela, odzive otrok, uporabljeni material pri delu, organizacijo dela, doživljanje različnih akterjev, lastno aktivnost, reakcijo otrok na mojo aktivnost, moje doživljanje ter doživljanje ostalih prostovoljcev. V zadnjem delu diplomske naloge sem svoje kategorizirane zapise analizirala in si pri tem pomagala z literaturo.
Ključne besede: vrtci v Gambiji, prostovoljstvo v gambijskem vrtcu, gambijska kultura.
ABSTRACT
Last fall I travelled to Gambia, a small country in West Africa, where I took part in pedagogical work in a local kindergarten, which was founded by a Slovenian voluntary organization. Due to substantial differences between our two cultures I decided to research how their kindergarten operates and how Slovenian volunteers are involved in its activities.
In the theoretical part I presented some of the most important facts about Gambia. In order to better understand Gambian culture I touched upon two of the most significant historical events which transformed Gambian society and left a great mark on everyday life. I set out to define poverty, which impacts the life of a large part of Gambian citizens. I focused on the formation of the educational system and nursery schools in Gambia, particulary on those characteristics that are vastly different from ours. The last chapter of the theoretical part deals with the characteristics of volunteerism itself and volunteer work in foreign countries. Here I presented several different views of volunteerism and volunteer tourism and their elements.
In the empirical part I presented the results of my research, which was conducted using the ethnographic method with participant observation. The research was done in two parts – first I gathered information in my journal, and after that I extracted and categorized information that is relevant to my thesis. The information was presented used the descriptive method. By participating in the activities I focused on the following aspects: the nursery school premises, pedagogical methods, children's reactions, materials used, organization of work, the experience of the majority of the participants, activities connected to my personal involvement and children's reaction to it. In the final part I analyzed the categorized data, connecting my findings with the theoretical part and literature.
Key words: nursery schools in Gambia, volunteering in Gambia nursery schools, Gambian culture.
KAZALO VSEBINE
1. UVOD ...1
2. TEORETIČNO DEL ...2
2.1 Gambija...2
2.2 Vplivi na razvoj gambijske družbe ...2
2.2.1 Evropska ekspanzija ...2
2.2.2 Prihod islama v Gambijo ...4
2.2.3 Revščina ...6
2.3 Vzgojni in izobraževalni sistem v Gambiji...7
2.3.1 Zgradba vzgojno-izobraževalnega sistema ...7
2.3.2 Razvoj vzgojno izobraževalnega sistema ...8
2.3.3 Vrtci v Gambiji ...9
2.3.4 Učitelji v Gambiji ... 10
2.3.5 Vključevalne deklic v vzgojno-izobraževali sistem ... 11
2.4 Prostovoljstvo... 11
2.4.1 Kaj je prostovoljstvo ... 11
2.4.2 Prostovoljni turizem ... 12
2.4.3 Pomen globalnega učenja pri prostovoljstvu v drugi kulturi ... 13
2.4.4 Prostovoljne organizacije in projekti v Gambiji ... 15
2.4.5 Prostovoljna organizacija Za otroke svet... 16
3. EMPIRIČNI DEL ... 17
3.1 Raziskovalna vprašanja in hipoteze ... 17
3.2 Metoda raziskovanja ... 17
3.2.1 Raziskovalni vzorec ... 17
3.2.2 Pripomočki ... 17
3.2.3 Postopek zbiranja podatkov ... 18
3.2.4 Postopek obdelave podatkov ... 18
4. OPIS ... 18
4.1 Potek dela v vrtcu ... 18
4.1.1 Karierno-izobraževalni center prostovoljne organizacije ... 18
4.1.2 Ureditev prostorov v karierno izobraževalnem centru ... 19
4.1.3 Potek običajnega dneva v vrtcu ... 19
4.1.4 Dnevna rutina ... 21
4.1.5 Metode dela in potek različnih dejavnosti ... 23
4.2 Delo v vlogi prostovoljca... 26
4.2.1 Izobraževanje pred odhodom v Gambijo... 26
4.2.2 Organizacija dela ob prihodu v Gambijo ... 27
4.2.3 Naše delo v vrtcu ... 27
4.2.4 Doživljanja dela in mentorstvo ... 28
5. ANALIZA ... 29
5.1 Dejavnosti v vrtcu ... 29
5.2 Cilji vrtca ustanovljenega s stran prostovoljske organizacije Za otroke sveta ... 31
5.2.1 Cilj vrtca ... 31
5.2.2 Cilji posameznih dejavnosti ... 31
5.3 Vloga in delo prostovoljca ... 32
SKLEP ... 34
LITERATURA ... 36
1
1. UVOD
V sredini oktobra in začetku novembra 2019 sem bila kot prostovoljka udeležila aktivnosti v karierno-izobraževalnem centru, ki ga je ustanovila slovenska prostovoljska organizacija in se imenuje Za otroke sveta, v katerem trenutno poteka izobraževanje dveh vrtčevskih skupin otrok, starih 3−4 in 5−6 let. Nahaja se v mali zahodnoafriški državi Gambiji v predmestju večjega mesta Serrakunde. V nadaljevanju bom raziskala, kako deluje ta vrtec v tej kulturi, ki je bila tako kot njen izobraževalni sistem pod številnimi zunanjimi vplivi. (Za otroke sveta, b. d.) Šola in vrtec sta v Gambiji plačljiva, zaradi revščine si ju za to ne morejo privoščiti vsi otroci.
Med letoma 1988 in 2003 je bilo v vzgojno-izobraževalni proces vpisanih manj kot petdeset odstotkov vseh otrok v Gambiji. Stopnje vzgojno-izobraževalnega sistema so zgrajene po principu britanskega in otroci ravno tako nosijo uniforme. Vrtec, ki otroke pripravi na vstop v osnovno šolo, traja približno dve leti, vanj se vključijo okoli četrtega leta. V vzgojno- izobraževalnem sistemu v Gambiji igra pomembno vlogo tudi islam. Šolska uniforma mora ustrezati določenim islamskim standardom; na primer deklice morajo imeti obleke, ki segajo čez kolena. V ustanovah otroci molijo islamske molitve, šole pa vsebujejo tudi verski pouk.
(Nursery schools in Gambia, b. d.)
Zaradi revščine in manjše nerazvitosti te zahodnoafriške države je v zadnjem času naraslo število prostovoljskih skupnosti, predvsem iz Evrope. Ena od teh je tudi organizacija Za otroke sveta. Prostovoljstvo je že nekaj časa precej opazen pojav, za katerega sta značilna dobrodelnost in solidarnost. Biti prostovoljec pomeni ustvarjati in pridobivati socialni ter človeški kapital ter osebnostne, družbene in poklicne izkušnje. Prostovoljsko delo, ki sem ga opravljala v Gambiji, zaradi značilnosti lahko uvrstimo med prostovoljski turizem, za katerega je značilno potovanje turistov v nerazvite dele sveta z namenom, da se aktivno vključujejo v tujo kulturo kot prostovoljci. (Ušečnik, 2015)
Ko govorimo o prostovoljstvu v drugi kulturi, moramo upoštevati številne komponente globalnega učenja, saj naše delo vpliva na samo doživljanje lokalnega prebivalstva. Skozi proces vključenosti moramo razumeti razliko med potrebami, za katere mislimo, da jih imajo drugi, in njihovimi dejanskimi potrebami. (Andersotty in Lynn, 2008)
2
2. TEORETIČNO DEL
2.1 Gambija
Gambija je najmanjša država Afrike, ki se nahaja na zahodu celine, zanjo je znan vzdevek »the smiling coast of Africa«. Vzdevek je nastal po vzoru Gane, ki jo imenujemo tudi »the gold coast« iz časov kolonializma, z razliko od gambijskega, ki je nastal komercialnih razlogov in naj bi privabljal turiste v državo. (Janson, 2014)
Gambija se vije malo več kot 300 kilometrov okoli reke Gambije in meji samo na državo Senegal in na Atlantski ocean. Glavno in hkrati največje mesto države Banjul. V državi živi približno dva milijona prebivalcev, med katerimi najdemo štiri večje skupine. Največji delež populacije državljanov (štirideset odstotkov) pripada ljudstvu Mandinga, ki so potomci malijskega kraljestva. Preostanek prebivalstva uvrščamo med Fulbe, Uolof, Jola ter druge afriške in neafriške narode. Vsaka omenjena ljudstva imajo svoj jezik in svoje kulturne običaje.
Danes veliko prebivalcev Gambije govori ali pa vsaj razume dva do tri lokalne jezike. Enaka ljudstva kot v Gambiji najdemo tudi v sosednji državi Senegal, kar potrjuje zelo opazno dejstvo, da državne meje niso nacionalne, temveč so narejene s strani kolonialnih evropskih velesil, kot sta Francija in Velika Britanija. Prav iz tega razloga domačini regijo obeh držav poimenujejo Senegambia. Reka, ki ji je narava dala bogato zaledje, je tako na umeten način razdelila državo na dva dela, zato je danes znotraj Gambije uradni jezik angleščina, čez njeno državno mejo pa francoščina. (Savnik, 1960)
Da razumemo življenje v Gambiji in njihovo kulturo, moramo poznati nekaj bistvenih zgodovinskih dogodkov, ki so posredno in neposredno vplivali na vsakdan prebivalcev. Na podlagi tega so se oblikovale politične in verske ustanove, vrednote in način življenja ljudi.
2.2 Vplivi na razvoj gambijske družbe 2.2.1 Evropska ekspanzija
V začetku petnajstega stoletja je portugalski princ Henrik spodbujal raziskovalce, da plujejo ob morju do zahodne Afrike in se pri tem poskušajo izogniti arabski in muslimanski dominaciji nad transsaharsko trgovino z zlatom. Pristali so na območju Senegala in ustanovili trgovinsko postajo. To je bil šele začetek za plovbe do zahodne Afrike. Do leta 1500 so ustanovili številne trgovinske postaje, na morju in navzgor ob reki Senegal ter reki Gambija, od koder so bili
3 poslani zlato, sužnji in ostalo blago. Iz teh časov naj bi izviralo tudi ime Gambija, ki naj bi bilo izpeljano iz portugalske besede »cambio«, kar naj bi pomenilo izmenjava v kontekstu trgovanja.
Reka Gambija je omogočila pot v notranjost Afrike in postala vse bolj pomembna za prihajajoče dogodke v naslednjih stoletjih. (Elese, 1999)
Do leta 1530 so Portugalci ustanovili naselja na ozemlju Brazilije, nekaj desetletij za tem pa so ustanovili tudi velike komercialne, sladkorne posesti in se srečali s problemom pomanjkanja delovne sile za delo na poljih. Ta problem so rešili z uvozom zahodnih Afričanov na to ozemlje.
Čeprav je trg sužnji obstajal v zahodni Afriki več stoletij, so jo Portugalci razvili v ogromnem obsegu in so nad njimi imeli monopol, dokler se niso v sredini šestnajstega stoletja Angleži pridružili trgu v družbi drugih evropskih držav (Francija in države na območju današnje Nemčije). Angleži si na ozemlju Gambije izpodrinili Portugalce. Nastalo je veliko tekmovanje evropskih sil v trgovini s sužnji. Skozi sedemnajsto in osemnajsto stoletje so številni evropski narodi ustanovili plantaže na območju »novega sveta«. Gojili so tobak, bombaž in sladkorni trs, povpraševanje po delavcih pa se je nenehno večala. V večini primerov so Evropejci sodelovali z afriškimi poglavarji, ti pa so v soseskah ujeli ljudi in jih z Evropejci menjali za evropske surovine, kot so pištole, te pa so jim omogočale lovljenje novih bodočih sužnjev. Ustanovil se je sistem, ki mu pravimo »the triangular trade«. Afričani so bili transportirani v Ameriko, ker so delali na poljih. Surovi materiali, ki so jih proizvedli, so bili odpeljani v Evropo. Iz Evrope v Afriko pa so prinesli orožje. Med šestnajstim in devetnajstim stoletjem je bilo 20 milijonov Afričanov odpeljanih v Ameriko. Zaradi ekstremno slabih razmer na krovu je polovica ljudi umrla že na poti. Polovica 10 milijonov ljudi, ki jim je uspelo preživeti pot, pa je umrla v nekaj letih. (Prav tam)
Sama ideja o suženjstvu bi lahko izvirala iz afriških navad, ki naj bi jih Evropejci posnemali, tudi Malijski cesar naj bi imel bele sužnje, vendar pa se je afriško suženjstvo bistveno razlikovalo od masovnega evropskega. V srednjem veku je bilo suženjstvo pokazatelj, da je določena dežela dosegla visoko stopnjo socialno-ekonomskega razvoja, saj trgovina s sužnji zahteva kompleksni transport in vojaško podrejanje drugih narodov. (Ki-zebro, 1977)
Do leta 1902 sta Evropa in svet sprejela, da vsak majhen delček Afrike (obstaja nekaj izjem) pripada kateri od evropskih kolonialnih sil. Razdelitev je bila v večini izpeljana na srečanjih v Berlinu, Parizu, Londonu in ostalih evropskih središčih. Afriške kraje so želeli dobro raziskati in opredeliti število prebivalcev, vendar je bilo to zaradi pomankanja prometne povezave težko, prav zato so britanski in ostali kolonialisti iskali ozemlja, ki imajo reke po katerih je mogoče piti globje v celino. Iz tega razloga so Britanci osvajali posestva, kamor so vodile dolge reke,
4 med drugim tudi Gambijo, kamor je vodila reka Gambija. Evropejci so se prizadevali za posredno vlado, to pomeni, da so vzpostavljali nadzor nad tradicionalnimi afriškimi poglavarji, hkrati pa so jim prepustili težko nalogo vzpostavljanja reda med ljudskimi množicami. Glavno breme vsiljene evropske vlade nad Afričani so torej nosili Afričani sami. Lokalni vojaški poveljniki so bili tako stalno izpostavljeni napetosti, iz strani takrat še nepodrejenih ljudstev.
(Fage, Tordof, 2011)
Ta evropska ekspanzija je močno vplivala na afriško zgodovino, del katere lahko uvrščamo tudi v evropsko. Pomemben del afriške zgodovine je to, kar so Evropejci na celini počeli.
Posledice njihove prisotnosti so močno vplivale na afriško družbo, ki se je do takrat razvijala precej samostojno. Poleg tega, da je evropski vpliv usmerjal razvoj in krojil zgodovino območij v Afriki, med drugim tudi majhno območje današnje Gambije, danes najdemo bolj in tudi manj opazne ostanke evropskega vpliva. Najbolj opazne so z ravnilom začrtane meje, angleški uradni jezik države. Še danes je okoli osem odstotkov državljanov protestantske vere. Vpliv se kaže tudi v gambijskem vzgojno-izobraževalnem sistemu, ki je zgrajen po vzorcu britanskega.
Kolonializem pa je pustil dolgoročen pečat v gambijski družbi in kulturi, ki se je nepovratno transformirala iz svoje tradicionalne afriške oblike. Vplive zahodnega sveta najdemo v vseh kotičkih gambijske družbe, od katere jih je nemogoče ločiti in ji vrniti prvotno etnično identiteto, ki je bila na ozemlju pred časom kolonializma. Zasužnjevanje naj po izračunih ne bi vplivalo na število prebivalcev, je pa postila krvavo sled v Gambijski zgodovini. (Prav tam).
Gambija je bila tristo let pod vplivom britanskega kolonializma. Osemnajstega februarja 1965 se je Gambija razglasila za samostojno državo s predsednikom vlade Jawarom na oblasti. Brez posebnih obrazložitev se je Gambija preimenovala v »The Gambija«. Osemnajsti februar pa danes velja za državni praznik samostojnosti. Na ta dan v glavnem mestu Banjul potekajo parade s sprevodom šolarjev, javnih uslužbencev in vojske pred predsednikom države. (Gambia indipendance day, b. d.)
2.2.2 Prihod islama v Gambijo
Prvi val islamizacije je potekal v osemnajstem stoletju v času Soninke-Marabu vojne. Islam so vpeljali džihadisti, ki so za uveljavljanje tega uporabili moč in nasilje. Potekale so verske vojne, ki so bile za islamiste uspešne, saj so prebivalci prevzeli vero. Soninke-Marabu vojne so se začele 19. stoletja in so vodile v desetletje bojevanja med Marabu muslimani in Soninkami, ki
5 so bili tradicionalne afriške vere. Do njih je prišlo zaradi upora sunitskih kraljev in njihovih zaveznikov pri sprejemanju islama. Verska vojna, ki je potekala v tem obdobju, je prinesla veliko smrtnih žrtev na obeh straneh, trpljenja in izpodrivanja velikega dela prebivalstva.
Čeprav se je džihad boril iz verskih razlogov, je vseeno treba omeniti številne ekonomske in politične sestavne dele. Islamisti so bili opravičeni davkov, hkrati pa so imeli pod nadzorom prodajo sužnjev. Vpliv te verske vojne v Gambiji je bil torej pretvorba večine prebivalcev v muslimane, vendar ko so islamisti ogrozili tradicionalne vere, so se mnogi postavili tem v bran.
To dokazuje dejanje prebivalcev vasi Jagneer, ki so se upirali in bojevali proti džihadistom. Ko so ugotovili, da niso sposobni zmagati, so naredili samomor. Skočili so v vodnjak, saj so raje umrli, kot da bi spremenili svojo vero v islam. (Sanneh, 2017)
Drugi val islamizacije je nastal s pojavom islamskih sektaških skupin. Čeprav je podpora teh v Gambiji veliko manjša kot v nekaterih drugih državah, so bile te s strani Gambijcev brez večjih uporov ljudi sprejete, ker so se delno oddaljile od fundamentalizma. Svoj nauk so prilagodile že obstoječim navadam in življenjskemu slogu. Ta omogoča ohranjanje tradicionalnih vrednot, norm in oblek. Gre za model, zmešan s sektaško identiteto in gambijsko popularno kulturo.
(prav tam)
Tretji val je prišel v Gambijo skozi islamsko skupino »Markaas movement«. To so bili ljudje, ki jim je bila dodeljena štipendija v primeru študija islama v Savdski Arabiji in ostalih državah arabskega polotoka. Njihov namen je bil izvajati strogo puritansko obliko islama, katerega ideologija je zavračala tradicionalne vere. Zaradi podaljšanega vpliva fundamentalističnega gibanja so se v Gambiji spremenile vrednote in norme. Markaas so delili navdušenje in zvestobo od mesta do mesta, od vasi do vasi in promovirali puritanski islam. Ta je oblikoval nova pravila v državi. Nezakonska razmerja, tradicionalne ceremonije in festivali so veljali za dejanje v nasprotju z vsebino Korana. Ženske so morale imeti pokrite lase in zakrito telo. Zaradi islamskega ekstremizma in spremembe vrednot je prišlo do spopada med ideologijami, ki so nastale med skupino Markaas in gambijsko elito. Ta je uspela širiti mnenje proti skupini Markaas. Prizadevanja s skrbjo o skrajnih islamskih organizacijah so dosegla distanciranje od sovraštva in delitve ljudi, promovirane s strani skupine skrajnežev. Vse to je peljalo v ločitev Gambije in skupine Markaas. Danes so skrajneži še vedno relevantni, vendar je število sledilcev močno padlo. (Prav tam)
Četrti val islamizacije je nastal zaradi formacije islamskega sveta iz strani vlade, ki je služila kot koordinacija islamskih organizacij v naciji. To institucijo je ustanovila država in je imela veliko moč pri ureditvi islamskega pouka v državi. Ustanova takšnega vrhovnega sveta je bil
6 začetek politično motivirane strategije za transformiranje Gambije v neke vrste teokratsko državo, v kateri je svet služil režimski propagandi, na podlagi katere se je izvajala domača politika. V državi, kjer je večina ljudi muslimanov, je bil islam večinoma uporabljen kot utemeljitev preganjanja političnih mnenj, ki so pritegnila javno skrb. Primer, ko je vlada uporabila moč sveta, so bile molitve na koncu ramadana. Kontrolno-vladni svet je vsak dan prišel na molitve, da je bil opažen. Nasprotoval je tistim, ki so molili na druge datume, kot so jih izbrali. Skladnost s pravili je bila strogo vsiljena. Muslimanski verski voditelji, ki se teh niso uspeli držati, so bili obsojeni na zaporno kazen. Leta 2013 se je v Gambiji po vzorcu mnogih islamskih držav spremenil delovnik na štiri dni v tednu, saj je petek sveti dan in je namenjen molitvam. Ta sprememba je transformirala posvetne vrednote Gambije v islamsko vlado. Vpliv na politični razvoj je imela dvajsetletna želja vlade za ustanovo islamske države, ki vzbuja strah.
Dejstvo, da je Gambija postala islamska država, ni presenetljivo. (Prav tam)
Odgovornost, da je v Gambiji islam dobil dodatno vrednost, leži na strani nekdanjega predsednika države Yahya Jammeha, ki je podpiral vključevanje islama v javne ustanove, predvsem v šole. Eden od razlogov za povzdigovanje islama je bil motivacija po odmiku Gambije iz nekdanjih kolonialnih načinov. (Janson, 2014)
2.2.3 Revščina
Gambija je ena najbolj revnih držav na svetu. Revščina je lastnost, ki je hitro lahko tudi stereotipno dodeljena marsikateri državi Afrike. Gambija je večinoma kmetijska država, za katero je najpomembnejša pridelava riža in arašidov, ki ju tudi izvažajo. Plača v Gambiji je zelo nizka, brezposelnost pa zelo visoka. Leta 1992 je bilo revnih štirideset odstotkov, od takrat do leta 2003 pa je ta številka zrasla na sedeminpetdeset odstotkov. V območju večjih mest, kot sta Banjul in Kanifing, v približno šestinštiridesetih odstotkih gospodinjstev primanjkuje hrane.
Približno dvaindvajset odstotkov mladih je brezposelnih, spodobne službe pa so praktično nedosegljive. Globalna finančna kriza je naredila ekonomično rast in mestno preživljanje vse bolj negotovo zaradi manjšega prihoda turistov, zmanjšanih nakazil in upada izvoznega trga.
(Chant, Evans, 2010)
Kljub napredku in povečani rast države iz ekonomskega vidika v zadnjih letih pa raziskave ne beležijo zmanjšanja revščine. Ekonomska rast je potrebna za razvoj države, vendar ni učinkovita za zmanjševanje revščine. Da bi ta pripomogla k zmanjševanju revščine, bi morala
7 svoje koristi deliti z revnimi. Veliko revnih državljanov je še vedno vezanih le na delo doma, kar jim ne prinaša dovolj visokega prihodka, da bi se lahko normalno preživljali. Ekonomska rast bi lahko revnim posameznikom zagotovila delovna mesta. Samo ta pa žal niso dovolj, saj večina zaposlenih Gambijcev še vseeno ne zasluži dovolj in živi v revščini. Kaj točno bi bilo potrebno za zmanjšanje revščine na tem območju, še vedno ostaja vprašanje in problem lokalne družbe. Sama revščina v državi je zelo širok pojav, ki ga je zelo težko opredeliti ter še težje izkoreniniti. (Heintz, Oya in Zepeda, 2008)
Zaradi revščine je v Gambiji pogosti pojav delo otrok. To je značilno predvsem za odmaknjene vasi in revna naselja. Približno 16,4 odstotka otrok med desetim in štirinajstim letom ne hoti v šolo, ampak so aktivno prisotni pri delu. V zadnjem času pa se pojavlja paradoks, saj otroci delajo, medtem pa so mladi med šestnajstim in petindvajsetim letom brez služb. To predstavlja velik problem v delovanju družbe. (Jones in Chant, 2009)
Poleg dela otrok se revščina pozna tudi na številnih drugih plateh življenja prebivalcev območja. Zaradi slabega zdravstvenega sistema, slabe prehrane in številnih drugih dejavnikov je povprečna življenjska doba državljanov 61,7 leta, kar je precej krajše kot v Evropi. Veliko večja je tudi umrljivost otrok. Zaradi nedostopnosti šol za revne je več kot polovica odraslih nepismenih. Kakovost življenja in samo pojmovanje otroštva se močno razlikuje od našega.
(Poverty, Inequality and Africa’s Education Crisis, b. d.)
2.3 Vzgojni in izobraževalni sistem v Gambiji 2.3.1 Zgradba vzgojno-izobraževalnega sistema
Šolski sistem je, kot sem že omenila, formiran na britanskem. Začne se z vrtcem, v katerega se otroci vključijo med tretjim in četrtim letom ter ga zapustijo pri približno sedmih letih, ko se vključijo v osnovno šolo, ki ima šest razredov. Po končani osnovni šoli se izobraževanje učencev nadaljuje v nižji srednji šoli, v kateri učenci opravljajo 7., 8. in 9. razred. Po koncu 6.
in 9. razreda učenci opravljajo izpite, ki jim omogočijo prehod v višji nivo. Po devetem razredu se učenci lahko vpišejo v spretnostne centre, kjer se vključijo v poklicno usposabljanje ali pa nadaljujejo svojo izobrazbo z višjo srednjo šolo, v kateri opravljajo 10., 11. in 12. razred. Po dvanajstem razredu učenci opravljajo izpite za pridobitev zahodnoafriškega višješolskega
8 certifikata. Glede na njihove rezultate in finančno stanje se njihova izobrazba lahko nadaljuje s tehničnim usposabljanjem v ustanovi po imenu »The Gambia College«, kjer se učijo o tehnologiji, računovodstvu, marketingu ali pa se izobražujejo za učitelje ali medicinske sestre.
Po končani višji srednji šoli se lahko vključijo tudi v delovno silo ali pa se vpišejo na univerzo.
V Gambiji obstaja samo ena nacionalna univerza (University of The Gambia). Le redki učenci imajo dovolj denarja in dovolj visoke pretekle šolske rezultate, da se odpravijo študirat.
(McGlynn, 2013)
Tako v Gambiji kot v večini subsaharskih afriških držav na določenih ne tako gosto poseljenih ozemljih, težko zapolnijo celotne razrede z enako starimi otroki. Ta problem rešujejo s kombiniranimi razredi. Tak način pouka je aktualen v državah z nizkimi prihodki, saj večina ljudi nima dovolj denarja za dnevni prevoz do oddaljene šole. Kombinirani razredi so rešitev tudi za pojav neenakomerno razdeljenih učencev po različnih razredih. V nižjih razredih osnovne šole je zelo veliko učencev, v višjih pa veliko manj. (Mulkeen in Higgins, 2009) Za izseljence ter otroke diplomatov obstaja tudi internacionalna šola, katere kurikulum je enak tistemu v ZDA, Veliki Britaniji ali Franciji. Izobraževanje v tej šoli poteka v več jezikih, večinoma v angleščini in francoščini. Standardi v tej šoli so enaki ostalim šolam po svetu in s tem učencem omogočijo študij v tujini. (International schools of the Gambia, b. d.)
2.3.2 Razvoj vzgojno izobraževalnega sistema
Zahodnoafriški izobraževalni sistem je najbolj pogost v Gambiji, predvsem v mestih in predmestjih. Korenine tega sistema izvirajo iz katoliških in metodističnih misijonarskih šol.
Kolonialna vlada okoli leta 1945 se ni zanimala za izobraževanje ljudi na tem območju, metodistični misijonarji in katoliki pa so videli izobrazbo kot edino pot za spreobračanje domačinov. Dawda Jawara, predsednik Gambije v tem času, je sledil kolonialnim sledem, zato je šolstvo okoli leta 1980 imelo številne probleme. Med te štejemo zelo omejena mesta, oddaljenost šol od doma večine otrok ter premajhno število kvalificiranih učiteljev. Omenjeni problemi so otroke odvračali od obiskovanja šolskih ustanov. Ravno tako Jawara ni uspel postaviti nobene višje srednje šole. Javnost je zahtevala odpravljanje številnih problemov in Jawara je bil prisiljen iskati rešitve. S pomočjo svetovne banke je postavil šest višjih in štirinajst nižjih srednjih šol ter devetintrideset osnovnih šol, katerih lokacije so bile prilagojene otrokom.
(Kea, 2007)
9 V vzgojno-izobraževalnem sistemu v Gambiji igra pomembno vlogo tudi islam. Za ponovno vpeljavo islamske vere v vzgojno-izobraževalni sistem je delno odgovoren nekdanji gambijski predsednik Yahya Jammeh, ki se je na ta način želel čim bolj distancirati od kolonialnih načinov. (Sanneh, 2017)
Šola in vrtec sta v Gambiji danes plačljiva, zaradi pomanjkanja sredstev si ju zato ne morejo privoščiti vsi otroci. Šolske pristojbine so manjši problem, odkar je predsednik leta 1998 prekinil pristojbino za prvih šest let šolanja. Vseeno pa je šestinštirideset odstotkov Gambijcev še vedno nepismenih. Med letoma 1988 in 2003 je bilo v vzgojno-izobraževalni proces vpisanih manj kot petdeset procentov vseh otrok v Gambiji. Stopnje vzgojno-izobraževalnega sistema spominjajo na britanskega in ravno tako otroci nosijo uniforme. (Nursery schools in Gambia, b. d.)
V preteklosti je bilo učiteljem dovoljeno za pouk od vrtca dalje uporabljati izključno angleški jezik. V zadnjem času pa je sistem naredil korak naprej v korist otroka. Učitelji so dobili dovoljenje z ministrstva za šolstvo, da lahko za pouk v nižjih razredih (prva triada osnovne šole) učitelji uporabljajo lokalne jezike. Cilj tega je, da bo otrokom lažje in da bodo pismeni tudi v svojem maternem jeziku. (McGlynn, 2013)
2.3.3 Vrtci v Gambiji
Vrtci v Gambiji so namenjeni večinoma otrokom, starim od 3 do 7 let. Najdejo se tudi izjeme, ki v oskrbo vzamejo otroke, stare tudi eno leto. V vrtcih vzgojno-izobraževalne dejavnosti izvajajo učitelji, ki imajo certifikat za učenje v osnovni šoli. Izobrazba za vzgojitelje v Gambiji ne obstaja. Vrtcem država finančno ne pomaga, zato so odvisni od različnih donacij prostovoljcev. Plačilo za obisk vrtca, ki ga morajo poravnati starši, je nizko, mesta v vrtcih pa so zelo omejena. Skrbniki vrtca so v večini gambijske in britanske narodnosti, ki skupaj vodijo vrtec. Večina gambijskih vrtcev so ustanovile dobrodelne organizacije, v njih učijo lokalni učitelji in jih vodijo gambijski ravnatelji. Dobrodelne organizacije poskrbijo za zalaganje z različnimi materiali ter se ukvarjajo s finančno podporo vrtca. Vrtci se med seboj po velikosti precej razlikujejo. V nekaterih je lahko samo petdeset otrok, v drugih več kot sto. Cilj večine vrtcev je, da se otroci učijo na zabaven način ter da usvojijo določene osnove matematike in angleškega jezika. (Nursery schools in Gambia, 2009)
10 Otroci se pri sedmih letih vpišejo v osnovno šolo, ki poteka popolnoma v angleškem jeziku.
Ker večina otrok doma ni v stiku z angleščino, je cilj vrtca, da otroke pripravi na vstop v šolo, kjer bodo otroci uspešno sledili angleškemu kurikulumu. Pri treh letih se otroci preko pesmi in plesa srečujejo z angleškim jezikom in se začnejo učiti o osebni higieni, osebni odgovornosti, urijo svoje praktične sposobnosti ter se socializirajo. Starši po obisku vrtca opažajo manj nasilno vedenje svojih otrok. (Zukunft, 2018)
2.3.4 Učitelji v Gambiji
Gambijski učitelji morajo imeti končano osnovno šolo ter nižjo in višjo srednjo šolo. Po tem se morajo še vpisati na »The Gambia College«, kjer opravljajo izobrazbo za učenje v osnovni ali višji šoli. Ko dobijo certifikat, se lahko zaposlijo v šoli ali vrtcu kot kvalificirani učitelj.
Vsak razred naj bi imel vsaj enega kvalificiranega učitelja, vendar teh primanjkuje, zato jih nadomeščajo in jim pomagajo nekvalificirani učitelji. Plača nekvalificiranih učiteljev je za šestdeset odstotkov manjša od tistih s certifikatom. Učitelji imajo pri svojem delu tudi možnost napredovanja, do katerega je pa težko priti, saj moraš za začetek imeti certifikat, pomembno pa je tudi, koliko časa delaš v šoli, tvoje vedenje, prisotnost ter tvoje vodenje v razredu. (Mulkeen, 2009)
V ustanovi »The Gambia College« se bodoči učitelji učijo najrazličnejših spretnosti. Vizija šole je, da v najkrajšem možnem času izobrazbi visoko kvalificirane učitelje, ki bodo pripomogli k izobraževanju čim večjemu deležu otrok in izkoreniniti revščino ter lakoto. Preko izobrazbe naj bi se učitelji naučili primernega poučevanja in spodbujanja razvoja potencialne mladine, uriti otroke za razumevanje literature, štetja in reševanja problemov ter razvijanje duhovne, moralne in kulturne zavesti. Spodbujali naj bi tudi ustvarjalnost otrok in njihov občutek za estetiko (The Gambia College, b. d.).
Kljub šolanju učiteljev na poklicnih šolah njihovo znanje še vedno povzroča problem, ki naj bi negativno vplivala na samo okolje učenja, v katerem se otroci učijo. Leta 2009 je bila v Gambiji izvedena raziskava. Učitelji so dobili nalogo, da rešijo test, ki je bil podoben tistemu, ki ga rešujejo njihovi učenci, z nekaj dodatnimi vprašanji iz srednješolskega učbenika. Testi so pokazali nizek nivo znanja učiteljev, saj sta le malo več kot dva odstotka teh test rešila nad 95
%. Tretjina učiteljev je teste rešila pod 75 %. (Blimpo, Evans in Lahire, 2015)
11 2.3.5 Vključevanje deklic v vzgojno-izobraževali sistem
V preteklosti je bilo v samo šolanje vključenih veliko več dečkov kot deklic, saj so te dobili številne štipendije, če so svoje nadaljnje izobraževanje nadaljevali na kateri od islamskih univerz v islamskih državah. (Janson, 2014)
V zadnjih letih je prišlo do vse večjega vključevanja deklic v šole, predvsem v prva leta. Za to dogajanje lahko najdemo dva glavna razloga. Prvi je nova administracija nekdanjega predsednika države Jammeha, ki je vsem otrokom, tako deklicam kot tudi dečkom, povečala možnost po šolanju, predvsem v vaseh, kjer to v preteklosti ni bilo tako mogoče. Drugi razlog je bila ustanovitev Jammehove fundacije, ki je plačevala šolanje deklic in s tem olajšala obveze plačevanja za izobraževanje deklic, ki kasneje zapustijo dom zaradi poroke in s tem ne vpliva na blagostanje družine. Fundacijo je ustanovila nekdanja prva dama Gambije, da bi izboljšala kakovost življenja ljudi s podporo izobrazbe, zdravja, agrikulture, žensk in zgodnji razvoj mladih. (McGlynn, 2013).
V preteklosti so deklice redko obiskovale šole zaradi verskih in kulturnih razlogov. Namen žensk ni bil, da se izobrazijo in najdejo delo, temveč da ostanejo doma. Družinam z bolj omejenimi financami se je zdela izobrazba sinov veliko bolj pomembna. Šole naj za deklice ne bi bile priporočljive in varne. Ženske naj bi se s svojim obiskom šol izpostavljale pred moškimi.
V zadnjem času je začelo naraščati število šol, ki naj bi bile ženskam prijazne. S tem se je tudi opazno dvignil odstotek žensk, ki obiskujejo šolo. Pomembno vlogo je imelo tudi zaposlovanje ženskih učiteljic. (Kea, 2007)
Kljub številnim fundacijam in odpiranju šolskih vrat deklicam, pa v Gambiji še vedno opazimo večji odstotek deklic kot dečkov, ki ne obiskujejo vzgojno-izobraževalnih ustanov. Ravno tako se kaže večji odstotek deklic pod petnajstim letom, ki delajo, predvsem izven mesta, v revnih naseljih. (Jones in Chant, 2009)
2.4 Prostovoljstvo
2.4.1 Kaj je prostovoljstvo
V Uradnem listu Republike Slovenije je zapisan zakon o prostovoljstvu, ki v 5. členu opisuje prostovoljstvo, kot »družbeno koristno brezplačno aktivnost posameznikov, ki s svojim delom, znanjem in izkušnjami prispevajo k izboljšanju kakovosti življenja posameznikov in družbenih skupin ter k razvoju solidarne, humane in enakopravne družbe.« (Ušečnik, 2015)
12 Prostovoljstvo je organizirano, strukturirano ali laično delo, ki ga posameznik opravlja z namenom, da bi pripomogel k izboljšanju materialne kakovosti življenja posameznika ali skupnosti. Lahko gre tudi za opravljanje določenega družbeno koristnega dela, ne da bi za delo pričakoval materialno plačilo. Gre lahko za pomoč pri učenju, oskrbo, terapijo in pomoč pri reševanju težav. Prostovoljno delo poteka izven doma prostovoljca, v času njegovega prostega časa. Za to delo se posameznik odloči sam iz človekoljubnega ali solidarnostnega razloga. Tudi prostovoljec ima od dela različne koristi, saj pridobiva izkušnje, razvija svoj celostni razvoj, pridobiva večine in znanja ter hkrati širi svoj socialni kapital. (Prav tam)
Prostovoljsko delo lahko razumemo kot obliko neformalnega učenja, ki danes pomembno vpliva na razvoj posameznikov in celotne družbe. Te dejavnosti so pod vplivom kulturnih, verskih, ekonomskih in zgodovinskih okoliščin. V preteklosti je bilo prostovoljstvo zgolj ljubiteljska dejavnost in se ni približala profesionalnim kriterijem, danes pa zaradi javnih interesov prostovoljci veliko bolj izobraženi, včasih še bolj od javnega sektorja. V današnji družbi so vse bolj pogosto različne organizirane prostovoljske združbe, katerih delo prispeva k reševanju družbenih in socialnih problemov. (Tomšič, 2018)
Obstajajo različne teorije prostovoljstva. Nekateri sociologi so mnenja, da je prostovoljstvo v isti meri produktivno delo kot ostala dela, plačana ali ne. Prostovoljstvo ima lahko različne cilje, veliko prostovoljnih del se kasneje spremeni v plačano delo in sam vzrok za pristop k temu ni solidarnost. (Muscik in Wilson, 1997)
Na uspeh in kakovost prostovoljnih del vplivajo številni elementi. Samo prostovoljstvo temelji na posameznikih, katerih vedenje naj bi bilo prosocialno, kar pomeni, da so omenjeni samoiniciativno nagnjeni k delu v korist drugim, so motivirani za vlaganje svojega časa v pomoč družbi. Prostovoljci naj bi bili sposobni prepoznavati probleme in motivirani k akciji, ki bi te odpravila in naredila spremembo v družbi. Filantropija je še ena od lastnosti, ki je pričakovan del prostovoljčeve osebnosti, saj naj bi bil ta pripravljen darovati čas in denar v dobro drugim. (Slattery, 2014)
2.4.2 Prostovoljni turizem
V zadnjem času se vse bolj pogosto pojavlja nova oblika prostovoljstva. Gre za prostovoljni turizem, katerega moto je »potuj z namenom«. Gre za izvajanje različnih dejavnosti in del v tujini, predvsem v nerazvitih delih sveta. Pri turističnih prostovoljcih lahko zaznamo dva glavna
13 motivacijska faktorja. Nekateri potujejo z namenom, da bodo izvajali prostovoljsko delo, njihovo potovanje je tako neke vrste misija. Drugi pa potujejo z namenom, da bodo odšli na počitnice, si ogledali znamenitosti ter domov prinesli pisane izkušnje. Ti so v samo prostovoljno dejavnost le delno vključeni. (Brown, 2005)
Raziskave kažejo, da se večina prostovoljcev vključi v sam proces zaradi želje po potovanju na eksotične destinacije. Ne glede na namen udeležbe pa se kažejo trajne spremembe pri preoblikovanju sistema vrednot udeleženih posameznikov in zgradnja drugačne socialne zavesti. Omenjeni posamezniki se po vrnitvi domov večkrat odločajo za vključitev v druge prostovoljne dejavnosti. Sam prostovoljni turizem ima boljši vpliv na lokalno družbo kot pretiran turizem, običajne oblike. Več prednosti ima predvsem za to, ker se posameznik lahko aktivno vključi v posamezno kulturo in se z njo poveže. (Luh Sin, 2009)
Prostovoljstvo razumemo kot solidarno delo z namenom, da pomagamo drugim. Prostovoljni turisti pa večinoma niso osredotočeni na dobro drugih, temveč na svojo osebnostno rast, saj s tem delom pridobi različne izkušnje, uri svoje sposobnosti in širi socialne stike. Večina teh se odloči za tak način prostovoljnega dela, ker to vidijo kot potovanje polno dogodivščin. Poleg že omenjenih dobrih strani prostovoljskega turizma ta pozitivno vpliva tudi na nadaljnji turistični razvoj, izboljšane stikov z gostujočo državo. Prostovoljec si lahko tudi zagotovi možnosti za nadaljnje delo v tej državi. Skozi samo prostovoljsko delo pa razvija spoštovanje do praktičnega dela in sposobnosti za reševanje problemov. (Lyons in Wearing, 2007)
2.4.3 Pomen globalnega učenja pri prostovoljstvu v drugi kulturi
Z naraščanjem prostovoljnega turizma se pojavljajo številni problemi, vezani na predstavo o sami državi, v katero se posamezniki odpravljajo z namenom, da se v družbo vključijo, kot prostovoljni delavci. Večinoma govorimo o nerazvitih državah, o katerih po novicah ne slišimo veliko. Naše znanje temelji na predstavah in predsodkih o tamkajšnji družbi. Večana ljudi ima o Afriki negotovo podobo, ta pa utrjuje stereotipne statuse o tem, da v Afriki prebivajo revni, nemočni ljudje, ki nujno potrebujejo našo pomoč. Zelo pogosta je tudi predstava lačnega, podhranjenega afriškega otroka. Podobe Afrike imajo velik vpliv na prepričanja ljudi o tem svetu, zavedati pa se moramo, da so te enodimenzionalne in pristranske. Problemi Afrike so zelo kompleksni, zato posameznik ali posamezna organizacija teh problemov ni sposobna rešiti.
Večina organizacij je motivirana ljudi izobraziti o dogajanjih v določeni državi, a obenem mora
14 zbrati čim več sredstev, za to posamezne podatke prikazujejo tako, da v potencialnih donatorjih vzbudijo empatijo s pomočjo slik ali videoposnetkov, ki še zdaleč ne prikazujejo celotne zgodbe. (Dolinar, 2010)
Omenjeni predsodki lahko skupinam prostovoljcev oblikuje prepričanja, kaj vse je treba v posameznem okolju spremeniti, da bo kakovost življenja ljudi tam boljša. Pri tem se ne osredotočijo na to, kako se njihovo kulturno ozadje razlikuje od našega. Vsak prostovoljec mora biti zelo pazljivi in se mora potruditi brati skozi uči drugega. Tisto, kar se nam zdi potrebno izboljšati ali spremeniti v očeh drugega, morda ne potrebuje nobene spremembe. (Andersotty in Lynn, 2008)
Ko govorimo o prostovoljskem delu v tujih državah, se moramo nujno osredotočiti na smernice globalnega učenja. Ta je pomemben predvsem v prostovoljskih dejavnostih v vzgojno- izobraževalnih ustanovah in pri socialni pomoči posameznikov. Gre za delo, ki sloni na antropološki predpostavki o dojemanju posameznika, kot odprtega sistema, ki ima svoje veščine, znanja, vrednote in notranjo naravnanost. Živimo v svetu, katerega del so zelo različne družbe s kulturnega, etničnega in duhovnega vidika. Na podlagi tega mora prostovoljec biti sposoben delovati iz notranjosti, na izven. Njegova naloga je, da analizira razmere ter si ustvari vizijo alternativ ter na podlagi teh izvede proces sprememb. Cilj globalnega učenja je medkulturni dialog, opravljanje nestrpnosti, ki izhaja iz strahu do neznanega, ter izgrajevanje dobrih odnosov ne glede na kulturo, etiko ali vero. Najpomembnejše pri globalnem učenju pa je to, da izhajamo iz potreb posameznika ter se neprestano dodatno izobražujemo. (Novak, 2013)
Pomembno vlogo pri soočenju z omenjenimi problemi igra kakovostno izobraževanje prostovoljcev pred odhodom ter supervizija pred in med delom. Prostovoljci naj bi imeli možnost mentorske supervizije, katere naloga je, da posameznike pripravi na določeno delo ter jim pomaga uriti spretnosti in znanja za vključevanje elementov globalnega učenja v vsakodnevno delo in tudi pred in po njih. Supervizija naj bi izboljšala skupinsko dinamiko ter posameznikom pomagala pri kreativnem reševanju problemov, vezanih na delo. Za prostovoljce je zelo pomembno, da imajo možnost pogovora o osebnem doživljanju prostovoljnega dela in razreševanju frustracij in morebitnih predsodkov. Predsodke tako posameznik ozavesti ter jih lahko učinkovito odpravlja. (Pšeničnik, 2008)
15 2.4.4 Prostovoljne organizacije in projekti v Gambiji
V Gambiji so že nekaj časa prisotne številne prostovoljne humanitarne organizacije, ki se potegujejo za napredek v razvoju države. Izboljšati želijo kakovost življenja ranljivih državljanov. Obstajajo številni skladi, kjer se zbira denar za pomoč, ter društva, ki iščejo posameznike, ki so pripravljeni investirati svoj čas in znanje za korist gambijski družbi.
Organizacije dajejo največji poudarek razvoju vzgojno-izobraževalnega in zdravstvenega sistema. Njihov najbolj pogost cilj je omogočiti obisk šole čim večjemu številu otrok in posledično zmanjševati nepismenost, ki je na območjih precej velika ter uriti poklicne kompetence otrokom in mladostnikom. Primerna izobrazba naj bi zmanjšala brezposelnost med mladimi ter jim izboljšala kvaliteto življenja. Cilj napredka v zdravstvu je predvsem zmanjšati širjenje številnih bolezni, značilnih za nerazvite države, zmanjšati širjenje HIV-a med mladimi ter zagotavljanje boljših razmer in opreme v zdravstvenih ustanovah. (The Gambia red cross, 2006)
Organizacije iz številnih razvitih držav so aktivne v Gambiji, prevladujoče so Velika Britanija, Nemčija ter Nizozemska in Kanada. Na tem področju odpirajo šole, vrtce, centre za pomoč otrokom z učnimi težavami, zdravstvene ustanove, centre za razvoj agrikulture ter se zavzemajo za ohranjanje okolja. Večina teh za delo v centrih zaposluje Gambijce in s tem podpira lokalno družbo. Ob določenih časih v letu organizirajo odprave prostovoljcev v Gambijo in jim omogočajo pridobivanje najrazličnejših izkušenj. (Volunteer charity work in Gambia, b. d.) Ena od aktivnih prostovoljskih organizacij, ki je dejavna na tem območju, je organizacija Humanitas, ki je leta 1997 zgradila vrtec v kraju Kunkunjang. Tega so sproti urejali, dodali zelenjavni vrt, igrišče ter dozidali učilnice, ki danes služijo tristotim otrokom. Od same ustanovitve vrtca do danes je bil vložen en milijon evrov za podporo razvoja projektov, povezanih z zdravjem, izobrazbo in agrikulturo. Sam vzgojno-izobraževalni proces je zgrajen v sodelovanju z državo in kulturo, da ustreza standardom na območju. Med letoma 2014 in 1016 je organizacija sodelovala v projektu »Wide open Walls«, ki se je začel leta 2010. To je internacionalni in interkulturni projekt, katerega namen je ozaveščanje o potrebi po miru, razumevanju in medsebojnem spoštovanju. Omogočali so ustvarjalcem, da izkusijo Afriko ter pomagajo lokalnim združbam. (Since 1997: Nursery School in Kunkujang, b. d.)
V Gambiji so vrtci težje dostopni vsem prebivalcem, predvsem revnejšim, prav zato veliko prostovoljnih organizacij te gradi in organizira delo v njih. En od teh vrtcev je tudi vrtec po imenu Albaraca, kar v mandigi pomeni hvala. Vrtec je odprl svoja vrata leta 1997 in danes
16 omogoča predšolsko izobrazbo kar stosedemdesetim otrokom med tretjim in sedmim letom.
Ustanovljen in financiran je s strani Britancev, ravnatelj in učitelji pa so Gambijci. Sponzorji vrtec občasno obiščejo in opazujejo napredek. Vrtec se nahaja v kraju Sukuta, ki je oddaljen le petnajst minut vožnje od turističnega mesta Kololi. Najpomembnejši cilj vrtca je ponujanje kakovostne izobrazbe otrokom in pomoč širši skupnosti z zagotavljanjem mrež za zaščito pred komarji v času deževnega obdobja, družinam z otroki. (Nursery schools in Gambia, b. d.)
2.4.5 Prostovoljna organizacija Za otroke svet
Ideja o rojstvu te slovenske humanitarne organizacije se je rodila, ko so ustanovitelji sami vključili v prostovoljsko delo v sklopu druge organizacije leta 2011. S spoznavanjem Gambije in njenih prebivalcev so si ustvarili vizijo, v katero so imeli željo vključiti Slovence in lokalno prebivalstvo, ki bi v sodelovanju naredili korak v boljšo prihodnost. Avgusta 2012 so to vizijo uresničili ter se formirali v humanitarno društvo. Sprva so začeli iskati posameznike, ki bi bili pripravljeni vsak mesec nameniti nekaj denarja za botrstvo gambijskim otrokom in jim s tem omogočili šolanje. Na podlagi tega so dobili idejo, da bi botrom omogočili osebni kontakt z njihovimi varovanci in s tem so se začele prve odprave v Gambijo. Kasneje je organizacija začela omogočati odprave tudi posameznikom, ki niso del botrstva, ter jih vključevala v lokalne osnovne šole in bolnišnice, kjer so prostovoljno delali. Danes se vedno več ljudi odloča za drugačno preživet dopust in se odloča za program Potuj kot prostovoljec. Leta 2016 je društvo z zbranimi donacijami kupilo zemljo, na kateri so zgradili karierno-izobraževalni center.
Trenutno se v centru šola okoli sedemdeset otrok. Ker so otroci trenutno stari od tri do pet let, se v centru izvaja vrtčevski program v dveh razredih. V vsakem razredu pa sta dva lokalna učitelja. Večini otrok šolanje plačujejo botri, nekaj otrok pa šolo obiskuje brezplačno in botra še iščejo. Prostovoljci se v času tabora vključijo v delo v vrtcu ter pripomorejo k urejanju ter gradnji karierno-izobraževalnega centra. Društvo ima v načrtu center še nadgraditi in omogočiti izobrazbo čim večjim številom otrokom in mladostnikom. Njihov cilj je izobraževanje in izboljšanje kvalitete življenja številnim posameznikom ter nudenje pomoči, podpore na karierni poti. (Za otroke sveta, b. d.)
17
3. EMPIRIČNI DEL
3.1 Raziskovalna vprašanja in hipoteze
R1: Kakšne dejavnosti potekajo v vrtcu?
R2: Kaj je cilj vrtca?
R3: Kakšna je vloga prostovoljca pri delu v vrtcu?
H1: V gambijskem vrtcu poteka učenje preko igre.
H2: Cilj vrtca je priprava otrok na uspešno opravljanje osnovne šole.
H3: Vloga prostovoljca je, da v svojih najboljših močeh poskuša sodelovati z lokalnimi učitelji in s tem pripomore k bolj kakovostnemu pouku.
3.2 Metoda raziskovanja
Za raziskovanje omenjene teme bom uporabila etnografsko metodo raziskovanja z udeležbo.
Potek dela v vrtcu: Kvalitativno raziskovanje je potekalo v dveh delih, in sicer
zbiranje empiričnih podatkov z metodo opazovanja z lastno udeležbo in kategoriziranje deskriptivnih zapisov.
Aktivnost prostovoljca: Kvalitativno raziskovanje je potekalo v dveh delih, in sicer zbiranje empiričnih podatkov z metodo opazovanja z lastno udeležbo in kategoriziranje deskriptivnih zapisov.
3.2.1 Raziskovalni vzorec
Potek dela v vrtcu: vzorec bo slučajnostni (nenamenski), saj ničesar v zvezi z vrsto in številom opazovancev nisem načrtovala.
Aktivnost prostovoljca: opazovanje lastne dejavnosti.
3.2.2 Pripomočki
Potek dela v vrtcu: pisalo, zvezek in računalnik.
Aktivnost prostovoljca: pisalo, zvezek in računalnik.
18 3.2.3 Postopek zbiranja podatkov
Potek dela v vrtcu: Opazovanje otrok in delo učiteljev in beleženje dela v vrtcu, ki jo je ustanovila organizacija Za otroke sveta v predmestju Serrekunde.
Aktivnost prostovoljca: Pisna analiza lastne aktivnosti med pedagoškim delom v mali šoli.
3.2.4 Postopek obdelave podatkov
Potek dela v vrtcu: Na podlagi lastnih zapisov bom definirala kategorije in iz njih izluščila bistvene podatke o načinu dela vrtcu.
Aktivnost prostovoljca: Na podlagi lastnih zapisov bom definirala kategorije in iz njih izluščila bistvene podatke o lastni aktivnosti med pedagoškim delom.
4. OPIS
4.1 Potek dela v vrtcu
4.1.1 Karierno-izobraževalni center prostovoljne organizacije
Center je ustanovilo društvo prostovoljcev Za otroke sveta. V njem so zaposleni štirje učitelji.
En učitelj v razredu ima narejeno šolo za učitelje v The Gambia Collegu. Učitelje društvo premišljeno izbira, kar po besedah voditelja šole ni povsem običajno za Gambijo. Čeprav se je nam zdelo, da je v šoli veliko preveč učenja na pamet, so nas domorodci opozorili, da je to zelo napredna pedagogika za Gambijo. V lokalnih šolah se pogosto pojavlja nasilje in učitelji disciplino ohranjajo predvsem fizično, česar v tej šoli nismo opazili. Letos je center odprl vrata prvim otrokom, starim od 3 do 5 let in s tem ustanovil dva vrtčevska razreda. Letos se je v vrtec vpisalo skoraj 70 otrok iz okolice, ki izhajajo iz precej revnih družin. Šolo obiskuje enako število deklic in dečkov. Šolanje jim plačujejo botri iz Slovenije in Anglije. Pomagajo jim tudi
19 pri zalaganju s šolsko opremo. Nekaj otrok, ki obiskuje šolo, botra še nima, vendar njihovo šolanje pokrijejo s pomočjo drugih donacij.
Vsi otroci, ki obiskujejo ta vrtec, nosijo živo zeleno-črne uniforme. Deklice nosijo zelene obleke, ki jim segajo do sredine meč, s črnim pasom in ovratnikom, dečki pa zelene srajce z gumbi in črne kratke hlače, ki jim segajo malo čez kolena. Dečki imajo pod uniformo spodnjo majico, ki se proti koncu pouka že očitno vidi, saj si dečki srajco odpnejo. Učitelj jih poziva, da se to ne spodobi. Nekateri otroci imajo na svoji srajci potrganih nekaj gumbov ali pa se srajca na robovih že malo trga
4.1.2 Ureditev prostorov v karierno-izobraževalnem centru
Zgradba je sestavljena iz treh učilnic in stranišča. Čeprav center trenutno obiskujejo predšolski otroci, so sobe urejene popolnoma v obliki učilnic in ne igralnic, kot smo navajeni iz naših vrtcev. Prva učilnica je namenjena manjšim (3−4 leta) otrokom. V njej se nahaja šest manjših miz in poleg vsake so razvrščene štiri klopce, prilagojene manjšim otrokom. Na vsaki klopci lahko sedita dva otroka. Mize so postavljene pravokotno na tablo tako, da vsi otroci lahki iz strani dobro vidijo. Tabla je veliko manjša kot v osnovnih šolah v Sloveniji, velika je približno en kvadratni meter. Desno od nje na belem plakatu se nahaja napisan urnik, pod njim pa je učiteljeva miza. Na levi strani od table se nahaja manjša lesena omara, v kateri je material za delo. V kotu pri izhodu se nahaja velika plastična posoda, v kateri sta voda in kovinski kozarec, namenjen pitju. Drsna vrata za vstopanje v učilnico so spletena iz slame. Druga učilnica je namenjena eno leto starejšim otrokom (4−5 let) in se malo razlikuje od prve. V njej se nahajajo višje, okrogle mize, ki jih obdajajo stoli, narejeni iz desk. Za vsako od sedmih miz sedi pet otrok. Tabla, učiteljeva miza in omara so enako razvrščene kot v prejšnji učilnici, le da je tabla pomaknjena bolj desno, prostor med njo in omaro pa krasi angleška abeceda, ki ji manjka nekaj črk, saj so se te že odlepile. Naslednja učilnica je nekoliko manjša in še ni opremljena, zato v njej trenutno poteka pedagoško načrtovanje in shranjevanje materiala. V planu je prostor spremeniti računalnico. Zadnji del zgradbe so sanitarije, kjer se nahajajo tri kabine z leseno ogrado in korito s tremi pipami za umivanje rok.
4.1.3 Potek običajnega dneva v vrtcu
Ob našem prihodu v šolo so bili otroci razvrščeni v štiri kolone. Vsak razred se je razdelil v dve vrsti, v eni so bili dečki v drugi pa deklice. Tak zbor je potekal vsak šolski dan. Otroci so se
20 pozdravili učitelje in nas v angleščini. Učitelj jih je vprašal, kako so (How are you doing?), otroci pa so enoglasno, naučeno odgovorili, da so v redu (We are doing fine). Sledilo je petje pesmice, ki je potekalo po metodi odmeva. Najprej je verz zapel učitelj, nato pa so ga otroci ponovili. Vse pesmice so se pele v angleščini. Učitelj je otroke vprašal, kateri dan je danes, nekaj otrok se je zmotilo, nato pa jim je učitelj povedal pravilni odgovor. Otroci so enoglasno ponavljali stavek: »Today is Monday«, nato pa so peli pesmico o dnevu v tednu (Today is mondaj, I'm so glad, I'm so glad it's Monday, Monday). Karkoli je učitelj povedal otrokom v angleščini, je kasneje učiteljica prevedla v jezik mandinga, ki ga je govorila večina otrok na tej šoli. Po opravljenem sprejemu so otroci zmolili islamsko molitev z eno od učiteljic. Vsak teden po molitvi otroci z učiteljem obravnavajo eno temo. Ta teden so obravnavali disciplino. Učitelj je otrokom govoril, da ko pridejo šolo, morajo pozdraviti učitelja in prijatelje, med odmorom se ne prerivajo, tepejo in prerekajo. Ko pridejo domov, pozdravijo svoje starše in jih vprašajo, kakšen je bil njihov dan in kako se počutijo. Po pogovoru so otroci peli pesmico Lineing up is fun to do in se med tem odpravili v učilnice, kjer so se posedli.
Učiteljica v razredu je vsakega otroka poklicala po imenu in priimku ter si zabeležila prisotnost.
Za pridobitev pozornosti otrok je začela peti pesmico za spoznavanje imen ter v to spodbudila tudi otroke (My name is Liza and what is yours? We want to know who you are, Liza, Liza what a nice name …). Za uvod v pouk so otroci zapeli še dve pesmi (Many melodyes in My heart in o, banana).
Sledilo je učenje črk. Otroci so se začeli učiti glasove s, a, t, i, p in n. Vsak dan so se otroci naučili eno do dve črki. Glasova s in a so se naučili že pred našim prihodom, za to so naučeno samo ponovili. Za vsako glas, ki so ga otroci obravnavali, so se naučili eno pesmico in si zapomnili eno besedo, ki se začne na ta glas, pred tem je črki a in s učiteljica na veliko napisala na tablo in ilustrirala sliko sonca in jabolka. Za črko s so zapeli verz: »snake it the grass sss, sss,sss« in se naučili besedo sun. Za črko a so se naučili verz: »a, a, ants on my arm« in se zapomnili besedo apple. Skoraj vsi otroci so peli pesmice in ponavljali naučen glas po navodilu učiteljice, vendar se mi ni povsem zdelo, da vsi otroci razumejo povezavo med verzom, ilustracijo, besedo in glasom. Ko so ponavljali in peli skupinsko, so sodelovali vsi učenci, vendar ko sem otroku na list napisala črko ter ga vprašala kako zveni, pa je le redko kdo znal pravilno odgovoriti. Učiteljica je znanje večinoma preverjala tako, da so otroci skupinsko odgovarjali in ta odgovor večkrat zaporedno ponovili. Veliko je učenja na pamet, vendar pesmice to olajšajo, saj pritegnejo pozornost otrok. Učenje se je nadaljevalo s črko t in i. Pri črki t so se otroci učili verz: »when i watch the tennis game, my head goes side by side t, t, t, t«
21 in se naučili besedo tap. Nekajkrat so ponovili pesem in besedo ter samglas, na to pa so začeli obravnavati črko i. Naučili so se verz: »i, i, in to the bed« in besedo ink. Po daljšemu ponavljanju naučenega sem s pomočjo dveh prostovoljk, po navodilu učiteljice narisala na eno stran papirja pipo, jabolko, črnilo in sonce, na drugo stran papirja pa napisala črke. Otroci naj bi povezali črke z slikicam. Ko sem otrokom razdelila liste sem jim poskušala v angleščini razložiti kaj morajo narediti, vendar me te niso razumeli, za to jim je v njihovem jeziku navodila razložila še učiteljica. Otroci so imeli več težav pri povezovanju, kot sem si mislila. Nekateri še vedno niso razumeli, drugo so ne smiselno povezali, tretji pa so čakali, da izpolnijo ostali, da bodo lahko prerisali od njih. Le približno petina otrok je uspešno opravila nalogo. Otrokom, ki so meli težave sem poskušala individualno pomagati. Med tem sem opazila, da ima veliko otrok težave pri pravilnemu držanju pisala in zelo slabo razvito fino motoriko.
Po končanem učenju jezika je sledila telesna vzgoja. Otroci obeh razredov se zberejo v senci pod nadstreškom in naredili velik krog. Ob pesmicah se razgibavajo. Pesmi so otrokom spodbuda, vendar je njihova telovadba drugačna, kot smo si predstavljali. Ni bilo toliko gibanja, kot nas je večina pričakovala pri tem predmetu. Večinoma je samo ples na mestu ob pesmicah.
Peli so pesmice: Mr. Macaroni, Runing is an excorcize, Many melodies in my heart, dance the limbo in pesem O, banana, ki je bila otrokom najbolj poznana ter so jo zato tudi najraje peli.
Vsaka pesem je vsebovala preprost vzorec gibov, večinoma poskoke in različno premikanje rok. Učitelj je dal dečkom na voljo igranje nogometa, kar jim je bilo zelo všeč.
Po štirih šolskih urah dolgih trideset minut je sledil odmor, dolg petinštirideset minut, po njem pa še dve uri pouka. Po odmoru je potekalo ponavljanje naučenega, petje pesmic in ples znotraj učilnic. Otroci so se lahko javili in pred tablo predstavili naučen ples ali zapeli pesem, ostali pa so za njim ponavljali kitice po metodi odmeva. Nekateri otroci so zelo radi nastopali pred razredom in so se večkrat javili. Tiste otroke, ki se niso nikoli javili je pred tablo poklicala učiteljica. Nekateri otroci so bili zelo v zadregi in niso želeli sodelovati, v tem primeru je učiteljica ostalim otrokom predlagala, da pomagajo. Pouk po malici je namenjen tudi branju zgodb in igranju različnih iger. Otrokom se je videlo, da so zelo težko zbrani, saj je od 8:30 do 13h, z izjemo enega odmora, potekal voden pouk, na frontalni način, ki je za tako majhne otroke zelo naporen.
4.1.4 Dnevna rutina
− PRIHOD IN SPREJEM OTROK: Otroci prihajajo v vrtec pet minut pred začetkom pouka, veliko pa jih tudi zamudi, zato učitelj večkrat poudari, da se v šolo hodi točno.
22 Vsi otroci pridejo sami, brez spremstva staršev. Nekaj otrok živi v bližini šole, nekateri pa morajo hoditi tudi dlje, tisti pridejo v spremstvu starejših bratov ali sester, ki obiskujejo bližnjo osnovno šolo. Otroci po navadi prihajajo v manjših skupinicah. S seboj prinesejo šolsko torbo, v kateri je kakšno pisalo, kakšen pomečkan list papirja in v redkem primeru peresnica.
− ZBOR OTROK: Otroci se postavijo v 4 vrste ter se pozdravijo, pojejo, obravnavajo dan v tednu ter zmolijo islamsko molitev. Po tem obravnavajo tedensko temo ter se med petjem odpravijo v učilnice.
− POTEK DEJAVNOSTI PO URNIKU: Otroci imajo pred odmorom štiri predmete.
Vsak predmet poteka pol ure. Urnik vsebuje jezik, socialni in čustveni razvoj, ustvarjanje, osnove matematike ter telesno vzgojo.
− ODMOR IN MALICA: Otroci so s seboj nosili malico. Večina je imela s seboj tapalape, to je bela štruca, ki je lahko polnjena z jajcem in majonezo, čokoladnim namazom ali z arašidi. Tapalapa je zelo pogosta jed v Gambiji, lahko jo kupiš vse povsod in stane le 7 Dalasijev, kar je le nekaj centov. Za pit so si s seboj prinesli zamrznjen hibiskusov sok v vrečki, ki so ga posesali iz nje, ali pa sok iz baobaba v majhni plastenki. Opazila sem, da nekaj otrok s seboj ni imelo malice, vendar sem mi ne zdi pravično sklepati, da nimajo dovolj denarja. Opazila sem tudi solidarnost med otroki, saj so tisti, ki so imeli s seboj hrano, le-to velikokrat delili s tistimi, ki je s seboj niso imeli. Včasih so del svoje malice menjali za kakšen predmet, na primer za svinčnik ali radirko. Nekateri otroci so se med odmorom čisto razživeli, tekali, igrali nogomet, vreščali in se igrali različne igre s poskoki ter ploskanjem. Za igro niso potrebovali nobenih posebnih igrač, fantje so prosili le za žogo. Vidi se, da so otroci navajeni igre brez igrač, saj jim te večinoma v vrtcu niso na voljo. Igrali so se s kamni, ki so jih našli na tleh, ali pa so se obešali in plezali po ogrodju nadstreška. Velikokrat so se otroci med seboj tudi skregali in prepire reševali fizično. V pretepe učitelji večinoma niso posegali, razen če se jim je ta zdel preveč nevaren. Otroci so pretep velikokrat zaključili s popraskanimi obrazi in z jokom, kar ni trajalo dolgo. Presenetilo me je, kako samostojno rešijo prepir, četudi fizično.
Vedno so med seboj obračunali brez tožarjenja. Nekateri mlajši otroci so med odmorom tudi zaspali, saj so večinoma potrebovali počitek, ki ni del dnevne rutine. Učitelj jih je v tem primeru odnesel v učilnico, ki še ni opremljena, ter jih odložil na preprogo, kjer so lahko počivali do nadaljevanja pouka. Ko so jih zbudili, so bili ti otroci večinoma zaradi utrujenosti zelo nejevoljni. Nekateri otroci so izgledali precej apatično, ni jim
23 bilo do igre, raje so sedeli in počivali. Odmor je prekinil velik kovinski šolski zvonec na lesenem držalu, na katerega je eden od učencev pozvonil.
− NADALJEVANJE URNIKA: Po odmoru potekata še dve šolski uri v bolj sproščenem duhu. Večinoma otroci ustvarjajo, utrjujejo znanje ter pojejo pesmice.
− SLOVO IN ODHOD DOMOV: Konec pouka oznani šolski zvonec ob 13.00. Po končanem pouku vsi otroci odidejo iz razreda in se zberejo pred zgradbo. Nekateri otroci se želijo pred šolo še igrati, vendar jih učitelji posvarijo, da je konec in naj odidejo domov. Naberejo se pred obzidjem šole ter se tam nekaj minut še družijo, nato pa v večjih gručah podajo na pot proti domov. Ko se s kombijem peljemo mimo njih, kričijo, mahajo in se smejijo. Pot domov spremljajo smeh, igra in tek.
4.1.5 Metode dela in potek različnih dejavnosti
− OSNOVE MATEMATIKE: Otroci se pri pouku učijo osnovne matematične oblike.
Učitelj je na tablo napisal naslov »shapes« in otroke spodbudil, da besedo ponavljajo za njim. Otroci so besedo velikokrat ponovili, nato pa je učitelj na tablo narisal krog in pod njega napisal »circle«. Rekel je: »This is circle«, otroci so ta stavek velikokrat ponovili.
Učitelj je z roko po zraku narisal krog in hkrati govoril stavek »Round is the circle«, otroci pa so za njim ponavljali. Nadaljevali smo z učenjem drugih likov naslednji je bil trikotnik. Učitelj je ponovil enak postopek kot pri krogu. Narisal ga je na tablo, napisal ime lika, otroci so ponavljali besedo, nato pa stavek »Triangle has three sides«. Zadnji lik, ki so se ga otroci učili, je bil kvadrat. Otroci so ponavljali besedo »squere« in stavek
»Squere has four sides«. Besedo so izgovarjali napačno (»skvajer«). Vse naučeno so otroci velikokrat ponovili. Sedaj so bili na tabli narisani trije liki. Učitelj je pokazal na enega od njih in vprašal otroke po imenu lika. Delo je potekalo frontalno in učitelj ni individualno preveril, ali vsi otroci razumejo snov. Nekateri otroci so odgovarjali, drugi so ponavljali za tistimi, ki so znali, tretji pa so bili zasanjani. Za utrjevanje znanja o likih smo skupaj z učiteljem sestavili pesem na melodijo pesmi Mojster Jaka z besedilom:
Squere has four sides, Triangle has three sides,
24 Round is the circle,
Those are shapes.
Po končanem petju so otroci na list papirja narisali naučene like. Nekateri so jih narisali na pamet, drugi so jih prerisali iz table, nekateri otroci so imeli težave pri držanju pisala in pri risanju ravnih črt. Razlike med otroki so bile zelo velike. Pri treh deklicah sem opazila, da so s table prerisale napis imena likov. Skupaj s še eno prostovoljko sva prišli na idejo, kako bi lahko otroci na zabaven način ponavljali naučene like. Izrezali sva nekaj krogov, nekaj kvadratov in trikotnikov ter spodbudile otroke, da sestavijo človeka.
Otroke sva razdelili v manjše skupine po mizah (5−6 otrok). Otroci so se sami spomnili, da bodo sestavili učitelje. Vsaki skupini sva namenili nekaj časa in otroke individualno spodbujali, da uporabijo primerno ime za posamezno obliko lika ter da razmislijo, za kateri del telesa bi posamezni lik lahko uporabili. Ko so otroci sestavili človeka, smo ga poimenovali po učiteljih in ravnatelju, otroci pa so like še okrasili z risanje. Na koncu smo vse skupaj zlepili in nalepili nad tablo.
− METODE OPISMENJEVANJA: Kot sem že opisovala, so se otroci učili prepoznati izgled črk s, a, p, t, i in n ter opredeliti zvok teh črk. Vsaka črka je imela svojo pesem in svoj predmet.
P – Puff of the kendel on a pink, pink cake p, p, p - pen
T- When I watch the tennis game my head goes side bi side t, t, t - tap S- Snake in the grass s, s, s – sun
A – A, a ants on my arm – apple
I – I, i, in to the house, when it starts to rain – ink
Poleg pesmic in glasov so se otroci kasneje učili črko tudi napisati. Ena od metod je bila, da smo na list narisali pike, ki so jih otroci povezali v posamezno črko. Ko so pravilno narisali črte, so čez njih večkrat potegnili s svinčnikom. Nekateri otroci so imeli težave zaradi slabe fine motorike in slabo razvitega pincetnega prijema, vendar sama naloga ni bila pretežka. Ko sem posameznega otroka individualno vprašala, katera črka je to, pa je ta dostikrat imel težavo odgovoriti na vprašanje. Še ena od metod je bila, da
25 smo otrokom na mizo s kredo narisali črko, ta pa je s prstom po njej drsel. Najprej smo do vsakega otroka pristopili individualno in mu prst peljali po črtah črke v isti smeri, kot začnemo pisati črko. Med tem smo jim z besedami opisovali smer pisanja (up, down, round, dot ...). Ko so otroci to usvojili, so na hrbet sošolca poskušali napisati posamezno črko. Ta metoda ni bila najbolj uspešna, saj so se nekateri otroci med seboj prepirali, ker jim ni bilo všeč, da se jih drugi otroci dotikajo. Težko je bilo preveriti razumevanje otrok, ker ni bilo razvidno, kako rišejo. Razumevanje so učitelji preverjali na način, ki sem ga vpisala med potekom šolskega dne in na podobne načine.
− OBRAVNAVANJE TEME − DISCIPLINA: Kot sem že omenila, učitelj z otroki vsak dan v času zbora obravnava eno aktualno temo. Ena od tem je bila disciplina. Učitelj je otrokom razložil, kaj pomeni biti »good student«. Dober učenec posluša učitelja in je tiho, ko ta govori. Nikoli ne zamuja na pouk, ko nekaj želi, reče prosim, ko nekaj dobi, reče hvala, uboga učitelja, se ne pretepa in prereka med odmorom, se opraviči, ko naredi nekaj narobe. Druga tema discipline je bila, kaj pomeni biti dober sin/hči. Staršem se zahvalimo, jih pozdravimo, ko se vrnemo iz šole, vprašamo jih, kakšen je bil njihov dan, pomagamo v hiši in se ne pritožujemo, objamemo svoje starše ter se jim zahvalimo za hrano. Učitelj je vsak dan opazoval otroke in na podlagi njihovega vedenja prilagodil svoj govor naslednji dan. Otroke je tudi med poukom opozarjal ter jih opominjal, naj se spomnijo pogovora, ki so ga imeli pred poukom.
− OBRAVNAVANJE TEME − ČISTOČA: Še ena od tem jutranjega pogovora je bila čistoča. Učitelj je otroke opozoril, da v šolo ne hodijo čisti. Otroke je pozval, da je pomembno umivanje zob. Otroke je spodbudil, da si jih umijejo vsaj dvakrat dnevno.
Deklice naj si konec tedna podrejo kitke in umijejo lase. Učitelj je poudaril pomen umivanja rok z milom po uporabi stranišča in pred njim. Pri učenju o osebni higieni si učitelji pomagajo s tematskimi pesmicami. Velikokrat med zborom pojejo pesem:
»brush, brus, brush your teeth, up, down, up, down. Brush, brush, brush your teeth front, back, front, back …) in med tem ponazarjajo gibe umivanja zob s ščetko. Posebno pesem pojejo tudi, ko se učijo umivati roke: »wash, wash, wash your hands, untill,they are very cleen, wash your fingers one by one until they are very cleen«. Otroci so se učili umivati roke tudi v stranišču, pred malico. Cel razred je odšel v stranišče, čeprav so samo tri pipe. Trije so si roke umivali, ostali otroci pa so peli prej omenjeno pesem.
