Geomorfološka analiza doline Kot Diplomsko delo Ljubljana, 2021

(1)

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA GEOGRAFIJO

LANA SLADIČ

Geomorfološka analiza doline Kot

Diplomsko delo

Ljubljana, 2021

(2)

V LJUBLJANI

FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA GEOGRAFIJO

LANA SLADIČ

Geomorfološka analiza doline Kot

Diplomsko delo

Mentor: red. prof. dr. Uroš Stepišnik Univerzitetni študijski program prve stopnje: GEOGRAFIJA

Ljubljana, 2021

(3)

2 ZAHVALA

Najlepše se zahvaljujem mentorju dr. Urošu Stepišniku za vse koristne nasvete, pomoč in predvsem za potrpežljivost v času pisanja diplomskega dela.

Hvala Urbanu za družbo na terenu.

Hvala tudi družini za vso podporo tekom študija.

(4)

i

Kazalo

1. Uvod ... 1

1.1. Namen in cilji ...1

2. Metode dela ... 2

2.1. Pregled literature ...2

2.2. Pregled kartografskega gradiva ...2

2.3. Zamejitev območja preučevanja ...2

2.4. Geomorfološka analiza ...2

3. Pregled dosedanjih raziskav ... 3

3.1. Pleistocenska poledenitev Julijskih Alp...3

3.2. Hidrološke spremembe...5

3.3. Recentno preoblikovanje doline Kot ...5

4. Fizičnogeografske značilnosti ... 6

4.1. Lega in reliefne značilnosti ...6

4.2. Geološke značilnosti ...7

4.3. Hidrološke značilnosti ...8

4.4. Podnebne in vegetacijske značilnosti ...8

5. Geomorfološka analiza ... 9

5.1. Morfografska analiza ...9

5.2. Morfometrična analiza ... 17

5.3. Morfostrukturna analiza ... 21

6. Diskusija ... 23

7. Zaključek ... 24

8. Summary ... 25

9. Viri in Literatura... 26

(5)

ii

Kazalo slik

Slika 1: Največji obseg poledenitve v poznem pleistocenu. ...3

Slika 2: Pregledna karta največjega obsega ledenikov v Alpah (a) in doslej znanega največjega obsega ledenikov na območju Slovenije v obdobju viška zadnje poledenitve (b). ...4

Slika 3: Grbinasti travnik v JZ robu Lenarjevega rovta. ... 10

Slika 4: Grbine v gozdu ... 10

Slika 5: Greben morene. ... 11

Slika 6: Odprt profil morene. ... 11

Slika 7: Konglomeratni spodmol. ... 12

Slika 8: Strma skalna stopnja v ospredju slike. ... 12

Slika 9: Erozijski jarek, ki poteka izpod Luknje peči. ... 13

Slika 10: Vršaj, ki se kopiči pod erozijskim jarkom. ... 13

Slika 11: Iz LiDAR-ja viden pramenasti tok Kotarice; pri čemer je 1 erozijski jarek in 2 prameni Kotarice. ... 14

Slika 12: Aktivno melišče v zgornjem delu doline. ... 14

Slika 13: Skalni bloki različnih dimenzij. ... 15

Slika 14: Stenski žlebovi in zajeda. ... 15

Slika 15: Naravno okno v Rjavini. ... 16

Slika 16: Žlebiči. ... 16

Slika 17: Podolžni profil A – B. ... 18

Slika 18: Podolžni profil C -D. ... 18

Slika 19: Značilen U-profil doline Kot. ... 19

Slika 20: Profil E – F. ... 19

Slika 21: Profil G – H. ... 20

Slika 22: Ozka dolina struge Kotarice. ... 20

Kazalo kart

Karta 1: Ožja okolica območja preučevanja ...6

Karta 2: Geomorfološka karta območja preučevanja ...9

Karta 3: Lokacije višinskih profilov. ... 17

Karta 4: Geološka karta območja preučevanja ... 21

(6)

iii

Izvleček

Geomorfološka analiza doline Kot

Dolina Kot se nahaja na severozahodnem delu Slovenije in je del Vzhodnih Julijskih Alp.

Ledeniško preoblikovanje je imelo v pleistocenu velik vpliv na izgled današnje doline. Celotno podobo današnje doline pa ni izoblikoval le ledenik, temveč gre za součinkovanje različnih geomorfnih procesov. Z vidika geomorfološkega raziskovanja dolina Kot še ni bila sistematično preučena. Osnovni namen zaključne seminarske naloge je bil izvesti celostno geomorfološko analizo. S pomočjo pregleda literature in kartografskega gradiva smo izvedli morfografsko, morfometrično, morfostrukturno in morfogenetsko analizo.

Ključne besede: geomorfologija, poledenitev, Julijske Alpe

Abstract

Geomorphological analysis of Kot valley

Kot Valley is located in the northwestern part of Slovenia and is part of the eastern Julian Alps. The glacial transformation in the Pleistocene had a great influence on the appearance of the present valley. The whole image of the present valley was not only formed by a glacier, but is also an interaction of various geomorphological processes. From the point of view of geomorphology, the Kot valley has not yet been systematically studied. The main objective of this work was to conduct a geomorphological analysis of the Kot Valley. With the help of literature research and cartographic material, we carried out a morphographic, morphometric, morphostructural and morphogenetic analysis.

Key words: geomorfology, glaciation, the Julian Alps

(7)

1

1. Uvod

Julijske Alpe so največja in najvišja gorska skupina v Sloveniji. V Sloveniji segajo od meje z Italijo vse do Zgornjesavske doline. Na vzhodu jih omejuje Savska ravan, na jugovzhodu dolina Selške Sore in na jugu Baška grapa (Kunaver 1998; cit.po: Erhartič, 2012). Delimo jih na Zahodne Julijske Alpe, ki ležijo večinoma v Italiji in na bolj obsežne Vzhodne Julijske Alpe, ki ležijo v celoti v Sloveniji (Senegačnik, 2012).

Julijske Alpe so bile v času pleistocena večkrat poledenele. Za pleistocen je značilno izmenjavanje ledenih in medledenih dob. Izotopske analize sedimentov iz oceanskega dna nakazujejo 52 ledenih in vmesnih medledenih dob v zadnjih 2,6 milijonih let (Cohen, Gibbard, 2012). V Alpah je višek zadnje poledenitve (Last glacial maximum – LGM) nastopil v času Würma. LGM označuje obdobje 18000 do 24000 let nazaj, pri čemer naj bi svoj višek dosegel pred 21000 leti (Hughes, Gibbard, 2015; cit.po: Kozamernik, 2020). V sedanjem površju so ohranjene predvsem reliefne oblike, ki so se preoblikovale od viška zadnje poledenitve do zdaj.

Ledeniško delovanje je za seboj pustilo številne značilnosti v reliefni izoblikovanosti. V višjih predelih Alp je preoblikovanje potekalo s pomočjo ledeniške erozije, v nižjih dolinskih predelih pa je bila prisotna ledeniška akumulacija. Sledovi ledeniške akumulacije in erozije so opazni tudi v dolini Kot.

O ledeniškem dogajanju v pleistocenu na območju Julijskih Alp so pisali različni avtorji (Brückner, Penck, 1909; Melik, 1930; Šifrer, 1930; Melik, 1963; Kunaver, 1980; Gams, 1992;

Stepišnik, Žebre, 2018). O recentnih geomorfoloških procesih v dolini Kot je pisal Pavšek (1992). Vendar pa dolina Kot, v okviru samostojne sistematične obravnave, še ni bila preučena.

1.1. Namen in cilji

Osnovni namen zaključne seminarske naloge je izvesti geomorfološko analizo doline Kot.

Zastavljeni cilji so bili:

1. Pregled literature in kartografskega gradiva 2. Zamejitev območja

3. Opraviti geomorfološko analizo (morfografsko, morfometrično, morfosturkturno, morfogenetsko)

4. Sinteza ugotovitev

(8)

2

2.

Metode dela

Za dosego predhodno zastavljenih ciljev smo uporabili sledeče metode.

2.1. Pregled literature

Prvi metodološki korak je obsegal pregled literature o širšem območju preučevanja. Pregledali smo literaturo o značilnostih in obsegu poledenitve v Julijskih Alpah. Osredotočili smo se na raziskovanje Gamsa (1992), ki je med drugimi opisal tudi sledove ledeniške akumulacije v ožji okolici doline Kot.

2.2. Pregled kartografskega gradiva

Za izvedbo geomorfološke analize je bilo potrebno pregledati kartografsko gradivo. Za osnovo so bili uporabljeni posnetki daljinskega laserskega zaznavanja LiDAR (ARSO, 2015).

Za končne izrise kart so bili uporabljeni tudi sloji vodotokov (ARSO, 2019) in register zemljepisnih imen (GURS, 2020). Za izdelavo morfostrukturne karte je bila uporabljena Osnovna geološka karta v merilu 1: 100 000 (Osnovna geološka karta…, 1986) list Beljak in Ponteba in pripadajoči tolmač (Jurkovšek, 1987).

2.3. Zamejitev območja preučevanja

Zamejitev območja je bila določena po smiselnih naravnogeografskih ločnicah. Meja tako poteka po grebenu preko vrhov Črna gora (1350m), Lengarjeva glava (1485m), Požar (1543m), Rušnata Mlinarica (1777m) in Požgana Mlinarica (1868m). Od tod se v smeri juga nadaljuje na drug greben preko Rjavine (2532m), Luknje peči (2249m), Dimnikov (2104m), Macesnovca (1926m), Srednje gore (1369m), in se preko Biščkove glave (1351m) spusti v dno doline.

2.4. Geomorfološka analiza

Osrednji del raziskave je predstavljala geomorfološka analiza. Geomorfološko analizo smo izvedli po sodobni analitični metodi geografskega preučevanja po Pavlopoulos in sod. (2009).

Ta analiza je sestavljena iz petih podanaliz, in sicer: morfografske, morfometrične, morfogenetske, morfostrukturne in morfodinamične analize. Za potrebe zaključnega dela smo uporabili le morfografsko, morfometrično, morfostrukturno in morfogenetsko analizo. Najprej smo uporabili morfografsko analizo, ki temelji na identifikaciji geomorfoloških oblik in njihovem lociranju v prostor. To smo storili s pomočjo LIDAR-ja (ARSO, 2015) in s terenskim delom. Sledila je morfometrična analiza, ki temelji na kvantitativnih meritvah reliefnih oblik.

Izdelali smo morfometrično analizo za štiri profile. Profile smo izdelali s pomočjo programskega orodja ArcMap 10.5.1. Tej analizi je sledila morfostrukturna analiza, s katero smo ugotovili povezanost geomorfoloških oblik z geologijo. To smo storili s pomočjo geološke karte - List Beljak in Ponteba in pripadajočega tolmača (Jurkovšek, 1987). Zadnji korak naše geomorfološke analize je bila morfogenetska interpretacija, podana v sklopu sinteznih ugotovitev.

(9)

3

3.

Pregled dosedanjih raziskav

Pri pregledu literature je bil poudarek na poledenitvi Julijskih Alp, saj nam je to kasneje omogočilo širše razumevanje geomorfoloških oblik, ki se na tem območju pojavljajo. S Pavškovim (1992) delom smo dobili vpogled v recentne geomorfološke procese v dolini Kot.

3.1. Pleistocenska poledenitev Julijskih Alp

Pleistocen je predzadnja epoha Zemljine zgodovine, ki je skupaj s holocenom združen v periodo kvartarja. Začel se je pred približno 2,58 milijona leti in zaključil pred približno 11.700 leti. Za pleistocen so značilna velika klimatska nihanja (Bavec, 2007).

Prve raziskave poledenitve na tem območju sta izvajala Brückner in Penck (1909). Tako sta za Julijske Alpe podala obseg poledenitve in določene kvantitativne lastnosti ledenikov. Na njune ugotovitve se je uprl Melik (1930) pri proučevanju Bohinjskega ledenika. Ukvarjal se je z morenskimi nasipi in na podlagi nekaterih določil višino ledu. Izdelal je tudi geomorfološko karto. Šifrer (1952) je proučeval zadnjo poledenitev na Pokljuki. Melik (1954) je povzel pretekla glaciološka dogajanja in se lotil preučevanja poledenitve Spodnjih Bohinjskih gora. Kunaver (1980) je preučil sledove zadnje stadialne poledenitve v Zgornjem Posočju in določil njen obseg.

Slika 1: Največji obseg poledenitve v poznem pleistocenu.

Vir: Bavec in Verbič, 2011.

Z Gamsovim delom (1992) smo dobili bolj poglobljen vpogled v ledeniško delovanje v ožji okolici našega območja preučevanja. Dolinski ledenik je domnevno tekel po Zgornjesavski dolini in s tem zajezil ledenik iz Vrat. Zajezitev je onemogočala njegovo širjenje in s tem akumulacijo gradiva. Ledenik iz Kota je imel prosto pot in je domnevno segal do Golobovega

(10)

4

rovta. Severno od Golobovega rovta je ohranjena ledeniška končna morena. Po Gamsovih raziskavah moren naj bi ledenik iz Kota večino ledeniškega materiala odložil v sami dolini.

Omejitveni dejavnik za malo ohranjenih moren so tudi strma pobočja.

V času pleistocena so bili tako na slovenskem območju Julijskih Alp trije glavni ledeniki: Soški, Bohinjski in Dolinski ledenik. Soški ledenik se je raztezal po dolini Soče in vse do Mosta na Soči.

Bohinjski in Dolinski ledenik sta zbirala led iz Karavank in dela Julijskih Alp. Segala sta vzdolž Save Dolinke in Save Bohinjke, vse do Radovljice. Dolinski ledenik se je napajal iz več manjših ledenikov, ki so pritekali iz stranskih dolin (od zahoda proti vzhodu: Planica, Krnica, Vrata, Kot in Krma (Stepišnik, Žebre, 2018).

Slika 2: Pregledna karta največjega obsega ledenikov v Alpah (a) in doslej znanega največjega obsega ledenikov na območju Slovenije v obdobju viška zadnje poledenitve (b).

Vir: Bavec in Verbič 2004; Žebre in Stepišnik 2015.

(11)

5

3.2. Hidrološke spremembe

S konglomeratnimi plastmi pri Peričniku se je podrobneje ukvarjal Rakovec (1949). S pomočjo podrobnih raziskav je starost plasti umestil v zadnjo medledeno dobo. S tem smo dobili vpogled v razvoj doline Vrat v mlajšem pleistocenu. S to ugotovitvijo dobimo vpogled v takratne dogajanje na ožjem območju doline Kot. Ugotovil je tudi, da je v zadnji medledeni dobi Kotarica tekla po suhi dolini med Kotom in Krmo in se izlivala v Triglavsko Bistrico. To je drugačna smer, kot jo ima danes. Pretočitev toka Kotarice v Radovno se je najverjetneje zgodila še v tej zadnji medledeni dobi. S tem je ovrgel tezo, da se je pretočitev zgodila kot posledica zajezitve ledenika (Rakovec, 1949).

3.3. Recentno preoblikovanje doline Kot

O recentnih procesih v sklopu naravnih nesreč v dolini Kot je pisal Pavšek (1992). Opredelil je pet glavnih oblik, ki so povezane z ogroženostjo doline Kot. Pojavno najštevilčnejše so destrukcijske oblike (stenski žlebovi, erozijski jarki).

(12)

6

4.

Fizičnogeografske značilnosti

4.1. Lega in reliefne značilnosti

Dolina Kot leži v severozahodnem delu Slovenije in je del Julijskih Alp. Skrajni jugozahodni del doline sega v visokogorski del Vzhodnih Julijskih Alp.

Karta 1: Ožja okolica območja preučevanja

(13)

7

Dolina Kot poteka v smeri jugozahoda proti severovzhodu. Dno doline je dolgo približno 3 kilometre. Na severovzhodu jo omejuje dolina Zgornje Radovne, na jugozahodu se nadaljuje proti Komni. Relief je zelo razgiban, najvišjo nadmorsko višino preučevanega območja predstavlja vrh Rjavine s 2532 m. n. v., najnižjo nadmorsko višino dolina doseže s 780 m. n. v., na uravnavi pri izteku doline proti Zgornji Radovni. Relief je na dnu doline uravnan, obdajajo ga strma pobočja, na katerih se kopiči pobočni grušč. Dolina je odprta proti severovzhodu, zapirati se začne v zatrepnem delu.

4.2. Geološke značilnosti

Julijske Alpe geotektonsko pripadajo Južnim Alpam. Zanje je značilna narivna in prelomna zgradba. Večino doline Kot gradijo kamnine triasne starosti. Izjema so le kvartarni sedimenti in sedimentne kamnine. V zgornjem delu doline pobočja gradi svetlo siv in bel cordevolski apnenec. Po strukturi je biopelmikrit in pelmikrit. Debelina plasti cordevolskega apnenca znaša do 1000m. Manj strme dele pobočij, v zgornjem delu doline, gradi zrnat dolomit karnijske stopnje. Vmes se lahko lokalno pojavljajo plasti apnenca ali dolomitiziranega apnenca (Jurkovšek, 1987).

Skladnat dachsteinski apnenec, s plastmi dolomita, norijske in retijske stopnje, gradi strme stene Požgane Mlinarice, Rušnate Mlinarice, Spodnje Vrbanove špice, Luknje peči in Macesnovca. Na JZ delu območja je nanj narinjen masiven spodnjekarnijski apnenec (Jurkovšek, 1987).

V pasu južno od Požgane Mlinarice in na drugo stran doline, proti Macesnovcu je grebenski apnenec s koralami norijske stopnje. Gre za masivni apnenec, ki ga gradijo korale, spongiji, apnenčaste alge in hidrozoji. Vzporedno s pasom grebenskega apnenca so prisotne julske in tuvalske plasti. Med njimi prevladuje plastnat apnenec z rožencem, med katerimi so pogoste tanjše plasti laporja (Jurkovšek, 1987).

Dno doline prekriva nesprijeta morena. Gre za til, ledeniški sediment, ki so ga v mlajših obdobjih pleistocena s seboj prenašali ledeniki. Torej gre za nesprijet in nesortiran sediment.

Pobočja prekriva nesprijet pobočni grušč (Jurkovšek, 1987).

Vzdolž doline poteka prelom v smeri SV-JZ. Ta prelom je v svojem podaljšku pokrit s slatenskim narivom. Prečno nanj potekajo manj pomembni prelomi v smeri V-Z in Z-V (Jurkovšek, 1987).

(14)

8

4.3. Hidrološke značilnosti

Glavni vodotok v dolini Kot je potok Kotarica. Napaja se predvsem spomladi in poleti ob intenzivnejšem taljenju snega v visokogorju. Izvira na 1100 metrih nadmorske višine.

Vodotoku se v zgornjem delu doline priključita še dva večja hudourniška potoka (Biščkov studenec in desni pritok). Strugo in smer potoka Kotarice določa vzdolžni prelom, ki poteka po dnu doline Kot (Ramovš, 1983).

V zgornjem delu doline se nahajata dva slapova. Sta v ozki soteski, v strmem zatrepu doline Kot. Po mnenju Ramovša (1983) nastanek slapov pogojuje stranski prelom, ki v ostrem kotu seka glavni vzdolžni prelom. Kjer je ta stranski prelom z zdrobljeno cono dosegel strugo, je Kotarica izdolbla spodnji tolmun v razrahljano kamnino. Zgornji tolmun naj bi nastal tam, kjer gre pretrta cona čez strugo na desno stran korita in naprej v spodjedeno pobočje. Oba tolmuna sta nastala na stičišču obeh prelomov. Na skalni stopnji, preko katere padata oba slapova, so še danes vidni ostanki drsne ploskve poševnega preloma, ki je na zgornji strani omejevala zdrobljeno cono (Ramovš, 1983).

4.4. Podnebne in vegetacijske značilnosti

Po Ogrinovi (1996) podnebni klasifikaciji se podnebje preučevanega območja uvršča v podnebje nižjega gorskega sveta v zahodni Sloveniji. Zanj velja, da je povprečna temperatura najtoplejšega meseca nad 10°C , ima submediteranski padavinski režim in povprečna letna količina padavin znaša od 1600 do nad 3000 mm. Višji deli v zatrepnem delu doline Kot imajo gorsko podnebje (Ogrin, 1996).

Vznožja doline porašča bukov gozd. Z naraščanjem naklona se gozd začne redčiti. Macesen in redke smreke uspevajo na skalnih policah. Gozdna meja v Kotu poteka nekje na višini okoli 1400 m. n. v.Gozdna meja, v primerjavi z ostalimi predeli Julijskih Alp, leži sorazmerno nizko.

Razlogi za to so predvsem strme stene, visoki nakloni in melišča (Lovrenčak, 2007). Pri preoblikovanju površja ima vegetacija na pobočjih zaviralni učinek intenzitete procesa.

(15)

9

5.

Geomorfološka analiza

5.1. Morfografska analiza

Za lažjo nadaljnjo interpretacijo smo preučevano območje razdelili na tri morfološke enote:

dno doline, pobočja in skalna ostenja.

Karta 2: Geomorfološka karta območja preučevanja

(16)

10

Dno doline ni povsem uravnano, temveč je rahlo razčlenjeno in prekrito s pobočnimi, glaciogenimi in fluvialnimi sedimenti.

Na dolinskem dnu so najpogostejše oblike grbine. Sestavljene so iz konveksnega in konkavnega dela. Grbine so najrazličnejših dimenzij, vendar pa največje evidentirane grbine ne presegajo višine enega metra. Locirali smo jih vzdolž celotnega dolinskega dna.

Slika 3: Grbinasti travnik v JZ robu Lenarjevega rovta.

Vir: Lana Sladič (levo), ARSO, 2019 (desno).

Slika 4: Grbine v gozdu

Avtorica: Lana Sladič, 2021.

(17)

11

Na severnem delu doline so ohranjene morene. Ohranjene so v obliki grebenov, ki potekajo proti izteku doline. Ti grebeni so dolgi do največ deset metrov in visoki do približno dva metra.

Ker so morene locirane ob izteku doline, do koder je ob zadnjem višku poledenitve segal ledenik, lahko sklepamo, da gre za sledove umikalnih stadijev ledenika. Morene so prekrite z balvani (skalnimi bloki) različnih dimenzij. Ostanki glaciogenih nanosov so vidni tudi v obcestnih usekih, ki so ob gradnji razkrile podlago.

Slika 5: Greben morene.

Slika 6: Odprt profil morene.

(18)

12

V spodnjem delu doline je izrazito vrezana struga Kotarice. Struga se prične vrezovati pri mostu, južno od Lengarjevega rovta. Ta del struge obdajajo strma pobočja, ki jih gradi konglomerat, širina struge tod ne preseže dveh metrov. Nadmorska višina tu znaša 916 m. n.

v. V dobrih dveh kilometrih se struga zniža na 800 m. n. v. Na pobočjih so vidni konglomeratni spodmoli. Pri njih je zelo izrazito krušenje kamnine. Spodmoli se pojavljajo od Mostišča in vse do izteka doline. Torej od mesta, kjer se začne vrezana struga, vendar ne v enakomernem obsegu.

Slika 7: Konglomeratni spodmol.

Dno doline, proti zatrepnemu delu, prekine strma skalna stopnja. Stopnja je visoka 100 metrov, v širino pa meri 150 metrov. Strme stopnje so nastale zaradi ledeniških, pobočnih ali fluvialnih procesov. Nastale so predvsem na mestih, kjer so različno odporne kamnine ali pa ob prelomih. Običajno na najnižjem delu dolinskega zatrepa pride na površje tudi kraški izvir, tako kot je Kotarica (Kunaver, 1985).

Slika 8: Strma skalna stopnja v ospredju slike.

(19)

13

Najpogostejša oblika na pobočjih proti zgornjemu delu doline so erozijski jarki. Erozijski jarki so izrazitejši in večjih dimenzij v zgornjem delu doline. So brez stalnega vodnega toka. Ob iztekih večjih erozijskih jarkov je bilo evidentiranih sedem vršajev, ki jih gradi delno do slabo zaobljen prod.

Slika 9: Erozijski jarek, ki poteka izpod Luknje peči.

Slika 10: Vršaj, ki se kopiči pod erozijskim jarkom.

(20)

14

Na južnem delu dolinskega dna je prodišče, za katerega lahko domnevamo, da so ga nasuli hudourniški potoki. Kotarica je vanj vrezala široko in pramenasto rečno strugo, po kateri teče.

Pramenast tok je dobro viden tudi iz LiDAR posnetkov (slika 11). V osrednjem delu slike 11 so na pobočjih vidni erozijski jarki, po katerih ob intenzivnejših padavinah tečejo hudourniki. Ti hudourniki premeščajo gradivo iz višjih leg v nižje. Ko na uravnavi dosežejo Kotarico, se jim zmanjša transportna moč in odložijo gradivo.

Slika 11: Iz LiDAR-ja viden pramenasti tok Kotarice; pri čemer je 1 erozijski jarek in 2 prameni Kotarice.

Vir: ARSO, 2015.

Pod skalnimi ostenji so melišča. Melišča lahko razdelimo na aktivna in neaktivna. Razlika med njimi je le v odsotnosti vegetacije. Neaktivna melišča je zaradi zmanjšanja intenzivnosti pobočnih procesov začela poraščati vegetacija. Aktivna melišča so prisotna pod skalnimi ostenji, zlasti v zgornjih legah doline.

Slika 12: Aktivno melišče v zgornjem delu doline.

1

2

(21)

15

V zgornjem delu doline je površje razgibano in stopničasto. Pod strmimi stenami okoliških hribov se kaže visoka intenzivnost pobočnih procesov, zlasti sklanih podorov, zaradi katerih je v tem delu doline več skalnih blokov.

Slika 13: Skalni bloki različnih dimenzij.

Slika 14: Stenski žlebovi in zajeda.

V skalnih ostenjih je moč opaziti veliko geomorfoloških oblik. Najpogostejša oblika so stenski žlebovi, ki so zelo raznovrstnih dimenzij. Pogoste so tudi zajede, ki so šišre od žlebov. V severni steni Rjavine je naravno okno dimenzije 2 x 2 m. Ožja okolica okna je (kot je razvidno iz slike 15) zelo krušljiva.

(22)

16 Slika 15: Naravno okno v Rjavini.

V živo skalni podlagi je moč opaziti drobne kraške oblike. Korozijski žlebiči so bili evidentirani v zgornjem delu doline, na nadmorski višini od 1400 do 1800 m.

Značilni so za nagnjenja skalna površja. V prečnem prerezu so parabolične oblike, med njimi pa so ostri robovi. Nastajajo na grebenih, kjer je kamnina najvišje in sicer zaradi korozije meteorne vode. Žlebiči nakazujejo smer največjega naklona. Med seboj so si vzporedni

(Stepišnik, 2020).

Slika 16: Žlebiči.

(23)

17

5.2. Morfometrična analiza

Morfometrična analiza je bila izvedena na območjih, ki so z vidika preučevanja reliefa relevantni. Morfometrična analiza je obsegala analizo štirih višinskih profilov. Prvi profil (A-B) je bil vzet po vzdolžnem profilu doline, drugi profil (C-D) je potekal prečno na dolino, tretji profil (E-F) je potekal po strugi potoka Kotarice in zadnji, četrti profil (G-H) je potekal prečno na strugo Kotarice.

Karta 3: Lokacije višinskih profilov.

(24)

18 Slika 17: Podolžni profil A – B.

Vir podatkov: ARSO, 2015.

Podolžni profil doline Kot nakazuje na dokaj neenakomerno naraščanje višin. Večji del dna doline je uravnan z manjšimi višinskimi razlikami. Iz grafa je razvidno, da je zajeten del dna doline na okoli 1000 m. n. v. Dolina se začne strmeje vzpenjati v dolinskem zatrepu. Iz grafa je razvidna tudi strma stopnja, ki se pojavi na približno 1400 m. n. v.

Slika 18: Podolžni profil C -D.

Prečni prerez doline Kot kaže na značilno ledeniško preoblikovano U-dolino. Zanjo je značilno široko dno doline, ki ga obdajajo strma pobočja. Široko dno s strmimi pobočji je posledica ledeniške abrazije. Dno je v najširšem delu doline široko do 300m. Graf nakazuje na simetrično oblikovano površje.

(25)

19 Slika 19: Značilen U-profil doline Kot.

Slika 20: Profil E – F.

Kotarica izvira nekje na 1100 m. n. v. Iz podolžnega profila lahko razberemo, da ima Kotarica do svojega izliva v reko Radovno tri strmejše stopnje. Prva se pojavi takoj ob njenem izviru. Po približno 2500 metrih toka se pojavi druga stopnja.

(26)

20 Slika 21: Profil G – H.

Graf nakazuje prečni profil struge Kotarice v njenem spodnjem delu. Iz grafa je razvidna ozka dolina, ki jo je ustvarila Kotarica. Obdajajo jo strma pobočja. Struga je v tem delu povprečno široka do deset metrov.

Slika 22: Ozka dolina struge Kotarice.

(27)

21

5.3. Morfostrukturna analiza

Karta 4: Geološka karta območja preučevanja

(28)

22

Večino doline Kot gradijo karbonatne kamnine. Pobočja in višji deli so grajeni iz triasnih apnencev in dolomitov. Dno doline pokrivajo kvartarni sedimenti in sedimentne kamnine.

Višje dele in pobočja v spodnjem delu doline gradi apnenec. Na tem delu območja se je izoblikovalo kraško površje z vertikalnim odtokom padavinske vode in kemičnim raztapljanjem matične podlage. Za ta del skalnega površja je značilna drobna izžlebljenost površja (Gams, 2003).

V srednjem delu doline prevladuje dolomit karnijske stopnje. Tak tip površja, kjer je zaradi mehanskega preperevanja matične kamnine zavrt vertikalni odtok padavinskih voda, označujemo kot fluviokras. Za nastanek fluviokrasa je ključna odpornost kamnine na mehansko preperevanje. V humidni zmerno topli klimi je najpogostejša oblika mehanskega preperevanja zmrzalno preperevanje. Hladnejša klima v pleistocenu je omogočila intenzivnejše preperevanje matične kamnine in s tem nastanek fluviokraških oblik. Tako so se ohranile določene oblike, ki so danes neaktivne, z izjemo ekstremnih padavinskih pojavov.

Značilna oblika na tem območju so erozijski jarki. Del vode, ki ne odteče v kraški vodonosnik, se zbira v večjih tokovnicah in erodira površje. Ob iztekih tvori vršaje (Stepišnik, 2020).

Sledovi ledeniške akumulacije se kažejo v nesprijeti moreni, ki prekriva dolinsko dno.

Tektonika je prav tako pomembna za razvoj oziroma nastanek določenih reliefnih oblik. V zgornjem delu je površje izrazito stopničasto. Dolinsko dno izrazito prekine strma stopnja.

Nastanek teh oblik je posledica postopnega dviganja celotnega alpskega ozemlja. Ko se je gorski predel dvignil, so se reke v spodnjem delu dolin vrezovale globoko v svoje doline. Preden je poglabljanje dolinskega dna prišlo do povirja, ga je prekinila nova faza dviganja. Proces poglabljanja je ostal nedokončan, a podolžni rečni in dolinski proces neizravnan. Ledenik, ki se je pojavil na tem območju, je to stopnjo samo obrusil in pospravil drobir (Melik, 1954).

Na širšem območju je prevladujoča smer sistema prelomov SV-JZ. Vzdolž doline poteka večji prelom v smeri SV-JZ. Prečno nanj poteka več manjših prelomov v smeri Z-V in V-Z. Na pretrtih conah so se izoblikovale različne reliefne oblike. Ob pretrtih conah so nastali stenski žlebovi in večji erozijski jarki.

(29)

23

6.

Diskusija

Dolina Kot je značilno preoblikovana ledeniška dolina. Na njeno današnjo podobo je v največji meri vplivalo ledeniško preoblikovanje.

Ledeniško preoblikovanje je posledica ledeniške erozije in akumulacije. Dno doline je rahlo razčlenjeno in prekrito z glaciogenimi nanosi. Ob izteku doline so v smeri proti severu ohranjeni grebeni moren. Te morene bi lahko interpretirali kot umikalni stadij akumulacije ledenika. Lednik naj bi domnevno segal do Golobovega rovta in tam odložil končno moreno (Gams, 1992). Morene prekrivajo skalni bloki različnih dimenzij. Za njih ne moremo trditi, da so ostanki prenašanja ledenika, saj domnevno pripadajo isti kamnini. Morene so se ohranile na območju, kjer ni evidentiranega nobenega erozijskega jarka, ki bi lahko erodiral moreno. Iz geološke karte je razvidno, da je glaciogenih sedimentov proti zatrepu manj kot pa proti izteku doline. To je najverjetneje posledica močnih pobočnih procesov, ki so tudi eden izmed razlogov za malo ohranjenih moren po dolini (Gams, 1992).

Na večjo ledeniško akumulacijo opozarjajo tudi glaciogeni nanosi. Vidni so ob različnih odprtih profilih. Za njih je značilen nesortiran in pretežno zaobljen material. Rezultat ledeniške erozije je viden predvsem v širokem, simetričnem prečnem profilu doline. Ledenik je med polzenjem po dolini pobočja doline obrusil, nastala je značilna U-dolina.

Geološka zgradba pomembno vpliva na razvoj in nastanek določenih geomorfoloških oblik. Na apnenčastih pobočjih v spodnjem delu doline, se je tako izoblikovalo kraško površje z vertikalnim odtokom padavinske vode. V višjih legah je prisotno kemično raztapljanje matične kamnine. Tam so se izoblikovale drobne kraške oblike, kot so žlebiči. Na pretežno dolomitni podlagi, v srednjem delu doline, se je izoblikoval fluviokraški tip površja. Za tak tip površja so

značilne oblike erozijski jarki in stenski žlebovi.

Posledica postopnega dviganja površja je stopničasto površje v zgornjem delu doline (Kunaver, 1985).

Danes na preoblikovanje površja v največji meri vplivajo geomorfni procesi, ki so posledica mehanskega in kemičnega preperevanja, in premeščanje materialov v nižje lege. Posledica mehanskega preperevanja so obsežna melišča, ki se kopičijo pod stenami. Rezultat premeščanja gradiva so tudi vršaji, ki se kopičijo ob iztekih erozijskih jarkov.

(30)

24

7. Zaključek

Dolina Kot je alpska dolina, ki se nahaja v SZ delu Slovenije, natančneje v Vzhodnih Julijskih Alpah. Poteka v smeri jugozahoda proti severovzhodu. Reliefno je razgibana, nadmorske višine se gibljejo med 780 in 2532 m. n.v . Večino površja gradijo karbonatne kamnine, na katerih se je razvilo kraško površje. Spodnje dele pobočij prekriva pobočni grušč. Dno doline je prekrito z nesprijetimi glaciogenimi sedimenti (Jurkovšek, 1987). Glavni vodotok je nestalni potok Kotarica, ki se napaja predvsem ob intenzivnejših padavinah in poletnem taljenju snega. Na območju je letna količina padavin od 1600 do 3000 mm letno (Ogrin, 1996). Zaradi visoke količine padavin, so na obravnavanem območju erozijski procesi intenzivni.

Osnovni namen zaključne seminarske naloge je bil opraviti geomorfološko analizo doline Kot.

Ta namen je bil dosežen s pomočjo pregleda literature, pregleda kartografskega gradiva in geomorfološke analize, ki je obsegala morfografsko, morfometrično, morfostrukturno in morfogenetsko analizo. S pregledom literature smo dobili širši vpogled v nastanek in razvoj doline Kot. Pregledali smo literaturo, s katero smo lahko pojasnili fizično geografske značilnosti. Pri pregledu literature smo se osredotočili na preoblikovanje površja v pleistocenu

na širšem območju.

Morfografska analiza je obsegala identifikacijo geomorfoloških oblik in njihovo umestitev v prostor. Najpogostejše oblike, ki se na tem območju pojavljajo so erozijski jarki in grbine.

Z morfometrično analizo smo izdelali štiri prereze relevantnejših delov preučevanega območja. Izvedli smo prečni profil doline, ki je nakazal na značilen U-profil doline. Podolžni profil je nakazal na izrazito asimetrično in stopničasto površje. Izvedli smo še prečni profil struge Kotarice in podolžni profil Kotarice.

Namen morfostrukturne analize je bil ugotoviti povezanost geomorfoloških oblik z geološko zgradbo. Dno doline je prekrito s kvartarnimi glaciogenimi sedimenti, ki niso enakomerno razporejeni po dolini. Značilna oblika, ki se tu pojavlja so grbine. Za nadaljnjo raziskovanje poledenitve so pomembne tudi morene, ki so ohranjene proti izteku doline.

Pobočja v srednjem delu doline, kjer prevladuje dolomit, so prepletena s številnimi erozijskimi jarki. Erozijski jarki ob iztekih tvorijo vršaje. Morfogenetska interpretacija je temeljila na sintezi ugotovitev celotne geomorfološke analize.

(31)

25

8.

Summary

The Kot Valley is an alpine valley in the northwestern part of Slovenia, more precisely in the east Julian Alps. It is oriented from southwest to northeast. The surface is diverse, with altitudes ranging from 780 to 2532m above sea level. Most of the surface is composed of carbonate rock, on which the karst surface has developed. The lower parts of the slopes are covered with gravel. The valley floor is covered with unconsolidated glaciogenic sediments (Jurkovšek, 1987). The main watercourse is the intermittent Kotarica stream, which is fed mainly during heavy rainfall and summer snowmelt. The annual precipitation ranges from 1600 to 3000mm per year (Ogrin, 1996). Due to the high amount of precipitation, erosion processes are intense in the considered area.

The main objective of this work was to perform a geomorphological analysis of the Kot Valley.

This objective was achieved through a review of literature, a review of cartographic material and a geomorphological analysis that included morphographic, morphometric, morphostructural and morphogenetic analysis.

By reviewing the literature, we obtained a more comprehensive view of the origin and evolution of the Kot Valley. We reviewed the literature that allowed us to explain the physical geographic features. In reviewing the literature, we focused on surface change during the Pleistocene.

Morphographic analysis included the identification of geomorphological forms and their placement in the environment. The most common forms found in the area are gullies and hummocks. With the help of morphometric analysis, we created four cross-sections of the most important parts of the studied area. We made a transverse profile of the valley, indicating a characteristic U-profile of the valley. The longitudinal profile showed a distinct asymmetrical and stepped surface. We also made the transverse profile of the Kotarica riverbed and the longitudinal profile of the Kotarica.

The aim of the morphostructural analysis was to determine the relationship between the geomorphological forms and the geological structure. The valley floor is covered with Quaternary glacial sediments, which are not evenly distributed across the valley. A characteristic form that occurs here is humps. The morena preserved towards the end of the valley are also important for further study of glaciation.

The slopes in the central part of the valley, where dolomite predominates, are crisscrossed with numerous erosion ditches. The erosion gullies form peaks at the outlets. The morphogenetic interpretation is based on the synthesis of the results of the whole geomorphological analysis.

(32)

26

9.

Viri in Literatura

ARSO [Agencija Republike Slovenije za okolje], 2015.Podatki lidarskega snemanja. URL:

http://gis.arso.gov.si/evode/profile.aspx?id=atlas_voda_Lidar%40Arso&initialExtent=40 2591.76%2C39904.09%2C2.64583 (citirano 1.5.2021).

Bavec, M., 2007. Po kvartarju…kvartar. Geologija, 50, 2, str. 343 – 346.

Bavec, M., Verbič, T., 2004. The extent of Quaternary glaciations in Slovenia.

Developments in Quaternary Science , 2, 1, str. 385–388. DOI:

https://doi.org/10.1016/S1571- 0866(04)80088-5.

Bavec, M., Verbič, T. 2011. Glacial History of Slovenia. Quaternary Glaciations - Extent and Chronology - A Closer Look, 385–392. DOI: 10.1016/b978-0-444-53447-7.00029-5.

Cohen, K. M., Gibbard, P. L., 2012. Global chronostratigraphical correlation table for the last 2,7 million years. URL: http://www.stratigraphy.org/upload/QuaternaryChart1.JPG (citirano 7.9.2021).

Erhartič, B., 2012. Geomorfološka dediščina v dolini Triglavskih jezer. Ljubljana: Založba ZRC.

Gams, I., 1992. Prispevek k mladokvartarni geomorfologiji v Zgornjesavski dolini.

Geografski zbornik, 32, str. 8–47.

Gams, I., 2003. Kras v Sloveniji v prostoru in času. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.

GURS [Geodetska uprava Republike Slovenije], 2020, Register zemljepisnih imen.

GURS [Geodetska uprava Republike Slovenije], 2019, Zbirka topografskih podatkov; sloj vodotokov.

Hughes, P. D., Gibbard, P. L., 2015. A stratigraphical basis for the Last Glacial Maximum 57 (LGM). Quaternary International, 383, str. 174–185. DOI:

https://doi.org/10.1016/J.QUAINT.2014.06.006.

Jurkovšek, B., 1987. Tolmač listov Beljak in Ponteba : Osnovna geološka karta Republike Slovenije in Republike Hrvaške : 1: 100 000. Beograd: zvezni geološki zavod.

Kozamernik, E., 2020. Sledovi poledenitve v dolini Krnice. Magistrsko delo. Ljubljana:

Filozofska fakulteta, Oddelek za Geografijo.

Kunaver, J., 1980. Razvoj in sledovi zadnje stadialne poledenitve v Zgornjem Posočju (I).

Geografski Vestnik, 52, str.17–36.

Kunaver, J., 1985. Relief. V: Fabjan, I. (ur.). Triglavski narodni park: vodnik. Bled : Prirodoslovno društvo Slovenije.

(33)

27

Kunaver, J.,1998. Julijske Alpe. V: Perko, D., Orožen Adamič, M. (ur.). Slovenija – pokrajine in ljudje. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Lovrenčak, F., 2007, Zgornja gozdna meja slovenskih Alp, visokih kraških planot in Prokletij. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske Fakultete.

Melik, A., 1930. Bohinjski ledenik. Geografski vestnik 5–6, str. 1–39.

Melik, A., 1954. Slovenski alpski svet. Ljubljana: Slovenska matica.

Ogrin, D., 1996. Podnebni tipi v Sloveniji. Geografski vestnik, 68, str. 39–53.

Osnovna geološka karta SFRJ 1 : 100.000 lista Beljak in Ponteba, 1986. Beograd:

Geološki zavod Ljubljana.

Pavšek, M., 1992. Ogroženost Triglavskih dolin Kot in Vrat zaradi naravnih nesreč. Ujma, 6, str. 86-94.

Pavlopoulos, K., Evelpidou, N., Vassilopoulos, A., 2009. Mapping Geomorphological Environments. Berlin: Springer.

Penck, A., Brückner, E., 1909. Die Alpen im Eiszeitalter. Leipzig: Chr. Herm. Tauchnitz.

Rakovec, I., 1949., Dolina Vrat v pleistocenski dobi in razvoj Peričnika. Geografski vestnik, 20/21, str. 251-267.

Ramovš, A., 1983, Slapovi v Sloveniji. Ljubljana: Slovenska matica.

Stepišnik, U., 2020. Fizična geografija krasa. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete.

Stepišnik, U., Žebre, M., 2018. Poledenitev Dinarskega gorstva v Sloveniji. Geografski obzornik, 65, 2, str. 4–13.

Šifrer, M., 1952. Obseg zadnje poledenitve na Pokljuki. Geografski vestnik, 24, str. 95–

114.