Motivi za izobraževanje v tretjem življenjskem obdobju

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE

Karin Ferjančič

Motivi za izobraževanje v tretjem življenjskem obdobju

Diplomsko delo

Ljubljana, 2021

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE

Karin Ferjančič

Mentorica: doc. dr. Andreja Živoder

Motivi za izobraževanje v tretjem življenjskem obdobju

Diplomsko delo

Ljubljana, 2021

Brez vas mi ne bi uspelo …

Iskrena hvala mentorici doc. dr. Andreji Živoder za strokovno vodenje in pomoč pri nastajanju diplomskega dela. Hvala za odzivnost in prijaznost.

Hvala moji Steli, ki me je naučila, da nič v življenju ni samoumevno.

Hvala tebi Sebastjan, ker verjameš vame in me spodbujaš.

Posebna zahvala gre tudi mojim staršem in sestri Nini, ker ste mi nesebično pomagali vsa leta študija.

Motivi za izobraževanje v tretjem življenjskem obdobju

Spremembe so edina stalnica sodobne družbe in nanje se moramo vsi člani družbe znati prilagoditi. Za prilagajanje in uspešno premagovanje ovir so potrebne veščine, sposobnosti in znanje. Ključno je, da človek ostaja učeč celotno življenje, saj bo le na ta način ostal konkurenčen znotraj družbe, zato je izredno pomembno, da tudi starejšim odraslim nudimo različne oblike in možnosti za aktivno udejstvovanje v družbenem okolju. Neformalno izobraževanje je ena izmed možnosti, ki starejšim odraslim omogoča aktivno preživljanje (prostega) časa, nadgrajevanje in osvajanje novega znanja ter ustvarjanje novih socialnih mrež.

Raziskava temelji na osmih intervjujih z udeleženci izobraževanj v tretjem življenjskem obdobju. Podatki kažejo, da so motivi za udeležbo različni in odvisni od želj posameznika.

Intervjuvanci izobraževanju pripisujejo velik pomen, saj jim ta predstavlja predvsem obliko aktivnega preživljanja (prostega) časa in druženja. Poleg druženja in ustvarjanja novih socialnih mrež jim je pomembno tudi, da pridobljeno znanje delijo naprej. Po njihovem mnenju bi v prihodnje moralo biti še več povezovanja in sodelovanja med generacijami.

Ključne besede: izobraževanje odraslih, tretje življenjsko obdobje, motivi za izobraževanje, vseživljenjsko izobraževanje, medgeneracijsko povezovanje.

The motives for education in the third period of life

Changes are the only constant of the modern society, and all its members must be able to adapt to them. Skills, abilities, and knowledge are necessary to adapt and successfully overcome any obstacles. It is crucial that people strive towards knowledge throughout their lives, as this is the only way they will become competitive within a society. It is therefore extremely important that older adults are also offered various forms and opportunities for active participation in the social environment. Non-formal education is one of the opportunities that enables older adults active (spare) time, upgrading and acquiring new knowledge and creating new social networks. This research is based on eight interviews with participants who educated themselves in the third period of life. The data shows that the motives for the participation are different and depend on the individual’s desire. The interviewees attach great value and importance to education, as it represents actively spent (spare) time and socializing. In addition to socializing and creating new social networks, it is also important for them to share the acquired knowledge. According to them, there should be even more connections and cooperation between the generations in the future.

Key words: adult education, the third period of life, motives for education, lifelong learning, intergenerational connections.

5

Kazalo

1 UVOD ... 7

2 STARANJE IN VSEŽIVLJENJSKO UČENJE ... 9

2.1 Tretje življenjsko obdobje ... 9

2.1.1 Proces staranja in starost ... 9

2.1.2 Starostni stereotipi ... 10

2.1.3 Upokojitev ... 11

2.2 SOCIOLOŠKE TEORIJE STARANJA ... 12

2.2.1 Teorija vlog ... 12

2.2.1.1 Starost kot družbena vloga ... 12

2.2.2 Teorija dejavnosti ali aktivnosti ... 13

2.2.3 Teorija umika ali razbremenitve... 13

2.2.4 Teorija kontinuitete ... 14

2.2.5 Teorija gerotranscendence ... 14

2.3 KONCEPT DRUŽBE ZNANJA IN VSEŽIVLJENJSKEGA UČENJA ... 15

2.3.1 Izobraževanje v tretjem življenjskem obdobju ... 15

2.3.1.1 Izobraževanje starejših odraslih v družbenem kontekstu ... 16

2.3.2 Sposobnosti starejših odraslih za učenje ... 17

2.3.3 Motivacija za izobraževanje starejših odraslih ... 18

2.3.4 Pomen medgeneracijskega sodelovanja in povezovanja ... 19

2.4 NOSILCI IZOBRAŽEVANJA V TRETJEM ŽIVLJENJSKEM OBDOBJU ... 21

2.4.1 Društvo MOST – Univerza za tretje življenjsko obdobje Ajdovščina in Ljudska univerza Ajdovščina ... 21

6

2.4.2 Oblike in metode izobraževanja starejših odraslih ... 22

2.5 PREGLED RAZISKAV ... 23

2.5.1 Motivi za izobraževanje starejših ... 23

2.5.2 Širjenje socialnih mrež ... 24

3 KVALITATIVNA RAZISKAVA O MOTIVIH ZA IZOBRAŽEVANJE V TRETJEM ŽIVLJENJSKEM OBDOBJU ... 25

3.1 Metodologija ... 25

3.2 Opis vzorca ... 26

3.3 Analiza in interpretacija intervjujev ... 26

3.3.1 Na splošno o udeležbi v izobraževanju v tretjem življenjskem obdobju ... 26

3.3.2 Odnos do starosti, staranja ... 29

3.3.3 Subjektivni pomen in motivi za izobraževanje v tretjem življenjskem obdobju .... 32

3.4 Ugotovitve ... 35

4 ZAKLJUČEK ... 39

5 VIRI ... 42

PRILOGE ... 45

Priloga A: Vprašalnik ... 45

7 1 UVOD

V zadnjih desetletjih se delež starejših ljudi vztrajno povečuje, kar prinaša številne družbene spremembe in izzive. Zdi se, da staranje prebivalstva povzroča vse večji razkorak med generacijami in vse več težav, ki jih poskušamo odpraviti. Čeprav se odnos do starosti, staranja in nasploh do starejših odraslih spreminja, je odnos do omenjene teme vse prevečkrat negativen.

Starost lahko predstavlja del življenja, ki posamezniku ponuja ponovno svobodo, da s svojo modrostjo in življenjskimi izkušnjami živi in doživi vse tisto, kar v prejšnjih življenjskih obdobjih ni mogel. Pomembno je, da se starejšim odraslim nudi različne možnosti za aktivno preživljanje (prostega) časa, saj lahko vse to v veliki meri vpliva na kvaliteto njihovega življenja. Ena izmed možnosti, ki starejšim odraslim nudi aktivno preživljanje (prostega) časa, je izobraževanje, ki se izvaja v sklopu različnih društev in organizacij.

S tem namenom sem se odločila, da bom v diplomskem delu raziskala in identificirala motive za izobraževanje v tretjem življenjskem obdobju. Zanimajo me glavni razlogi, zaradi katerih se starejši odrasli odločijo za izobraževanje in kaj jih motivira, da ne odnehajo. Kot sociologinja se zavedam, da smo ljudje družbena bitja in je zato pomembno, da skozi celotno življenje ostanemo družbeno vključeni, aktivni ter da ohranjamo in na novo ustvarjamo svoje socialne mreže. Prav zaradi tega bom preverila tudi, ali starejšim odraslim vključenost v izobraževalne programe predstavlja predvsem obliko aktivnega preživljanja (prostega) časa in druženja ter povezovanja.

V teoretskem delu bom predstavila tretje življenjsko obdobje, sociološke teorije staranja, koncept družbe znanja in vseživljenjskega učenja. Zanima me predvsem, kakšne so sposobnosti in motivi starejših odraslih za izobraževanje in kakšen pomen ima izobraževanje v tretjem življenjskem obdobju v družbenem kontekstu. Nadalje bom predstavila Društvo Most – Univerzo za tretje življenjsko obdobje in Ljudsko univerzo Ajdovščina, ki sta nosilki izobraževanj namenjenih (tudi) starejšim odraslim. V tem poglavju bom opredelila tudi oblike oziroma metode, ki se uporabljajo pri delu s starejšimi. Sledi še pregled ene tuje in treh domačih raziskav, ki temeljijo na raziskovanju motivov za izobraževanje in pozitivnih vplivov izobraževanja v tretjem življenjskem obdobju.

Empirični del diplomskega dela obsega metodologijo, opis vzorca, analizo in interpretacijo podatkov, pridobljenih s pomočjo osmih polstrukturiranih intervjujev z udeleženci izobraževanj

8

na Društvu Most in/ali Ljudski univerzi v Ajdovščini. Na koncu bom izpostavila glavne ugotovitve in odgovorila na raziskovalna vprašanja.

V zaključku bom ugotovitve primerjala z izsledki že opravljenih raziskav in teoretskim okvirjem ter opisala pomanjkljivosti moje raziskave.

9 2 STARANJE IN VSEŽIVLJENJSKO UČENJE

2.1 Tretje življenjsko obdobje

Življenjska obdobja ali faze življenja so družbeno konstruirane kategorije, ki opisujejo določene trenutke življenja. Vsako obdobje spremljajo nove družbene vloge (v starosti npr.

vloga starih staršev), fizične spremembe (npr. telesna oslabelost) in prehodi iz vlog v nove (npr.

upokojitev) (Morgan in Kunkel, 2015). Opredelitev tretjega življenjskega obdobja je vse prej kot enoznačna. »Čeprav menimo, da dobro vemo, kaj je starost in kdaj nastopi tretje življenjsko obdobje (kar se lepše sliši), pa so merila vse prej kot enotna« (Pečjak, 1998, str. 9). Pečjak tretje življenjsko obdobje deli na štiri podobdobja: od 50. do 60. leta (pozna srednja leta), od 60. do 70. leta (mlajša starost), od 70. do 80. leta (srednja starost) in od 80. leta naprej (visoka starost).

Gre za preplet obdobij, med njimi ni jasnih in ostrih mej (prav tam, str. 14).

Ramovš (2004, str. 725) pa tretje življenjsko obdobje razdeli na zgodnje (od 66. do 75. leta), srednje (od 76. do 85. leta) in pozno starostno obdobje (po 86. letu starosti). V zgodnjem starostnem obdobju se človek upokoji in se začne privajati na svobodno življenje. V tem obdobju je človek še vedno zelo aktiven oziroma dejaven in navado dokaj zdrav. Sledi obdobje prilagajanja v svojih dejavnostih in privajanja na upadanje moči in zdravja, obdobje, v katerem se človek sreča z izgubljanjem vrstnikov, večina pa tudi s smrtjo zakonskega partnerja. Po 86.

letu starosti človek hkrati postane prejemnik pomoči, za mlajši dve generaciji pa nemi učitelj najglobljih temeljev človeškega dostojanstva. V tem obdobju opravlja zadnje naloge v svojem življenju.

Valentič (1983, str. 37) starost opredeli kot dobo po 65. letu starosti, le-ta pa se deli še na dve podobdobji, in sicer na prvo ali zgodnjo starost ter na drugo ali pozno starost. Če življenje delimo na tri temeljna obdobja – mladost, zrelost in starost –, predstavlja 'tretjo življenjsko dobo' čas od 65 let naprej.

2.1.1 Proces staranja in starost

Neizpodbitno dejstvo je, da je staranje neizogiben del življenja, človek se stara od spočetja do smrti. Ramovš pravi, da je v tretjem življenjskem obdobju treba razlikovati tri starosti, tj.

kronološko, funkcionalno in doživljajsko starost. Kronološko starost kaže rojstni datum, s tem je pogojen tudi začetek tretjega življenjskega obdobja, ki se začne po 60. letu starosti (čas upokojevanja). Funkcionalna oziroma biološka starost se kaže v človekovi samostojnosti pri opravljanju temeljnih življenjskih opravil in v njegovem zdravju. Doživljajska starost pa se

10

kaže v tem, kako človek sprejema in doživlja svojo starost in vse, kar je povezano z njo (Ramovš, 2004, str. 724–725).

Na starost lahko gledamo tudi kot na proces pridobivanja in izgubljanja. Splošno gledano v zgodnjih obdobjih življenja človek pridobiva (npr. rast inteligentnosti), v poznih pa navadno izgublja (npr. pešanje spomina). Drugače lahko starost pojmujemo tudi kot dvojni proces pridobivanja in izgubljanja, ki poteka povezano in sočasno. S te perspektive posameznik v vsakem življenjskem obdobju nekaj izgublja in na drugi strani nekaj pridobiva. Tako naj bi človek v mladosti več pridobival, kot izgubljal, obratno pa je v tretjem življenjskem obdobju (Pečjak, 1998, str. 12–13). Težko je postaviti jasno mejo med glavnimi tremi življenjskimi obdobji (mladost, srednja leta, starost), kajti le-te segajo druga v drugo.

Simone de Beauvoir (2018, str. 41) meni, da je starost težko zamejiti in da je prav družba tista, ki posamezniku »določi njegov položaj in vlogo, upoštevajoč njegove značilnosti: njegovo nemoč, njegovo izkušenost; recipročno je posameznikov položaj odvisen od družbene prakse in ideologije.« Kot že rečeno, starost ni le biološko ali psihološko dejstvo, temveč je (tudi) družben konstrukt. Pomen ter razumevanje starosti in staranja se razlikujejo glede na situacije, kulture in čas. Kronološko starost uporabljamo za določanje družbenih vlog, usmerjanje ljudi na položaje v družbeni strukturi in iz njih, pa tudi kot osnovo za razporeditev virov. Družben vidik staranja vključuje pričakovanja in predpostavke okolice o tem, kako se moramo obnašati, kaj lahko in predvsem česa ne smemo početi v različnih starostnih obdobjih (Morgan in Kunkel, 2015).

2.1.2 Starostni stereotipi

»V storilnostno usmerjeni družbi, v kateri veljajo le uspeh, moč, zdravje, zmaga, sposobnost in storilnost, je staranje le še propadanje, starost pa pomeni osamljenost, nebogljenost, nemoč in odvisnost« (Požarnik, 1981, str. 100). Odnos do starosti in staranja je večkrat negativen, saj nas ta pogosto asociira na smrt, bolezen in osamljenost. Spomni nas na lastno prihodnost in posledično tudi minljivost. Na eni strani si želimo, da bi starost dočakali vsi, na drugi pa to življenjsko obdobje vzbuja strah in negativne občutke. Tudi raziskava kaže, da v Sloveniji danes še vedno prevladuje prepričanje, ki starost povezuje z boleznijo in izgubo samostojnosti.

Staranje prebivalstva je znotraj družbe še vedno razumljeno kot njeno breme (Domajnko in Pahor, 2009). Po drugi strani pa je povsem nesmiselno »diskriminirati skupino, ki se ji bomo pridružili« vsi (Applewhite, 2017, str. 20).

11

S starostjo so povezani številni stereotipi in predsodki, ki »vključujejo mnogo lastnosti, med njimi prevladujejo negativne, kot so: fizična, intelektualna in spolna nemoč, odvisnost od drugih, slab spomin, duševna odsotnost, konservativnost, rigidnost, 'odštekanost', prepirljivost, trmoglavost, sitnost, egocentričnost, egoizem, cinizem in še mnoge druge lastnosti« (Pečjak, 1998, str. 63). Na starost zelo redko gledamo kot na nekaj pozitivnega. Kakor vsi stereotipi so tudi starostni pomanjkljivi, ker pretiravajo, pretirano posplošujejo in pogosto ne temeljijo na resnici. Starejši ljudje družbi predstavljajo breme in so zato potisnjeni na njen rob. Starostni stereotipi nepravilno stigmatizirajo starejše ljudi in vplivajo na njihovo doživljanje in vedenje.

Tako se starejši ljudje občutijo starejše, kot so v resnici (prav tam, str. 63–65). To dejstvo v svoji študiji potrjujeta Kotter-Grühn in Hess (2012), v kateri ugotovita, da izpostavljenost negativnim starostnim stereotipom v obliki negativnih družbenih podob starosti – negativnega odnosa družbe do starosti in staranja – negativno vpliva na posameznikovo dojemanje starosti in staranja.

2.1.3 Upokojitev

»Opustitev poklica in upokojitev je po mnenju mnogih ljudi nekakšen mejnik, ko se prične starost v ožjem pomenu besede« (Požarnik, 1981, str. 85). Gre torej za enega izmed glavnih mejnikov, ki bi naj opredeljevali starost oziroma začetek tretjega življenjskega obdobja. Pečjak (1998, str. 13) opredeli začetek tretjega življenjskega obdobja kot eno najbolj stresnih obdobij v človekovem življenju.

Pečjak (2007, str. 85) piše, da je upokojitev 'izum' moderne dobe. Nekateri posamezniki upokojitev vidijo kot nekaj pozitivnega, saj jim umik iz delovnega razmerja predstavlja olajšanje. Upokojitev vidijo kot priložnost za uresničitev svojih želj, za katere prej niso imeli dovolj časa ali zbranosti. Spet drugim upokojitev predstavlja hud stres in neke vrste šok, in sicer predvsem tistim, ki so z veseljem opravljali svoje delo oziroma poklic. Ti ljudje v svojem delu najdejo vsebino in smisel življenja.

»Nekoč se ljudje niso srečevali s problemom, da bi morali opustiti delo zaradi starosti, saj sta bila kraj bivanja in dela združena in je bila družina hkrati tudi produkcijska skupnost, v kateri je starejši človek opravljal določena opravila in je bil v skladu s svojimi zmožnostmi koristen vse do njegove smrti« (Požarnik, 1981, str. 85). Samoumevno je bilo, da so zanj skrbeli, ko za to sam ni bil več sposoben, industrializacija pa je družinsko in poklicno življenje ločila.

12

Gre torej za nov pojav, ki je produkt zahodne industrijske družbe. Upokojitev ni le opustitev bolj ali manj cenjenega dela, temveč pomeni tudi novo socialno vlogo. Slednja pomeni drugačen način vedenja, preoblikovanje odnosov do ljudi – še zlasti v ožjem družinskem krogu –, spremembo in premik interesov od dela k dejavnostim v prostem času (prav tam, str. 86).

Spremenijo se pričakovanja, zahteve in tudi želje posameznika. Upokojenec si mora na novo ustvariti življenjski ritem, se prilagoditi in razporediti čas po svojih željah. Človek ob upokojitvi vstopa v novo in neznano obdobje svojega življenja. Vsi življenjski prehodi iz enega v drugo obdobje za posameznika predstavljajo svojevrsten izziv.

2.2 SOCIOLOŠKE TEORIJE STARANJA

»Teoretično raziskovanje na področju starosti in staranja je interdisciplinarno in kaže na poglobljeno upoštevanje večplastnosti človeka, vpetega v socialno okolje« (Kobentar, 2008, str. 149). Biološke teorije v staranju vidijo predvsem propadanje sposobnosti življenjskih funkcij, dokler ne nastopi smrt. Psihološke teorije staranja se osredotočajo »na strukturo osebnosti oziroma na razvojne dejavnike, ki osebnost oblikujejo.« Socialne teorije staranja pa to vprašaje skušajo zaobjeti širše »in ugotavljajo, da lahko razumemo spremembo osebnosti v procesu staranja le, če opazujemo odnos med človekom in njegovim socialnim okoljem«

(Požarnik, 1981, str. 11–12). »Človekovo počutje je nedvomno odvisno od pričakovanj okolja, zato strokovnjaki upoštevajo tudi vpliv širših političnih, ekonomskih in kulturnih dejavnikov«

(Goriup in Lahe, 2018, str. 47).

2.2.1 Teorija vlog

»Teorija vlog je eden izmed prvih poskusov razlage, kako se posamezniki prilagajamo staranju«

(Goriup in Lahe, 2018, str. 48). V različni življenjskih obdobjih nam pripadajo različne vloge, ki so pogojene z družbenimi pričakovanji. Pričakovanja družbe so tista, ki narekujejo, katere vloge so primerne za določeno življenjsko obdobje. »Socialne vloge opredeljujejo osebo kot družbeno bitje in so osnova za posameznikovo identiteto in samopodobo«, povezane so z določeno starostjo oziroma fazo življenja (prav tam). »'Posameznik naj bi se torej bolje prilagodil staranju, če sprejme spremembe v svojih vlogah« (Filipovič Hrast in Hlebec, 2015, str. 22).

2.2.1.1 Starost kot družbena vloga

Starost je z družbo in družbenim dogajanjem povezana na dva načina. Na eni strani vpliva na družbene razmere, na drugi pa je starost v veliki meri družbeni konstrukt oziroma družbena

13

vloga, ki jo mora vsak posameznik, ko preide določeno starostno mejo, ponotranjiti (Pečjak, 1998, str. 61). Posameznik se torej vede v skladu z vlogo, ki mu jo narekuje družba. Družbena vloga zajema vsa vedenja, ki jih družba pripisuje posamezniku skozi njegovo celotno življenje.

Starost je kriterij za upokojitev, razne privilegije (npr. upokojenski popust), lahko pa je tudi faktor diskriminacije (npr. omejitve pri bančnih posojilih) (prav tam).

2.2.2 Teorija dejavnosti ali aktivnosti

»Teorija aktivnosti vidi staranje kot nadaljevanje srednjih let, torej kot obdobje, v katerem starejši ljudje poskušajo ohranjati svoj status.« Starejši naj bi tudi v starosti ohranjali »čim večje število produktivnih vlog (npr. prostovoljne aktivnosti)« (Filipovič Hrast in Hlebec, 2015, str.

23). Velik del starejših odraslih ostane aktivnih tudi v tretjem življenjskem obdobju, v obdobju po upokojitvi. »Po mnenju zagovornikov te teorije so starejši ljudje srečni in zadovoljni, dokler so aktivni, dokler lahko delajo in dokler imajo občutek, da so koristni in nekomu potrebni«

(Požarnik, 1981, str. 45). »Samopodoba starejših je odvisna od družbenih interakcij, kar si lahko starejši zagotovijo z nadomestitvijo izgubljenih vlog« (Goriup in Lahe, 2018, str. 48).

Pomembno je, da človek tudi v tretjem življenjskem obdobju ostane aktiven del družbe, saj to vpliva na njegovo kvaliteto bivanja. V primerjavi z manj dejavnimi starejšimi so tisti posamezniki, ki so bolj dejavni in vključeni, tudi bolj prilagojeni in zadovoljni z lastnim življenjem (prav tam). Tornstam (2017, str. 7) meni, »da so za posameznike, ki se starajo, koristne vse vrste telesne in družbene aktivnosti in da če teh aktivnosti ni, pomanjkanje povzroči neprilagojenost okolju.« Prav tako je pomembno, da človek nenehno ustvarja in ohranja oziroma utrjuje svojo socialno mrežo, saj mu ta lahko nudi vse vrste opore v življenju. »Naloge, ki jih posameznik opravlja, se lahko odvijajo v družini, še večjo izpopolnitev osebnega zadovoljstva pa daje aktivna vključenost v reševanje nalog zunaj družinskega kroga, ki omogoča vzpostavljanje in vzdrževanje stikov« (Kobentar, 2008, str. 149).

2.2.3 Teorija umika ali razbremenitve

»Starejši ljudje si želijo živeti v miru, odmaknjeno, bolj so obrnjeni v svojo notranjost in zato nimajo radi preveč stikov z ljudmi in različnih obveznosti« (Požarnik, 1981, str. 45). Kot navaja tudi Tornstam (2017, str. 7), pogled z zornega kota umika iz družbene aktivnosti »domneva inherenten in naraven gon, da se s starostjo umakneš tako duhovno kot tudi družbeno.«

Posameznik se v obdobju starosti izloči oziroma umakne »iz aktivnega življenja z omejevanjem socialnih stikov in spreminjanjem odnosov z ljudmi.« Socialni umik je na tej točki razumljen

14

kot naravna želja posameznika (Kobentar, 2008, str. 153). Umik oziroma neaktivnost je individualna izbira posameznika, ki se odraža tudi na kvaliteti njegovega življenja.

2.2.4 Teorija kontinuitete

»Teorija kontinuitete izpostavlja pomen življenjskega sloga, pri katerem je proces staranja oblikovan z zgodovino, kulturo in socialnimi konstrukti določene družbe. Staranje obravnava kot proces, v katerem se posamezniki razvijajo, prilagajajo in spreminjajo« (Goriup in Lahe, 2018, str. 51). Tornstam (2017, str. 7) navaja, da teorija kontinuitete »v skladu s splošnimi razlagami predvideva odločno in naravno željo po nadaljevanju življenjskega sloga srednjih let in prenos te identitete v starost.« Posamezniki, »ki so imeli prej zadovoljive socialne stike in so bili aktivni, želijo to ohranjati, negovati in nadaljevati tudi v starosti« (Kobentar, 2008, str. 149–

150). Ločimo notranjo in zunanjo kontinuiteto. Prva nastane, ko posameznik želi ohraniti del svoje osebnosti. Na ta način »preteklost podpira in vzdržuje novo samopodobo.« Zunanja kontinuiteta pa vključuje »vzdrževanje družbenih odnosov, vlog in okolja.« Teorija kontinuitete predvideva, da posameznik s starostjo ohranja svoje »stare vzorce obnašanja« in na ta način

»izgubljene vloge« nadomešča »s podobnimi novimi vlogami« (Filipovič Hrast in Hlebec, 2015, str. 23).

2.2.5 Teorija gerotranscendence

Teorija gerotranscendence je pravzaprav »razvojni vzorec, ki presega stari dualizem aktivnosti in neaktivnosti.« V razvojnem procesu proti gerotranscendenci posameznik »doživlja ponovno opredelitev sebe in odnosov z drugimi« in si na novo odgovarja na temeljna eksistencialna vprašanja. Posameznik postane »manj obremenjen s sabo in hrkati bolj selektiven pri izbiri družbenih in drugih aktivnostih.« Obenem pa se poveča občutek naklonjenosti do mlajših generacij in selekcija pri družbenih interakcijah. Posamezniku postane pomembna »pozitivna samota« in pogosto »se pojavi občutek kozmične povezanosti z vesoljem.« Na novo vzpostavi odnos do »časa, prostora, življenja in smrti« (Tornstam, 2017, str. 3). Proces gerotranscendence pravzaprav »govori o usmeritvi v prihodnost ali iz sebe, predvsem pa o spremembi v metaperspektivi od materialističnega in racionalnega sveta k bolj kozmičnemu in transcendentnemu« (Gerdina, 2019, str. 31). Gerotranscendenco lahko razumemo »kot končno fazo morebitnega napredovanja na poti k zrelosti in modrosti« (Goriup in Lahe, 2018, 50).

15

2.3 KONCEPT DRUŽBE ZNANJA IN VSEŽIVLJENJSKEGA UČENJA

»Koncept družbe znanja se je razvil ob socialnih, ekonomskih, kulturnih in političnih spremembah v drugi polovici 20. stoletja, ko začnejo izobraževanje določati različni dejavniki informacijske in kapitalske globalizacije, individualizma, hitrega razvoja znanosti in tehnologije« (Ličen, 2006, str. 52). Vse te spremembe prinašajo nove poglede na učenje in izobraževanje. Koncept družbe znanja »prikazuje učenje in izobraževanje v vseh okoljih, starostnih obdobjih in družbenih skupinah« (prav tam).

Države razvijajo strategije, kako izboljšati učinkovitost in kakovost izobraževanja in usposabljanja državljanov. Načelo vseživljenjskega učenja je močno vpeto v diskurz izobraževanja v postmoderni družbi. Jelenc (2007, str. 10) navaja, da je vseživljenjsko učenje

»dejavnost in proces, ki zajema vse oblike učenja, bodisi formalno bodisi neformalno in aformalno ter naključno ali priložnostno.« Učenje poteka »od rojstva prek zgodnjega otroštva in odraslosti do konca življenja, s ciljem, da se izboljšajo posameznikovo znanje in spretnosti.«

Izpostavi še, da posameznik z učenjem pridobiva tudi interese, značajske poteze, vrednote, druge osebnostne lastnosti in gradi odnos do sebe in drugih. Lahko rečemo, da ima vseživljenjsko učenje dve razsežnosti, in sicer razsežnost trajanja (učimo se od 'zibelke do groba') in razsežnost širine (učimo se na vsakem koraku). Človek se skozi celotno življenje uči in pridobiva najrazličnejša znanja in spretnosti, ki jih potrebuje, da bi lahko uspešno in kakovostno živel in delal. Načelo vseživljenjskega učenja tako zajema vse skupine, sloje in starosti ljudi.

2.3.1 Izobraževanje v tretjem življenjskem obdobju

Izobraževanje starejših odraslih pogosto povezujemo s pojmom tretje življenjsko obdobje.

Laslett¹ (1989 v Kump in Jelenc-Krašovec, 2009, str. 11) označuje starost nad 55. letom kot začetek tretjega življenjskega obdobja. V tem življenjskem obdobju starejši ljudje sprejemajo odločitve o tem, kako bodo preživeli preostanek svojega življenja. To obdobje vključuje tudi nove možnosti za nadaljnje izobraževanje. Avtor posebej loči tudi četrto življenjsko obdobje, ki »ga povezuje z odvisnostjo, onemoglostjo in s smrtjo.«

»Tretje življenjsko obdobje je novo obdobje, je vitalno in lahko traja pozno v kronološko starost, če človek razvije nov življenjski slog. To obdobje nekateri viri poimenujejo krona življenja in lahko je takšno, če starejši zna poiskati prednosti poznejših let« (Ličen, 2006, str.

1 Laslett, P. (1989). A Fresh Map of Life: The Emergence of the Third Age. London: Weidenfeld and Nicholson.

16

175). Ličen še dodaja, da »posameznik z izobraževanjem skrbi za svoj razvoj, za svojo mentalno in fizično kondicijo, ohranja spomin in socialne stike, sodeluje v organizirani dejavnosti, ki ni nekje na robu, temveč je v okolju priznana, ima jasne cilje in oblike dela« (prav tam, str. 176). Starost oziroma tretje življenjsko obdobje ni več kratko obdobje v življenju posameznika, temveč lahko traja tudi 30 let ali več, zato je pomembno, da človek v času po upokojitvi ne pozabi nase in še naprej razvija svoje potenciale. Izobraževanje v tretjem življenjskem obdobju prinaša številne pozitivne učinke. »Organizirano izobraževanje starejšim strukturira čas v vsakdanjem življenju,« obogati jim življenje, »prinese novosti, ki prekrijejo težave, prihajajoče s staranjem« (prav tam, str. 177).

V tem delu se osredotočam predvsem na izobraževanje starejših odraslih. »Izobraževanje starejših odraslih pomeni izobraževanje starejših samih – to so starejši delavci, osebe pred upokojitvijo, osebe v tretjem in tudi četrtem življenjskem obdobju« (Jelenc, 2007, str. 23).

Jarvis² (1994, v Kump in Jelenc-Krašovec, 2009, str. 10) je sestavil tipologijo, ki razlikuje tri načine učenja po upokojitvi:

1. 'Modrijani' so tisti, ki se zavedajo, da je še veliko stvari, ki se jih morajo naučiti. To je razlog za nadaljevanje učenja tudi v starosti in vključitev v izobraževanje odraslih.

2. 'Dejavneži' so tisti, ki se osredotočajo na razvoj svojih spretnosti na različnih področjih.

Za njih je značilna predvsem velika angažiranost v široki paleti dejavnosti, npr.

umetniško ustvarjanje, športne aktivnosti, potovanja, vrtnarjenje. Med 'dejavneži' so lahko tudi 'modrijani'.

3. 'Iskalci harmonije' so tisti starejši ljudje, ki si prizadevajo živeti v skladu z okoliščinami, prav tako pa si želijo ustvariti varno in mirno okolje. Pogosto se izognejo novim priložnostim za učenje, ki ni skladno z njihovo samopodobo. Ti ljudje iščejo harmonijo s svetom, v katerem živijo.

2.3.1.1 Izobraževanje starejših odraslih v družbenem kontekstu

Izobraževanje starejših odraslih ni pomembno zgolj za udeležence izobraževanj, temveč tudi za družbo samo. Starost, za razliko od prepričanj iz preteklosti, danes lahko razumemo kot

»možnosti za razvoj potencialov starejših odraslih in za njihovo sodelovanje v ekonomskem, kulturnem, političnem in družbenem življenju v skupnosti« (Kump in Jelenc Krašovec, 2005, str. 243). Hitre družbene spremembe s seboj prinašajo zahtevo po nenehnem učenju in

2 Jarvis, P. (1994). Learning, Ageing and Education in the Risk Society. Education and ageing, številka 9 (str. 6–

20).

17

prilagajanju vseh družbenih skupin na nove življenjske pogoje. Izobraževanje v tretjem življenjskem obdobju, tj. obdobje po upokojitvi, predstavlja starejšim odraslim možnost za ohranjanje aktivnega življenjskega stila. Poleg tega pa se učinki kažejo tudi v zmanjševanju marginalnosti in povečanju vpliva in moči starejših odraslih v družbi (prav tam, str. 244). Za starejše odrasle so »predvsem pomembni tisti učinki učenja in izobraževanja, ki pomagajo posamezniku razumeti njegovo življenjsko okolje, se v njem dobro sporazumevati in kakovostno živeti ter tako vplivati na želeno družbeno kohezivnost« (Kump in Jelenc Krašovec, 2009, str. 32).

Izobraževanje in učenje sta pomembna skozi celotno življenje posameznika. V procesu učenja posameznik gradi »– zavedno in nezavedno – svoje bogastvo v obliki človeškega, socialnega in identitetnega kapitala.« To bogastvo se nadalje kaže v boljšem zdravju, trdnejših socialnih mrežah, kakovostnejšem družinskem življenju in na drugih življenjskih področjih (prav tam, str. 29). Ko govorimo o človeškem kapitalu, mislimo na znanje in spretnosti oziroma veščine, ki jih ima posameznik, da lahko ustrezno deluje v socialnem in ekonomskem življenju. Socialne mreže in norme so povezane s socialnim kapitalom, le-te pa omogočajo posamezniku, da učinkovito sodeluje pri ustvarjanju skupnih ciljev (sodelovanje, zaupanje in odnosi med posamezniki in skupinami). Izobraževanje pa ima pomembno vlogo tudi pri razumevanju in grajenju posameznikove identitete. Pri oblikovanju, ohranjanju in spreminjanju lastne identitete je posameznik vpet v širši družbeni kontekst (prav tam, str. 30–31).

2.3.2 Sposobnosti starejših odraslih za učenje

Ko govorimo o izobraževanju starejših odraslih, se moramo zavedati, da zajema doba odraslosti večji del našega življenja, zato jo delimo na več razvojnih stopenj, vsaka stopnja ima svoje posebne značilnosti. Razlik ni moč najti le »v življenjskih in delovnih izkušnjah, v osebnostni zrelosti in ustaljenosti, v interesni usmerjenosti in ciljih, ampak tudi v sami sposobnosti za učenje« (Valentič, 1983, str. 32).

Pečjak (2007, str. 99) razlikuje tri skupine sposobnosti, in sicer senzorne, v katero npr. sodi vidna občutljivost, motorične, v katero lahko uvrstimo sposobnost za drobne ročne gibe ter kognitivne sposobnosti , kamor sodi inteligentnost. Vemo, da s starostjo določene sposobnosti upadajo oziroma oslabijo. Splošno prepričanje je, da s staranjem slabijo vid in sluh, reaktivne sposobnosti in fizična moč, spomin, inteligentnost in druge kognitivne sposobnosti.

Nasprotujoč splošnemu prepričanju Pečjak v svojem delu izpostavi dejstvo, da se sposobnosti generacij izboljšujejo. Izboljšanje je pogojeno z boljšimi možnostmi izobraževanja, večjo

18

razgledanostjo prebivalstva, naraščanjem virov (knjig in drugih virov informacij), boljšim zdravjem in mnogimi drugimi razlogi (prav tam, str. 122). Tudi Valentič (1973, str. 21) ugotavlja, da se »doba mentalne svežine in največje ustvarjalnosti očitno daljša pod vplivom podaljšanega izobraževanja, intelektualizacije dela, družbene ter vsestranske človekove aktivnosti.« Ključno je, da posameznik ostane aktiven del družbe skozi njegovo celotno življenje. »Obširne in poglobljene raziskave dokazujejo trajno sposobnost možganov, da vzpostavljajo nove povezave, vsrkavajo nove podatke in v procesu pridobivajo nove veščine«

(Applewhite, 2017, str. 75).

Ko govorimo o izobraževanju, imamo navadno v ospredju misel zgolj na intelektualne sposobnosti odraslih, prevečkrat pa pozabljamo na »pobudnike in spodbudnike« pri učenju –

»čustva, ki jih sprožajo motivi in cilji, uspehi in neuspehi, pohvale in graje, uresničena pričakovanja in razočaranja« (Valentič, 1973, str. 26).

2.3.3 Motivacija za izobraževanje starejših odraslih

»Človekovi motivi nam povedo, zakaj posameznik začne, vztraja ali konča kakšno aktivnost, ki je usmerjena k določenemu cilju« (Pečjak, 2007, str. 154). Cyril Houle³ (1988, v Kump in Jelenc-Krašovec, 2009, str. 24) je sestavil tipologijo motivov, ki odrasle udeležence izobraževanj delijo v tri skupine. Prva skupina so ciljno osredinjeni odrasli udeleženci izobraževanj. Zanjo je značilno, da udeležence vodijo zunanji motivi in se izobražujejo zaradi konkretnega cilja, npr. rešiti družinske probleme, biti uspešnejši v poklicu, biti zadovoljnejši z lastnim življenjem itn. Druga skupina so odrasli udeleženci izobraževanj, ki so usmerjeni k dejavnosti. Izobražujejo se, ker so osamljeni in si na ta način iščejo nove prijatelje, ustvarjajo in krepijo svojo socialno mrežo. Zadnja skupina pa so v učenje osredinjeni udeleženci izobraževanj, ki se izobražujejo zaradi učenja samega. Vodijo jih notranji motivi, zato je v ospredju želja po nadgraditvi lastnega znanja, osebnostna rast in lasten razvoj.

Navadno je pri odločanju za izobraževanje v ospredju želja po znanju, napredovanju in nadaljnjem izpopolnjevanju. V času hitrih sprememb na področju znanosti, tehnike in družbe je nenehno izobraževanje postalo nuja. Valentič izpostavi, da na motivacijo za izobraževanje odločilno vpliva tudi vrednotenje izobraževanja v družbi in določenem okolju (Valentič, 1983, str. 46–47).

3 Houle, C. O. (1988). The Inquiring mind: study of the adult who continues to learn. Madison: The University of Wisconsin Press.

19

Raziskave o udeležbi odraslih v izobraževanju kažejo, da na odločitev za izobraževanje vpliva več dejavnikov. Van der Kamp⁴ (1996, v Kump in Jelenc-Krašovec, 2009, str. 22–25) jih razvrsti v tri skupine, to so: sociološki, psihološki in ekonomski dejavniki. Izobraževanje v mladosti je eden najpomembnejših socioloških dejavnikov, ki vplivajo na izobraževanje v odraslosti. Na odločanje starejših odraslih za izobraževanje vplivajo tudi poprejšnje izkušnje z izobraževanjem v mladosti, ki so lahko tesno povezane z občutkom uspešnosti oziroma neuspešnosti. Starejši odrasli se navadno izobražujejo zaradi lastnih interesov, saj jim izobraževanje lahko predstavlja neke vrste hobi oziroma aktivno preživljanje prostega časa.

Sociološka dejavnika, ki vplivata na pripravljenost starejših odraslih za izobraževanje, sta tudi starost in spol. Ko govorimo o psiholoških dejavnikih, so v ospredju predvsem ovire za izobraževanje, osebnostne značilnosti in kognitivne zmožnosti, motivacija, stališča in namere.

Motivacija za izobraževanje je eden najznačilnejših kazalnikov udeležbe. Ekonomski dejavniki zadevajo vrednotenje vpliva stroškov izobraževanja na dejansko udeležbo starejših odraslih v programih izobraževanja. Starejši odrasli največkrat kot glavne ovire za udeležbo v programe izobraževanja navajajo pomanjkanje časa in stroške izobraževanja, ki jih morajo kriti sami.

2.3.4 Pomen medgeneracijskega sodelovanja in povezovanja

»Prehod v 21. stoletje označuje obdobje opaznega medgeneracijskega razkoraka, in sicer v dveh smereh: zaradi demografskih sprememb ter zaradi avtoritete znanja« (Kump in Jelenc- Krašovec, 2009, str. 59). Avtorici pravita, da je medgeneracijski razkorak pogosto opredeljen

»kot globok kulturni prepad med generacijami in je povezan z vprašanjem, kdo ima oblast nad znanjem« (prav tam).

Ramovš (v Lukas, 2017, str. 105) navaja, da prav druženje in sodelovanje starejših z mlajšimi in mlajših s starejšimi vodi v sožitje generacij. »Razvoj, stabilnost in obstoj vsake družbe temelji na medgeneracijski solidarnosti. V današnjih razmerah imajo mlada, srednja in starejša generacija med seboj vedno manj živih stikov« (Klančnik, Pivk in Zakšek, 2010, str. 20). Vrzel med generacijami je vse večja. »V preteklosti so bili stari ljudje za mlajši dve generaciji glavni vir informacij, znanja in veščin za vsakdanje delo ter druge bistvene vidike preživetja« (prav tam). Danes temu ni več tako. Na to močno vplivajo hitre spremembe, ki zadevajo dogajanje znotraj družb. Pojem »medgeneracijsko sodelovanje razumemo kot izmenjavo izkušenj in

4 Van der Kamp, M. (1996). Participation: Antecedent Factors. V Tuijnman, A. C. (ur.): International Encyclopedia of Adult Education and Training (str. 565 – 570). Oxford, New York: Pergamon Press.

20

spoznanj, druženje, učenje, pomoč ene generacije drugi, ustvarjanje, ohranjanje in širjenje socialne mreže« (prav tam, str. 21).

V okviru kakovostnega in aktivnega staranja je vedno v ospredju pomembnost medgeneracijskega sodelovanja. Macuh (2019) v raziskavi ugotavlja, da medgeneracijsko sodelovanje prinaša starostnikom in tudi mladim novo kakovost življenja in zagotavlja občutek sprejetosti in varnosti v kraju, lajša osamljenost, hkrati pa izboljšuje duševno in telesno zdravje.

Pravi, da je »medgeneracijsko sodelovanje in povezovanje vse bolj zavestna odločitev in v starajoči se družbi postaja nuja.« Medgeneracijsko sodelovanje zajema elemente, »ki jih povezujemo z izmenjavo izkušenj in spoznanj, druženje, učenje, pomoč ene generacije drugi, ustvarjanje, ohranjanje in širjenje socialne mreže ter ohranjanje materialne varnosti in kulturne dediščine, vseživljenjsko izobraževanje in učenje« (prav tam, str. 335). Ramovš (2004, str. 726) opozori, kako zelo pomembno je povezovanje med generacijami, zlasti med otroki in mladino ter starejšimi. Navaja, da lahko otrok »odraste v zrelega človeka le, če mu nek zrel človek posveti na oseben način veliko časa, čustev in življenjske izkušnje.« Po njegovem mnenju »tega trojega premorejo ljudje v tretjem življenjskem obdobju več kakor v srednjih letih.« Z druge strani pa opozarja, da »prav tako nujno potrebuje star človek za kakovostno staranje pristen živ stik z otroki in mladino.« Ramovš izpostavi še eno ključno dejstvo, in sicer, da je »tesna medgeneracijska povezanost pogoj za zdrav socialni razvoj človeka v vseh življenjskih obdobjih.«

Države razvijajo različne programe medgeneracijskega učenja in izobraževanja, ki pomagajo pri zmanjševanju vrzeli med generacijami. Primaren namen teh programov je starejše povezovati z mlajšimi. V Sloveniji je programe medgeneracijskega učenja in povezovanja prvi razvijal Inštitut Antona Trstenjaka, danes pa jih izvajajo tudi univerze za tretje življenjsko obdobje, centri za socialno delo in društva upokojencev (Ličen, 2011, str. 103). Pozitivni učinki povezovanja in sodelovanja generacij se kažejo na različnih področjih. »Z medgeneracijskim izobraževanjem in učenjem lahko vplivamo na zmanjševanje stereotipov do starih ljudi in procesa staranja ter posledično na boljše sodelovanje generacij tako na osebnem kot družbenem področju in področju dela« (Kump in Jelenc-Krašovec, 2009, str. 60).

21

2.4 NOSILCI IZOBRAŽEVANJA V TRETJEM ŽIVLJENJSKEM OBDOBJU

Ličen (2006, str. 148) pravi, da se pogoji za izobraževanje odraslih spreminjajo, razvijajo se nove oblike in novi načini, pojavljajo pa se tudi novi nosilci izobraževanja odraslih. Univerza za tretje življenjsko obdobje tako ni več edina nosilka izobraževanja starejših odraslih, temveč so se ji pridružile še druga društva in organizacije. Programe izobraževanj nudijo tudi Inštitut Antona Trstenjaka, stanovska društva, društva upokojencev, centri za socialno delo, knjižnice, ljudske univerze, dnevni centri za starejše, domovi starejših, muzeji. Starejši niso homogena skupina, kar dokazuje raznolikost nosilcev izobraževanj. Zaradi raznolikosti njihovih potreb je treba prilagoditi tudi izobraževanje (Findeisen, 2009a, str. 8). Findeisen (2009b, str. 16) opozarja, da je analiza posameznih generacijskih značilnosti »pomembna za razumevanje motivov, potreb, zanimanj, želja starejših in udeležbe starejših v izobraževanju.«

Empirični del moje raziskave bo temeljil na udeležencih izobraževanj in programov, ki jih nudita Društvo Most – Univerza za tretje življenjsko obdobje Ajdovščina in Ljudska univerza Ajdovščina, zato bom v nadaljevanju na kratko opisala ta dva nosilca izobraževanj, namenjena (tudi) starejšim.

2.4.1 Društvo MOST – Univerza za tretje življenjsko obdobje Ajdovščina in Ljudska univerza Ajdovščina

»Ena od najbolj celostnih oblik izobraževanja starejših odraslih je univerza za tretje življenjsko obdobje« (Findeisen, Ličen, Krajnc in Šantej, 2017, str. 15). V Sloveniji deluje kar 56 univerz v 54 krajih.⁵ V Društvu Most vsako leto deluje preko 30 skupin, ki jih razvrščajo v pet podskupin, to so tečaji, krožki, ustvarjalne delavnice, gibanje in šport ter ostale dejavnosti.

Glavni cilj društva je ponuditi kvalitetne vsebine (izobraževanje, ustvarjanje, kulturne in športne dejavnosti, medgeneracijsko sodelovanje), ki starejšim omogočajo aktivno preživljanje tretjega življenjskega obdobja. Društvo deluje že od leta 1998, idejna pobudnica društva pa je bila dr. Ana Krajnc.

Ljudske univerze »prilagajajo izobraževanje regionalnim potrebam, zanje je značilno, da se hitro odzivajo na lokalne in tudi individualne izobraževalne potrebe imajo razmeroma malo stalno zaposlenih in veliko zunanjih delavcev in sodelavk« (Ličen, 2006, str. 152). »Skoraj vse izobraževalne organizacije izvajajo izobraževalne programe, v katere se lahko vključijo tudi starejši odrasli, večinoma pa nimajo posebnih programov za starejše odrasle. Tako je tudi z

5 Vir: Univerza za tretje življenjsko obdobje

22

ljudskimi univerzami, med katerimi pa nekatere izvajajo programe univerze za tretje življenjsko obdobje in študijske krožke« (Jelenc-Krašovec in Kump, 2006, str. 145).

Psihosocialne potrebe starejših odraslih se odražajo v značilnostih in posebnostih izobraževanja v tretjem življenjskem obdobju. Avtorji opozarjajo, da morajo človekove potrebe biti hkrati zadovoljene v različnim okoljih in z različnimi nosilci zadovoljitve. To pomeni, da ni dovolj, da človek potrebo po strukturi, priznanju, spoštovanju, samouresničevanju zadovoljuje le znotraj intimne socialne mreže – družine. Ključno vlogo pri zadovoljevanju čustvenih, kognitivnih, socialnih potreb in potrebe po vrednotah ima tudi izobraževanje in posameznikovo delovanje v skupnosti. Sekundarne socialne skupine se vse bolj umikajo iz življenja starejšega posameznika, zato nekatere njihove funkcije prevzame majhna učna skupina. Ta lahko postane primarna socialna skupina starejšega posameznika in posledično zadovoljuje njegove psihosocialne potrebe; potrebo po strukturi, ki je podaljšek potrebe po priznanju, potrebe po pozitivnih odzivih na človekovo bitje. Zadovoljene pa so tudi druge potrebe: kognitivne potrebe, potreba po življenjski napetosti in občutenju živosti, potreba po odnosih, potreba po pripadnosti in ljubezni ter skupnih vrstniških vrednotah, potreba po dosežkih in priznanju.

Čustvene potrebe starejših so lahko dobro zadovoljene znotraj izobraževalnih struktur, a le pod pogojem, da so istočasno zadovoljene tudi drugod – znotraj družine, skupnosti in družbe (Findeisen in drugi, 2017, str. 18–24).

2.4.2 Oblike in metode izobraževanja starejših odraslih

Temeljna oblika dela s starejšimi odraslimi je študijski krožek. Sestavlja ga od 9 do 12 članov, mentor in animator. Prvič so se pojavili na Švedskem, kjer so se delavci sredi krize zbrali in sami poskrbeli za svoje izobraževanje. Šlo je za medsebojno učenje in prenos znanja med člani skupine. Cilj študijskega krožka je, da na koncu nastane razstava, knjiga, dogodek ali neka nova dejavnost v kraju. Učenje znotraj krožka temelji na pisnih in drugih virih. Poznamo tudi druge oblike in metode dela s starejšimi, kot so predavanja, razprave, izkustveno učenje (vključene so izkušnje študentov), recipročno učenje (učenje drug od drugega in prenos znanja med udeleženci), vzajemno učenje, sodelovalno učenje (vsak preuči en del problema/teme in svoj del predstavi drugim udeležencem), raziskovalno učenje (temelji na raziskovalni metodologiji), izobraževalni turizem (temelji na projektnem delu) in izrazne dejavnosti (slikarstvo, kamnoseštvo, dramska igra, ples) (Findeisen in Šantej, 2011, str. 8–10).

23 2.5 PREGLED RAZISKAV

2.5.1 Motivi za izobraževanje starejših

Dench in Regan (2000) v svoji študiji ugotavljata, da so najpomembnejši razlogi za učenje intelektualne narave. Udeleženci izobraževanj so poročali, da želijo predvsem nadgraditi svoje znanje in ohraniti svoje možgane aktivne. Učenje novih stvari jim predstavlja izziv, končno pa se lahko učijo stvari, ki jih že dalj časa zanimajo in so si jih od nekdaj želeli. Druga najpomembnejša skupina razlogov so osebni razlogi. Udeleženci želijo pridobiti kvalifikacijo zaradi osebnega zadovoljstva, v ospredju je želja po aktivni porabi prostega časa. V tretjo skupino razlogov pa sodijo t. i. instrumentalni razlogi. V to skupino sodijo učenje za delo, pomoč družini in prostovoljno delo v skupnosti. Raziskava prikazuje, kakšen vpliv ima učenje na posameznika in na njegovo vključenost v družbo. Pozitivni vplivi učenja so bili vidni tudi na drugih področjih življenja (sposobnost obvladovanja vsakdanjega življenja, samozavest, zadovoljstvo z življenjem). Udeleženci izobraževanj, stari 60 let ali več, so prav tako poročali o pozitivnem vplivu učenja na njihovo širše družbeno življenje in sodelovanje v skupnosti.

Avtorja opozarjata, da je prav upokojitev lahko sprožilec pri odločitvi posameznika za izobraževanje v starosti. Starejšim, ki se odločijo za izobraževanje, je predvsem pomembno, da se ob tem zabavajo, družijo, aktivno preživljajo prosti čas. Vključenost v izobraževalni proces jim daje občutek vključenosti v družbo.

Jelenc in Kump (2009) izpostavita dejstvo, da so med starejšimi odraslimi velike razlike v pripravljenosti za izobraževanje in pri udeležbi v izobraževalnih programih. Večina empiričnih raziskav o udeležbi odraslih v izobraževanju kaže, da na odločitev za izobraževanje vpliva več dejavnikov. Avtorici ugotavljata, da je eden najpomembnejših dejavnikov udeležbe odraslih v izobraževanju stopnja poprejšnje izobrazbe, ki je med starejšimi odraslimi v Sloveniji glede na druge starostne skupine podpovprečna.

Podatki raziskav v Sloveniji kažejo, da želijo starejši odrasli z izobraževanjem povečati uspešnost svojega delovanja, kot zelo pomembni motivi pa se pojavljajo tudi veselje pri učenju, osebnostna rast, druženje in lažje soočanje s spremembami in novostmi. Avtorici (Kump in Jelenc Krašovec, 2005) v raziskavi iz leta 2005 navajata, da se starejši odrasli v izobraževanje vključujejo predvsem zaradi notranje motivacije. Vključevanje v dejavnosti pomeni poleg samouresničevanja, zadostitve intelektualne radovednosti in obvladovanja lastnega življenja tudi možnost za vzpostavljanje novih prijateljskih vezi in medsebojno pomoč – zadovoljevanje potrebe po varnosti in stabilnosti. S starostjo se torej umaknejo motivi, povezani z delom,

24

nadomesti pa jih želja po samouresničevanju in večji kakovosti bivanja. Večina učno dejavnih starejših odraslih je notranje motiviranih. Po njunem mnenju naj bi bila vloga izobraževanja starejših odraslih osredinjena predvsem na spreminjanje odnosa celotne družbe in posebej starejših do starosti v aktiviranje zalog znanja in izkušenj starejših.

2.5.2 Širjenje socialnih mrež

Jelenc in Kump (2006) menita, da ima pomembno vlogo pri vzpostavljanju in krepitvi socialnih mrež kolektivno učenje, zlasti učenje drug od drugega. Na tak način lahko udeleženci izobraževanj izrazijo, izmenjajo in razširijo svoje izkušnje in znanje. Izobraževanje starejših odraslih pomaga spodbujati tolerantnost med generacijami, posledično spreminja tudi odnos do starosti in staranja, s čimer presega starostne stereotipe in predsodke znotraj družbe. Pozitiven vpliv izobraževanja starejših odraslih se kaže tudi v njihovih veščinah za politično, socialno in skupnostno delovanje. Starejši na ta način ostanejo aktiven del prebivalstva. Na drugi strani pa se pozitivni vpliv izobraževanja kaže tudi v kvaliteti posameznikovega življenja. Avtorici navajata, da se je v Sloveniji oblikovalo omrežje študijskih krožkov, s pomočjo katerih se spodbuja medgeneracijsko sodelovanje in pomoč.

V Sloveniji se starejši odrasli vključujejo predvsem v programe neformalnega izobraževanja.

Te programe izvajajo in organizirajo različne, tudi neizobraževalne institucije. V ospredju so študijski krožki, medgeneracijski programi in različne skupine starejših za samopomoč. S pomočjo izobraževanja se spreminja odnos vseh do starih ljudi v družbi in odnos starih ljudi do samih sebe. Socialne mreže starejših odraslih dopolnjujejo različni medgeneracijski in drugi programi izobraževanja. Na ta način se krepi sodelovanje in interakcija med generacijami.

Socialna mreža starejših se širi iz družinske enote na širši krog ljudi, ki nudijo različne vrste opore. Kakovost socialnega omrežja vpliva na zadovoljstvo z življenjem in dobro počutje v starosti (Hvalič Touzery, 2014).

25

3 KVALITATIVNA RAZISKAVA O MOTIVIH ZA IZOBRAŽEVANJE V TRETJEM ŽIVLJENJSKEM OBDOBJU

3.1 Metodologija

V empiričnem delu naloge sem se odločila za kvalitativno metodo zbiranja podatkov, in sicer sem podatke zbirala s pomočjo polstrukturiranih intervjujev. Za to metodo sem se odločila, ker izpraševalcu dopušča prosto pot pri vodenju pogovora, a ima kljub temu neko jasno določeno osnovno strukturo vprašalnika, ki služi kot rdeča nit pri vseh intervjujih. Vzorec oseb, ki so sodelovale pri raziskavi, sem pridobila na način snežne kepe. V veliko pomoč pri oblikovanju vzorca so bili prav intervjuvanci, saj so mi navadno sami priporočili še koga iz svoje mreže poznanstev v sklopu izobraževanja. Raziskava zajema osem intervjujev s starejšimi odraslimi.

Te sem opravila v mesecu juliju 2021 (21. 7. 2021–26. 7. 2021). Vsi intervjuvanci so privolili v snemanje pogovora z mobilnim telefonom, njihova imena pa so zaradi potrebe po anonimnosti spremenjena. Intervjuvancem sem se glede načina izvajanja intervjuja prilagajala. Tri intervjuje sem opravila v živo, pet pa preko telefonskega klica.

Vprašalnik zajema 17 vprašanj, vnaprej pripravljene oporne točke in podvprašanja, ki so služila kot pomoč pri vodenju intervjuja. Vprašanja sem razdelila v tri sklope, na koncu pa sem intervjuvane povprašala še o sociodemografskih podatkih. Prvi sklop vprašanj se nanaša predvsem na splošne informacije o udeležbi intervjuvanih v programih za izobraževanje starejših odraslih. V drugem sklopu sem želela ugotoviti, kakšen je njihov odnos do starosti in procesa staranja. Zanimalo me je, kako sami vidijo starost in kakšna je njihova subjektivna ocena o tem, kako družba vidi starost, proces staranja in izobraževanje v tretjem življenjskem obdobju. Z vprašanji v tretjem sklopu pa sem želela ugotoviti, kakšen je subjektivni pomen izobraževanja in kakšni so motivi za izobraževanje v tretjem življenjskem obdobju.

Pri raziskovanju so me vodila naslednja raziskovalna vprašanja:

1. Kakšni so motivi za izobraževanje v tretjem življenjskem obdobju?

2. Kako pomemben vidik izobraževanja v tretjem življenjskem obdobju predstavlja aktivno preživljanje prostega časa, medgeneracijsko povezovanje in ohranjanje/ustvarjanje (novih) socialnih mrež?

3. Kakšen subjektivni pomen pripisujejo izobraževanju v tretjem življenjskem obdobju udeleženci izobraževanj?

26 3.2 Opis vzorca

Raziskava temelji na vzorcu osmih oseb, starih od 66 do 78 let. Povprečna starost intervjuvanih je 69,9 let. Vzorec zajema sedem žensk in enega moškega – vsi so že upokojeni. Sedem intervjuvanih živi v mestu (Ajdovščina), ena intervjuvanka živi na podeželju. Glede na status gospodinjstva sta dve intervjuvanki vdovi, ena živi sama, tri v skupnem gospodinjstvu z otroki, dva pa živita z ženo oziroma možem. Šest intervjuvancev ima zaključeno srednjo poklicno šolo, dve pa višjo oziroma visoko šolo. Vsi so vključeni v izobraževanje v sklopu Univerze za tretje življenjsko obdobje – Društvo Most, tri intervjuvanke obiskujejo oziroma so v preteklosti obiskovale tečaje tudi na Ljudski univerzi v Ajdovščini. Nekaj intervjuvank je vključenih tudi v druga društva in organizacije v sklopu upokojencev in prostovoljstva. V programe izobraževanja starejših odraslih so vsi intervjuvani vključeni že več let (od 6 do 25 let).

3.3 Analiza in interpretacija intervjujev

Analiza podatkov je sledila po transkripciji zvočnih posnetkov intervjujev. V nadaljevanju so citati zapisani v izvirni obliki, saj sem pri prepisih ohranila narečje. Najprej sem morala zapise pogovorov razčleniti in določiti enote kodiranja. Pri kvalitativni analizi podatkov razjasnjujemo pojme in jim določamo sorodne, da jih ločimo od drugih kategorij. Na tej točki sem izpustila dele, ki za analizo niso bili relevantni. V nadaljevanju sem podatke analizirala po sklopih, ki so bili predvideni že ob formulaciji vprašalnika. Na podlagi pridobljenih podatkov sem oblikovala splošne ugotovitve (Mesec, 1998). Zavedam se omejitev svoje raziskave, ki se kažejo predvsem na majhnosti vzorca in subjektiviteti pri zbiranju podatkov ter njihovi analizi.

3.3.1 Na splošno o udeležbi v izobraževanju v tretjem življenjskem obdobju

V prvem delu intervjuja sem želela izvedeti splošne informacije o udeležbi intervjuvanih v izobraževalne programe. Najprej me je zanimalo, kako oziroma kje so intervjuvani izvedeli za programe, ki so namenjeni izobraževanju starejših odraslih. Igor je za programe izvedel preko žene, ki je že bila vključena v dejavnosti znotraj Društva Most – Univerza za tretje življenjsko obdobje (nadalje Društvo Most). Zaradi naporne službe je iskal nekaj, kar bi ga sprostilo in je tako naletel na pohodništvo. Zanj je tovrstna dejavnost predstavljala užitek in sprostitev: »In jaz sem se usjdu na avtobus, zjutru wb wasmi uri, odprjgu in pošlušu jn uživu. Tu je blu še u časi službe in pole sem naprej, k sem šov u penzijo nadaljeval s tem« (Igor, osebni intervju, 2021, 21. julij).⁶ Informacije o programih pa so intervjuvanke dobile tudi preko znancev,

6 Zvočni posnetek intervjuja je v obliki surovih podatkov na voljo pri avtorici.

27

prijateljev, družinskih članov, npr. sestričen. Julija (osebni intervju, 2021, 21. julij)⁷ pravi, da je za dejavnosti izvedela od znancev: »Povabili so me, da če pristopim. Oziroma izvedla sem, da bodo pohodi. No in jaz sem šla v glavnem samo zarad teh pohodov, ki so bili enkrat mesečno.« Tudi Sonjo je prijateljica še v času zaposlitve nagovorila k udeležbi v Društvo Most:

»In me je povabla prvo na en zaključek, k so imeli. In potem tam so itak predstavli vse dejavnosti, kar delajo. Pol sem si vzela njihovo knjižico in sem mal prečitala in tku in se mi je zdelo zelu zanimivu« (osebni intervju, 2021, 22. julij).⁸ Vida (osebni intervju, 2021, 26. julij)⁹ pravi, da je za programe izvedela »prov wdi sestrične Ane Krajnc.« Dve intervjuvanki sta informacije poiskali sami. Jana je že v času bližanja upokojitve sama zbirala informacije in iskala programe, ki so namenjeni izobraževanju starejših odraslih. Jana (osebni intervju, 2021, 22. julij)¹⁰ pravi, da »človek kar išče te podatke in jih dobi. Nekaj od prijateljev, ki so že v penziji, pa ti svetujejo, kje so najdli neke zanimive programe, ki jih interesirajo. Nekej sem že sodelovala v času službe in sem poznala nekatere, predvsem Društvo upokojencev in Društvo Most. Pol ko sem šla v pokoj, je bla priložnost, da sem se včlanila tudi js, najdla čas za to in si izbrala to, kar me zanima.« Podobno je tudi Tanja (osebni intervju, 2021, 23. julij)¹¹ že eno leto pred upokojitvijo začela obiskovati dejavnosti na Društvu Most, o programih pa se je sama pozanimala, saj pravi da »če te ne nejki zanima, usje zvejš in prideš do tega.« Dve intervjuvanki pa sta vključeni v Univerzo za tretje življenjsko obdobje že od samega začetka, saj sta bili vključeni v upravni odbor in sta pomagali snovati Univerzo za tretje življenjsko obdobje v Ajdovščini.

Nadalje me je zanimalo, kdo jih je spodbudil k odločitvi za izobraževanje. Igor se je za vključitev v Društvo Most odločil sam, drugače pa je bilo pri ostalih intervjuvankah, ki so spodbudo prejele od znank, prijateljic, sodelavk in sosedov. Željo po tem so vseeno imele tudi same, a so mogoče za odločitev potrebovale še vzpodbudo okolice. Anita in Vida sta bili k sodelovanju povabljeni, saj sta sodelovali pri snovanju univerze. Vida (osebni intervju, 2021, 26. julij) pravi, da so s strani odbora »predlagali za prvega predsednika, da bi bla celo js,«

vendar je funkcijo zavrnila zaradi ostalih obveznosti.

Zanimalo me je tudi, na katerih področjih se izobražujejo oziroma v katere dejavnosti so vključeni. S tem vprašanjem sem hkrati želela ugotoviti, ali so vključeni zgolj v eno ali več

7 Zvočni posnetek intervjuja je v obliki surovih podatkov na voljo pri avtorici.

8 Zvočni posnetek intervjuja je v obliki surovih podatkov na voljo pri avtorici.

9 Zvočni posnetek intervjuja je v obliki surovih podatkov na voljo pri avtorici.

10 Zvočni posnetek intervjuja je v obliki surovih podatkov na voljo pri avtorici.

11 Zvočni posnetek intervjuja je v obliki surovih podatkov na voljo pri avtorici.

28

dejavnosti. Vsi razen ene intervjuvanke, so aktivni na več področjih oziroma so vključeni v več dejavnosti. Anita trenutno zaradi hude bolezni ni aktivna, si pa v prihodnosti, ko pride k moči, želi nadaljevati v lutkovni skupini Žar. Ostali intervjuvani so vključeni v različne krožke, tečaje, dejavnosti v sklopu gibanja in športa, pa tudi ustvarjalne delavnice, to so pohodništvo – spoznavajmo Slovenijo in krajši pohodi –, družabne igre, lutkovna skupina Žar, latino dance, literarno ustvarjanje slovenskega zahoda, telovadba in razgibavanje, tai chi, italijanščina, krožek pogovorne italijanščine, zgodovina naših krajev, računalniške veščine, plesna skupina Ajda in nemščina. Večina aktivnosti se izvaja na Društvu Most, nekaj pa tudi na Ljudski univerzi v Ajdovščini. Aktivnosti potekajo večinoma popoldan in zvečer, določene pa se izvajajo tudi v dopoldanskem času. Pohodi se izvajajo enkrat mesečno, navadno ob sobotah, in so celodnevni. Intervjuvanci pravijo, da se člani znotraj vsake skupine dogovorijo za termin in se prilagajajo. Vse aktivnosti, razen pohodov, se izvajajo enkrat tedensko v izbranem terminu in je zato od vsakega posameznika odvisno, koliko aktivnosti ima na teden.

Nazadnje pa me je zanimalo še, ali so se intervjuvanci dodatno izobraževali tudi v času zaposlitve. Igor (osebni intervju, 2021, 21. julij) se v času zaposlitve ni dodatno izobraževal, saj je bil kot, sam pravi »strahovito zaposlen« in mu je prav Društvo Most nudilo »mesečno sprostitev – govorimo zdej o pohodih.« Vida (osebni intervju, 2021, 26. julij) je bila primorana narediti prekvalifikacijo iz poklica vzgojiteljice v frizerski poklic. Po očetovi upokojitvi je vodila njegov frizerski salon in je bila tudi nadalje primorana obiskovati tečaje, ker kot sama pravi: »Če nisi šel, si bil v enem letu star frizer.« Ostale intervjuvanke so se izobraževale v času zaposlitve, in sicer v sklopu stroke, v kateri so delale. Anita (osebni intervju, 2021, 24. julij)¹², ki zase pravi, da je bila »močno angažirana« v smislu izobraževanja, se je v času zaposlitve naučila prvih osnov računalništva, ki jih je potrebovala za »službene zadeve« in so ji tudi kasneje prišle prav, npr. elektronska pošta in ostale veščine uporabe računalnika. Jana (osebni intervju, 2021, 22. julij) pravi, da se je v času zaposlitve »zelo veliko« izobraževala. Imela je namreč vodstveno funkcijo in se ji je zdelo, da potrebuje dodatno znanje. Znanje, ki ga je pridobila med izobraževanji na različnih področjih, ji je »zelo koristilo, hkrati pa se je samo potrjevala.« Zase pravi, da se je »vedno izobraževala, ker ji je bilo všeč,« in še danes ji je

»neznanje izziv, da dobi znanje.« Julija (osebni intervju, 2021, 21. julija) pa se je v času zaposlitve izobraževala tudi na drugih področjih in ne samo na področjih, vezanih neposredno z zaposlitvijo. Zase pravi, da je »celo življenje bila v gibanju in imela rada nastope,« zato je v preteklosti vodila aerobiko, za kar je opravila tečaj za vaditelja in kasneje tudi inštruktorja.

12 Zvočni posnetek intervjuja je v obliki surovih podatkov na voljo pri avtorici.

29

Izobraževala se je tudi v sklopu zaposlitve, obiskovala je glasbene seminarje in seminarje gibanja oziroma ritmike. Še danes vodi aktivnost telovadba in razgibavanje na Društvu Most, v času zaposlitve pa je v popoldanskem času – v sklopu projekta FIT Slovenija – vodila predšolske otroke.

3.3.2 Odnos do starosti, staranja

V drugem sklopu so se vprašanja nanašala na odnos do procesa staranja in starosti. Zanimalo me je, kaj intervjuvanim predstavlja starost. Vesna (osebni intervju, 2021, 23. julij)¹³: »Vsi nam pravijo, de je tu neki ljpga, nje. Glede na tu, de se staram, spoznavam, de ni nujno takw.« Po njenem prinese starost »s sabo usihanje fizičnih moči, psihičnih tudi n'malo oziroma se vsaj predrugačijo.« Bolezen, usihanje moči in težave se pri intervjuvankah pokažejo kot glavni razlogi, ki ustvarijo subjektivno negativen pogled na starost. Aniti (osebni intervju, 2021, 24.

julij) sedaj starost predstavlja hudo bolezen. Takoj po upokojitvi je bila vesela, da je zaključila z delom, saj je lahko potem »delovala po svoje, bolj svobodno in odprto.« Pravi, da »leta niso važna,« temveč to, da je človek zdrav – »bodi vesel, dokler si zdrav.«

Navkljub bolezni ima človek še vedno izbiro, kako bo živel. To potrjuje tudi Julija, ki boleha za revmatoidnim artritisom. Svojo izkušnjo opiše takole: »Nejki časa je bil šok. Problem je, k ti nobena zdravila ne primejo, pol problem je, k imaš visoko sedimentacijo kar naprej. Različni problemi. Od začjtka sm se mal zjokala, zdej sem rekla tko, če boš jokala in sedela doma, je konec s tabo. Potem bojo začeli peti antidepresivi, k to ti zlo hitro dajo … In js živim normalno.

Z bolečinami, dnevno, ampak živim« (osebni intervju, 2021, 21. julij). Obkroža se z zdravimi ljudmi, ker jo to dvigne in ohranja pozitivno. Večkrat gre tudi na izlete z mladimi, ker se tam počuti odlično. Tanja (osebni intervju, 2021, 23. julij) pravi, da »moraš razumet, kar se z letmi dogaja« in »če lohku hodiš, je usje drugu zanemarljivu.« Podobno na starost gleda tudi Julija (osebni intervju, 2021, 21. julij), ki pravi: »Če si zdrav, če si aktiven, je tu prov zelu urjdu.«

Sama je odhod v penzijo doživela kot šok, »ker kar naenkrat vidiš, d nisi več nobenmu pomemben, vsi te sčasoma pozabijo.« Poudarja, da se »nikakor ne smeš dat v mir, ker potem te resnično vsi pozabijo. Nikakor ne smeš stokat, da te karkoli boli, ker potem neki časa bojo poslušali, pol ne poslušajo več.«

Igorju (osebni intervju, 2021, 21. julij) upokojitev predstavlja »čas za oddih. Absolutnu pa nje doma smrčt na kavči in gljdt televizijo.« Sam je namreč v času zaposlitve imel ogromno dela

13 Zvočni posnetek intervjuja je v obliki surovih podatkov na voljo pri avtorici.

30

in je zato komaj čakal čas upokojitve. Poudarja pa, da se človek vsekakor ne sme poleniti in mora ostati aktiven še naprej. Za Vido (osebni intervju, 2021, 26. julij) je starost »lep čas, zelo.«

Izpostavi pa tudi, da je pogled na starost odvisen od karakterja oziroma od osebe same: »Al si intenziven, al si pa pasiven.« Jani (osebni intervju, 2021, 22. julij) starost predstavlja »en del življenja, ko se lahko umiriš, ko nekako nardiš eno inventuro svojega življenja. Bl kot je bilo tvoje življenje bogato, bl kot si imel široke interese in široke dejavnosti, bl v starosti, se mi zdi, ceniš in analiziraš in hkrati so ti to dragi spomini. Ker mislm, da v starosti je zlo pomembno, da imaš spomine. Če si brez spominov, da je blo tvoje življenje votlo in da se marsičesa nerad spominjaš, potem je staranje problem. Staranje pa ni problem, staranje je samo en proces, k se mu izognt … se mu ne moremo. Ampak lahko pa smo še vedno aktivni.« Starost vidi kot izziv, vsak nov dan je zanjo nova priložnost.

Nadalje pa sem želela ugotoviti, kako intervjuvanci ocenjujejo odnos družbe do starosti, staranja in starejših ljudi nasploh. Tanja in Igor občutita, da odnos družbe do starosti ni preveč dober, da se celo slabša: »Tej starejši, posebnu ženske, so prizadete, kr nejmajo tolku svojih financ. Te pokojnine so rejs enu samu buštvu. Tku de člouk ne mwre prov neč. Če prov taku životariš, je rejs žalostnu bit star« (Tanja, osebni intervju, 2021, 23. julij). Na problem nizkih pokojnin opozori tudi Igor (osebni intervju, 2021, 21. julij): »Js na vesjele nejmm težav s pokojnino, ampak ku pošlušm, da ljudje žvijo s temi čentežmi … nemogwče.« Po njegovem mnenju se starejšim ne prisluhne in kot družba ali država ne najdemo sistemskih rešitev za stare ljudi. Povsem drugačno mnenje ima Vida, ki pravi, da je odnos družbe do starejših in starosti zelo pozitiven. Anita pa izpostavi, da je večkrat presenečena nad mladimi, kako dober odnos imajo do starejših. Sama od mladih večkrat prejme pomoč, saj je zaradi bolezni ovirana njena hoja. Več neodobravanja in posmeha je opazila s strani starejših žensk, sovrstnic: »So ble pa nekatere pupe včasih, k so ns mal postrni gljdle. Kšna posameznica, k se je posmejala in rjekla:

'Ohjej, stare tjetke ...'« (osebni intervju, 2021, 24. julij). Tako kot Anita ima tudi Julija pozitivne izkušnje z mladimi, predvsem iz nastopov, ki so jih imele v sklopu lutkovne skupine Žar: »Če gremo prov na lutkovno predstavo, ko so nas zagljdli, nje … Tam bi lohku blu recimo marsikej.

Tm se je čutlu kot enu spoštovanje s ploskanjem« (osebni intervju, 2021, 21. julij).

Po mnenju Jane je stigmatizacija starejših prevelika: »Jaz mislim, da nas družba ne ceni toliko, kolikor bi nas lahko« (osebni intervju, 2021, 22. julij). Izpostavi dejstvo, da starejši z vključevanjem v aktivnosti poskrbijo za zdravje, zase in s tem posledično tudi za druge. S skrbjo za lastno zdravje in zase družbi ne povzročajo dodatnih zapletov – depresija, bolezen. Po njenem mnenju so društva, ki so namenjena starejšim odraslim, tista, ki v ljudeh ustvarjajo