voskovne žleze (J. Gregori, Mladi Čebelar) Slika 1: Zunanja zgradba čebeljega telesa
Univerza v Ljubljani – Pedagoška fakulteta Jeras Manca, diplomsko delo
- 6 -
3. ČEBELJA DRUŽINA 3.1 Življenje čebel
Rihar (2001) pravi, da so čebele, ko panji še niso bili prisotni, živele v naravnih bivališčih, ki so se nahajala v divjini. Gnezda so si gradile v votlinah, skalnih razpokah in v drevesnih duplih. Kjer je bil prostor najbolj čist, so si zgradile satje. Čebele so in še vedno živijo v združbah, ki se imenujejo družine, in vsak član je nujno potreben, saj opravlja določeno delo v panju. Tudi danes najdemo čebele v drevesnih duplih, kjer si naredijo svoje gnezdo. Prav tako jih najdemo tudi v panjih. Njihov lastnik je čebelar. Želja čebelarjev v preteklosti je bila ta, da bi čebele gradile satje tako, da bi ga lahko vzeli ven, kasneje pa bi ga vračali nazaj v panj. Danes se čebelarji ukvarjajo predvsem z dvema vrstama panja. Najbolj znana sta vlogo pri harmoniji v panju, vendar manjšo kot matica. Fizična dela oziroma vsa druga dela v panju opravljajo čebele delavke. Krmijo ličinke s posebno hrano za posamezne starosti ličink in z matičnim mlečkom. Hranijo tudi trote in matico. Cvetni prah, vodo, nektar in medičino prinašajo čebele letalke. Vse to sprejmejo mlade čebele, ki predelujejo nektar v med in opravljajo vsa druga dela, kot so krmljenje zaroda do čiščenja celic v satnicah. V celice tlačijo cvetni prah, mu dodajo svoje encime in ga pokrivajo z medom. Razkužijo vse notranje površine v panju s propolisom, ki ga uporabljajo tudi zato, da zapirajo manjše razpoke, izločajo vosek in gradijo satje oziroma ga popravljajo, če je to potrebno. S pomočjo svojih žel pa varujejo svoj vhod v panj. Panj varujejo pred vsiljivci, kot so ose, sršeni, druge čebele, ki niso iz njihove družine; navsezadnje tudi pred človekom. Če čebele ugotovijo, da je človek prišel s slabim namenom, lahko tudi napadejo. S pomočjo svojih kril ustvarjajo primerno
Univerza v Ljubljani – Pedagoška fakulteta Jeras Manca, diplomsko delo
- 7 -
klimo; kadar je prevroče panj hladijo, kadar je mrzlo, pa panj ogrevajo. Po navadi ob poletnih večerih v bližini čebelnjaka slišimo zelo močno brenčanje, kar pomeni, da čebele prezračujejo panj s svojimi krili. Čebele imajo v panju razdeljene vloge po svoji starosti; njihove vloge pa niso striktno določene, saj se hitro privadijo na dano situacijo. Na delitev vlog v panju zelo močno vpliva tudi paša, ki je lahko zelo bogata ali zelo skromna.
3.3 Razmnoževanje čebel in njihove razvojne oblike
Rihar (2003) opisuje matico kot »stroj za odlaganje jajčec«, ampak trdi, da je matica vse prej kot to. Matica ni glavna v panju, kljub temu da jo vsi označujemo za kraljico. Pomembna je, ker s svojo prisotnostjo družino povezuje in jo tudi vzpodbuja. Kljub temu ima pomembno vlogo pri razmnoževanju. Matica se pari v zraku več kilometrov stran od panja. Na enem ali na več paritvenih izletih se pari z 12–20 troti. Semenčic sprejme toliko, da jih ima dovolj za celo življenje. Sprejme jih v svoj semenski mešiček. Po končanem parjenju (4–5 dni) začne matica zalegati na dno satnih celic. Iz neoplojenih jajčec se razvijejo troti, iz oplojenih pa se razvijejo delavke in matice.
Jajčeca, ki jih izleže matica, so valjaste oblike, velika 1,3–1,5 mm, celoten razvoj jajčeca pa traja 72 ur. Iz jajčeca se kasneje izleže ličinka. Ta še nima razvitih nog in kril. Razvojna obdobja ličinke se med seboj razlikujejo. Razvojna oblika pri matici traja 5 dni, pri čebeli delavki 5,5–6 dni, pri trotu 7 dni. V tem obdobju nastopijo čebele hranilke. Njihova naloga je, da ličinka dobi dovolj hrane za svoj razvoj. Ličinko matice hranijo z matičnim mlečkom, medtem ko ličinko trota in čebele delavke hranijo s cvetnim prahom. Ličinka se preobrazi v bubo. Po preobrazbi čebele delavke pokrijejo satno celico s pokrovčkom, ki vsebuje majhne luknjice, pretok zraka je popolnoma omogočen. Razvoj se nadaljuje v pokriti celici. Starejša buba začne počasi dobivati videz odrasle čebele. Kasneje, ko je razvoj končan, čebela z ustnim delom zagrize svoj celični pokrovček in prileze iz satne celice.
3.4 Skrb za čebele in njihova hrana
Naloga čebelarja je, da zna pravilno usmerjati življenje čebel. Moramo se zavedati, da si čebelje družine med seboj niso enake. Čebelar nikjer ne dobi konkretnih navodil za njihovo skrb. Umetnost čebelarjenja je, da čebelar zna pravilno usmerjati njihove nagone in z določenimi posegi pravilno usmerjati njihovo življenje. Le tako bo od čebel dobil tisto, kar se od njih lahko pričakuje (Gregori, 1984).
Univerza v Ljubljani – Pedagoška fakulteta Jeras Manca, diplomsko delo
- 8 -
M. Mlaker-Šumenjak (2011) poudarja čebelarjevo glavno nalogo; to je hranjenje čebel.
Hrana, ki je za čebele izrednega pomena, je zagotovo medičina in mana. Za svoje življenje potrebujejo hrano bogato z beljakovinami, rudninskimi snovmi in sladkorji. Na paši pa se hranijo tudi s cvetnim prahom in nektarjem, ki ga dobijo na paši. Pozimi ali v daljšem obdobju slabega vremena pa je čebelar tisti, ki poskrbi za njihovo zalogo hrane. Hranijo jih z medom, sladkorjem v topli vodi ali pa s sladkornim sirupom.
3.5 Čebelji pridelki
Med je tekoče ali kristalizirano in gosto živilo. Čebele ga proizvajajo iz različnih vrst man ali iz medičine. Sladke izločke, najdene v naravi, čebele nabiralke prinesejo v panj. Tam izbljujejo vsebino, ki jo prevzamejo čebele, ki se nahajajo v panju. Kasneje tekočino, ki so jo prevzele, razporedijo po satnih celicah, ta pa še naprej dozoreva. Čebelarji pridelajo zelo različno obarvan med, od temno rjavozelene do svetlo rumene barve (Mlaker-Šumenjak, 2011).
S. K. Vanjkevič (2011) nam predstavi najbolj znan in priljubljen čebelji pridelek, tako pri starejših kot pri mlajši generaciji. To je med, ki je znan po svojih zdravilnih lastnostih, kar vemo že iz preteklosti, saj so ga tudi takrat uporabljali kot hrano in zdravilo. Priporočljivo ga je uživati vsak dan. Pri otrocih ga uporabljamo za sladkanje različnih pijač, kot so čaj in mleko. Veliko boljše je, da ga sladkamo z medom kot pa z navadnim belim sladkorjem. Pri starejših zelo dobro vpliva na delovanje organov.
Kozmus, M., Smodiš Škerl in Nakrst (2011) nam predstavijo še naslednje pridelke, ki jih lahko najdemo v panju. Začnimo s cvetnim prahom. Ta je lahko rumene, zelene in oranžne barve. Redno uživanje pozitivno vpliva na krvno sliko in pretok krvi. Je vir beljakovin, vitaminov in rudninskih snovi, ki pa so potrebne za razvoj in preživetje.
Še vedno pa raziskujejo sestavo matičnega mlečka, ki je prav tako pomemben čebelji pridelek. Najmanj 2,5 % sestavin matičnega mlečka ni raziskanih. Njegov vpliv na naše telo je kot biološki stimulator in regenerator, saj vsebuje vse potrebne snovi za razvoj in obstanek živega organizma. Z matičnim mlečkom čebele delavke hranijo tudi matico.
Z naravnim antibiotikom oziroma propolisom čebele »razkužujejo« satne celice, preden začne matica zalegati vanje. Propolis je že v preteklosti veljal kot zdravilo v ljudski medicini.
Uporabljali so ga predvsem za celjenje manjših ran, razkuževanje ustne votline, pri zdravljenju prebavil in dihal in tudi za umiritev živčnega sistema.
Univerza v Ljubljani – Pedagoška fakulteta Jeras Manca, diplomsko delo
- 9 -
Čebelji vosek uporabljamo za izdelavo različnih sveč. Če ga žvečimo, to blagodejno vpliva na sinuse, pomaga pa tudi pri težavah z astmo in pri težavah z glasilkami.
Zadnji čebelji pridelek je čebelji strup. Tega ni veliko, saj ga čebela uporabi samo enkrat v svojem življenju, saj po piku zaradi odtrganega zadka umre. V medicini se uporablja predvsem za izdelovanje različnih zdravil za zdravljenje revmatičnih bolezni, uporabljajo pa ga tudi za zdravljenje občutljivosti na pike. Čebelji strup je najbolj nevaren prvih 30 minut. V redkih primerih je za nekatere ljudi pik lahko tudi usoden.
3.6 Čebelja ogroženost
Se dovolj zavedamo velikega pomena čebel za nas? Najverjetneje ne, saj so kljub temu še vedno ogrožene. Brez njih ne bi bilo opraševanja in posledično bi se zmanjšala tudi rast rastlin. Življenje brez njih bi bilo težko, praktično nemogoče. Čebele ogrožajo nalezljive ali kužne bolezni, nenalezljive bolezni, zajedavske bolezni, zastrupitve, škodujejo pa jim tudi škodljivci, kot so ose in sršeni. Pomembno vlogo ima čebelar, da pravočasno ukrepa, drugače so njihove bolezni lahko tako hude, da v najslabših primerih pride do sežiga čebelje družine in panjev (Mlaker-Šumenjak, 2011). Gregori (1984) nam predstavi bolezni, ki so prisotne v čebelji družini. To so huda gniloba, poapnena zalega, varoza, obstajajo pa tudi drugi sovražniki, kot so ose in sršeni, ki prav tako slabo vplivajo na družino čebel ter njihovo zdravje.
Začnimo s hudo gnilobo. Njeni znaki so temnejše lise nad pokrovčki odmrlih ličink, drugačen vonj, vsebina, ki se nahaja v celicah je vlečljiva; to pomeni, če jo preizkusimo s palčko, se ta vleče, kasneje pa se prilepi tudi na dno satne celice. Ob pojavu te bolezni je potrebno obvestiti veterinarja, ki vzame vzorec za laboratorijske raziskave. Kasneje pa jo poskuša neškodljivo uničiti. Sledi poapnena zalega (Ascosphaena cupis). Plesni se razvijejo v srednjem črevesju ličinke, ki se okužijo s hrano. Micelij preraste celotno telo in jo spremeni v belkasto mumijo.
Pomembno je, da čebelar poskrbi za suhe panje, za dobro razvite čebelje družine; če čebelam primanjkuje hrane, jo nadomesti z mešanico sladkorja in tople vode. Čebelarjeva naloga je tudi, da obvezno razkuži pribor z ožiganjem ali prekuhavanjem. Ogromno gospodarsko škodo vsem čebelarjem pa lahko povzroča bolezen varoza. To je zajedavska bolezen čebel in zalege.
Povzroča jo pršica Vaorroa de structo. Samice izležejo v celice 2–10 jajčec. Čebelja družina propade in oslabi. Največ čebelarjev se poslužuje mravljične kisline, ki pomaga pri boju s to zahrbtno boleznijo čebelje družine. Poznamo tudi druge sovražnike, denimo voščene vešče, medvede, ki razdirajo in poškodujejo panje, sršene, ki so posebno nadležni takrat, ko imajo v
Univerza v Ljubljani – Pedagoška fakulteta Jeras Manca, diplomsko delo
- 10 -
bližini panja svoje gnezdo, med drugimi sovražniki pa so tudi ose. Nenehno silijo v panje, še posebno v jesenskem času. Velik sovražnik je lahko tudi človek, če neprimerno in nepravilno posega v življenje čebel.
Univerza v Ljubljani – Pedagoška fakulteta Jeras Manca, diplomsko delo
- 11 -
4. NARAVA IN OTROCI
Cilji, ki so pri otrocih povezani s področjem narave, se v Kurikulumu za vrtce navezujejo predvsem na spoznavanje žive in nežive narave, razvijanje spoštljivega in odgovornega odnosa do nje in spodbujanje različnih pristopov k spoznavanju narave.Pomembno vlogo pri vključevanju otrok v naravo imajo tako starši kot vzgojitelji in učitelji. Naša naloga je, da otrokom omogočimo pristen stik z naravo. Ponuditi jim je treba konkretne dejavnosti, le tako bo njihovo znanje trajnejše. Dejavnosti lahko pripravimo preko igre v igralnici ali tako, da se odpravimo v naravo. Otroci prevzemajo naš odnos do narave, zato je pomembno, kako z njo ravnamo. Moramo jim dati možnost, da skrbijo za živa bitja, kasneje pa jih vrnejo nazaj v njihovo življenjsko okolje. Spodbujati jih je potrebno pri njihovem spoznavanju z naravo in jih naučiti, da bodo iskali odgovore s pomočjo opazovanja, eksperimentiranja in raziskovanja.
Z našo pomočjo bodo otroci začeli razvijati odgovoren in spoštljiv odnos do narave (Bahovec, idr., 2011)
Univerza v Ljubljani – Pedagoška fakulteta Jeras Manca, diplomsko delo
- 12 -
5. IGRA
Igra se je pojavila pozno v evoluciji pri bolj razvitih živih bitij. Nekateri pravijo, med njimi tudi zoologi in etologi, da se je igra pojavila pri posameznikih, ki nimajo podedovanih oziroma izdelanih vzorcev vedenja (Marjanovič Umek, Zupančič, 2001).
V igri ima otrok aktivno vlogo, je »gospodar situacije«. Igra poteka po notranji nujnosti, ki ima svojo logiko in je drugačna od logike zunanje realnosti, logike odraslih. Za vsako igro je značilno, da je otrok v njej čustveno udeležen in da se v igri sprosti njegova domišljija (Toličič,1981).
Toličič in Smiljanić (1979) trdita, da predšolski otrok preživi največ časa v igri. Skozi igro pride otrokova dejavnost do izraza. V njej se izraža otrokov intelektualni razvoj, čustvena doživljanja, osebne lastnosti, vrednotenja, njegovi motivi … Otrokova igra je posledično ena izmed najnaravnejših poti za njegovo celotno delovanje osebnosti. Skozi igro otrok razvija delovne navade, zato se loteva vedno težjih in zahtevnejših nalog. Tako otrok posledično pride do raznih situacij, ki jih uvrščamo v njegove delovne naloge. Nekateri trdijo, da med otrokovo igro in njegovim delom ni ostre meje. Če se otrok v predšolskem obdobju uveljavi in razživi v igro, bo posledično tudi v šolskem obdobju uspešen.
Pallegrini in Saracho (1991, nav. po Marjanovič Umek, Zupančič, 2001) igro opredeljujeta kot notranjo motivirano dejavnost, ki zahteva aktivno udeležbo. V igri pa otroci dajo prednost dejavnosti, cilje definirajo sami, na svoj način. Igra je lahko tudi domišljijska in nerealna; z drugimi besedami lahko rečemo, da je svobodna in ni pod vplivom zunanjih pravil, pravila v igri pa se lahko sproti spreminjajo. Strokovnjaki z različnih področij odkrivajo različne pomembnosti otrokove igre in njeno vrednost. V igri se otrok nauči biti aktiven, samostojen, odgovoren … Že v prvih mesecih življenja je igra tista, ki otroka pripravi do gibanja. Vir vsega življenja pa je prav gibanje (Pogačnik-Tolčič, 1997).
5.1 Dejavniki, ki vplivajo na igro
V igri, kljub istemu socialno-kulturnemu okolju, prihaja do razlik. Dejavniki, ki na to
vplivajo, so lahko različni. Težko rečemo, kateri od dejavnikov je najbolj pomemben, da igra poteka drugače (Whiting in Whiting, 1975, nav. po Kavčič, 2004).
E. Hurlock (nav. po Horvat in Magajna, 1987) je naštela in opisala nekaj različnih dejavnikov, ki vplivajo na igro:
Igrače in druga sredstva za igro: Dejavnik, ki je včasih kar problematičen, saj vpliva
Univerza v Ljubljani – Pedagoška fakulteta Jeras Manca, diplomsko delo
- 13 -
na vrsto in na način igre. Tukaj ne ciljamo samo na to, da bi otrok imel premalo igrač, prihaja namreč tudi do prenasičenosti z igračami. Velikokrat pa ima otrok igračo, ki ni primerna za njegovo starost.
Količina prostega časa: Dejavnik, ki velja bolj za šolske otroke, saj večinoma svojega časa preživijo v šoli in ob zvezkih ter učbenikih. Zmanjkuje pa jim časa za igro, iz katere bi se lahko veliko naučili.
Družbenoekonomski status družine: Pogosto pride do tega, da se otrok ne more vključiti v družbo, ker nima ustreznih igrač. Ta kriterij se povečuje s starostjo otroka, ko pride vse bolj do izraza materialna zmožnost.
Okolje: Zunanji dejavnik, ki lahko vpliva na igro, hkrati pa spodbuja spontanost in obseg igre. Igra med mestnimi in podeželskimi otroki se razlikuje.
Letni čas: Vpliva predvsem na vsebino igre.
Tradicija: Otrok s svojo igro ustvarja tradicijo kulture v kateri živi. Seveda ima vsaka kultura svoje tradicije, ki se prenašajo v otrokovo igro.
Spol: Do razlik pri igri pride predvsem pri starejših deklicah in dečkih. Pogojuje jih okolje s svojimi socialnimi in kulturnimi stereotipi o moški in ženski vlogi.
Intelektualni razvoj: Razlike so opazne v kasnejših stopnjah razvoja. Otroci, ki se intelektualno hitreje razvijejo, se tudi v igro prej vključijo. Razlike se pokažejo pri izbiri igralnega materiala; bolj nadarjeni otroci izbirajo igrače, ki omogočajo ustvarjalno igro. Otroci, ki so nadarjeni, se večkrat poslužujejo individualne kot pa tekmovalne in razne skupinske igre.
Gibalni razvoj: Gibanje je dejavnik, ki močno vpliva na igro. Otroci, ki so gibalno ovirani, se igrajo manj časa, kot otroci, ki s tem nimajo težav.
Zdravstveno stanje: Vsi dobro vemo, da zdravi otroci preživijo veliko svojega časa v igri, medtem ko bolni otroci pogosto nimajo te možnosti. Tukaj je pomembno, da bolnim otrokom priskrbimo organizirano okolje, kjer se bodo lahko igrali.
5.2 Klasifikacija iger
Prva igra, ki prevladuje v prvem letu starosti, je funkcijska igra. Vezana je na spoznavno-gibalne funkcije in na raziskovanje (Kavčič, 2004). L. Marjanovič Umek (2001) pravi, da otrok s to igro razvija osnovne funkcije. Kljub temu da je to prevladujoča igra v prvih mesecih življenja, ima otrok od šestega meseca dalje bolj rad otroško družbo. Funkcije so vezane na njegovo telo, kasneje se razširi na osebe okoli njega, na koncu pa ga začnejo zanimati drugi predmeti in zunanji svet. Kavčič (2004) drugo igro, ki se pojavi pri otroku, poimenuje
Univerza v Ljubljani – Pedagoška fakulteta Jeras Manca, diplomsko delo
- 14 -
konstrukcijska igra. To je igra, pri kateri otrok nekaj gradi. Pojavi se pri drugem letu starosti.
Ta igra spodbudi otrokovo ustvarjalnost, domišljijo, razumevanje prostorskih odnosov in ohranjanju pozornosti. Konstrukcijski igri sledi dojemalna igra, ki jo Toličič (1961) opisuje kot branje, posnemanje, opazovanje in poslušanje. Dojemalna igra je tista, ki odraža razumevanje odnosov med ljudmi in predmeti ter odnosov med pomeni in simboli.
L. Marjanovič Umek (2001) nam opiše zadnjo igro, ki se pojavi v otrokovem razvoju; to je simbolna igra. Usmerjena je v otroka samega, predstavlja aktivnost, v kateri otrok predstavi nekaj iz stvarnega ali domišljijskega sveta. Razvije se od najpreprostejše k vedno bolj kompleksnim oblikam. Prvi zametki simbolne igre, ki se pojavijo, so vezane na otrokovo telo, zato jih imenujemo avto-simbolne igre. Kavčič (2004) trdi, da simbolna igra omogoča razvoj osredotočenosti nase, potem na druge, osredotočenost na trenutno dogajanje in osredotočenost na oddaljeno dogajanje. Ima pozitiven vpliv na spoznavni razvoj, hkrati tudi pozitivno vpliva na reševanje konfliktov in njihovo kasnejšo predelavo. Najvišja oblika simbolne igre pa je igra vlog. L. Marjanovič Umek (2001) navaja, da je igra vezana na dve kognitivni operaciji.
Prva je reverzibilnost, kar pomeni, da se otrok lahko kadar koli vrne iz neke vloge v realnost.
Druga kognitivna operacija, ki jo navaja, je decentracija. Tukaj govorimo o njegovem razumevanju. Otrok razume, da je v igri še vedno in hkrati oseba, katere vlogo igra. Pri tej igri je pomembna tudi konzervacija, saj mora otrok ohraniti namišljene identitete igralnega materiala. Igra vlog ima v sebi drugačne funkcije kot v realnem svetu, zato mora otrok verbalno definirati, da je igra razumljiva tudi ostalim udeležencem, ki so tisti čas prisotni v igri.
5.3 Raznovrstnost igre vlog in njeni cilji
Yardley-Matwiejczuk (1997, nav. po Rupnik Vec, Debeljak, Krošel, Ribič Hederih in Zupan, 2003) navaja več različnih razvrstitev iger. Lahko je igrana ali domišljijska, vnaprej organizirana ali improvizirana, vključuje lahko samo enega posameznika ali več, igralci igrajo sebe ali pa nekoga drugega, lahko pa igrajo sebe v znanih ali neznanih okoliščinah, scenarij igre pa lahko vsebuje tudi enega prišepetovalca ali več.
Igra vlog je ena izmed osrednjih metod izkustvenega učenja. Lewin, Dewey in Piaget so največ prispevali k razvoju učenja. Lewin z modelom akcijskega in laboratorijskega raziskovanja, Dewey s svojim modelom učenja, Piaget pa z modelom kognitivnega razvoja in učenja (Rupnik Vec, Debeljak, Krošel, Ribič Hederih in Zupan, 2003)
Univerza v Ljubljani – Pedagoška fakulteta Jeras Manca, diplomsko delo
- 15 -
T. Rupnik Vec, B. Debeljak, N. Krošel, B. Ribič Hederih, M. Zupan (2003) pravijo, da metoda igre omogoča realizacijo različnih ciljev tako vzgojno-izobraževalnih kot kognitivnih in socialno-emocionalnih. Otrok v tej igri aktivira raznovrstne procese kompleksnega mišljenja, ki so invencija, analiza perspektiv, utemeljitev, odločanje, abstrahiranje, indukcija in dedukcija. Otrok ima možnost, da prav preko te metode razvija komunikacijske in druge veščine sodelovanja.
T. Rupnik Vec, B. Debeljak, N. Krošel, B. Ribič Hederih, M. Zupan (2003) pravijo, da metoda igre omogoča realizacijo različnih ciljev tako vzgojno-izobraževalnih kot kognitivnih in socialno-emocionalnih. Otrok v tej igri aktivira raznovrstne procese kompleksnega mišljenja, ki so invencija, analiza perspektiv, utemeljitev, odločanje, abstrahiranje, indukcija in dedukcija. Otrok ima možnost, da prav preko te metode razvija komunikacijske in druge veščine sodelovanja.