Igra se je pojavila pozno v evoluciji pri bolj razvitih živih bitij. Nekateri pravijo, med njimi tudi zoologi in etologi, da se je igra pojavila pri posameznikih, ki nimajo podedovanih oziroma izdelanih vzorcev vedenja (Marjanovič Umek, Zupančič, 2001).
V igri ima otrok aktivno vlogo, je »gospodar situacije«. Igra poteka po notranji nujnosti, ki ima svojo logiko in je drugačna od logike zunanje realnosti, logike odraslih. Za vsako igro je značilno, da je otrok v njej čustveno udeležen in da se v igri sprosti njegova domišljija (Toličič,1981).
Toličič in Smiljanić (1979) trdita, da predšolski otrok preživi največ časa v igri. Skozi igro pride otrokova dejavnost do izraza. V njej se izraža otrokov intelektualni razvoj, čustvena doživljanja, osebne lastnosti, vrednotenja, njegovi motivi … Otrokova igra je posledično ena izmed najnaravnejših poti za njegovo celotno delovanje osebnosti. Skozi igro otrok razvija delovne navade, zato se loteva vedno težjih in zahtevnejših nalog. Tako otrok posledično pride do raznih situacij, ki jih uvrščamo v njegove delovne naloge. Nekateri trdijo, da med otrokovo igro in njegovim delom ni ostre meje. Če se otrok v predšolskem obdobju uveljavi in razživi v igro, bo posledično tudi v šolskem obdobju uspešen.
Pallegrini in Saracho (1991, nav. po Marjanovič Umek, Zupančič, 2001) igro opredeljujeta kot notranjo motivirano dejavnost, ki zahteva aktivno udeležbo. V igri pa otroci dajo prednost dejavnosti, cilje definirajo sami, na svoj način. Igra je lahko tudi domišljijska in nerealna; z drugimi besedami lahko rečemo, da je svobodna in ni pod vplivom zunanjih pravil, pravila v igri pa se lahko sproti spreminjajo. Strokovnjaki z različnih področij odkrivajo različne pomembnosti otrokove igre in njeno vrednost. V igri se otrok nauči biti aktiven, samostojen, odgovoren … Že v prvih mesecih življenja je igra tista, ki otroka pripravi do gibanja. Vir vsega življenja pa je prav gibanje (Pogačnik-Tolčič, 1997).
5.1 Dejavniki, ki vplivajo na igro
V igri, kljub istemu socialno-kulturnemu okolju, prihaja do razlik. Dejavniki, ki na to
vplivajo, so lahko različni. Težko rečemo, kateri od dejavnikov je najbolj pomemben, da igra poteka drugače (Whiting in Whiting, 1975, nav. po Kavčič, 2004).
E. Hurlock (nav. po Horvat in Magajna, 1987) je naštela in opisala nekaj različnih dejavnikov, ki vplivajo na igro:
Igrače in druga sredstva za igro: Dejavnik, ki je včasih kar problematičen, saj vpliva
Univerza v Ljubljani – Pedagoška fakulteta Jeras Manca, diplomsko delo
- 13 -
na vrsto in na način igre. Tukaj ne ciljamo samo na to, da bi otrok imel premalo igrač, prihaja namreč tudi do prenasičenosti z igračami. Velikokrat pa ima otrok igračo, ki ni primerna za njegovo starost.
Količina prostega časa: Dejavnik, ki velja bolj za šolske otroke, saj večinoma svojega časa preživijo v šoli in ob zvezkih ter učbenikih. Zmanjkuje pa jim časa za igro, iz katere bi se lahko veliko naučili.
Družbenoekonomski status družine: Pogosto pride do tega, da se otrok ne more vključiti v družbo, ker nima ustreznih igrač. Ta kriterij se povečuje s starostjo otroka, ko pride vse bolj do izraza materialna zmožnost.
Okolje: Zunanji dejavnik, ki lahko vpliva na igro, hkrati pa spodbuja spontanost in obseg igre. Igra med mestnimi in podeželskimi otroki se razlikuje.
Letni čas: Vpliva predvsem na vsebino igre.
Tradicija: Otrok s svojo igro ustvarja tradicijo kulture v kateri živi. Seveda ima vsaka kultura svoje tradicije, ki se prenašajo v otrokovo igro.
Spol: Do razlik pri igri pride predvsem pri starejših deklicah in dečkih. Pogojuje jih okolje s svojimi socialnimi in kulturnimi stereotipi o moški in ženski vlogi.
Intelektualni razvoj: Razlike so opazne v kasnejših stopnjah razvoja. Otroci, ki se intelektualno hitreje razvijejo, se tudi v igro prej vključijo. Razlike se pokažejo pri izbiri igralnega materiala; bolj nadarjeni otroci izbirajo igrače, ki omogočajo ustvarjalno igro. Otroci, ki so nadarjeni, se večkrat poslužujejo individualne kot pa tekmovalne in razne skupinske igre.
Gibalni razvoj: Gibanje je dejavnik, ki močno vpliva na igro. Otroci, ki so gibalno ovirani, se igrajo manj časa, kot otroci, ki s tem nimajo težav.
Zdravstveno stanje: Vsi dobro vemo, da zdravi otroci preživijo veliko svojega časa v igri, medtem ko bolni otroci pogosto nimajo te možnosti. Tukaj je pomembno, da bolnim otrokom priskrbimo organizirano okolje, kjer se bodo lahko igrali.
5.2 Klasifikacija iger
Prva igra, ki prevladuje v prvem letu starosti, je funkcijska igra. Vezana je na spoznavno-gibalne funkcije in na raziskovanje (Kavčič, 2004). L. Marjanovič Umek (2001) pravi, da otrok s to igro razvija osnovne funkcije. Kljub temu da je to prevladujoča igra v prvih mesecih življenja, ima otrok od šestega meseca dalje bolj rad otroško družbo. Funkcije so vezane na njegovo telo, kasneje se razširi na osebe okoli njega, na koncu pa ga začnejo zanimati drugi predmeti in zunanji svet. Kavčič (2004) drugo igro, ki se pojavi pri otroku, poimenuje
Univerza v Ljubljani – Pedagoška fakulteta Jeras Manca, diplomsko delo
- 14 -
konstrukcijska igra. To je igra, pri kateri otrok nekaj gradi. Pojavi se pri drugem letu starosti.
Ta igra spodbudi otrokovo ustvarjalnost, domišljijo, razumevanje prostorskih odnosov in ohranjanju pozornosti. Konstrukcijski igri sledi dojemalna igra, ki jo Toličič (1961) opisuje kot branje, posnemanje, opazovanje in poslušanje. Dojemalna igra je tista, ki odraža razumevanje odnosov med ljudmi in predmeti ter odnosov med pomeni in simboli.
L. Marjanovič Umek (2001) nam opiše zadnjo igro, ki se pojavi v otrokovem razvoju; to je simbolna igra. Usmerjena je v otroka samega, predstavlja aktivnost, v kateri otrok predstavi nekaj iz stvarnega ali domišljijskega sveta. Razvije se od najpreprostejše k vedno bolj kompleksnim oblikam. Prvi zametki simbolne igre, ki se pojavijo, so vezane na otrokovo telo, zato jih imenujemo avto-simbolne igre. Kavčič (2004) trdi, da simbolna igra omogoča razvoj osredotočenosti nase, potem na druge, osredotočenost na trenutno dogajanje in osredotočenost na oddaljeno dogajanje. Ima pozitiven vpliv na spoznavni razvoj, hkrati tudi pozitivno vpliva na reševanje konfliktov in njihovo kasnejšo predelavo. Najvišja oblika simbolne igre pa je igra vlog. L. Marjanovič Umek (2001) navaja, da je igra vezana na dve kognitivni operaciji.
Prva je reverzibilnost, kar pomeni, da se otrok lahko kadar koli vrne iz neke vloge v realnost.
Druga kognitivna operacija, ki jo navaja, je decentracija. Tukaj govorimo o njegovem razumevanju. Otrok razume, da je v igri še vedno in hkrati oseba, katere vlogo igra. Pri tej igri je pomembna tudi konzervacija, saj mora otrok ohraniti namišljene identitete igralnega materiala. Igra vlog ima v sebi drugačne funkcije kot v realnem svetu, zato mora otrok verbalno definirati, da je igra razumljiva tudi ostalim udeležencem, ki so tisti čas prisotni v igri.
5.3 Raznovrstnost igre vlog in njeni cilji
Yardley-Matwiejczuk (1997, nav. po Rupnik Vec, Debeljak, Krošel, Ribič Hederih in Zupan, 2003) navaja več različnih razvrstitev iger. Lahko je igrana ali domišljijska, vnaprej organizirana ali improvizirana, vključuje lahko samo enega posameznika ali več, igralci igrajo sebe ali pa nekoga drugega, lahko pa igrajo sebe v znanih ali neznanih okoliščinah, scenarij igre pa lahko vsebuje tudi enega prišepetovalca ali več.
Igra vlog je ena izmed osrednjih metod izkustvenega učenja. Lewin, Dewey in Piaget so največ prispevali k razvoju učenja. Lewin z modelom akcijskega in laboratorijskega raziskovanja, Dewey s svojim modelom učenja, Piaget pa z modelom kognitivnega razvoja in učenja (Rupnik Vec, Debeljak, Krošel, Ribič Hederih in Zupan, 2003)
Univerza v Ljubljani – Pedagoška fakulteta Jeras Manca, diplomsko delo
- 15 -
T. Rupnik Vec, B. Debeljak, N. Krošel, B. Ribič Hederih, M. Zupan (2003) pravijo, da metoda igre omogoča realizacijo različnih ciljev tako vzgojno-izobraževalnih kot kognitivnih in socialno-emocionalnih. Otrok v tej igri aktivira raznovrstne procese kompleksnega mišljenja, ki so invencija, analiza perspektiv, utemeljitev, odločanje, abstrahiranje, indukcija in dedukcija. Otrok ima možnost, da prav preko te metode razvija komunikacijske in druge veščine sodelovanja.
McKeachie (1995, nav. po Rupnik Vec, Debeljak, Krošel, Ribič Hederih in Zupan, 2003) opredeljuje naslednje cilje, ki se navezujejo na igro vlog. Otroku omogoča ilustracijo obarvanih principov, otrok skozi igro razvija pogled v problematiko medsebojnih odnosov, omogoča ekspresijo emocij, povečuje zavedanje lastnega emocionalnega in čustvenega doživljanja drugih. B. Marentič Požarnik (1987, nav. po Rupnik Vec, Debeljak, Krošel, Ribič Hederih in Zupan, 2003) pravi, da so glavni cilji igre vlog, da otrok zvišuje občutljivost za lastna ter tuja stališča, čustva in ravnanja povezana z dano situacijo, med samo igro so otroci osredotočeni na nek problem in ugotavljajo odnose med emocijami in ravnanjem. Davidson (1982, nav. po Rupnik Vec, Debeljak, Krošel, Ribič Hederih in Zupan, 2003) pravi, da je pomembno to, da otrok preko igre vlog razvije empatijo, vrednote in stališča. Kljub temu da je igra vlog ena izmed metod izkustvenega učenja, poudarja, da skozi to metodo otroci razvijajo elemente, kot sta raziskovanje in odkrivanje.
Otrokom pogosto rečemo, naj se nehajo igrati in naj se raje gredo učit. Dejstvo pa je, da se ravno preko igre otroci lahko naučijo največ. Z igro vlog lahko pri otrocih pridemo do višjega razumevanja neke dejavnosti. Na primer, če otrok prevzame vlogo neke osebe, se bo preko igre naučil, kaj ta oseba dela v svojem življenju in kako (Rupnik Vec, Debeljak, Krošel, Ribič Hederih, Zupan, 2003).
Univerza v Ljubljani – Pedagoška fakulteta Jeras Manca, diplomsko delo
- 16 -