Filozof in biolog Jakob von Uexküll je bil eden prvih mislecev, ki je poudaril perspektivičnost živih bitij ter trdil, da vsak organizem-subjekt tvori središče svojega lastnega (zaznavnega) sveta.32 Na ta način se oblikuje specifično »gledišče«, fenomenalni svet, saj lahko različni organizmi z različnimi spoznavnimi-perceptivnimi aparati sprejemajo in predelujejo zgolj določene dražljaje iz okolja ter v skladu z njimi tudi delujejo.33 Uexküll spoznavni aparat razdeli na »opažanjske organe«, s katerimi organizem dražljaje sprejema, in »delovanjske organe«, efektorje, ki omogočajo sprožanje ustreznih aktivnosti, odgovorov na zaznave.34 Uexküll za takšen svet-za-organizem uporablja izraz »okolni svet« ali nemško »Umwelt«, ki ga ponazarja s prispodobo »milnega mehurčka«.35
Še posebej je znana njegova obravnava klopa, čigar okolni svet naj bi vseboval zgolj tri
»opažanjske« in tri »delovanjske zaznamke«, pri čemer vsako od opažanj izzove posamezno delovanje: maslena kislina pomeni »spusti«, toplota »pohajkuj«, ogolela koža pa »rij in srkaj«.36 Raznolikost, bogastvo sveta, ki obdaja to drobno žival, se tako strne v svet-za-klopa, v katerem so relevantni zgolj točno določeni podatki, dražljaji. Ali lepše z besedami Uexkülla:
»Sleherni subjekt svoj odnos kot niti pajčevine prede k točno določenim lastnostim stvari in te niti razprede v trdno mrežo, ki nosi njegovo bivanje.«37 Klop-subjekt je na ta način »vpet« v (svoj) svet, z njim je »strukturno spojen. Pri tem Uexküll poudarja, da je subjekt tudi tisti, »ki obvladuje čas svojega okolnega sveta« in trdi, da »brez živega subjekta ne more biti časa«.38 Enako ugotavlja za prostor.
Pojem Umwelt torej opisuje svet, v katerem zaznana predmetnost tvori »pole smisla« in je lastnost vseh »zaznavajočih bitij«, ki so v nasprotju s kartezijansko obravnavo »živih stvari«.
Slednja je namreč notranji svet dodelila le človeku, ostale živali pa strpala v kategorijo dovršenih organskih strojev, brez duše in občutkov.39
Za zgoraj opisan odnos med zaznavo in akcijo (delovanjem) Uexküll uporablja princip
»funkcijske zanke«, ki izpostavlja nenehno vzdrževanje, obnavljanje živega stanja.40 Ko je pes lačen, s hranjenjem lakoto poteši in na ta način omogoči nadaljnje delovanje vseh potrebnih sistemov, procesov, ki ga ohranjajo pri življenju. To pomeni, da je stanje
organizmov tisto, ki »določa, katere pomenske strukture ga bodo nagovarjale; nagovor teh struktur pa preko vedenjskih vzorcev spremeni stanje organizma, ki posledično razpre polje novih pomenskih struktur.«41 S tem je izpostavljeno dejstvo, da »živost« ni neko končno stanje, temveč stalno ponovno vzpostavljanje vseh potrebnih (metabolnih) procesov, ki živost omogočajo. Njihovi produkti so komponente, ki transformirajo, realizirajo prav to isto
omrežje, ki jih je proizvedlo.42
Po Maturani in Vareli (Autopoiesis and cognition: The realization of the living, 1980) je zato temeljna poteza živih bitij njihovo »samo-proizvajanje«, autopoiesis. Rezultat njihovega predelovanja materije preko specifične notranje strukture procesov je njihova lastna
organizacija, saj proizvedene sestavine ustvarjajo pogoje za njihovo nadaljnjo produkcijo.43 Organizacija se tako nenehno obnavlja, udejanja in ni vezana na točno določeno snov. Ta skozi organizem kroži, vedno se menjuje, prav v tem pretoku pa se skriva tudi »biološki izvor individualnosti«, identitete.44
Slednja je v biološkem smislu vezana na specifično notranjo strukturo, ki določa
karakteristike interakcij z okoljem in vse spremembe podreja ohranjanju svoje organizacije.
Ohranjanje identitete lahko tako razumemo kot specifičen način »odpravljanja motenj«, oziroma »proizvajanja« notranjega ravnovesja, pri čemer je ponovno potrebno poudariti
dejstvo, da se organizem vedno vzpostavlja na ozadju svojega okolja. Zato je izrednega pomena tudi tisto, kar ostane zunaj organizmične avtonomne organizacije. To »zunaj« nikakor ni nevtralno, saj so določene interakcije življenjsko pomembnejše od drugih. Z ohranjanjem identitete se tako ustvarja določena hierarhija pomena, »specifična perspektiva«.45 Umwelt pa je s tega vidika okolje, ki se od zunanjosti (okolja za zunanjega opazovalca) »razlikuje po 'presežku smisla', je 'svet pomena', ki odraža, kaj je za organizem 'pomembno', kaj ima zanj 'vrednost', 'težo' in 'pomen', kaj ga privlači in kaj odbija.«46 Zato bi lahko rekli, da vsako živo bitje predse »meče« svoje lastno »polje smisla«.47
Do sedaj povedano lahko v grobem strnemo v misel, ki jo Maturana in Varela izpostavljata v delu Drevo spoznanja (Tree of knowledge, 1987): Vse delovanje je spoznavanje, spoznavati pa pomeni živeti. »Živeti« je v tem pojmovano kot delovanje v smeri odpravljanja motenj v avtopoetskem sistemu. Prav motnje pa so torej vir spoznanja sveta (ustvarjanja smisla), saj le-te v sisle-temu sprožijo aktivnosti »naperjene k le-temu, kar manjka, da bi se ohranila
identiteta.«48 Živ sistem je s tem »metastabilni sistem«, saj ne pozna nikakršnih stanj, ampak zgolj tendence – stalno aktivnost, nenehno obnavljanje strukturnega spoja z okoljem
(odpravljanje motenj).49 Entiteta je v konstantnem nastajanju, s tem pa spreminjanju.
Pristranskost lahko tako razumemo kot nekakšno primitivno identiteto, ki označuje način delovanja organizma, s tem pa tudi način odpravljanja motenj v njem. Vznikne z vsakršno zamejitvijo snovi v organizacijo, ki je živa, saj je semioza (»opomenjanje«) integralni del življenjskih procesov.50
Na ta način je vsakršna možnost nevtralnosti, nepristranskosti, izključena. Vsak pogled je utelešen, je od-nekoga in ima s tem določeno perspektivo, v mnoštvu teh monadnih pogledov pa se zrcali razdrobljena podoba celotnega sveta. Vendar pa mora biti občutek celovitosti, koherentnosti sveta prisoten že v vsakem posameznem gledišču, saj zgolj takšna »celostna«
zaznava omogoča učinkovito orientacijo in preživetje.51 Dorion Sagan za to lastnost
percepcije uporabi prispodobo »Prokrustove postelje«, saj se posamezni fragmenti podatkov o svetu pod nekakšno evolucijsko prisilo dopolnijo v zaznavo homogene celote. Stvarnost, kot
jo zaznavamo, se nam zdi »popolna« in »realna«, vendar pa naj bi bila prav ta »preuranjena celovitost« razlog, da je zaznava lahko zmotna ter varljiva. Tako prokrustovska percepcija na podlagi nekakšnih zaznavnih predsodkov in znakov zagotavlja vznikanje napak, motenj v zaznavi, hkrati pa po drugi strani omogoča izpeljevanje perceptivnih zakonitosti ter ponuja vpogled v svoje delovanje.5253 O vizualni percepciji bom podrobneje govorila v nadaljevanju diplome.