Po do sedaj povedanem je jasno, da človek ob rojstvu nikakor ni tabula rasa, na kateri se bo podoba zunanjega sveta postopoma oblikovala zgolj preko zaznavnih izkušenj, temveč že vsebuje določene prirojene zaznavne predloge. Slednje šele omogočajo zaznavo prostora in časa – kako bi sicer organizem sploh vedel, kako obravnavati vtise prostorsko-časovne dimenzije, če pa bi se moral o njej najprej poučiti z izkustvom? Lockovo teorijo »praznega vedra« je bilo potrebno nadomestiti s pojmovanjem organizma kot aktivnega agenta, ki nenehno sega v okolje, nikakor naključno in »na slepo«, temveč pod vodstvom prirojenega
»občutka za red«.67 Gombrich s tem izrazom obravnava evolucijsko utrjene, prenatalno prisotne »hipoteze o okolju« oziroma temeljne predpostavke o določenih nespremenljivih vidikih zaznanega sveta. Na tovrstnih predpostavkah temelji naša zaznava, saj bi bilo brez gotovost o stanovitnosti okolja človekovo preživetje povsem nemogoče – okolje bi morali zaznavati znova in znova, vedno od začetka.
Ena temeljnih manifestacij »občutka za red« je naš čut za ravnotežje, njegov status samoumevnega in nezavednega procesa pa se kaže prav v tem, da se ga zavemo, ko je njegovo delovanje moteno. Takšne lastnosti zaznavanja omogočajo takojšnjo registracijo odstopanj od »norme«, ki je sestavni del človekovega živčnega sistema. Prav zaradi nezavednega delovanja številnih perceptivnih procesov je sproščenega veliko prostora – pozornosti za pozorno spremljanje in iskanje življenjsko pomembnih okolijskih faktorjev. S tega vidika lahko razumemo tudi adaptacijo čutil na ponavljajoče se dražljaje (vonjave, hrup prometa), ki po določenem času potonejo pod prag zavesti in se integrirajo v »novo
normalo«.68
S tem je razumljivo tudi, zakaj je bila koncepcija vizualne percepcije kot pasivnega procesa, ki v stilu fotografske kamere nekritično beleži naključne dražljaje iz okolja, že zdavnaj ovržena. Res je, da je struktura kamere grajena po modelu očesa, vendar pa so okolijski dražljaji na nevronski poti od očesa do vizualnega korteksa deležni kompleksnega selekcioniranja, presejanja in obdelovanja.69 Videnje je zato aktiven proces, v katerem
67 Ernst Hans GOMBRICH, The sense of order: a study in the psychology of decorative art, Oxford 1979, str. 1.
68 Prav tam, str. 1–5.
69 Prav tam, str. 105.
možgani zavržejo vse nebistvene podatke in ohranijo zgolj tiste, ki so ključnega pomena za dojetje »nespremenljivosti« ter stanovitnosti stvari.70
Vendar Zeki opozarja, da so za dojetje barve predmetov zavrženi drugačni podatki, kot so zavrženi na primer ob zaznavi velikosti stvari. Razlog za to se nahaja v vzporednem delovanju mnogih vizualnih centrov, ki so specializirani za zaznavo posameznih optičnih aspektov – gibanja, barv, oblik, obrazov, torej aspektov, ki so z evolucijskega vidika ključni za
orientacijo in preživetje človeka. To so optične lastnosti, ki jih vizualni sistem aktivno »išče«, oziroma »destilira«, izpostavi iz kopice spreminjajočih se dražljajev. Pri tem poškodba v enem od predelov načeloma ne vpliva na normalno percepcijo ostalih elementov.71 Takšna modularnost videnja naj bi temeljila na izraziti selektivnosti odzivanja celic vizualnega predela možganov na posamezne dražljaje. Nekatere celice se odzivajo zgolj na posamezne barve, spet druge se selektivno odzivajo le na določeno orientacijo linij ali smer gibanja dražljajev.72
Zeki meni, da bi lahko s pomočjo takšne funkcionalne specializacije možganov podali nov pogled na abstraktno in kinetično umetnost, saj opaža, da se mnogi avtorji v svojem delu osredotočajo zgolj na posamezne optične lastnosti ter zanemarjajo druge.73 Za primer med drugim uporabi Cezannovo slikarstvo, pri čemer navaja, da se je umetnik v prvi vrsti ukvarjal z barvo in s formo predmetov. Kompleksnost naravnih oblik si je prizadeval zvesti na njihove elementarne poteze in prišel do oblike stožca, krogle ter valja. Tu Zeki izpostavi, da takšno iskanje in upodabljanje enostavnih, solidnih form v sliko vpeljuje še dva pomembna elementa – linijo ter rob. S slikanjem umetnik torej išče in izpostavlja nekakšne fundamentalne vizualne elemente (barva, linije, ploskve), kar Zeki utemeljuje s specializiranostjo celic vizualnega korteksa.74
Zeki poleg tega poudarja, da je zaznava posameznih aspektov tudi časovno razslojena;
določene optične lastnosti v zaznavo stopijo pred drugimi, saj se podatki z mrežnice do posameznih možganskih območij prenašajo različno hitro.75 Pri tem je potrebno izpostaviti tudi dejstvo, da sta v takšnem vzporednem in lokaliziranem delovanju videnje ter
razumevanju videnega tesno prepletena procesa. Napačno je namreč prepričanje, da do razumevanja videnega prihaja šele naknadno v ločenem, »višjem« kortikalnem območju.76 Po primerjavi vidnih impulzov s preteklimi podobami je mogoča identifikacija in
kategorizacija zaznanih stvari ali prizorov.77 Na ta način se oblikujejo nekakšne sheme ali
»konceptualne podobe«, v katerih se zaradi statističnega učenja količina vsebovanih detajlov, informacij povečuje.78 To omogoča izredno hitro prepoznavo pomembnih okolijskih
dejavnikov in učinkovito predvidevanje, sklepanje v primerih, ko so zaznani podatki skopi.
Proces formacije tovrstnih kategorij ali prototipov lahko opazujemo pri posploševanju otrok, na primer pri risbi. Ker so se naučili, da ima večina poznanih živali štiri noge, jih zaradi posploševanja prav toliko narišejo tudi pticam; izjeme in specializacija v smeri individualnih potez nastopijo kasneje, saj so sprva zaznane kot deviacije od pravila, tj. obstoječe
kategorije.79 Enako velja pri otroškem upodabljanju človeškega telesa ali obraza, kjer do približno šestega leta še ne moremo govoriti o dejanskih portretih.
Na zmožnosti predvidevanja temelji tudi umetnikova »moč sugestije«. Umetnik z upodobitvijo močno abstrahiranih, nepopolnih oblik mobilizira gledalčevo sposobnost prepoznavanja in interpretacije na podlagi konteksta ter prejšnjih izkušenj s podobnimi oblikami.8081
Ob tem pa Gombrich izpostavlja, da do podobnega predvidevanja prihaja tudi pri oblikah, kjer ne bi mogli trditi, da na njihovo zaznavo vpliva naše predznanje ali vsebinski kontekst.
Navaja, da tovrstni perceptivni fenomeni temeljijo prav na zgoraj omenjeni ekonomizaciji zavestne pozornosti – če sprememba ni jasno nakazana, bomo v stvareh zaznavali
kontinuiteto, elementi se bodo v celoto povezali po principu enostavnosti, torej zaključevanj, v nakazani smeri.82 Skrajne točke optičnih elementov (npr. linije) predstavljajo točke z največ informacijami, saj so prekinitve kontinuitete (linije) in kot take privlačijo pozornost. Takšne točke se med seboj optično povežejo, prav zato pa lahko iz nepovezanih odsekov vznikajo
fantomske forme – »vidimo« zveznost, kjer je v resnici ni.83 Ker naš vizualni aparat »stavi«
na kontinuiteto, je torej mogoča takojšnja zaznava njene prekinitve. Lahko bi rekli, da je senzorični aparat uglašen za registracijo nenadnih sprememb v okolju.84