Argumenti proti legalizaciji istospolnega starševstva

V zadnjih nekaj letih se pri nas veliko razpravlja o tem, ali so istospolni pari primerni starši in ali istospolne družine lahko priznavamo kot družine. Največ vprašanj in dilem se vrti okoli tega, kakšne posledice bi imeli otroci v istospolnih družinah. Ena izmed glavnih skrbi je ali bodo otroci homoseksualnih parov prav tako postali istospolno usmerjeni. Veliko raziskav je pokazalo, da ni nikakršnih tveganj za otroka, ki bi bila posledica odraščanja v družini z enim ali več homoseksualnih staršev (APA Policy Statement, 2004; v Hočevar, 2009), vendar se na tovrstne izsledke ni mogoče sklicevati, ko govorimo o otrocih v družinah gejev in lezbijk, saj avtorji niso ugotavljali učinka spolne usmerjenosti staršev na otroke, temveč razlike med otroki, ki živijo z obema staršema in tistimi, ki živijo z enim staršem.

Argumenti proti legalizaciji istospolnega starševstva se v večini nanašajo na skrbi za otroke, saj naj bi slednji imeli v istospolnih družinah težave v razvoju spolne identitete, pa tudi več vedenjskih in osebnostnih težav, deležni bi bili tudi diskriminacije zaradi spolne usmerjenosti svojih staršev in otrokom naj bi bilo življenje v istospolni družini vsiljeno. Vse te skrbi izhajajo iz stališč, da so istospolne družine nenaravne ter da geji in lezbijke predstavljajo grožnjo za otroke (Urek, 2005).

Eno najnovejših raziskav je opravila Crowl (2008), ki se je ukvarjala z življenjem otrok v enostarševskih družinah gejev in lezbijk in njihovim vplivom na razvoj otroka. Avtorica je ugotovila, da »/…/ ni najti statistično pomembnih razlik med otroki, ki jih vzgajajo heteroseksualno in homoseksualno usmerjeni starši, glede njihovega kognitivnega razvoja, spolnih vlog, spolne identitete, psihološke prilagojenosti ali seksualnih preferenc /…/, pač pa analiza pokaže, da so otroci gejev in lezbijk statistično pomembno bolj povezani s svojimi starši kot otroci heteroseksualnih staršev« (Crowl, 2008, str. 398; v Hočevar, 2009).

5.5.1 Istospolno starševstvo je »nenaravno«

Geji in lezbijke so bile že v zgodovini tarča diskriminacije in stigmatizacije, kar pa je vir še vedno pogostih prepričanj, da za otroke predstavljajo grožnjo. Clarke (2001) je v svoji raziskavi analizirala argumente proti legalizaciji istospolnega starševstva. Eden izmed argumentov se glasi, da je »nenaravno, saj »se otroci ustvarjajo z razmnoževanjem in tako naj bi bilo, ne v epruvetah ali na druge načine, to preprosto ni naravno . . . ni jim upravičeno, da bi bili starši«

(Paul, fokusna skupina, 1999). Ne eni strani gre za strah, da bodo istospolni pari svoje otroke vzgojili v homoseksualce, na drugi pa za različne mite o tem, da homoseksualci spolno

zlorabljajo otroke. Pri tem imajo pomembno vlogo mediji, ko istočasno govorijo o pedofiliji in homoseksualnosti, kot da gre za sopomenki (Minot, 2000; v Rener idr., 2006). Sociološke in psihološke raziskave so pokazale, da sta obe prepričanji neutemeljeni. Največ spolnih zlorab je še vedno s strani heteroseksualnih moških nad deklicami. Omenjeni stereotip se na žalost še danes uporablja kot argument proti vključevanju homoseksualnih oseb v vzgojiteljske in skrbstvene poklice (Urek, 2006; v Rener idr., 2006).

5.5.2 Težave otrok s spolno identiteto

Golombok je mnenja, da je pri preučevanju spolnih razlik v obnašanju otrok v različnih družinah nujno potrebno ločiti med spolno identiteto (ali o sebi razmišljamo kot o ženski ali kot o moškem) in spolnimi vlogami (pričakovanja glede spolnega vedenja) in spolno orientacijo.

Zapisala je, da so »različne študije, izvedene z zelo različnimi metodologijami in na različnih geografskih, socialnih in kulturnih območjih, pokazale podobne rezultate. Spolna identiteta otrok, ki so odrasli pri lezbičnih in gejevskih starših, se ni razlikovala od spolne identitete otrok iz heteroseksualnih družin. Otroci so se identificirali s svojim biološkim spolom in niso kazali nikakršne zmedenosti glede svoje spolne identitete« (Golombok, 2000). Vse študije so pokazale, da ni nikakršnih pomembnih razlik v deležu istospolno usmerjenih oseb, ki so bile vzgojene v istospolnih ali heteroseksualnih družinah. Moramo se zavedati, da so otroci aktivno oblikujejo svojo spolno identiteto skozi vse svoje otroštvo, radovednost pa ni omejena le na raziskovanje spolnih vlog v družini, zgleda namreč iščejo tudi pri svojih vrstnikih istega spola.

Na omenjene raziskave spolne identitete in spolnih vlog se ni moč zanesti, saj niso kritične do norm, ki določajo, kaj so sploh spolno ustrezne vloge (Minot, 2000; v Rener idr., 2006). Najbolj verodostojna so seveda pričevanja otrok, ki so odraščali v istospolni družini. Številen raziskave, opravljene v Evropi in ZDA so pokazale, da je med heteroseksualnimi družinami in istospolnimi družinami več podobnosti kot razlik. Ena večji razlik je, da otroci v istospolni družini niso dobili znanja o tradicionalnih spolnih vlogah. Otroci so dobili veliko izkušenj pri dogovarjanju, ki jih v heteroseksualnih družinah ni veliko, saj spolne vloge že vnaprej določene in neenakomerno porazdeljene za razliko od istospolnih družin, kjer tradicionalne delitve dela ni (mama ali oče npr. pere posodo, kuha, pelje avto na popravilo, hodi v službo itd.) (prav tam).

5.5.3 Diskriminirani otroci

Kot argument proti legalizaciji istospolnega starševstva, ki je zelo pogost je, da bodo otroci zaradi spolne usmerjenosti svojih staršev podvrženi diskriminaciji, nasilju in bodo težje stkali stabilnejša prijateljstva. Na primer, udeleženka raziskave, ki jo je opravila Clarke (2001)

izrecno trdi, da »nimam nič proti homoseksualnim parom, ki imajo otroke in jih vzgajajo, pri tem ne vidim težav« (april 1997), »najbolj me skrbi, da bodo njihovi otroci ustrahovani«.

Različne študije kažejo, da so otroci istospolnih družin enako priljubljeni med vrstniki kot otroci iz heteroseksualnih družin, med najstništvom pa je nekoliko drugače. To je izredno občutljivo obdobje, saj so tu pogosteje tarče nadlegovanj. Otroke bodo vrstniki lahko zbadali tudi zaradi spolne usmerjenosti staršev. Pri dolgoročnih posledicah tu starši igrajo pomembno vlogo, saj se morajo na mladostnikove izkušnje primerno odzvati. Da bo otrok svoje izkušnje lažje razumel in predelal, morajo biti starši občutljivi za otrokova čustva in pripravljeni na odkrit pogovor. Nekateri izprašanci so v intervjujih povedali, da so jih vrstniki kasneje začeli sprejemati, na istospolne starše pa so gledali celo kot na »kul« starše (Golombok, 2000).

Raziskave, opravljene med mladostniki in odraslimi, ki so odraščali v istospolnih družinah, so pokazale, da slednji niso imeli nobenih globljih psiholoških težav kot njihovi vrstniki, ki so odraščali v heteroseksualnih družinah (prav tam).

Na tem mestu je vloga vrtcev in šol zelo pomembna. Tuje raziskave so pokazale, da se otroci, ki so imeli izkušnjo, da so pedagoški delavci v vrtcih in šolah ob pogovorih o družinah enakovredno predstavili različne tipe družin, niso počutili manjvredni ali prikrajšani, ker ne odraščajo v »normalni« družini. Prav tako so bili njihovi vrstniki bolj občutljivi na razlike in spoštljivejši do drugačnosti, na katere lahko gledajo kot na bogastvo in pridobitev osebnih izkušenj brez negativnih stališč (Becht, 2006; v Rener idr., 2006).

6 OBRAVNAVANJE ISTOSPOLNIH DRUŽIN V SLOVENSKIH VRTCIH

Pomembno vlogo pri prepoznavanju in sprejemanju vseh oblik družin in družinskih skupnosti, tudi istospolnih družin, ima ne le družina, v kateri posameznik živi, temveč tudi vrtec in predšolska vzgoja. Ena od prvih institucij, v katero je posameznik vključen, je ravno vrtec, saj predstavlja pomemben dopolnilni člen družine in skupaj z njo pomaga opravljati primarno socializacijo, ki pa je nujna za vsakega otroka in njegov nadaljnji razvoj, kajti otroci oblikujejo svojo osebnost že pred začetkom šolanja (Hribar, 2003; v Tuš Špilak, 2010).

Otroci v vrtcu preživijo pomemben del svojega obdobja razvoja. Ravno zato je pomembno, da se pri delu v vrtcu vključujejo različna področja dejavnosti ter da vzgojno delo usmerjajo načela, ki so zapisana v Kurikulumu za vrtce (1999). Kurikulum je nacionalni dokument, ki vsebuje temeljna načela in cilje predšolske vzgoje, pa tudi spoznanja, da se otrok razvija in uči

v aktivni povezavi s svojim socialnim in fizičnim okoljem ter da otrok dojema in razume svet in sebe celostno.

Poleg Kurikuluma pa ima v vsakodnevni dejavnosti vrtca enak vpliv tudi t. i. prikriti kurikulum, ki zajema različne elemente vzgojnega vpliva na otroka. Opredeljeni niso sicer nikjer, pa vendar imajo v obliki posredne vzgoje pogosto večji učinek od neposrednih vzgojnih dejavnosti.

Vzgojno-izobraževalno delo v vrtcu zato ne zadeva le vprašanja strokovne usposobljenosti vzgojiteljev in vzgojiteljic, ampak tudi vprašanje razmerja strokovnega delavca do širšega družbenega, kulturnega in ideološkega konteksta (Tuš Špilak, 2010).