Vir:http://images.google.si/imgres?imgurl=http://www.kolesarji.org/lkm/pasti/033_Dunajska7 septembra03.jpg (22. 12. 2008)
Avtobusna postajališča so lahko označena na vozišču ceste le, če to dopuščajo prometnovarnostni dejavniki.
Razdalja med postajališči je odvisna od vrste linijskega prometa (mestni, primestni, medkrajevni). V mestih te razdalje iz razloga kakovosti potovanj naj ne bi bile krajše od 300 metrov. Ob določanju lokacij avtobusnih postajališč je potrebno upoštevati več dejavnikov.
Najbolj bistveni so:
gostota prebivalcev v določeni coni,
vpliv razvoja mreže javnega prevoza potnikov, aktivnosti posameznih središč,
prehajanje potnikov iz ene linije na drugo in značilnosti prometnih tokov v križiščih.
Vsa avtobusna postajališča morajo biti opremljena s predpisano prometno signalizacijo, dimenzije in oblika pa morajo ustrezati prepisom.
Prav tako mora potnik na postajališču dobiti potrebne informacije o izbiri prometne linije (izvleček voznega reda linije). Kakovost storitev se poveča tudi z ustrezno opremo avtobusnih postajališč (nadstrešnice, sedeži).
RAZMISLITE
Katere so bistvene razlike glede opremljenosti in funkcij avtobusnih postaj, pomembnejših avtobusnih postajališč in avtobusnih postajališč?
7.7 POVZETEK
Javni prevoz potnikov se lahko opravlja kot linijski prevoz, občasni prevoz, avtotaksi prevoz in posebne oblike prevozov. Pri tem je linijski prevoz potnikov lahko javni linijski prevoz (namenjen vsem uporabnikom pod enakimi pogoji) ali posebni linijski prevoz potnikov (vnaprej določene skupine potnikov). Vse izmed naštetih vrst prevoza imajo določene posebnosti ter številne s predpisi določene omejitve.
Tudi na področju javnega prevoza potnikov je potrebno, da odločitve temeljijo na ustreznih analizah. V ta namen smo podrobneje obravnavali izračune številnih pokazateljev dela linije oz. prevoza potnikov v linijskem prevozu potnikov.
V sklopu javnega prevoza potnikov imajo velik pomen aktivnosti sprejema in odprave potnikov, ki morajo biti dostopne uporabnikom prevoza, saj so nenazadnje dejavnik kvalitete javnega potniškega prometa. Te aktivnosti se izvajajo na mestih, ki jih naši predpisi razvrščajo na avtobusne postaje, pomembnejša avtobusna postajališča in avtobusna postajališča.
VPRAŠANJA
1. Določite vrste javnih prevozov potnikov v cestnem prometu in kakšne so njihove posebnosti.
2. Kdaj gre skladno z veljavnimi predpisi za prevoz skupin otrok v cestnem prometu in katere so posebne zahteve pri teh prevozih?
3. Kateri so prometnovarnostni elementi pri prevozu potnikov v cestnem prometu?
4. S praktičnimi primeri opišite aktivnosti avtobusnih postaj.
5. Na podlagi veljavnih predpisov ugotovite, kateri od spodaj navedenih elementov po predpisih niso zavezujoči za pomembnejša avtobusna postajališča:
peroni,
prometni urad,
mesta za prodajo vozovnic, čakalnice,
prostori za vozno osebje, mesta za shranjevanje prtljage,
objavljen vozni red in cenik (oz. izvleček), urejeni sanitarni prostori.
VAJE
1. Na podlagi veljavnih predpisov, ki urejajo področje avtobusnih postaj in postajališč, ugotovite, ali avtobusna postaja v vašem okolju izpolnjuje predpisane pogoje.
2. Skupen dnevni čas dela voznega parka 6 avtobusov je 85 avtour, pri tem pa so avtobusi s potniki prevozili 1.650 kilometrov. Avtobusi imajo naslednje kapacitete:
40 sedežev in 25 stojišč, 25 sedežev in 15 stojišč, 30 sedežev in 15 stojišč, 60 sedežev in 35 stojišč, 60 sedežev in 35 stojišč ter 50 sedežev in 25 stojišč. Koliko odstotno bi morala biti zasedena mesta v avtobusih voznega parka, da bi bilo izpolnjeno:
povprečna razdalja potovanja posameznega potnika je 6,6 km, povprečno 850 potnikov na uro ob 30 % neenakomernosti, povprečen čas kroženja avtobusov 1,3 ure,
opravljena prazna vožnja voznega parka 555 km, opravljena ničelna pot 90 km.
REŠITEV: Kim = 0,85 (85 %)
8 NADZOR V CESTNEM PROMETU
Družba pred prevoznike postavlja številne zahteve in omejitve v obliki pravnih norm (npr.
zakoni, pravilniki in drugi podzakonski predpisi, …) ter zahteva njihovo spoštovanje. Zaradi tega mora biti tako na strani družbe kakor tudi na strani samih prevoznikov vzpostavljen in ustrezno organiziran sistem nadzora nad upoštevanjem teh norm.
Na eni strani se pojavljajo interesi države oziroma družbe, ki v vseh pogledih prav gotovo niso skladni z interesi prevoznikov, saj jih na nekaterih področjih omejujejo. Prevozniki pa se morajo kljub temu podrediti interesom družbe, saj lahko imajo odstopanja od pravnega reda za njih škodljive posledice.
V tem poglavju sta obravnavani dve vrsti nadzora glede na subjekt, ki ga izvaja. To sta interni (notranji) in eksterni (zunanji) nadzor.
Pomembno vlogo tako pri eni kakor tudi drugi vrsti nadzorov v cestnem prometu imajo tahografi, ki so namenjeni kontroli dela voznikov in prevoznikov. Tako je smiselno, da vsak strokovnjak s področja cestnega prometa pozna možnosti, ki jih nudijo tahografi v okviru opravljanja nalog nadzora.
Ob koncu tega poglavja boste:
poznali značilnosti in načine izvajanja internega nadzora v organizacijah, ki opravljajo prevoze v cestnem prometu;
znali določiti področja in vsebino internega nadzora v organizacijah, ki opravljajo prevoze v cestnem prometu;
poznali značilnosti ter razumeli pomen eksternega nadzora v cestnem prometu;
poznali vlogo in pomen tahografov v okviru nadzornih aktivnosti.
8.1 DEFINIRANJE, NAMEN IN VRSTE NADZORA
Nadzor je postopek, s katerim se v sistemu opravljanja prevoza potnikov ali tovora v cestnem prometu nadzira delo operativnih in drugih služb glede izvajanja predpisov s področja cestnega prometa.
Tako prevozniki, ki opravljajo javne prevoze, kakor tudi tisti, ki opravljajo prevoze za lastne potrebe, stremijo za čim bolj učinkovitim in kvalitetnim izvajanjem prevoznih procesov, kar je mogoče kontrolirati z izvajanjem ustreznih nadzornih aktivnosti. Pri tem je potrebno slediti tudi zahtevam pravnih norm, ki jih prevoznikom postavlja družba. Izhajajoč iz navedenega lahko izločimo več namenov nadzora, pri čemer izstopajo predvsem naslednji:
zagotavljanje spoštovanja pravnih predpisov, zagotavljanje prometne varnosti,
zagotavljanje reda na tržišču prevoznih storitev, povečanje kakovosti prevoznih storitev,
povečanje učinkovitosti poslovanja organizacije ipd.
Pristojnosti v okviru izvajanja nadzorstvenih aktivnosti so lahko različne. Glede na subjekt, ki izvaja nadzor nad delom prometnih služb, je le-ta lahko (Godnič, 1998):
interni (notranji) ali eksterni (zunanji).
Interni nadzor izvajajo delavci prometnih organizacij oziroma organizacij, ki opravljajo prevoze za lastne potrebe, medtem ko eksterno nadzirajo delo prometnih služb pristojni državni in občinski organi. Izvaja se lahko v različnih oblikah, ki so prikazane na sliki 59.
Slika 59: Oblike izvajanja nadzora