Univerza v Ljubljani – Pedagoška fakulteta Irena Šurla; Diplomsko delo
24
Za razlikovanje med tranformiranimi in netransformiranimi celicami običajno uporabljamo selekcijo na antibiotik. Plazmidni vektorji nosijo zapis za odpornost proti enemu ali več antibiotikom. V našem primeru so na agarske plošče zrasle transformirane celice, ki so odporne proti antibiotiku LB kanamicinu, ki smo ga pred nacepitvijo celic dodali v gojišče. Iz slike 6 lahko opazimo, da je bila uspešna transformacija pri vključku promotorskih področij toksina CDT in levkotoksina JP2, medtem ko je pri poskusu vključitve področja levkotoksina Ltx zraslo premalo celic v primerjavi s kontrolno ploščo.
4.2 PREVERJANJE KONCENTRACIJE DNA V VZORCU Z AGAROZNO GELSKO ELEKTROFOREZO
Po transformaciji smo vzorce DNA še enkrat pomnožili z metodo PCR, nato pa izvedli agarozno gelsko elektroforezo. Po elektroforezi lahko dvoverižno DNA zasledimo z etidijevim bromidom, ki se interkalira med bazne pare. Pri obsevanju z ultravijolično svetlobo etidijev bromid fluorescira oranžno svetlobo valovne dolžine 590 nm. V primerjavi s standardno raztopino DNA lahko na podlagi intenzivnosti emitirane svetlobe ocenimo koncentracijo DNA v vzorcu. Tako preverimo, kateri vzorec ustreza za nadaljnjo izolacijo rekombinantnega plazmida. Preverjanje primernosti vzorca z obsevanjem z ultravijolično svetlobo je prikazano na sliki 7. Slika prikazuje Testiranje vstavitve promotorskega področja v vektor. PCR je bil narejen na bakterijah zraslih na selektivnem gojišču.
S pomočjo te analize smo ugotovili, katere celice vsebujejo rekombinnatni plazmid. Nato smo pri tistih celicah, ki ga vsebujejo, rekombinnatni plazmid izolirali. Ugotovili smo, da sta bila primerna vzorca s promotorskim področjem za levkotoksin (JP2) ter toksin CDT. Pri levkotoksinu (Ltx) je bilo opaziti premajhno koncentracijo DNA in zato ni bila vidna pri obsevanju z ultravijolično svetlobo. V nadaljevanju smo za izolacijo rekombinantnega plazmida uporabili samo levkotoksin JP2 ter toksin CDT.
25 Slika 7: Testiranje vstavitve promotorskega področja v vektor.
4.3 ANALIZA NUKLEOTIDNEGA ZAPOREDJA REKOMBINANTNE DNA
Izolirane rekombinantne plazmide smo poslali v podjetje Macrogen, kjer so določili nukleotidno zaporedje plazmidov. Poslali smo plazmide toksina CDT in levkotoksina JP2. Zaporedje toksina JP2 ni bila uspešno določena. Napaka je bila lahko narejena s strani podjetja, lahko pa rekombinantni plazmid že predhodno ni bil uspešno izoliran. Ustrezno pa so določili nukleotidno zaporedje za toksin CDT. Dve sekvenci enega plazmida smo združili v eno. Eno zaporedje smo naredili reverzno komplementarno in kjer sta se zaporedji prikrivali, smo ju združili v eno. V nadaljevanju smo uporabili program BLAST (Basic Local Alignment Search Tool), ki je algoritem za primerjavo nukleotidnih ali aminokislinskih zaporedij. Ugotovili smo, da je bila sekvenca CDT toksina identična z bakterijo A. actinomycetemcomitans. Zaporedje, določeno iz rekombinantnega plazmida pJT5 z vključkom, je prikazano na sliki 7. Na sliki so z rdečo označena prepoznavna restrikcijska mesta. Na 5´ koncu je prikazano mesto za restrikcijski encim
Univerza v Ljubljani – Pedagoška fakulteta Irena Šurla; Diplomsko delo
26
KpnI (zaporedje GGTACC), na 3´ koncu pa za BamHI (zaporedje GGATCC). Krepko so označeni začetni nukleotidi. Z rumeno označeno je predvideno Shine- Dalgarnovo zaporedje.
Slika 8: Nukleotidno zaporedje določeno iz plazmida PJT5.
Po vstavitvi v organizem gostitelja se tuja DNA, ki je vstavljena znotraj rekombinantnega plazmidnega konstrukta, lahko izrazi ali pa tudi ne. To pomeni, da se DNA lahko samo podvoji brez nadaljnega izražanja ali pa se prepiše in prevede v nastanek rekombinantnega proteina. Na
27 splošno, izražanje tujega gena zahteva vključevanje sekvenc, ki so potrebne za produkcijo molekule mRNA v procesu transkripcije (prepisa), ki se jo uporabi v nadaljni translaciji (prevajanju). Te sekvence so promotor, translacijski iniciacijski signal (Shine- Dalgarno sekvenca, za pravilno postavitev ribosoma) in transkripcijski terminator, ki določa konec prepisa iz DNA v mRNA (Brondyk H, 2009).
Transkripcijo katalizira encim RNA- polimeraza, ki je sposobna prepoznati pravo mesto za začetek transkripcije, ki ga imenujemo promotor. Promotor sproži transkripcijo in je zato kontrolna točka za izražanje gena (Grabnar 1997).
Pri prokariontih ni izoblikovanega jedra, zato v bakterijski celici potekata transkripcija in translacija istočasno. To jim omogoča hiter in učinkovit odziv na spremenjene spremembe v okolju. Na mRNA je že med njenim nastajanjem večje število ribosomov, ki se pomikajo v isti smeri kot nastaja mRNA. Iz njih izraščajo nastajajoče proteinske molekule in se po končani sintezi sproščajo v citoplazmo. Izražanje genov v celici je strogo nadzorovano. To pomeni, da se geni za proteine, ki jih celica ves čas potrebuje za vzdrževanje svoje zgradbe in za svoje delovanje (metabolizem), izražajo neprestano, vendar tudi usklajeno, drugi geni pa le po potrebi.
Okolje, v katerem organizmi živijo in se razmnožujejo, se nenehno spreminja. Bakterija, ki bo nenadoma prišla v okolje, bogato s prehranskim virom, se bo nemudoma odzvala z izražanjem genov za encime, ki bodo to hrano učinkovito pretvarjali in ji s tem zagotovili hitro rast in delitev. Ko bo hranivo pošlo, se bo izražanje omenjenih genov ustavilo, saj bi bilo nesmiselno in energetsko potratno, da bi celice sintetizirale proteine, ki jih ne potrebujejo (Komel, 2006).
29
5 ZAKLJUČEK IN SKLEPI
V diplomskem delu sem dosegla oba cilja, ki sem si jih zastavila. V diplomski nalogi sem predstavila bakterijo Aggregatibacter actinomycetemcomitans in jo povezala z boleznijo parodontitis, prav tako pa sem pripravila plazmidni konstrukt za preučitev promotorske aktivnosti l toksina CDT v bakteriji A. actinomycetemcomitans. Rekombinantni plazmidni konstrukt za preučevanje promotorske aktivnosti gena za levkotoksin nam ni uspelo pridobiti, najverjetneje zaradi slabe pomnožitve gena ali neustrezne restrikcije. Seznanila sem se z celotnim postopkom priprave rekombinantne DNA.
V postopku sem z encimom razrezala promotorsko področje, (ki uravnava prepisovanje) toksina CDT in levkotoksina, ki ju izloča bakterija A. actinomycetemcomitans in z enakim encimom odprla plazmidnega vektorja pJT5. S tem sem lahko fragment DNA vstavila v plazmidni vektor in nastalo rekombinantno DNA zaprla z encimom ligaza. Ugotovila sem, da je uvajanje tehnik rekombinantne DNA povzročilo velike spremembe v našem pojmovanju življenja.
Rekombinantno DNA lahko tako vnesemo v bakterijsko celico, ki jo zlahka razmnožimo v tekočem gojišču ter z molekulskim in celičnim kloniranjem pridobimo veliko število kopij fragmenta DNA vstavljenega v plazmid. Kadar je ta fragment gen, ki nosi zapis za farmacevtsko zanimiv protein, ga v bakterijskih celicah tudi izrazimo - sprožimo njegovo prepisovanje v mRNA in njeno prevajanje v protein. Na ta način lahko pridobimo zelo velike količine proteina, ki bi ga iz izvornega evkariontskega organizma pridobili veliko manj, ker ga je v njegovih celicah zelo malo ali pa je slabo dostopen (Komel, 2006).
Diplomska naloga temelji na dveh hipotezah. S PCR sem ugotovila, da bakterija izolirana iz pacienta s parodontozo v Sloveniji, nosi zapis promotorskega področja za pomemben toksin za nastanek parodontitisa, in sicer toksin CDT. S tem sem deloma potrdila prvo hipotezo, saj nismo uspeli pripraviti rekombinantnega plazmida s promotorskim področjem za levkotoksin. Izdelala sem plazmidni konstrukt za preučevanje promotorske aktivnosti gena za CDT in s tem potrdila drugo hipotezo.
31
6 VIRI IN LITERATURA
“Aggregatibacter” (2013), Dostopno prek URL:
http://www.vetbook.org/wiki/dog/index.php/Aggregatibacter_spp [ Povzeto: 5.9.2013]
Brondyk W. H. (2009) Selecting an appropriate method for expressing a recombinant protein.Methodss of Enzymology, 463
“CDT Family” (n.d.), Dostopno prek URL:
http://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0966842X99015371 [žPovzeto: 5.9.2013]
Cvetko E., Skalerič U. (2008). Identikacije za sistemsko antibiotično zdravljenje parodontalne bolezni. Zobozdravstveni vestnik, 63: 81-89
Dolores Juarez-Rodriguez M., Torres-Escobar A., Demuth R.D. (2013). Construction of new cloning, lacZ reporter and scarless-markerless suicide vectors for genetic studies in
Aggregatibacter actinomycetemcomitans. Plasmid, 69: 211-222
Dragaš A. Z. (1996). Oralna bakteriologija. Ljubljana: DZS
Grabnar M. in sod. (1997) . Genetika in Evolucija Biologija 7 in 8. Ljubljana 1997: DZS Grošelj D., Gubina M. (2002). Zobna gniloba in bakterijske okužbe obzobnih tkiv. V M.
Gubina, A. Ihan (Ur.), Medicinska bakteriologija z imunologijo in mikologijo (363-371)
Guerra L., Cortes-Bratti X., Guidi R., Frisan T. (2011).The Biology of the Cytolethal Distending Toxins. Toxins, 3: 172-190
Univerza v Ljubljani – Pedagoška fakulteta Irena Šurla; Diplomsko delo
32
Herzog-Velikonja H., Gruden K. (2000). Praktikum iz molekularne biologije-Teoretični del.
Ljubljana: Študentska založba
Jinasasa N.R., Bloom E.S., Weiss S.R., Duhamel E.G. (2011). Cytolethal distending toxin: a conserved bacterial genotoxin that blocks cell cycle progression, leading to apoptosis of a broad range of mammalian cell lineages. Microbiology, 157: 1851-1857
Johansson A. (2011). Aggregatibacter actinomycetemcomitans Leukotoxin: A Powerful Tool with Capacity to Cause Imbalance in the Host Inflammatory Response. Toxins, 3: 242-259
Kachlany S.C. (2010). Aggregatibacter actinomycetemcomitans Leukotoxin: from threat to therapy. Critical reviews in oral biology & medicine, 89 (6): 561-570
Komel R. (2006) GENETIKA od dvojne vijačnice do kloniranja Učbenik za gimnazije in srednje tehniške šole. Ljubljana: Rokus
Parodonitis, (n.d.), Dostopno prek URL:
http://www.apotheken-umschau.de/Parodontitis/Parodontitis-Symptome-11648_3.html [Povzeto: 5.9.2013]
Podržaj S. (2011). Protibakterijska učinkovitost različnih vrst medu na parodontopatogene bakterije in ustne streptokoke. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta
Sodja E. (2006). Primerjava klasične bakteriološke diagnostike in molekularne metode za dokazovanje parodontopatogenih bakterij v vzorcih iz parodontalnih žepov. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta