Biološko pogojene ali nativistične teorije jezikovnega razvoja

Biološko pogojene ali nativistične teorije jezikovnega razvoja poudarjajo pomen bioloških dejavnikov pri razvoju in učenju posameznika, ki v ospredje postavljajo človekove biološke, prirojene in gensko pogojene dispozicije za razvoj jezika (Pence Turnbull in Justice, 2012).

1.2.1.1 Univerzalna slovnica Chomskega

Nativistična perspektiva opisuje razvoj jezika kot prirojeni, instinktivni proces v otrokovem razvoju. Razvoj omogoča otroku raziskovanje struktur svojega jezika (Chomsky, 1972).

Proces raziskovanja podpira posameznikov prirojeni mehanizem, ki je specifičen za učenje jezika. Najvidnejša nativista sta N. Chomsky (1972) in S. Pinker (2010).

Teorija Chomskega o univerzalni slovnici opisuje sistem slovničnih pravil in omejitev, ki so sestavni del vsakega jezika in predpostavlja, da je pridobivanje jezika odvisno od posameznikovega vrojenega specifičnega jezikovnega modula, ki je namenjen le učenju jezika, in ne drugim oblikam učenja. Poimenuje ga kot mehanizem za pridobivanje jezika (Language Acquisition Device), ki otroku omogoča procesiranje in pridobivanje jezika skozi prirojeno znanje o slovnici, ob tem pa poudarja globoke strukture in načine manipuliranja z jezikom (Pence Turnbull in Justice, 2012).

Teorija o univerzalni slovnici predvideva, da je otrok rojen z osnovnim znanjem o slovničnih pravilih in kategorijah, ki sestavljajo jezik. Univerzalna slovnica posameznega jezika je

9 teorija jezikovne zmožnosti govornega predstavnika in izraža bistvene povezave med zvokom in pomenom v posameznem jeziku, eksplicitna pravila oblikovanja stavčnih struktur, fonetičnih oblik in semantične interpretacije (Chomsky, 1972).

Vrojena znanja otrok med razvojem povezuje z jezikom, ki ga ima možnost slišati v okolju in ki predstavlja njegov materni jezik. Implicitno znanje, ki ga ima otrok o jeziku, se imenuje jezikovna zmožnost, medtem ko sta otrokovo dejansko razumevanje in verbalno jezikovno izražanje v specifičnih situacijah tako imenovana jezikovna predstavitev izraznosti. Teorija Chomskega predpostavlja, da se otrok rodi z jezikovno zmožnostjo in da napake in primanjkljaji v govoru kažejo na težave v jezikovnem izražanju, in ne v jezikovni zmožnosti.

Nepovezanost med otrokovim izražanjem in njegovo slovnično zmožnostjo se lahko odraža v otrokovi omejeni zmožnosti procesiranja zaradi drugih kontekstualnih dejavnikov, ki lahko zameglijo posameznikovo jezikovno zmožnost (Chomsky, 1972; Pence Turnbull in Justice, 2012).

Na temeljih teorije Chomskega pozneje Pinker (2010) trdi, da je jezik instinkt, in ne zgolj invencija kulture. Jezik opiše kot biološko prilagoditev za komuniciranje z informacijami in kot del biološke zgradbe posameznikovih možganov. »Jezik je zapletena, specifična veščina, ki se v otroku razvije spontano, brez zavestnega truda ali formalnega poučevanja …« (Pinker, 2010, str. 18) Pinker jezik enači z nagonom, zato je bil vsem civilizacijam, tudi najbolj primitivnim družbam, zgodovinsko gledano skupen jezik. Jeziki se med seboj razlikujejo v jezikovnih oblikah, razvoj jezika in njegova uporaba pa sta univerzalna. Zaradi obstoja jezika v vseh kulturah Pinker (2010) zaključuje, da mora jezik izvirati iz človekovega biološkega instinkta, in ne iz kulture. Po prepričanju Pinkerja se otroci ne učijo jezika, marveč ga na novo odkrivajo in to se dogaja iz generacije v generacijo.

1.2.1.2 Perspektiva dozorevanja ali stopenjskega razvoja

Zagovorniki dozorevanja izhajajo iz prepričanja, da je biološka pripravljenost osnova za učinkovito učenje posameznika. Otrokov jezikovni razvoj poteka po vnaprej predvidenih načinih, v skladu s t. i. otrokovo notranjo uro (Jalongo, 2007, str. 66, v Fellowes in Okley, 2010). Notranja ura posameznega otroka se lahko razlikuje od notranje ure preostalih otrok.

Ko vzgojitelji zagovarjajo razvojne stopnje in pristope, ki ustrezajo otrokovi razvojni stopnji, zagovarjajo perspektivo dozorevanja.

Perspektiva dozorevanja bi utegnila doživeti kritike, ker zapostavi vlogo socialnih dražljajev iz okolja v razvoju posameznika. Hkrati predpostavlja univerzalno razvojno pot, ki naj bi ji sledili vsi otroci, to seveda ne drži, že če pomislimo na otroke, ki imajo različno jezikovno in kulturno ozadje (Fellowes in Okley, 2010).

1.2.1.3 Fodorova modularna teorija

Fodorova modularna teorija predstavlja kognitivni pristop, ki poudarja pomen organizacije kognitivne infrastrukture v možganih, ki vključuje vrsto specifičnih modulov, med katerimi so tudi moduli za različne vidike jezikovnega funkcioniranja. Jezik je opredeljen kot prirojena sposobnost, ki je domena posebnih procesorjev, ki so del sistema delovanja drugih procesorjev. Lokalizacija jezika pomeni, da moduli, ki sestavljajo jezikovni sistem, delujejo ob uporabi oziroma aktivaciji ustreznega nevronskega sistema. Procesorji delujejo neodvisno

10

drug od drugega in si med seboj ne izmenjujejo informacij. Jezikovni moduli zato delujejo neodvisno drug od drugega, da opravljajo namenske funkcije in na višjih ravneh proizvajajo kombinirane funkcije. Ker jezikovni moduli delujejo neodvisno, jezikovni razvoj na različnih področjih (npr. področje leksike, sintakse, morfologije) poteka različno glede na različne oblike dražljajev. Na primer: otrok v okolju sliši različne oblike besed, to mu omogoča oblikovanje slovnice/leksike, pri čemer mu pomagajo prirojena sintaktična pravila, ki so mu v pomoč pri oblikovanju sposobnosti tvorbe stavka. Ker modularna teorija določa obvezna ločena področja jezika, ki se razvijajo neodvisno drugo od drugega, se to odraža v razumevanju jezikovnega razvoja. Jezik sestavljajo različni moduli. Otrok ima lahko v primeru oslabitve težave na različnih jezikovnih področjih, npr. na področju zaznavanja jezika ali izražanja jezika. Ta spoznanja so podprta tudi z dokazi iz nevroznanosti (Fodor, 1983, v Pence Turnbull in Justice, 2012).

1.2.1.4 »Pogonske/podporne/dopolnjevalne« teorije (Bootstrapping)

Pojem se nanaša na sposobnost posameznika, da doseže določeni cilj z lastno aktivnostjo ob minimalni zunanji podpori. Ločimo tri oblike pogonskih teorij: sintaktično, semantično in prozodično (Pence Turnbull in Justice, 2012).

Sintaktična podporna teorija opisuje proces otrokove uporabe sintaktičnih okvirov, ki obdajajo neznane glagole in tako uspešno omejijo možne interpretacije glagolov. Teorija je usmerjena v naravo posameznikovega razvoja jezika in specifično v razvoj sintaktične zmožnosti. Teorija predvideva, da se otrok sooči z nalogo učenja jezika z vrojenim znanjem o sintaktičnih kategorijah. Z uporabo tega znanja otrok razume pomen besed, ki zapolnjujejo različne pozicije v stavkih. Kulturno pogojene teorije predlagajo učenje pomena glagolov s preizkušanjem ekstralingvističnih poti, kot je opazovanje lastnih dejanj in dejanj ljudi, ki otroka obkrožajo, kar otroku omogoči zožiti pomen glagola, Gleitman in Landau pa trdita, da ekstralingvistični kontekst ne razkrije enotnega jasnega pomena besede (Gleitman, 1990;

Laundau in Gleitman, 1985, v Pence Turnbull in Justice, 2012). Otrok verjetno izbere in uporabi določeno jezikovno informacijo – posebno sintaktično strukturo, da bi se naučil pomena novih glagolov.

Semantična podporna teorija se nanaša zlasti na otrokovo pridobivanje jezikovnih pojmov z minimalno zunanjo pomočjo. »Ob dodatni semantični pomoči otrok sklepa o slovničnih strukturah ob uporabi pomenov besed, ki jih pridobiva z opazovanjem dogodkov okrog sebe.«

(Pinker, 2010, str. 62) Ko otrok z opazovanjem predmetov in dejanj, ki ga obkrožajo, razširi besedišče, začenja vzpostavljati povezave med semantično in sintaktično ravnijo jezika, da bi določil sintaktično kategorijo posamezne besede, ki ji pripada v stavku (Pence Turnbull in Justice, 2012).

Prozodična podporna teorija izpostavi otrokovo občutljivost v obdobju dojenčka na akustične elemente govora, kot so višina, ritem, poudarki in premori, kar mu omogoča sklepanje o sestavnih delih jezika, kot so stavki, fraze in besede. Ko je dojenček občutljiv za akustične vzorce maternega jezika, zmore lažje razlikovati in izolirati pomembne jezikovne elemente v govoru, ki jih sliši in jim dodeli pomen. Dojenčki, ki so občutljivi za prevladujoče poudarjene vzorce v maternem jeziku, lahko to informacijo nadalje uporabijo pri izoliranju posameznih besed v govoru, ki jih slišijo v okolici (Pence Turnbull in Justice, 2012, str. 65).

11 1.2.1.5 Povezovalne teorije

Povezovalni modeli razvoja (Connectionist theories) poskušajo vizualno približati notranje delovanje možganov, modelirati in simulirati mehanizme, ki so odgovorni za rast jezika v odnosu na dražljaje iz okolja. Povezovalne teorije so ustrezne za oblikovanje matrike kognitivnih procesov. Teorije so v povezavi z jezikovnim razvojem usmerjene na organizacijo jezika znotraj možganov in opisujejo, kako so razvidne povezave med besedami v besedišču/slovarju znotraj možganov (Pence Turnbull in Justice, 2012).

Zagovorniki povezovalnih teorij uporabljajo modele, ki predstavljajo nelinearni, dinamični in kompleksni razvoj jezika kot tudi drugih področij razvoja. Pomemben vidik jezikovnega razvoja je proces učenja pravilnih oblik glagolov v preteklem času (Rumelhard in McClelland, 1986, v Pence Turnbull in Justice, 2012). Povezovalni modeli poskušajo simulirati organizacijo vozlišč in njihovih medsebojnih povezav znotraj širših povezav.

Vozlišča so enostavno procesne enote, ki se lahko povezujejo z nevroni v možganih. Vozlišča prejemajo dražljaje iz zunanjih virov skozi povezave. Povezave med vozlišči se med seboj razlikujejo glede na trdnost/jakost in so odvisne od teže povezav. Omrežje vozlišč in povezav se samo po sebi nenehno prilagaja in spreminja kot odziv na dražljaje, ki jih prejema. V primeru reduciranja dražljajev lahko povezave med posameznimi vozlišči sčasoma oslabijo, povezave med drugimi vozlišči pa se sčasoma lahko okrepijo in pripomorejo k reorganizaciji celotnega omrežja (Pence Turnbull in Justice, 2012).