Zgodnja logopedska obravnava

Zgodnja logopedska obravnava je vključena v sekundarno stopnjo preventivnih logopedskih dejavnosti in ima za cilj zmanjšanje pojavnosti posameznikove motnje ali zaostanka.

Zgodnje odkrivanje in preprečevanje motenj v logopediji in surdopedagogiki vključujeta obdobje od rojstva do tretjega leta otrokove starosti (Rossetti, 2001), najpozneje do vstopa otroka v šolo. Obdobje razvoja otroka od rojstva do tretjega leta je pomembno tudi z vidika učenja, saj je v tem obdobju otrok še sposoben arhetipskega učenja, na znanje, pridobljeno z arhetipskim učenjem, pa ne vpliva proces pozabljanja. Po tretjem letu, ko je proces mielinizacije živčnih vlaken že zaključen, otrok izgubi sposobnost arhetipskega učenja (Hoff-Ginsberg, 1997).

61 Kanadsko združenje logopedov Speech-Language & Audiology Canada (SAC, 2012) podpira nacionalno formalizirano strategijo za zgodnje prepoznavanje in zgodnjo obravnavo motenj v govorno-jezikovni komunikaciji in poudarja, da je ustrezen jezikovni in govorni razvoj bistven za posameznikovo vseživljenjsko učenje in dobro počutje. Svoje stališče utemeljujejo do pomena zgodnje obravnave v povezavi z razvojnimi spremembami, ki se zgodijo v prvih treh letih otrokovega življenja, ki ga zaznamuje intenzivni razvoj otrokovih možganov, to pa se odraža na vseh področjih otrokovega razvoja: v jezikovnem, kognitivnem, čustvenem, socialnem in motoričnem razvoju. Zato je optimalni razvoj možganov v prvih treh letih življenja ključen za dolgoročno delovanje posameznika. Na ustrezen razvoj možganov vpliva medsebojno povezovanje med zgodnjimi gibalnimi, socialnimi, čustvenimi izkušnjami in izkušnjami z raziskovalnim učenjem. Za to obdobje razvoja so značilni buren fonološki razvoj, razvoj besedišča, sintakse in semantični razvoj, zavedanje sebe v odnosu do drugih, do izraza pride socialna raba jezika. Zato je še posebej pomembno, da se v tem času definirajo specifične biološke šibkosti otroka (rizični biološki dejavniki za razvoj) in rizični dejavniki okolja za nastanek motnje v obdobju do tretjega leta otrokovega razvoja. SAC (2012) meni, da bi se težave otrok z motnjo v komunikaciji brez programov za zgodnje prepoznavanje težav, ki jim sledijo programi zgodnje intervencije, odražale tudi v odraslosti, tako v obliki družinske problematike kot delovanja v družbi (SAC, 2012).

ASHA (2008a) v dokumentu Position statement: Roles and Responsibilities of Speech-Language Pathologists in Early Intervention opredeli ključno vlogo logopeda pri zagotavljanju zgodnje logopedske obravnave za otroke z motnjo v komunikaciji ali motnjo požiranja od rojstva do otrokovega tretjega leta (obdobje dojenčka in malčka) ter njihove družine. Otrokova učinkovita komunikacija pomembno vpliva na otrokovo učenje in socialni razvoj. Pomembno je, da se otroku, ki ima motnjo v komunikaciji ali sodi v rizično skupino za razvoj motnje, ter njegovi družini zagotavlja ustrezna logopedska pomoč. Logoped mora pri delu z dojenčkom ali malčkom upoštevati potrebe otroka ter prioritete otrokove družine.

Logoped se vključuje v strokovne razvojne time za otroke, ki sodijo v rizično skupino ali imajo v najzgodnejšem obdobju razvoja ugotovljeno motnjo komunikacije ali požiranja.

Vloga logopeda pri zgodnji obravnavi je usmerjena na sodelovanje z otrokovo družino ali skrbniki in na sodelovanje z drugimi strokovnjaki. Zgodnja logopedska obravnava lahko vključuje različne preventivne dejavnosti, odkrivanje, ocenjevanje in vrednotenje govorno-jezikovnega statusa otroka, načrtovanje, izvajanje in spremljanje logopedske obravnave ter posvetovanje v strokovnem timu, ki vključuje družinske člane in druge strokovnjake. Zgodnja logopedska obravnava je usmerjena na otroka in njegovo družino. Zgodnja logopedska pomoč je razvojno naravnana ter spodbuja otrokovo vključevanje in sodelovanje v naravnem okolju.

Pomoč je načrtovana in timsko osnovana ter temelji na najvišji kakovosti (ASHA, 2008b).

Značilnosti zgodnje logopedske obravnave

ASHA v dokumentu Position statement: Roles and Responsibilities of Speech-Language Pathologists in Early Intervention (ASHA, 2008a) opiše značilnosti zgodnje obravnave:

 Na družino usmerjena logopedska praksa

Izraz na družino usmerjena praksa se nanaša na niz prepričanj, vrednot in načel, ki podpirajo in krepijo zmožnost družine pri spodbujanju otrokovega razvoja in učenja. Temelji na prepričanju, da se znotraj družine zagotavlja vseživljenjski kontekst za otrokov razvoj in učenje. Strokovne storitve so usmerjene na otrokovo družino, in ne le na otroka. Obseg storitev je prilagojen potrebam otrokove družine. Družina ima možnost izbire pri odločitvi, ali želi na družino usmerjeno storitev ali se odloči za strokovni pristop, ki je usmerjen le v otroka. Družina je aktivna pri načrtovanju, pojasnjevanju in odločanju o zagotavljanju

62

storitev. Ob aktivnem sodelovanju z družino v zgodnjo obravnavo se ustvarjata tesnejše sodelovanje in vključevanje družinskih članov pri sprejemanju strokovnih odločitev in načrtovanju. Družina ima večjo vlogo pri odločanju v procesu obravnave (ASHA, 2008a). Ker v praksi prihaja tudi do razhajanj med strokovnim mnenjem in željami otrokove družine, so logopedi izrazili etične pomisleke glede odločilne vloge staršev, ki jo imajo pri sprejemanju končnih odločitev glede poteka otrokove obravnave. Pri »na družino usmerjeni obravnavi«

morajo strokovnjaki slediti željam družine tudi v primeru, če se ne strinjajo z odločitvami družine.

Na podlagi opisanih dilem Watts Pappas, N. (Watts Pappas, 2007, v Watts Pappas, Mc Leod, 2009, str. 27), predlaga model »do družine prijazna obravnava«, za katerega je značilno, da strokovnjak spodbudi starše k sodelovanju pri določitvi obravnave in jim ponudi možnost sodelovanja pri oblikovanju načrta obravnave, pri čemer prevzema logoped odgovornost za odločitve o postopkih obravnave. Podobnost modela »do družine prijazna obravnava« z »na družino usmerjene obravnave« je v vzpostavljanju pozitivnega odnosa med logopedom in otrokovo družino, spoštovanju zamisli in mnenja družine, učinkoviti komunikaciji z družino, sprejemanju otroka v kontekstu njegove družine, spodbujanju družinskih članov, da se vključujejo v obravnavo, če to želijo. Model »do družine prijazna obravnava« se razlikuje od modela »na družino usmerjene obravnave« v tem, da so cilji obravnave v večji meri usmerjeni na otroka kakor na otrokovo družino in da je logoped tisti, ki izraža odločitve. Logoped spodbuja vključevanje otrokov družine v proces obravnave, če presodi, da vključenost družine optimalno/resnično/maksimalno pripomore k učinkovitosti obravnave. »Do družine prijazna obravnava« je usmerjena na zagotavljanje obravnave, ki predstavlja otroku pozitivno izkušnjo (Watts Pappas, McLeod, 2009, str. 27–29).

 Razvojno naravnana zgodnja obravnava, ki spodbuja aktivno vlogo in vključevanje otroka v naravno okolje

Učinkovita zgodnja obravnava in podpora otroku temeljita na teoretičnih, empiričnih in kliničnih spoznanjih, ki predpostavljajo, da se komunikacija razvija znotraj socialnega in kulturnega okvira. Zgodnja obravnava temelji na splošno sprejetih teorijah razvoja in učenja, ki se povezujejo z razvojem sporazumevalne zmožnosti. Zgodnje odkrivanje in obravnava, ki spodbujata otrokov razvoj, vključujeta različne dejavnosti, ki omogočajo otroku aktivno raziskovanje in manipuliranje s predmeti, neposredne izkušnje in interaktivno sodelovanje, ki ustreza otrokovi starosti, otrokovim spoznavnim zmožnostim in stilu posameznikovega učenja, močnim področjem, interesom, družinskim željam in prioritetam. Otrokova sporazumevalna zmožnost se razvija skozi socialne interakcije. Zato so optimalne zgodnje obravnave na voljo v otrokovem naravnem okolju, ki ponuja otroku realistične in avtentične izkušnje učenja in spodbuja uspešno komunikacijo s starši ali skrbniki. Učenje v avtentičnem okolju spodbudi otrokov razvoj sporazumevalnih veščin in generalizacijo novo pridobljenih znanj in vedenj v naravnem, vsakdanjem kontekstu (ASHA, 2008a).

 Celostna zgodnja obravnava, ki je osnovana na timskem sodelovanju

Logoped je član strokovnega tima, ki sodeluje z otrokom in njegovo družino z namenom celostnega zadovoljevanja otrokovih potreb. V nekaterih primerih je logoped prva kontaktna strokovna oseba, ki sodeluje z otrokom in družino, zato se lahko znajde v vlogi, ko mora po opravljeni oceni otrokove komunikacije napotiti otroka in družino k drugim strokovnjakom, da bi bila za otroka zagotovljena celostna pomoč. Logopedska pomoč je del celostne zgodnje obravnave otroka. Logoped ima lahko s svojimi specifičnimi strokovnimi znanji o jezikovnem razvoju, hranjenju/požiranju, kogniciji, sluhu, porajajoči se pismenosti, socialnem/čustvenem

63 razvoju, uporabi podpornih tehnik ter odstopanju v razvoju pomembno vlogo v strokovnem timu (ASHA, 2008a).

Timsko sodelovanje pripomore k skupnemu profesionalnemu razvoju in omogoča medpoklicno učenje, v katerem se izpopolnjujejo strokovna znanja in spretnosti med sodelujočimi ob različnih vlogah, ki jih imajo v odnosu do otroka in njegove družine.

Logoped ima lahko vlogo primarnega izvajalca storitev ali svetovalca v transdisciplinarnem timu pri otroku s primarno komunikacijskimi potrebami ali potrebami na področju hranjenja ali požiranja (ASHA, 2008a).

Storitve, ki so celostne in temeljijo na timskem sodelovanju, pripomorejo k preprečevanju razdrobljenosti storitev pri spodbujanju otroka in njegove družine. Obseg sodelovanja v procesu zgodnje intervencije se razlikuje glede na model sodelovanja, na smernice vodstva posamezne ustanove, ki zagotavlja logopedske storitve, in glede na znanja in spretnosti članov strokovnega tima (ASHA, 2008a).

 Kakovostna zgodnja obravnava, ki je podprta z dokazi

Zgodnja logopedska obravnava temelji na povezovanju ugotovitev najnovejših raziskav o ustreznosti obravnave, na strokovni presoji in usposobljenosti logopeda ter na željah in vrednotah otrokove družine (ASHA, 2008a).