Glavni cilj diplomske naloge je bil ugotoviti, ali lahko otrokom s pomočjo izkustvenega učenja, ki poteka kot postopno spoznavanje živali z metodo treh korakov, približamo žival (kačo) ter jim s sprotnim učenjem in nadgrajevanjem védenja o kačah pomagamo premagati strah do njih.
S pomočjo intervjujev s strokovnimi delavkami in delavci v vrtcu sem spremljal, kako predšolski otroci doživljajo kače pred in po nastopu ter ugotavljal, ali bi na podlagi izvedene predstavitve živali v prihodnje na enak način skušali otrokom tudi sami predstaviti kakšno žival.
Skupno je sodelovalo 164 otrok iz 9 skupin, v starostnem obdobju od 3 do 5 let ter 20 strokovnih delavk in delavcev v vrtcu. Otroci so med dejavnostjo sedeli na stolih, ki so bili postavljeni v krogu, sam pa sem se usedel k njim. Vsak nastop sem posnel z video kamero, da sem ga lahko kasneje pogledal in skupaj s strokovnimi delavkami in delavci analiziral odzive otrok ter njihov napredek skozi celotno predstavitev.
V slovenski literaturi najdemo opisano izvedbo in izsledke raziskave avtorjev Torkar, T.
Verčkovnik in Z. Zalokar Divjak (2002), ki so s pomočjo metode doživljajske predstavitve živali preverjali, ali in kako fizični stik z živalmi pomaga k dvigu priljubljenosti živali pri otrocih. Ugotovili so, da se je po otrokovem fizičnem kontaktu strah do živali zmanjšal.
Pri izvedbi raziskave za diplomsko nalogo sem prav tako ugotovil, da je mogoče strah do kač pri otrocih zmanjšati skozi postopno predstavitev in spoznavanje živali (kače), torej najprej skozi vidno, nato skozi tipno spoznavanje. Otroci so med predstavitvijo kače, ki sem jo imel v rokah, najprej zgolj opazovali in z njo niso prišli v neposreden stik. Kačo smo samo opazovali in se o njej pogovarjali ter ugotavljali, kakšna je na izgled, kaj je na njej posebnega in skušali predvidevati, kakšna je na otip.
V drugem koraku je vsak otrok imel možnost, da se je kače dotaknil ali pa jo sam ali z mojo pomočjo prijel v roke. Pogovarjali smo se o njihovih občutkih ob dotikanju kače in ali je na otip drugačna, kot so si predstavljali pred tem.
V tretjem koraku sem na tla položil štiri kače in otrokom omogočil, da so lahko z mojimi usmeritvami sami raziskovali. Tako so od vidnega do eksperimentalnega dela prišli postopoma, brez pritiskov in hitenja, kar jim je omogočilo, da so že med samo predstavitvijo postopoma izgubljali strah do kač.
Ugotovil sem, da sem s pomočjo te metode, predvsem od drugega do tretjega koraka, uspel zmanjšati strah do kač pri večini otrok, pomembno pa se je spremenil tudi njihov odnos do kač.
Do podobnih ugotovitev so prišli tudi drugi raziskovalci, ki ugotavljajo, da izkustveni pristop učenja pripomore k spreminjanju odnosa do živali. Tako sta Tomažič in T. Verčkovnik (2006) pri pouku naravoslovja kot primarni učni vir uporabila dvoživke. Učenci so bili razdeljeni v dve skupini; v eni je pouk potekal klasično, v drugi pa po modelu izkustvenega učenja. Pokazalo se je, da se je pri učencih, kjer je pouk potekal v obliki izkustvenega učenja, odnos do dvoživk spremenil v bolj pozitivnega, kot pri skupini s klasičnim načinom učenja, kjer se skorajda ni spremenil. Randler, Hummel in Prokop (2012) so ugotovili, da se ob vključevanju živali v izobraževalni program povečuje znanje o njih, odnos do živali postane bolj pozitiven, hkrati pa se zaradi fizičnega kontakta z živalmi zmanjšujeta gnus in strah do njih.
Ugotovil sem tudi, da so bili otroci med predstavitvijo ves čas zelo motivirani, radi so sodelovali v pogovoru in bili zelo odzivni. Z lastnim opazovanjem in raziskovanjem ter z uporabo čutil so oblikovali svojo predstavo o živali in tako postopoma tudi premagovali strah do nje. Do enakih zaključkov so prišle tudi sodelujoče strokovne delavke in delavci, ki so bili prisotni pri nastopih in analizi video posnetkov.
Med predstavitvami sem opazil, kako pomembno je socialno učenje oziroma zgled. Velikokrat se je namreč pripetilo, da se otrok kače sprva ni želel dotakniti, a ker se je živali dotaknil njegov prijatelj, je to v naslednjem koraku storil tudi sam. Zanimivo bi bilo podrobneje raziskati tudi to področje, ki ga v diplomskem delu nisem podrobneje obravnaval.
Torkar (2015) je v svoji raziskavi o predsodkih vzgojiteljev do kač ugotovil, da strah do kač negativno vpliva na verjetnost za njihovo vključitev v učni proces. Poudaril je, da bi moralo biti praktično delo, in s tem neposredni kontakt z živalmi kot so kače, vključeno v vzgojno-izobraževalni proces v predšolskem obdobju. Sam sem preko intervjujev s strokovnimi delavkami in delavci ugotovil, da je bila metoda postopne predstavitve živali pozitivno sprejeta in da se je njihov odnos do kač, predvsem tistih, ki so pred tem do njih izražali nelagodje in strah, po končani predstavitvi bistveno spremenil. Večina bi namreč na tak način otrokom tudi sama predstavila kakšno žival.
V Kurikulumu za vrtce (1999) je zapisano, da je odnos odraslih do narave zelo pomemben, še posebej zato, ker se ta odnos prenaša na otroke. Zato je potrebno izvajati več tovrstnih dejavnosti s področja naravoslovja. Večina strokovnih delavk in delavcev se je strinjala, da bi bilo v vrtcih potrebno bolj razvijati naravoslovno področje in konkretno spoznavanje živali. Vsi
so se strinjali, da je metoda treh korakov za tovrstno dejavnost idealna, saj otrok žival najprej opazuje od daleč in jo spoznava tako vidno kot tudi skozi pogovor, šele kasneje pa se je, pod nadzorom odrasle osebe, lahko dotakne in jo na koncu še sam pobližje raziskuje.