MODEL IZKUSTVENEGA UČENJA O ŽIVALIH, DO KATERIH IMAMO POGOSTO PREDSODKE

(1)

PEDAGOŠKA FAKULTETA

MATJAŽ KOLAR

MODEL IZKUSTVENEGA UČENJA O ŽIVALIH, DO KATERIH IMAMO POGOSTO PREDSODKE

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2020

(2)

(3)

PEDAGOŠKA FAKULTETA PREDŠOLSKA VZGOJA

MATJAŽ KOLAR

Mentor: izr. prof. dr. GREGOR TORKAR

MODEL IZKUSTVENEGA UČENJA O ŽIVALIH, DO KATERIH IMAMO POGOSTO PREDSODKE

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2020

(4)

(5)

Zahvaljujem se mentorju, izr. prof. dr. Gregorju Torkarju, za strokovno svetovanje, potrpežljivost in spodbudo pri nastajanju diplomskega dela.

Posebna zahvala gre moji družini, partnerici Tanji, otrokoma Staši in Anžetu ter mami Ivi, ki so prenašali vse moje vzpone in padce tako v času pisanja diplomskega dela kot tudi med celotnim obdobjem študija, me spodbujali, ko mi je zmanjkovalo energije in mi dali mir, ko

sem ga potreboval. Brez vas mi ne bi uspelo!

Hvala sodelavki Petri za večkratno brco v rit in spodbudo, da zmorem, ko sem sam že skoraj vrgel puško v koruzo. Hvala tudi vsem ostalim sodelavkam in sodelavcem ter otrokom Vrtca

Mengeš, ki so mi omogočili izvedbo nastopov.

Hvala tudi nečakinji Amandi, ki mi je priskočila na pomoč pri prevajanju, in Nastji za lektoriranje.

Nenazadnje hvala mojim »kačonkam in kačonom«, ki so aktivno sodelovali in upoštevali moja navodila.

(6)

(7)

Nekatere živali, kot so kače, ščurki, podgane ipd., pri ljudeh pogosto vzbujajo nelagodje in strah. Tak odnos lahko izvira iz negativnih izkušenj z njimi, pogosto pa je neosnovan ter ne temelji na dejanski izkušnji, temveč izvira iz nepoznavanja in nerazumevanja živali.

Zaradi takšnih predsodkov sem v diplomski nalogi preko dejavnosti v vrtcu preizkusil metodo približevanja živali otrokom skozi postopno spoznavanje – multisenzorno in raziskovalno – in na podlagi tega ugotavljal ali je z uporabo te metode mogoče omejiti ali celo odpraviti strah do določene živali. S pomočjo strokovne literature sem predstavil strah do živali, izkustveno učenje in vpliv pedagoškega kadra na otroka ter izsledke dosedanjih raziskav na področju približevanja živali tako otrokom kot tudi odraslim. Preveril sem, kako Kurikulum za vrtce opredeljuje naravoslovje in živali v vrtcu ter kaj so pokazale dosedanje raziskave o strokovnih delavkah in delavcih v vrtcih ter o njihovem pogledu na živali.

Empirični del diplomske naloge sem izvedel po posebni metodologiji treh glavnih korakov:

multisenzornega vidnega in tipnega ter raziskovalnega. V raziskavo sem vključil 6 skupin otrok starih 3–4 leta in 3 skupine otrok starih 4–5 let, skupno torej 164 otrok, ter strokovne delavke in delavce, ki delajo s temi skupinami. Ugotavljal sem, ali so otroci preko metode postopne predstavitve premagali strah do živali. Stopnjo negativnih občutij do živali sem meril z ocenjevalno lestvico in rezultate prikazal s preglednico; pri tem sem si pomagal tudi z video posnetki reakcij otrok. Po izvedenih dejavnostih sem s strokovnimi delavkami in delavci opravil kratke intervjuje ter skupaj z njimi pregledal posnetke in analiziral odzive otrok.

Z diplomskim delom želim prikazati kako v vrtce vpeljati metodo postopne predstavitve živali, še posebej tistih, ki vzbujajo strah in nelagodje tako pri otrocih kot pri odraslih, in s tem prikazati model, s katerim je mogoče tovrsten strah in nelagodje zmanjšati ali celo odpraviti.

KLJUČNE BESEDE: živali, kače, predsodki, strah, izkustveno učenje, postopno spoznavanje

(8)

Some animals, such as snakes, cockroaches, rats, etc. can often cause unease and fear in humans. This kind of reaction can originate from negative experience with these animals and is often groundless, because it is not based on actual experience but originates from the lack of knowledge and understanding of these animals.

Due to such bias in this bachelor thesis I therefore tested the method of getting children closer to these animals by gradually introducing them – in a multisensory manner and with research – through activities in the kindergarten. Based on it, I was discovering whether this method can limit or even eliminate the fear of these animals. With the help of specialised literature I introduced the fear of animals, experiential learning, the influence of the kindergarten staff on a child when learning about animals, and the results of already existing research in the field of getting children, as well as adults, closer to animals towards which we are often biased. I examined how the Kurikulum za vrtce defines natural sciences and animals in a kindergarten and what the existing researches show about kindergarten staff, and their view on animals.

I executed the empirical part of the thesis using a special 3-step method: multisensory visual and tactical, and research. I included 6 groups of children aged 3-4 years and 3 groups of children aged 4-5 year into the research. Altogether there were 164 children and the staff, working with the groups. I was trying to discover whether children overcame their fear of animals with the help of gradual introduction. I measured the level of negative feelings with a grading scale and presented the results with a table; I used video recordings of the children's reactions as a helping tool. After the activities, I carried out short interviews with the staff and we watched and analysed the children's reactions together.

With this thesis, I would like to show how to introduce kindergartens with a method of gradually introducing animals, especially those, which often cause fear and unease in children and adults, and to show a model which can be used to reduce that kind of fear and unease or even completely eliminate it.

KEYWORDS: animals, snakes, prejudice, fear, experiential learning, gradual learning

(9)

1 Uvod ... 1

2 Teoretična izhodišča ... 2

2.1 Izkustveno učenje in poučevanje ter njuni začetki ... 2

2.1.1 John Dewey (1859–1952) ... 2

2.1.2 Kurt Lewin (1890–1947) ... 2

2.1.3 Jean Piaget (1896–1980) ... 2

2.1.4 Drugi zagovorniki izkustvenega učenja ... 3

2.1.5 Metode izkustvenega učenja ... 3

2.1.6 Faze izkustvenega učenja ... 4

2.2 Čustva ... 4

2.2.1 Strah ... 5

2.3 Predsodki do živali ... 6

2.4 Plazilci ... 8

2.4.1 Kače ... 8

2.4.2 Pitoni ... 10

3 Empirični del ... 12

3.1 Opredelitev raziskovalnega problema ... 12

3.2 Cilji raziskave ... 13

3.3 Raziskovalne metode ... 13

3.4 Opis vzorca ... 13

3.5 Postopek zbiranja podatkov ... 14

3.6 Nastopi s kačami ... 18

3.7 Postopki obdelave podatkov ... 19

3.8 Rezultati z interpretacijo ... 20

3.8.1 Skupina Metulji ... 20

3.8.2 Skupina Petelini ... 21

3.8.3 Skupina Pikapolonice ... 22

3.8.4 Skupina Zvezdice ... 23

3.8.5 Skupina Miške ... 24

3.8.6 Skupina Navihančki ... 26

3.8.7 Skupina Žogice ... 27

3.8.8 Skupina Ptički ... 28

(10)

3.8.11 Intervjuji ... 31

4 Diskusija ... 36

5 Zaključek ... 39

6 Literatura in viri ... 40

KAZALO TABEL Tabela 1: Ocenjevalna lestvica negativnih občutij do živali ... 14

Tabela 2: Preglednica posnetkov ... 17

Tabela 3: Potek nastopa po korakih ... 19

Tabela 4: Rezultati negativnih občutij do živali pri otrocih v skupini Metulji ... 20

Tabela 5: Rezultati negativnih občutij do živali pri otrocih v skupini Petelini ... 21

Tabela 6: Rezultati negativnih občutij do živali pri otrocih v skupini Pikapolonice ... 22

Tabela 7: Rezultati negativnih občutij do živali pri otrocih v skupini Zvezdice ... 23

Tabela 8: Rezultati negativnih občutij do živali pri otrocih v skupini Miške ... 25

Tabela 9: Rezultati negativnih občutij do živali pri otrocih v skupini Navihančki ... 26

Tabela 10: Rezultati negativnih občutij do živali pri otrocih v skupini Žogice ... 27

Tabela 11: Rezultati negativnih občutij do živali pri otrocih v skupini Ptički ... 28

Tabela 12: Rezultati negativnih občutij do živali pri otrocih v skupini Zajčki ... 29

Tabela 13: Rezultati negativnih občutij do živali pri otrocih v vseh skupinah skupaj ... 30

KAZALO SLIK Slika 1: Primer odziva otrok – ni negativnih občutij do živali ... 15

Slika 2: Primer odziva otrok – nizka stopnja negativnih občutij do živali... 15

Slika 3: Primer odziva otrok – srednja stopnja negativnih občutij do živali ... 15

Slika 4: Primer odziva otrok – visoka stopnja negativnih občutij do živali ... 16

Slika 5: Primer odziva otrok – zelo visoka stopnja negativnih občutij do živali (pogled stran, umik) ... 16

Slika 6: Rezultati negativnih občutij pri 2. in 3. koraku nastopa pri otrocih v skupini Metulji 20 Slika 7: Prikaz rezultatov negativnih občutij v 2. in 3. koraku pri otrocih v skupini Petelini . 21 Slika 8: Prikaz rezultatov negativnih občutij v 2. in 3. koraku pri otrocih v skupini Pikapolonice ... 22

(11)

Slika 10: Prikaz rezultatov negativnih občutij v 2. in 3. koraku pri otrocih v skupini Miške .. 25 Slika 11: Prikaz rezultatov negativnih občutij v 2. in 3. koraku pri otrocih v skupini

Navihančki ... 26 Slika 12: Prikaz rezultatov negativnih občutij v 2. in 3. koraku pri otrocih v skupini Žogice 27 Slika 13: Prikaz rezultatov negativnih občutij v 2. in 3. koraku pri otrocih v skupini Ptički .. 28 Slika 14: Prikaz rezultatov negativnih občutij v 2. in 3. koraku pri otrocih v skupini Zajčki . 29 Slika 15: Prikaz rezultatov negativnih občutij v 2. in 3. koraku pri otrocih v vseh skupinah skupaj ... 31

(12)

1 Uvod

Dandanes, ko je tempo življenja zelo hiter, ostane le malo časa, v katerem bi otroke lahko spoznavali z vsem, kar se dogaja okoli njih; posledično malo časa namenjamo tudi njihovem spoznavanju z živalmi. Tako danes otroci večino živali vidijo zgolj preko različnih medijev, spoznavajo jih iz knjig ali zgolj preko pogovorov, zaradi česar si o živalih ustvarijo mnenje, ki jim je posredovano (preko različnih medijev in s strani odraslih). Ker pa so otroci zelo radovedna, vedoželjna in čuteča bitja, bi bilo prav, da živali raziskujejo sami in prav tu lahko pomembno vlogo odigrajo vzgojitelji, učitelji, starši in druge odrasle osebe, ki morajo otrokom to izkušnjo omogočiti. Na tak način si bodo otroci lahko, z našo spodbudo in preko lastnih izkušenj, ustvarili svoje mnenje o živalih in razvili občutke do njih.

V teoretičnem delu bom predstavil izkustveno učenje, ki ga je David A. Kolb opredelil kot

»proces, v katerem se ustvarja znanje s pretvorbo (transformacijo) izkušenj« (Kolb, 1984, v Marentič Požarnik, 1992, str.3). Dotaknil se bom čustev in postavil poudarek predvsem na strah v različnih oblikah in ob različnih časih. V nadaljevanju se bom osredotočil na predsodke do živali, predvsem v predšolskem in osnovnošolskem obdobju. Predstavil bom tudi plazilce oziroma kače, natančneje kraljeve pitone, ki sem jih uporabil v empiričnem delu raziskave.

V empiričnem delu bom predstavil metodologijo raziskave in njene rezultate. Cilj raziskave je ugotoviti, ali lahko otrokom približam kačo s pomočjo izkustvenega učenja in ali lahko s postopnim spoznavanjem živali po metodi treh korakov postopoma zmanjšujem strah do kač.

Pri tem bom ugotavljal tudi, ali strokovne delavke in delavci v takšnem načinu spoznavanja vidijo priložnost za razvijanje odnosa do organizmov in ali bodo v prihodnosti tudi sami posegli po takšni metodi poučevanja.

(13)

2 Teoretična izhodišča

2.1 Izkustveno učenje in poučevanje ter njuni začetki

V zadnjih desetletjih izkustveno učenje doživlja velik razcvet in čeprav je v praksi zelo razširjeno, še vedno nima enotne opredelitve (Marentič Požarnik, 1992).

2.1.1 John Dewey (1859–1952)

John Dewey v središče procesa učenja postavi osebno izkušnjo. Učenje pojmuje kot dialektični proces, v katerem se medsebojno povezujejo izkušnje, pojmi, opazovanje in akcija. Pri tem je pomembno, da izkušnji neposredno ne sledi akcija, temveč so vmes faza opazovanja in analiza izkušnje ter povezava z znanjem in presoja. Izkušnja je tako po eni strani subjektivna in osebna, po drugi pa izzvana iz okolja, torej objektivna, pri čemer gre za nenehno enakopravno vplivanje ene na drugo (Marentič Požarnik, 1992).

2.1.2 Kurt Lewin (1890–1947)

K razvoju skupinsko-dinamično zasnovanega izkustvenega učenja je pomembno prispeval Kurt Lewin, ki je želel izboljšati sobivanje posameznika s skupino. Ugotovil je, da ima analiza skupinskega dogajanja z vidika vodje in udeležencev ter povratna informacija udeležencem pomembno vlogo pri učenju. Ta se začne s konkretno izkušnjo, ki ji sledi zbiranje podatkov in opažanj o njej, z analizo podatkov pa se ustvari povratna informacija posamezniku, ki na podlagi tega načrtuje nove in drugačne akcije, ki vodijo v nove izkušnje (Marentič Požarnik, 1992).

2.1.3 Jean Piaget (1896–1980)

Jean Piaget intelektualni razvoj opredeli kot kontinuiran proces, v katerem se prepletajo otrokove obstoječe miselne strukture z izkušnjami, ki jih dobi v okolju, kar pomeni, da razvoj poteka v stalnem rušenju in ponovnem vzpostavljanju duševnega ravnovesja (Marentič Požarnik, 1992).

(14)

2.1.4 Drugi zagovorniki izkustvenega učenja

V literaturi se poleg prej omenjenih očetov izkustvenega učenja omenjajo tudi David A. Kolb, Carl R. Rogers, Abraham Maslow, Erik Erikson, Paulo Freire in Ivan Illich (Marentič Požarnik, 2019). Kolb (1984), eden glavnih teoretikov na področju izkustvenega učenja, je tega opredelil kot »vsako učenje v neposrednem stiku s preučevano realnostjo« oziroma, da gre pri izkustvenem učenju za »neposredno srečanje s pojavom, ne za razmišljanje o takem srečanju ali o možnosti, da bi nekaj naredili v resnični situaciji« (1984, v Marentič Požarnik, 1992, str.

3). Izkustveno učenje je torej proces ustvarjanja znanja s preoblikovanjem izkušenj, znanje pa je rezultat prenosa med družbenim in osebnim znanjem v procesu učenja.

Z izkustvenim učenjem se je ukvarjal tudi teolog in sociolog Peter Jervis, ki je bil znan predvsem zaradi kritike Kolbovega modela izkustvenega učenja. Na podlagi svojih raziskovanj in delovanja z izobraževanjem odraslih je predlagal kompleksnejši model, ki upošteva, da v proces učenja stopa oseba s svojimi značilnostmi in subjektivno izkušnjo ter da ni nujno, da je rezultat učenja vedno spremenjena in izkušenejša oseba (Marentič Požarnik, 2019).

2.1.5 Metode izkustvenega učenja

Gordon A. Walter in Stephen E. Marks delita metode izkustvenega učenja na osrednje, podporne in klasične (1980, v Marentič Požarnik, 1992):

a) osrednje metode izkustvenega učenja:

- simulacije in igre (predstavitve človekovih izkušenj),

- strukturirane vaje oziroma naloge (neposredna vpletenost v izkušnjo), - skupinska interakcija (osrednja izkušnja),

- igranje vlog (simulacija situacij),

- telesno gibanje in sproščanje (neposredno zavedanje);

b) podporne metode izkustvenega učenja:

- opazovanje procesa,

- fantaziranje ali »notranje gledanje«, - avdiovizualni pripomočki,

- čas za razmišljanje,

- vprašalniki in drugi instrumenti, - samostojni projekti, terensko delo;

(15)

c) klasične metode izkustvenega učenja:

- predavanje (kot dopolnilo ali podpora izkustveni aktivnosti),

- branje krajših besedil pred in po izkustveni dejavnosti (stabilizira naučeno), - pisanje (dokumentiranje naučenega, utrjevanje nove izkušnje),

- študija primera (analiza pomembnih podatkov izkušnje).

2.1.6 Faze izkustvenega učenja

Glavne faze izkustvenega učenja so (Marentič Požarnik, 1992):

- načrtovanje (ugotavljanje učnih potreb in zmožnosti udeležencev, opredelitev ciljev, priprava gradiv in prostora),

- uvodna faza (identifikacija pričakovanj udeležencev, vzpostavitev dobrega vzdušja, seznanitev s pravili in dajanje navodil),

- faza aktivnosti (razporeditev v prostoru, razdelitev gradiv, izvajanje dejavnosti), - faza analize (diskusija o vsebini in procesu, povratne informacije, posredovanje

občutij),

- faza povzetka, integracije in transferja (povezava izkušnje s teorijo in prakso), - faza evalvacije (zajema občutja in napredek udeležencev, spremembe stališč,

kombinira subjektivne in objektivne vire informacij).

Torkar, T. Verčkovnik in Z. Zalokar Divjak (2002) so kot metodo izkustvenega učenja predstavili doživljajsko predstavitev živali. Pri izkustvenem učenju se znanje ustvarja preko transformacij izkušenj. Poteka po štiristopenjskem modelu: od 1) konkretne izkušnje ter 2) razmišljujočega opazovanja in refleksije, do 3) oblikovanja abstraktnih konceptov in 4) generalizacije – preizkušanja teh konceptov v določenih razmerah. Interakcija med živalmi in ljudmi je za ljudi koristna, saj z izkustvenim učenjem premagujemo predsodke ter na konkreten in neposreden način spoznavamo tako živali kot naravo.

2.2 Čustva

Za razumevanje izkustvenega učenja je nujno tudi poznavanje čustev. Različni avtorji fizioloških in nevroloških teorij »vidijo izvor in sestavo čustev v značilnih fizioloških spremembah organizma in prepoznavnih medmožganskih povezavah, ki se v posamezniku sprožijo ob določenih dražljajih« (Smrtnik Vitulić, 2007, str. 9). Zagovorniki funkcionalnih in

(16)

zagovorniki kognitivnih teorij imajo različna prepričanja in poglede na čustva. Prvi za čustva pravijo, da so kot »prirojeni program, ki se je oblikoval med evolucijo«, medtem ko drugi čustva razumejo kot »kompleksnejši psihofiziološki pojav, ki se spreminja v skladu s spremembami odnosov med posameznikom in okoljem« (Smrtnik Vitulić, 2007, str. 9).

Veliko avtorjev meni, da niz posameznih procesov, ki med seboj sicer niso v soodvisnosti, sestavljajo čustva (Smrtnik Vitulić, 2007). Na primer, Milivojević (1999, v Smrtnik Vitulić, 2007) z modelom KER (krožne emocionalne reakcije) določi zaporedje procesov, ki vplivajo na nastanek čustev. Model sestavlja 8 procesov:

1. prisotnost dražljajske situacije, 2. zaznavanje,

3. pripis pomena, 4. pripis pomembnosti,

5. telesna obdelava informacije, 6. pripravljenost za akcijo, 7. mišljenje in

8. pripravljenost na odziv ali odziv na situacijo.

Med temeljna čustva uvrščamo veselje, strah, jezo in žalost. Človek je vesel, ko zadovolji pomembno željo. Kadar se nismo sposobni spoprijeti z nastalo situacijo, ker menimo, da presega naše zmožnosti, doživimo strah. Ko nekdo neopravičeno ogroža naše želje ali vrednote, doživimo jezo. Ko pa je za nas nekaj zelo pomembo in to neupravičeno izgubimo, občutimo žalost (Milivojević, 1999, v Smrtnik Vitulić, 2007).

2.2.1 Strah

Strah je čustvo, ki ga običajno povezujemo z nevarnostjo. Slovar slovenskega knjižnega jezika ga opredeljuje kot »neprijetno stanje vznemirjenosti zaradi neposredne ogroženosti, (domnevno) sovražnih, nevarnih okoliščin« (SSKJ). Kot že rečeno, strah doživljamo, ko verjamemo, da se nismo dovolj sposobni spoprijeti z nastalo situacijo, ki naj bi presegla naše zmožnosti (Milivojević 1999, v Smrtnik Vitulić, 1992). Strah nas je lahko bodisi za sebe bodisi za druge, intenzivnost strahu pa je odvisna od tega, kakšen pomen pripisujemo dogodku. Strah je vsekakor neprijetno čustvo, ki je lahko prirojeno ali naučeno in ima različne funkcije, saj lahko deluje kot varovalo ali kot zavora (Horvat, 1987).

(17)

Poznamo več vrst strahu: zaskrbljenost, socialna plašnost, trema, anksioznost in mnoge druge.

Zaskrbljenost in tremo posameznik doživlja v povezavi s prihodnjo situacijo, ki je ne pozna in nad njo nima kontrole ali za katero ocenjuje, da presega njegove sposobnosti, zato si zamišlja nevarne situacije in pretirava glede njihovih posledic. Anksioznost posameznik doživlja, ko je mnenja, da v splošnem ne more obvladovati življenjskih težav. Gre za neopredeljen občutek ogroženosti, neugodja in nemira, pri čemer ta strah ni vezan na konkreten objekt. Socialno plašnost pa posameznik doživlja, ko sicer ima željo po socialnih stikih, a je hkrati prisoten tudi strah pred njimi, pred ocenjevanjem in kritiko drugih (Zupančič, 1995, v Smrtnik Vitulić, 2007).

Pri otrocih strah sprožajo nenadni in nepričakovani dražljaji, pri čemer starost otroka ni pomembna – so pa za določeno starost značilni določeni (tipični) strahovi (Smrtnik Vitulić, 2007). Tako so v predšolskem obdobju tipični strahovi strah pred psi oz. živalmi na splošno (3 leta), strah pred temo (4 leta), kasneje pa se pojavi še strah pred različnimi fantazijskimi bitji, smrtjo, tatovi … Strah do živali se pri otrocih torej najprej pokaže pri starosti treh let, takrat predvsem do psov, po šestem letu starosti pa tudi strah do kač, miši … (Horvat, 1987). Vzrok za strah v zgodnjem otroštvu avtorji pripisujejo predvsem temu, da si otrok v zgodnjem obdobju težko predstavlja dogodke in ima tudi manjše sposobnosti predvidevanja (Smrtnik Vitulić, 2007).

2.3 Predsodki do živali

V evolucijskem razvoju je strah pred živalmi nastal z naravno selekcijo, v kateri se je posameznik uspešno izognil in pobegnil plenilcem. Čeprav današnji, moderni človek ni več pod vplivom plenilcev, kot so bili njegovi predniki, je še vedno ohranil določene prilagoditve na nevarne živali. Odnos ljudi do živali je tako na eni strani pogojevan z evolucijsko preteklostjo, po drugi strani pa s koristmi, ki jih ima človek od živali (Randler, Hummel in Prokop, 2012).

Različne živali pri ljudeh izvabijo različne reakcije oziroma prikličejo različne čustvene odzive (pozitivne in negativne). Predsodki do živali so različni in so odvisni od znanja, razumevanja in poznavanja ter tudi od lastnosti živali. Ljudem so ljubše živali, ki so nam fizično podobne, saj na podlagi tega sklepamo, da so nam tudi mentalno bližje. Na splošno pa ljudje razvijamo predsodke kot sta gnus in strah do živali na osnovi izgleda živali in njenega obnašanja (Torkar, Kubiatko in Bajd, 2012).

Poznavanje živali je zelo pomembno za pozitiven odnos med otrokom in živaljo. Tudi predšolski otroci delijo živali na prijetne (npr. pes, opica, mačka, konj, delfin) in neprijetne

(18)

(npr. kača, pajek, netopir, morski pes, medved) predvsem na podlagi videza in vedenja do drugih živali (Kubiatko, 2012). Do podobnih ugotovitev sta v svoji raziskavi o odnosu učencev do živali prišla tudi Tomažič in C. Razdevšek Pučko (2011). Ugotovila sta, da so učencem ljube predvsem tiste živali, ki so jim blizu (hišni ljubljenčki, karizmatične živali, kot so delfini, tigri, levi), bojijo pa se predvsem tistih živali, ki so bodisi strupene bodisi lahko povzročijo telesno poškodbo. Med živalmi, ki se jih otroci bojijo, so bile najpogosteje omenjene kače, ki so jih otroci, v sicer zelo nizkem deležu, navajali tudi med živalmi, ki jih imajo radi. Razlog za navajanje kače kot tiste živali, ki se je najbolj bojijo, je bil večinoma strah pred fizično poškodbo. O tako imenovanih neprijetnih živalih običajno nimamo vseh potrebnih informacij in z njimi nimamo neposrednega stika, zaradi česar imamo o njih tudi napačne predstave (Torkar, Kubiatko in Bajd, 2012; Torkar, 2015).

Vzgojitelj z lastnim zgledom otroka navaja na varno in spoštljivo ravnanje z živimi bitji.

Omogoča mu, da iz narave prinaša živa bitja, jih opazuje in trajno skrbi za njih (Kurikulum za vrtce, 1999). Ocepek (2012) navaja, da lahko veliko storimo s tem, da pri spoznavanju narave otroke vodimo tako, da ti pridobijo znanje, ki jim omogoča razumevanje narave, saj na ta način tudi oblikujejo pozitiven odnos do nje.

Randler, Hummel in Prokop (2012) so v raziskavi o tem, ali izkustveno učenje lahko zmanjšuje gnus in strah pred nepriljubljenimi živalmi, slednje razporedili v 5 skupin:

a) živali, ki se jih ljudje bojijo (kača, podgana, netopir), b) suhi in nesluzavi nevretenčarji (čebela, osa, hrošč), c) sluzave in na pogled mokre živali (polž, črv, jegulja), d) živali na kmetiji,

e) plenilci.

Preverjali so, ali bo fizični stik z navedenimi živalmi med izkustvenim učenjem pomagal spremeniti njihova stališča do teh živali. Ugotovili so, da je fizični kontakt pozitivno vplival na strah in gnus, ki sta se pri učencih zmanjšala. Deklice so pokazale večjo stopnjo strahu in gnusa kot dečki. Na podlagi raziskave so priporočili praktično delo z živalmi pri pouku in poudarili pomen učitelja, ki bi moral pozitivno vplivati na odnos otroka do vseh živali (Randler, Hummel in Prokop, 2012).

Pogosto se tako pri otrocih kot odraslih pojavlja strah do plazilcev, še posebej kač. Te so pri ljudeh med najbolj osovraženimi, saj ob njihovi omembi takoj pomislimo na nevarnost (Mršić, 1997). Torkar (2015) omenja, da je strah do kač eden najpogostejših strahov med ljudmi, zato

(19)

strah do kač vodi k izogibanju tem potencialno nevarnim plazilcem. Pomembno vlogo pri oblikovanju otrokovega odnosa do živali pa imajo v otroštvu prav vzgojitelji in učitelji. Torkar (2015) ugotavlja, da bodo bodoči vzgojitelji in učitelji, ki so imeli pozitivno izkušnjo s kačami te veliko lažje vključili v pouk kot tisti, ki so z njimi imeli negativne izkušnje.

2.4 Plazilci

Plazilci so se razvili v obdobju karbona in so prvi pravi kopenski vretenčarji (Vogrin, 2018).

Razširjeni so po domala vsem svetu, saj jih ne najdemo le na severnem in južnem tečaju ter v gorah nad 3.500 metri. Nekatere vrste so se prilagodile življenju v vodi, tako morski kot sladki, na kopnem pa jih najdemo v vseh ekosistemih (Mršić, 1997).

Plazilci so hladnokrvne živali, kar pomeni, da je njihova telesna temperatura odvisna od temperature okolice (Vogrin, 2018); ker nimajo stalne temperature, se prilagajajo temperaturi okolja. Če se zunanja temperatura preveč zniža (meja za različne vrste kač variira), otrpnejo, se ne premikajo več, vsi življenjski procesi (dihanje, presnova) pa se upočasnijo. Prav zato večina plazilcev živi tropskih krajih, saj so tam poletne temperature visoke, zime pa mile. Kljub temu visokih temperatur ne prenašajo dobro; temperatura okolja nad 40 °C namreč povzroči njihovo smrt (Mršić, 1997).

Plazilci imajo suho kožo, ki je luskava, njena funkcija pa je, da telo varuje pred izsušitvijo (Vogrin, 2018). Telo plazilcev je zaradi življenja na kopnem zaščiteno s slojem poroženelih ali roženih celic, ki se pri različnih vrstah pojavlja v različnih oblikah. Ker se roženi sloj stalno obnavlja, se luskarji (kače, kuščarji) levijo in s tem odvržejo staro roževino (Mršić, 1997).

Plazilci dihajo s pljuči. Dobro imajo razvite parne oči z vekami (Mršić, 1997). Z izjemo kač imajo plazilci 4 okončine, ki so pri nekaterih kuščarjih zakrnele (Vogrin, 2018).

2.4.1 Kače

Kače (Serpentes) spadajo v razred plazilcev, podrazred diapsidov oz. dvoločnikov in red luskarjev. Kače najdemo na vseh celinah, razen na severu Azije in Severne Amerike ter na Antarktiki (Mršić, 1997).

Pri kačah je najočitnejša njihova podolgovata iztegnjena postava, ki je posledica posebnega gibanja, zaradi takšnega telesa pa so iztegnjeni tudi njihovi notranji organi (Schmidt, 1969).

(20)

Vrhnja plast kože kač je poleg lusk sestavljena še iz ploščic, ki so različnih oblik, razlikujejo pa se tudi po nameščenosti in številu. Okončine so pokrnele. Oko kače popolnoma prekriva prozorna veka, ki se v času levitve prav tako levi, zato so kače takrat skoraj popolnoma slepe.

Rep je pri kačah krajši od njihovega telesa. Posebnost kač je, da svoj plen pogoltnejo v celoti, brez grizenja ali žvečenja. Njihov čeljustni aparat je zato zelo razrahljan v sistem sponk – zgornjo in spodnjo čeljust povezuje zgolj elastična vez; na tak način so povezani tudi vsi sklepi glave. Ko kače goltajo svoj plen, se oblika njihove glave zato popolnoma spremeni. Pri tem si pomagajo tudi z nazaj ukrivljenimi zobmi, s katerimi plen rinejo nazaj v goltanec. Nekatere strupene kače izločajo strup skozi nebne kanale, nekatere pa imajo strupnike. Zaradi načina njihovega premikanja, premikajo se namreč z vsem telesom, imajo kače zelo močne trupne mišice, pri premikanju pa uporabljajo tudi trebušne ploščice, ki jih s pomočjo posebnih mišic izbočijo in telo uprejo ob podlago. Kače nimajo srednjega ušesa in bobniča, zato zaznavajo tresljaje podlage, ki se prenašajo preko kože. Za vohanje uporabljajo pomožen Jacobsonov organ, ki je v bližini nosnic, pri tem pa si pomagajo tudi z razcepljenim jezikom. Kače, kot vsi plazilci, dihajo s pljuči, pri čemer je levo pljučno krilo zakrnelo, desno pa na koncu oblikovano v zračni mehur, v katerem je zrak, ki ga potrebujejo predvsem pri goltanju plena. Spolni aparat je preprosto zgrajen, oploditev je notranja; odlagajo jajca z apnenčasto lupino, ki preprečuje izhlapevanje, ali pa skotijo žive mladiče (Mršić, 1997).

Kače delimo na različne družine (Schmidt, 1969):

- udavi in pitoni (družini Boidae in Pythonidae)

- slepice in slepe kačice (družini Tiphlopidae in Leptotyphlopidae) - svitkarice in sorodstvo (Aniliidae, Uropeltidae in Xenopeltidae) - bradavičarke (družina Acrochordidae)

- goži (družina Colubridae) - strupeni goži (družina Elapidae) - morske kače (družina Hydrophiidae) - gadi (družina Viperidae)

- jamičarke (družina Crotalidae)

Mršić (1997) je, za razliko od zgoraj navedenih, kače razdelil na 11 družin, in sicer je udave in pitone ter slepice in slepe kačice razdelil v samostojne družine. V Sloveniji od vseh naštetih najdemo le dve družini kač, gože in gade.

(21)

2.4.2 Pitoni

Pitoni oziroma družina Pythonidae so orjaški tip kače in so poleg strupenjač najzanimivejši za ljudi. So najbolj starinske še živeče kače, saj še imajo ostanke vseh treh delov okolčja in stegnenico, ostanke zadnjih nog, ki so vidni kot krempeljčki ob zadnjični odprtini in parna pljuča. Znani so tudi po svojih izrazitih intenzivnih barvah, ki še posebej pridejo do izraza takoj po levitvi (Schmidt, 1969).

Pitoni, kot vse velike kače, ubijajo tako, da svoj plen zgrabijo z ostrimi zobmi in se isti hip nekajkrat ovijejo okoli njega. Na tak način plenu onemogočajo dihanje in delovanje srca. Tako oviti okoli svojega plena so vse dokler ne čutijo več gibanja svojega plena, nato pa oprijem popustijo in pričnejo plen požirati (Schmidt, 1969).

Vse vrste pitonov, za razliko od drugih vrst velikih kač kot so udavi, odlagajo jajca, ki jih večina vrst tudi vali. Samica se ovije okrog jajc, ki so na kupu, glavo pa na zgornji strani pusti zunaj.

Samica valilni prostor zapusti le redko, da se napije vode (Schmidt, 1969).

Poznamo 8 rodov in 33 vrst pitonov. Rodovi so: Aspidites, Anteresia, Apodora, Bothrochilus, Leiopython, Liasis, Morelia in Python (Schmidt, 1969).

Rodova Morelia in Python imata največ vrst. Osredotočil se bom na rod Python, saj bom v empiričnem delu raziskave prav s pomočjo kače tega rodu preizkusil model postopnega približevanja živali otrokom. Rod obsega sedem vrst, najdemo pa jih vse od zahodne Afrike do juga Sahare, v jugozahodni Aziji in v celotnem indoavstralskem otočju vse do Timorja (Schmidt, 1969).

Vrste rodu Python so (Schmidt, 1969):

- mrežasti piton (Python reticulatus): je največji predstavnik rodu Python; najdemo ga v jugovzhodni Aziji, Indoavstraliji in na Filipinih, kjer živi tako v najgostejšem pragozdu kot v bolj živahnih, glasnih področjih;

- indijski piton (P. molurus): spada med večje predstavnike rodu Python; najdemo ga v Indiji, Indoavstraliji in na Cejlonu;

- afriški piton (P. sebae): najdemo ga v večjem delu Afrike, južno od Sahare, kjer živi na ravnicah, savanah, prodira pa tudi v gozdove;

- kratkorepi piton (P. curtus): njegova posebnost je, da ima kratek rep in močan trup;

najdemo ga na Sumatri, Borneu in Malajskem polotoku;

(22)

- timorski piton (P. timorensis): se nahaja na otokih Timor in Flores ter je najredkejša vrsta pitona;

- angolski piton (P. anchietae): najdemo ga v zahodnoafriški Angoli;

- kraljevi piton (P. regius): glej v nadaljevanju.

Kraljevi piton (Python regius) spada v družino pitonov (Pythonidae), ki velja za najmanjšo vrsto pitonov. Živijo predvsem v zahodni Afriki, od Liberije do Nigerije. Njihova posebnost je, da se pri obrambi pred napadom drugih živali zvijejo v klopčič, podoben žogi, pri čemer je njihova glava na sredini, zato so tudi dobili ime »ball paython«. Tak odziv kaže na to, da je vrsta zelo miroljubna, saj se namesto napada skrije. Odrasle živali v dolžino zrasejo do 150 cm.

Samci so navadno dolgi med 90 in 110 cm, samice pa do 130 cm (Schmidt, 1969).

(23)

3 Empirični del

3.1 Opredelitev raziskovalnega problema

Opažam, da se v vrtcih na področju narave zelo malo dejavnosti usmerja v razvijanje konkretnih izkušenj otrok, in tudi strokovnih delavk in delavcev, z živimi živalmi. Te so v vrtcih prisotne predvsem slučajno – večinoma gre za srečanja z njimi na sprehodih in občasni obiski ljudi, ki pridejo predstavit svoje domače živali. Ravno zaradi tega se veliko otrok živali boji in ima do njih predsodke. Zaradi navedenega, in ker sem tudi sam ljubitelj živali, še posebej eksotičnih, sem se odločil, da bom eno od živali, do katerih imamo pogosto predsodke, otrokom in strokovnim delavkam in delavcem predstavil v živo, da jih spoznajo in s tem morebiti premagajo nekatere strahove in predsodke do njih. Ker pa zgolj to, da žival prineseš in o njej govoriš, ne pripomore k rešitvi, sem se odločil, da kačo predstavim po posebni metodi treh korakov, kjer bodo otroci in strokovne delavke in delavci kačo postopno spoznavali preko vidnega in tipnega zaznavanja ter raziskovalnega dela.

V obstoječi literaturi je mogoče najti nekaj raziskav približevanja živali v šolskem okolju. Tako sta Tomažič in T. Verčkovnik (2006) v obdobju med letoma 2004 in 2006 pri pouku naravoslovja kot primarni vir učenja vzela dvoživke, pri čemer ju je zanimalo, kako izkustveno učenje učinkuje na oblikovanje pozitivnega odnosa učenk in učencev do dvoživk. Randler, Hummel in Prokop (2012) so v svoj eksperiment vključili 319 otrok starih od 10 do 12 let in izvedli tri 90 minut dolge delavnice. Opazovali so miši, polže in uši ter pri tem uporabljali eksperimente in vprašalnike. Preverjali so dve trditvi, in sicer, da bo fizičen kontakt z živalmi pomagal pri priljubljenosti živali med otroci in da se bodo deklicam živali zdele bolj gnusne.

Torkar, Z. Zalokar Divjak in T. Verčkovnik (2002) so uporabili doživljajsko metodo predstavitve, v kateri so sodelovali različno stari otroci. Uporabili so 3 živali, ki so predstavniki svoje skupine (kunec, kača, paličnjak). Po končani predstavitvi so otroci v kronološkem zaporedju dogajanja med doživljajsko predstavitvijo opisali, kaj o živalih vedo in kaj do njih čutijo.

V strokovni literaturi je mogoče najti malo napisanega o izkustvenem učenju na področju spoznavanja živali v predšolskem obdobju. Kubiatko (2012) je v svojem članku opisal raziskavo v češkem vrtcu, kjer je sodelovalo manjše število otrok (27) starih 5 in 6 let. Slike 10 živali je razvrstil v 2 skupini po 5 otrok. V prvo je po subjektivnem izboru uvrstil 5 »slabih«

živali (kača, netopir, pajek, morski pes in medved), v drugo pa 5 »dobrih« živali (pes, opica,

(24)

mačka, konj, delfin). Vsako žival je v zelo kratkem času (1 minuta) predstavil, nato pa je vsak otrok odgovarjal na vprašanja (o strahu, všečnosti živali, poimenovanju živali ipd.). V odgovorih je iskal odgovor na vprašanje zakaj se otroci določenih živali bojijo in ugotovil, da je razlog predvsem v izgledu živali in občutenju nevarnosti (jedo ljudi, so vlažne ipd.).

A. Goričan (2017) je v sklopu svoje diplomske naloge z otroki izvedla pol strukturirane individualne intervjuje. Za vzorec je vzela 2 skupini otrok starih 5 in 6 let iz dveh različnih slovenskih vrtcev (19 otrok iz posameznega vrtca). Intervju je bil sestavljen iz dveh delov. V prvem jo je zanimal odziv otrok na mokarja, deževnika in navadno krastačo. Otrokom je živali pokazala, jim omogočila rokovanje z njimi in posnela njihov odziv. V drugem delu intervjuja je ugotavljala znanje otrok o teh živalih.

3.2 Cilji raziskave

Raziskoval sem, ali lahko predsodke do kač spremenim, če žival predstavim po načelih izkustvenega učenja, in sicer s postopnim spoznavanjem – multisenzornim in raziskovalnim. Z ocenjevalno lestvico negativnih občutij do živali sem opazoval stopnjo negativnih občutij do živali pri otrocih starih 3–4 in 4–5 let. Preko intervjuja s strokovnimi delavkami in delavci, ki delajo z vključenimi skupinami predšolskih otrok, sem preveril tudi njihov odnos do živali pred in po nastopu in ugotavljal, ali nameravajo na tak način otrokom predstaviti živali tudi sami.

3.3 Raziskovalne metode

Za namene raziskovalnega dela sem:

- zbiral in študiral strokovno literaturo in vire,

- pripravil in izvedel nastope v skupinah otrok starih 3–4 in 4–5 let, - fotografiral, dokumentiral in evalviral dejavnosti v skupinah ter

- pripravil in izvedel intervjuje s strokovnimi delavkami in delavci, ki so bili prisotni na predstavitvi.

3.4 Opis vzorca

Nastope s kačami sem izvajal v Vrtcu Mengeš, z enotama Gobica in Sonček, v skupinah Metulji, Petelini, Pikapolonice, Zvezdice, Žogice, Navihančki, Ptički, Zajčki in Miške. Vzorec

(25)

je obsegal 164 otrok, starih od 3 do 5 let. Otrok, starih od 3 do 4 leta, je bilo 89 iz 6 skupin, 75 pa je bilo otrok, starih od 4 do 5 let iz 4 skupin. Prisotnih je bilo še 20 strokovnih delavk in delavcev, ki so sodelovali tudi pri intervjuju. Pri vsakem nastopu sem uporabil 4 kače.

3.5 Postopek zbiranja podatkov

Podatke sem zbiral na 3 načine, in sicer z lestvico negativnih občutij, z intervjuji in z video posnetki. Z lestvico sem preverjal stopnjo negativnih občutij do živali ter odziv otrok med drugim in tretjim korakom predstavitve.

Odzive otrok sem meril s petstopenjsko ocenjevalo lestvico negativnih občutij do živali (tabela 1).

Tabela 1: Ocenjevalna lestvica negativnih občutij do živali

Stopnja negativnih občutij do živali Odziv otrok

1 Ni negativnih občutij do živali Otrok sprejme žival v dlani brez dodatne spodbude

2 Nizka stopnja negativnih občutij do živali Otrok sprejme žival v dlani z dodatno spodbudo

3 Srednja stopnja negativnih občutij do živali Otrok se je sposoben živali dotakniti, ne želi pa je sprejeti v dlani

4 Visoka stopnja negativnih občutij do živali Otrok se živali ne želi dotakniti, lahko jo samo opazuje

5 Zelo visoka stopnja negativnih občutij do živali Otrok se živali ne želi dotakniti, niti je ne želi opazovati

(26)

Slika 1: Primer odziva otrok – ni negativnih občutij do živali

Slika 2: Primer odziva otrok – nizka stopnja negativnih občutij do živali

Slika 3: Primer odziva otrok – srednja stopnja negativnih občutij do živali

(27)

Slika 4: Primer odziva otrok – visoka stopnja negativnih občutij do živali

Slika 5: Primer odziva otrok – zelo visoka stopnja negativnih občutij do živali (pogled stran, umik)

Intervju je obsegal 6 vprašanj in je bil namenjen strokovnim delavkam in delavcem, ki so sodelovali pri nastopih in s katerimi smo skupaj pregledali posnetke nastopa in analizirali odzive otrok.

1. Kakšna se vam je zdela izpeljava nastopa?

2. Kako ste razumeli potek (korake) nastopa?

3. Kako gledate na živali v vrtcu?

4. Ali bi na tak način otrokom predstavili še kakšno žival?

5. Ste pred nastopom imeli kakšne predsodke (nelagodje) do kače?

6. Kako gledate na kače sedaj, po nastopu?

(28)

S posnetki, ki so mi bili v podporo pri predhodno opisanih metodah zbiranja podatkov, sem preverjal odzive otrok pri posameznih korakih nastopa in skupaj s strokovnimi delavkami in delavci nastop analiziral.

Tabela 2: Preglednica posnetkov

Število posnetkov Skupna dolžina posnetkov Povprečna dolžina posnetka

9 256 minut 28,5 minut

(29)

3.6 Nastopi s kačami

Nastopi so potekali v treh fazah.

Prva faza je obsegala pripravo strokovnih delavk in delavcev v skupini. Razložil sem jima potek in izvedbo predstavitve ter predstavil njune zadolžitve tekom te. Eden izmed njiju je tako snemal predstavitev, drugi pa se je usedel poleg otrok, ki so me ob prihodu že čakali, posedeni v krogu. Strokovne delavke in delavce sem prosil, da otrokom pred mojim prihodom ne povedo kaj sem prinesel s sabo in da med samo predstavitvijo ne pokažejo posebnega odziva. Pozval sem jih, da v primeru, da predstavitvi ne morejo prisostvovati brez odziva, raje počakajo zunaj igralnice. Dogovorili smo se tudi, da se bom v roku nekaj dni po predstavitvi sestali in bom takrat z njimi izpeljal kratek intervju, skupaj pa bomo pregledali tudi posnetek predstavitve in ga analizirali.

Druga faza je bil sam nastop. V skupine sem prihajal po zajtrku in otroci so me že čakali v krogu, posedeni na stolih. Plastične terarije, ki sem jih prinesel s seboj, sem pokril, da otroci niso videli kaj sem prinesel s sabo. Terarije sem odložil na mizo in se pridružil otrokom v jutranjem krogu. Razložil sem jim, zakaj sem prišel in jim podal navodila, ki so se jih vsi zelo natančno držali. Prosil sem jih, naj ne kričijo, naj ne vstajajo s stolov in naj se ne pogovarjajo med sabo ter da lahko govorijo le, ko jim postavim vprašanje.

Po podanih navodilih sem šel do prenosnih boksov, vzel iz njih eno kačo in v tišini šel z njo od otroka do otroka, da so si jo ogledali. Ko sem končal s prvim obhodom, sem se z otroki pogovoril. Vprašal sem jih, kaj so videli, kakšne oblike je kača, ali ima oči, roke, noge ... Po pogovoru o videnem sem prešel na drugi korak predstavitve.

S kačo sem ponovno šel od otroka do otroka, pri čemer so otroci tokrat imeli možnost, da so se kače dotaknili, jo prijeli ali pa odkimali, če tega niso želeli. V slednjem primeru sem se s kačo premaknil k naslednjemu otroku. Po ogledu in otipu kače je sledil ponovni pogovor z otroki in odgovarjanje na moja vprašanja (kakšna je bila kača na otip, ali je bila mrzla, vlažna ipd.).

Po zaključenem drugem krogu pogovorov je sledil tretji korak predstavitve. Iz prenosnih boksov sem vzel dodatne tri kače in jih skupaj s prvo položil na tla v sredino kroga. Zaradi varnosti sem v tem krogu (izkustveno učenje) hkrati h kači povabil le 4 otroke naenkrat. Otroke sem pri spoznavanju s kačami spodbujal z vprašanji (npr.: ali imajo noge, kje kakajo ipd.) in jih na ta način pripravil, da so se kač sami dotaknili in jih začeli med seboj primerjati.

(30)

Tabela 3: Potek nastopa po korakih

1. korak vmesni korak 2. korak vmesni korak 3. korak Samostojno

opazovanje (100% delo vzgojitelja)

Pogovor o

videnem

Opazovanje z dotikom

(50% delo

vzgojitelja, 50%

delo otroka)

Pogovor o

tipnem spoznanju

Lastna iniciativa in želje otrok po znanju

(vzgojitelj le še usmerja, 100%

delo otrok) Ali ima jezik?

Kakšen jezik ima?

Kakšna je koža?

Ima noge? Ali je topla?

Kako voha? Ali je vlažna?

Ima oči? Ima noge?

Kako se

premika?

Kje kaka?

V tretji fazi sem z vsako strokovno delavko ali delavcem opravil kratek strukturiran intervju s šestimi vprašanji in si skupaj z njimi ogledal posnetek nastopa, pri čemer smo določene odzive in reakcije otrok (objem nog, pogled stran …) tudi skupaj prediskutirali.

3.7 Postopki obdelave podatkov

Pri obdelavi in analizi podatkov sem uporabil kvalitativno in kvantitativno analizo. Pri oblikovanju nove kode sem uporabil induktivni pristop, pri katerem raziskovalec na podlagi izkazane potrebe določa kode med samo analizo besedila (Vogrinc, 2008). S pomočjo video posnetkov sem ocenil občutja otrok do živali in nato zbrane podatke obdelal. Podatke sem predstavil grafično in tabelarično, tako posamično za vsako skupino otrok kot tudi za vse skupine skupaj.

(31)

3.8 Rezultati z interpretacijo

3.8.1 Skupina Metulji

V skupino Metulji so vključeni otroci, stari 3 in 4 leta. Skupaj je sodelovalo 15 otrok. V tabeli 3 so prikazani njihovi odzivi na lestvici negativnih občutij.

Tabela 4: Rezultati negativnih občutij do živali pri otrocih v skupini Metulji

Stopnja negativnih občutij do živali 2. korak (št. otrok)

3. korak (št. otrok)

1 Ni negativnih občutij do živali 0 5

2 Nizka stopnja negativnih občutij do živali 0 8

3 Srednja stopnja negativnih občutij do živali 14 2

4 Visoka stopnja negativnih občutij do živali 1 0

5 Zelo visoka stopnja negativnih občutij do živali 0 0

Slika 6: Rezultati negativnih občutij pri 2. in 3. koraku nastopa pri otrocih v skupini Metulji

Po 1. koraku (samostojno-opazovalnem) in pogovoru o videnem, sem opazoval odzive otrok pri 2. koraku (opazovanje z dotikom). Le 1 od otrok se kače ni želel dotakniti, vsi ostali pa so se sicer je, a je nihče ni želel prijeti v dlan niti samostojno niti z mojo spodbudo. Po pogovoru o tipnem spoznanju sem prešel na 3. korak (lastna iniciativa in želje otrok po znanju). Otrok, ki

1. stopnja 2. stopnja 3. stopnja 4. stopnja 5. stopnja

2. korak 0 0 14 1 0

3. korak 5 8 2 0 0

0 0

14

1 0

5

8

2

0 0

0 2 4 6 8 10 12 14 16

št. otrok

Lestvica negativnih občutij

Otroci iz skupine Metulji

2. korak 3. korak

(32)

se v prejšnjem koraku ni želel dotakniti kače, je naredil korak naprej in se je je dotaknil. 13 od 14 otrok, ki so se v 2. koraku kače dotaknili, je v 3. koraku kačo tudi prijelo, 5 otrok samostojno, 8 pa z mojo spodbudo.

3.8.2 Skupina Petelini

V skupino Petelini so vključeni otroci, stari 3 in 4 leta. Skupaj je sodelovalo 18 otrok. V tabeli 4 so prikazani njihovi odzivi na lestvici negativnih občutij.

Tabela 5: Rezultati negativnih občutij do živali pri otrocih v skupini Petelini

Slika 7: Prikaz rezultatov negativnih občutij v 2. in 3. koraku pri otrocih v skupini Petelini

Vseh 18 otrok se je v 2. koraku predstavitve kače dotaknilo, vendar je nihče ni želel prijeti v roko niti samostojno niti z mojo spodbudo.

2. korak 0 0 18 0 0

3. korak 8 6 4 0 0

0 0

18

0 0

8 6

4

0 0

0 5 10 15 20

št. otrok

2. in 3. korak

Otroci iz skupine Petelini

2. korak 3. korak

(33)

V 3. koraku si 4 otroci še vedno niso upali narediti koraka naprej in so se kače zgolj dotaknili.

6 otrok je kačo z mojo spodbudo prijelo, 8 otrok pa je kačo prijelo povsem samostojno in brez spodbude.

3.8.3 Skupina Pikapolonice

V skupino Pikapolonice so vključeni otroci, stari 3 in 4 leta. Skupaj je sodelovalo 19 otrok. V tabeli 5 so prikazani njihovi odzivi na lestvici negativnih občutij.

Tabela 6: Rezultati negativnih občutij do živali pri otrocih v skupini Pikapolonice

Slika 8: Prikaz rezultatov negativnih občutij v 2. in 3. koraku pri otrocih v skupini Pikapolonice

2. korak 0 1 16 2 0

3. korak 1 4 12 2 0

0 1

16

2 1 0

4

12

2

0 0

2 4 6 8 10 12 14 16 18

št. otrok

2. in 3. korak

Otroci iz skupine Pikapolonice

2. korak 3. korak

(34)

V tej skupini je bilo najmanj napredka. V 2. koraku se 2 otroka kače nista želela dotakniti in sta jo le opazovala, 16 otrok se je kače dotaknilo, 1 otrok pa je z mojo spodbudo že v tem koraku kačo vzel v svojo dlan.

V 3. koraku se ista otroka kače še vedno nista želela dotakniti. 4 otroci, ki so se v prejšnjem koraku kače dotaknili, so v tem koraku z mojo spodbudo kačo prijeli tudi v svojo roko. Otrok, ki je kačo prijel v dlan že v prejšnjem koraku, jo je tokrat prijel povsem samostojno in brez moje spodbude. 12 otrok pa pri 3. koraku ni naredilo napredka.

3.8.4 Skupina Zvezdice

V skupino Zvezdice so vključeni otroci, stari 3 in 4 leta. Skupaj je sodelovalo 19 otrok. V tabeli 6 so prikazani njihovi odzivi na lestvici negativnih občutij.

Tabela 7: Rezultati negativnih občutij do živali pri otrocih v skupini Zvezdice

(35)

Slika 9: Prikaz rezultatov negativnih občutij v 2. in 3. koraku pri otrocih v skupini Zvezdice

3 otroci so že v 2. koraku predstavitve kačo samostojno prijeli v dlan. 4 so kačo le opazovali in se je niso želeli dotakniti, 1 otrok pa je k sebi povlekel noge, se obrnil stran in s tem nakazal, da se kače ne želi niti dotakniti niti gledati. Ostalih 11 otrok se je kače dotaknilo.

V 3. koraku je kačo samostojno prijelo 6 otrok, 4 otroci pa so jo prijeli z mojo spodbudo, med njimi 2 otroka, ki se v prejšnjem koraku kače sploh nista želela dotakniti. 5 otrok se je kače zgolj dotaknilo, 4 pa se je niso želeli dotakniti in so jo zgolj opazovali. Med njimi je bil tudi otrok, ki v prejšnjem koraku kače ni želel niti gledati, a je s pomočjo vzgojiteljice skupine naredil korak naprej in v njenem naročju kačo opazoval.

3.8.5 Skupina Miške

V skupino Miške so vključeni otroci stari 3 in 4 leta. Skupaj je sodelovalo 18 otrok. V tabeli 7 so prikazani njihovi odzivi na lestvici negativnih občutij.

2. korak 3 0 11 4 1

3. korak 6 4 5 4 0

3

0

11

4

1 6

4 5

4

0 0

2 4 6 8 10 12

št. otrok

2. in 3. korak

Otroci iz skupine Zvezdice

2. korak 3. korak

(36)

Tabela 8: Rezultati negativnih občutij do živali pri otrocih v skupini Miške

Slika 10: Prikaz rezultatov negativnih občutij v 2. in 3. koraku pri otrocih v skupini Miške

V tej skupini v 2. koraku nihče izmed otrok kače ni želel prijeti v dlan ne samostojno ne z mojo spodbudo. 3 otroci se kače niso želeli dotakniti, od tega je 1 deklica ni želela niti gledati. Večina, 16 otrok, se je kače dotaknila.

V 3. koraku so 3 otroci kačo prijeli v dlan samostojno, 6 pa jo je prijelo z mojo spodbudo. 6 otrok de je kače dotaknilo, niso pa je želeli prijeti. 2 otroka sta kačo zgolj opazovala in se je nista želela dotakniti, med njima 1, ki se je kače v 2. koraku dotaknil, a se ji sedaj ni želel približati niti se je dotakniti. Deklica, ki kače že v 2. koraku ni želela niti pogledati, je ni želela tudi v 3. koraku.

2. korak 0 0 16 1 1

3. korak 3 6 6 2 1

0 0

16

1 1

3

6 6

2 1

0 2 4 6 8 10 12 14 16 18

št. otrok

2. in 3. korak

Otroci iz skupine Miške

2. korak 3. korak

(37)

3.8.6 Skupina Navihančki

V skupino Navihančki so vključeni otroci, stari 4 in 5 let. Skupaj je sodelovalo 20 otrok. V tabeli 8 so prikazani njihovi odzivi na lestvici negativnih občutij.

Tabela 9: Rezultati negativnih občutij do živali pri otrocih v skupini Navihančki

Slika 11: Prikaz rezultatov negativnih občutij v 2. in 3. koraku pri otrocih v skupini Navihančki

V tej skupini je v 2. koraku 1 otrok odklonil dotik kače in jo je zgolj opazoval, 15 otrok se je kače dotaknilo, 4 pa so jo z mojo spodbudo vzeli tudi v svojo dlan.

V 3. koraku so 4 otroci kačo vzeli v dlan povsem samostojno, z mojo spodbudo pa je kačo prijelo 6 otrok. 10 otrok se je kače zgolj dotaknilo, več kot to pa niso želeli.

2. korak 0 4 15 1 0

3. korak 4 6 10 0 0

0

4

15

1

0 4

6

10

0 0

0 2 4 6 8 10 12 14 16

št. otrok

2. in 3. korak

Otroci iz skupine Navihančki

2. korak 3. korak

(38)

3.8.7 Skupina Žogice

V skupino Žogice so vključeni otroci, stari 4 in 5 let. Skupaj je sodelovalo 19 otrok. V tabeli 9 so prikazani njihovi odzivi na lestvici negativnih občutij.

Tabela 10: Rezultati negativnih občutij do živali pri otrocih v skupini Žogice

Slika 12: Prikaz rezultatov negativnih občutij v 2. in 3. koraku pri otrocih v skupini Žogice

V 2. koraku se je večina otrok, in sicer 15, kače dotaknila. 2 otroka sta kačo le opazovala, medtem ko sta jo 2 z mojo spodbudo prijela.

V 3. koraku v skupini ni bilo bistvenega napredka. Otroka, ki sta v prejšnjem koraku kačo le opazovala, sta jo opazovala tudi v 3. koraku. Od 15 otrok, ki so se v 2. koraku kače dotaknili, so zgolj 4 naredili korak naprej in kačo z mojo spodbudo prijeli. 1 od 2 otrok, ki sta v prejšnjem

2. korak 0 2 15 2 0

3. korak 1 5 11 2 0

0

2

15

2 1 0

5

11

2

0 0

2 4 6 8 10 12 14 16

št. otrok

2. in 3. korak

Otroci iz skupine Žogice

2. korak 3. korak

(39)

koraku kačo že prijela z mojo spodbudo, jo je tokrat prijel samostojno, drugi pa še vedno le z mojo vzpodbudo.

3.8.8 Skupina Ptički

V skupino Ptički so vključeni otroci, stari 4 in 5 let. Skupaj je sodelovalo 19 otrok. V tabeli 10 so prikazani njihovi odzivi na lestvici negativnih občutij.

Tabela 11: Rezultati negativnih občutij do živali pri otrocih v skupini Ptički

Slika 13: Prikaz rezultatov negativnih občutij v 2. in 3. koraku pri otrocih v skupini Ptički

V 2. koraku se je kače dotaknilo 15 otok, 4 otroci pa so kačo le opazovali in se je niso želeli dotakniti.

2. korak 0 0 15 4 0

3. korak 4 4 9 2 0

0 0

15

4

0

4 4

9

2

0 0

2 4 6 8 10 12 14 16

št. otrok

2. in 3. korak

Otroci iz skupine Ptički

2. korak 3. korak

(40)

V 3. koraku je kar 10 otrok naredilo korak naprej. 2, ki sta kačo v prejšnjem koraku zgolj opazovala, sta se kače sedaj dotaknila. 4 otroci, ki so se v predhodnem koraku kače dotaknili, so jo sedaj prijeli z mojo spodbudo, 4 pa brez moje spodbude.

3.8.9 Skupina Zajčki

V skupino Zajčki so vključeni otroci, stari 4 in 5 let. Skupaj je sodelovalo 15 otrok. V tabeli 11 so prikazani njihovi odzivi na lestvici negativnih občutij.

Tabela 12: Rezultati negativnih občutij do živali pri otrocih v skupini Zajčki

Slika 14: Prikaz rezultatov negativnih občutij v 2. in 3. koraku pri otrocih v skupini Zajčki

V 2. koraku se je 16 otrok kače dotaknilo, le 1 otrok pa jo je zgolj le opazoval.

V 3. koraku je, glede na rezultate ostalih skupin, prišlo do presenečenja. V vseh skupinah so namreč otroci v 3. koraku naredili korak naprej, ali pa vsaj ostali na isti stopnji kot v 2. koraku.

1. korak 0 0 16 1 0

3. korak 4 5 6 1 1

0 0

16

1 0

4 5 6

1 1

0 2 4 6 8 10 12 14 16 18

št. otrok

2. in 3. korak

Otroci iz skupine Zajčki

1. korak 3. korak

(41)

V skupini Zajčki pa je v 3. koraku 1 deklica stopila korak nazaj in kače ni želela niti opazovati, 1 izmed dečkov pa se kače ni želel več dotakniti, ampak jo je samo opazoval. 6 otrok je ostalo na isti ravni, kot pri 2. koraku in so se kače zgolj dotaknili. 9 otrok je naredilo korak oz. dva naprej, saj je 5 otrok kačo prijelo z mojo spodbudo, 4 otroci pa so jo vzeli povsem samostojno in brez moje spodbude.

3.8.10 Skupne ugotovitve za vse skupine otrok

V raziskavi so sodelovali otroci, stari 3, 4 in 5 let. Skupaj je sodelovalo 164 otrok iz 9 skupin Vrtca Mengeš. V tabeli 12 so skupaj prikazani odzivi na lestvici negativnih občutij pri otrocih iz vseh skupin.

Tabela 13: Rezultati negativnih občutij do živali pri otrocih v vseh skupinah skupaj

(42)

Slika 15: Prikaz rezultatov negativnih občutij v 2. in 3. koraku pri otrocih v vseh skupinah skupaj

V 2. koraku 2 (1,2 %) otroka kače nista želela niti pogledati niti se je dotakniti. 16 (9,8 %) otrok je kačo zgolj opazovalo, niso se je pa želeli dotakniti. Največ, 136 (82,9 %) otrok, se je kače dotaknilo. 7 (4,3 %) otrok je kačo prijelo z mojo spodbudo, 3 (1,8 %) pa so jo prijeli povsem samostojno.

V 3. koraku prav tako 2 (1,2 %) otroka kače nista želela niti opazovati niti se dotakniti. 13 (7,9

%) otrok je kačo zgolj opazovalo, niso pa se je želeli dotakniti. 65 (39,6 %) otrok se je kače dotaknilo. 48 (29,3 %) otrok je kačo vzelo z mojo spodbudo, 36 (22 %) otrok pa je kačo prijelo povsem samostojno in brez moje spodbude.

3.8.11 Intervjuji

Pri intervjuju je sodelovalo 20 strokovnih delavk in delavcev. Vsem sem postavil 6 vprašanj.

Intervju sem izvedel od 1 do 5 dni po predstavitvi oz. nastopu v skupini. V nadaljevanju so predstavljene ugotovitve, do katerih sem prišel s pomočjo intervjujev. Z navedbo primerov odgovorov strokovnih delavk in delavcev pri posameznem zastavljenem vprašanju utemeljujem sklepe.

2. korak 3 7 136 16 2

3. korak 36 48 65 13 2

3 7

136

16

2

36 48

65

13 2

0 20 40 60 80 100 120 140 160

št. otrok

2. in 3. korak

Otroci vseh skupin skupaj

2. korak 3. korak