Plazilci

Plazilci so se razvili v obdobju karbona in so prvi pravi kopenski vretenčarji (Vogrin, 2018).

Razširjeni so po domala vsem svetu, saj jih ne najdemo le na severnem in južnem tečaju ter v gorah nad 3.500 metri. Nekatere vrste so se prilagodile življenju v vodi, tako morski kot sladki, na kopnem pa jih najdemo v vseh ekosistemih (Mršić, 1997).

Plazilci so hladnokrvne živali, kar pomeni, da je njihova telesna temperatura odvisna od temperature okolice (Vogrin, 2018); ker nimajo stalne temperature, se prilagajajo temperaturi okolja. Če se zunanja temperatura preveč zniža (meja za različne vrste kač variira), otrpnejo, se ne premikajo več, vsi življenjski procesi (dihanje, presnova) pa se upočasnijo. Prav zato večina plazilcev živi tropskih krajih, saj so tam poletne temperature visoke, zime pa mile. Kljub temu visokih temperatur ne prenašajo dobro; temperatura okolja nad 40 °C namreč povzroči njihovo smrt (Mršić, 1997).

Plazilci imajo suho kožo, ki je luskava, njena funkcija pa je, da telo varuje pred izsušitvijo (Vogrin, 2018). Telo plazilcev je zaradi življenja na kopnem zaščiteno s slojem poroženelih ali roženih celic, ki se pri različnih vrstah pojavlja v različnih oblikah. Ker se roženi sloj stalno obnavlja, se luskarji (kače, kuščarji) levijo in s tem odvržejo staro roževino (Mršić, 1997).

Plazilci dihajo s pljuči. Dobro imajo razvite parne oči z vekami (Mršić, 1997). Z izjemo kač imajo plazilci 4 okončine, ki so pri nekaterih kuščarjih zakrnele (Vogrin, 2018).

2.4.1 Kače

Kače (Serpentes) spadajo v razred plazilcev, podrazred diapsidov oz. dvoločnikov in red luskarjev. Kače najdemo na vseh celinah, razen na severu Azije in Severne Amerike ter na Antarktiki (Mršić, 1997).

Pri kačah je najočitnejša njihova podolgovata iztegnjena postava, ki je posledica posebnega gibanja, zaradi takšnega telesa pa so iztegnjeni tudi njihovi notranji organi (Schmidt, 1969).

Vrhnja plast kože kač je poleg lusk sestavljena še iz ploščic, ki so različnih oblik, razlikujejo pa se tudi po nameščenosti in številu. Okončine so pokrnele. Oko kače popolnoma prekriva prozorna veka, ki se v času levitve prav tako levi, zato so kače takrat skoraj popolnoma slepe.

Rep je pri kačah krajši od njihovega telesa. Posebnost kač je, da svoj plen pogoltnejo v celoti, brez grizenja ali žvečenja. Njihov čeljustni aparat je zato zelo razrahljan v sistem sponk – zgornjo in spodnjo čeljust povezuje zgolj elastična vez; na tak način so povezani tudi vsi sklepi glave. Ko kače goltajo svoj plen, se oblika njihove glave zato popolnoma spremeni. Pri tem si pomagajo tudi z nazaj ukrivljenimi zobmi, s katerimi plen rinejo nazaj v goltanec. Nekatere strupene kače izločajo strup skozi nebne kanale, nekatere pa imajo strupnike. Zaradi načina njihovega premikanja, premikajo se namreč z vsem telesom, imajo kače zelo močne trupne mišice, pri premikanju pa uporabljajo tudi trebušne ploščice, ki jih s pomočjo posebnih mišic izbočijo in telo uprejo ob podlago. Kače nimajo srednjega ušesa in bobniča, zato zaznavajo tresljaje podlage, ki se prenašajo preko kože. Za vohanje uporabljajo pomožen Jacobsonov organ, ki je v bližini nosnic, pri tem pa si pomagajo tudi z razcepljenim jezikom. Kače, kot vsi plazilci, dihajo s pljuči, pri čemer je levo pljučno krilo zakrnelo, desno pa na koncu oblikovano v zračni mehur, v katerem je zrak, ki ga potrebujejo predvsem pri goltanju plena. Spolni aparat je preprosto zgrajen, oploditev je notranja; odlagajo jajca z apnenčasto lupino, ki preprečuje izhlapevanje, ali pa skotijo žive mladiče (Mršić, 1997).

Kače delimo na različne družine (Schmidt, 1969):

- udavi in pitoni (družini Boidae in Pythonidae)

- slepice in slepe kačice (družini Tiphlopidae in Leptotyphlopidae) - svitkarice in sorodstvo (Aniliidae, Uropeltidae in Xenopeltidae) - bradavičarke (družina Acrochordidae)

- goži (družina Colubridae) - strupeni goži (družina Elapidae) - morske kače (družina Hydrophiidae) - gadi (družina Viperidae)

- jamičarke (družina Crotalidae)

Mršić (1997) je, za razliko od zgoraj navedenih, kače razdelil na 11 družin, in sicer je udave in pitone ter slepice in slepe kačice razdelil v samostojne družine. V Sloveniji od vseh naštetih najdemo le dve družini kač, gože in gade.

2.4.2 Pitoni

Pitoni oziroma družina Pythonidae so orjaški tip kače in so poleg strupenjač najzanimivejši za ljudi. So najbolj starinske še živeče kače, saj še imajo ostanke vseh treh delov okolčja in stegnenico, ostanke zadnjih nog, ki so vidni kot krempeljčki ob zadnjični odprtini in parna pljuča. Znani so tudi po svojih izrazitih intenzivnih barvah, ki še posebej pridejo do izraza takoj po levitvi (Schmidt, 1969).

Pitoni, kot vse velike kače, ubijajo tako, da svoj plen zgrabijo z ostrimi zobmi in se isti hip nekajkrat ovijejo okoli njega. Na tak način plenu onemogočajo dihanje in delovanje srca. Tako oviti okoli svojega plena so vse dokler ne čutijo več gibanja svojega plena, nato pa oprijem popustijo in pričnejo plen požirati (Schmidt, 1969).

Vse vrste pitonov, za razliko od drugih vrst velikih kač kot so udavi, odlagajo jajca, ki jih večina vrst tudi vali. Samica se ovije okrog jajc, ki so na kupu, glavo pa na zgornji strani pusti zunaj.

Samica valilni prostor zapusti le redko, da se napije vode (Schmidt, 1969).

Poznamo 8 rodov in 33 vrst pitonov. Rodovi so: Aspidites, Anteresia, Apodora, Bothrochilus, Leiopython, Liasis, Morelia in Python (Schmidt, 1969).

Rodova Morelia in Python imata največ vrst. Osredotočil se bom na rod Python, saj bom v empiričnem delu raziskave prav s pomočjo kače tega rodu preizkusil model postopnega približevanja živali otrokom. Rod obsega sedem vrst, najdemo pa jih vse od zahodne Afrike do juga Sahare, v jugozahodni Aziji in v celotnem indoavstralskem otočju vse do Timorja (Schmidt, 1969).

Vrste rodu Python so (Schmidt, 1969):

- mrežasti piton (Python reticulatus): je največji predstavnik rodu Python; najdemo ga v jugovzhodni Aziji, Indoavstraliji in na Filipinih, kjer živi tako v najgostejšem pragozdu kot v bolj živahnih, glasnih področjih;

- indijski piton (P. molurus): spada med večje predstavnike rodu Python; najdemo ga v Indiji, Indoavstraliji in na Cejlonu;

- afriški piton (P. sebae): najdemo ga v večjem delu Afrike, južno od Sahare, kjer živi na ravnicah, savanah, prodira pa tudi v gozdove;

- kratkorepi piton (P. curtus): njegova posebnost je, da ima kratek rep in močan trup;

najdemo ga na Sumatri, Borneu in Malajskem polotoku;

- timorski piton (P. timorensis): se nahaja na otokih Timor in Flores ter je najredkejša vrsta pitona;

- angolski piton (P. anchietae): najdemo ga v zahodnoafriški Angoli;

- kraljevi piton (P. regius): glej v nadaljevanju.

Kraljevi piton (Python regius) spada v družino pitonov (Pythonidae), ki velja za najmanjšo vrsto pitonov. Živijo predvsem v zahodni Afriki, od Liberije do Nigerije. Njihova posebnost je, da se pri obrambi pred napadom drugih živali zvijejo v klopčič, podoben žogi, pri čemer je njihova glava na sredini, zato so tudi dobili ime »ball paython«. Tak odziv kaže na to, da je vrsta zelo miroljubna, saj se namesto napada skrije. Odrasle živali v dolžino zrasejo do 150 cm.

Samci so navadno dolgi med 90 in 110 cm, samice pa do 130 cm (Schmidt, 1969).