Območje Doberdobskega in Velikega dola je v večini sestavljeno iz krednih apnencev.
Najstarejše kamnine iz spodnje krede najdemo med Šmihelom na severu in Sabljiško dolino na jugu, prav tako sestavljajo Doberdobsko in Prelostno polje. Južni del Prelostnega polja oziroma Sabljiški dol leži na spodnje-krednih dolomitih. Mestoma se pojavlja dolomitizirana breča (slika 4).
Slika 4: breča na območju Doberdobskega in Velikega dola
Avtorica: Darja Simić, 2021.
23
Kamnine severno od Devetakov so nastale v paleogenu. Prepereline je tu več, predvsem ob vznožjih erozijskih jarkov, kjer se nalaga v obliki vršajev. Kjer je uravnano dno Doberdobskega dola razširjeno, je prepereline več, vendar pa je območje močno antropogeno preoblikovano, torej so nanosi verjetno prerazporejeni. Kvartarni nanosi se pojavljajo še pred začetkom Doberdobskega dola, torej v dolini reke Vipave, v dnu Doberdobskega in Prelostnega polja ter v dolu Močile na zahodu območja.
Divaški prelom poteka po severnem robu Doberdobskega polja. Južno od njega poteka prekrit prelom po severnem delu Prelostnega polja. Severno od Divaškega preloma Doberdobski dol presekata še Jameljski in Brestoviški prelom.
Vrtače se tu pojavljajo na Kostanjeviškem krasu in na terasah na robu kraških polj. Njihova gostota je med 40 in 75 vrtač na km2. V pobočja Doberdobskega dola so vrezani erozijski jarki, vendar so le-ti manjših dimenzij in manj izraziti kot na območju 1. Ob vznožjih jarkov se pojavljajo vršaji, ki so antropogeno preoblikovani. Sam Doberdobski dol je suha dolina. V dnu doline se pojavljajo plitve, podolgovate kotanje, ki so nastale v preperelini – torej sufozijske vrtače. Uravnano dno je mestoma prekinjeno z višjim reliefom, dno je tu ožje, govorimo o prevalih.
Karta 11: morfografske lastnosti Doberdobskega in Velikega dola
Suho dolino proti jugu prekine pravokotno ležeči Veliki dol, v katerem ležita dve kraški polji.
Severno ležeče Doberdobsko polje je veliko približno 4,5 km2, njegovo dno leži na 5 m n.m.v.
24
V dnu je ojezeritev, njegova gladina pa niha za 2 m, ob močnejšem deževju se dvigne tudi do 6 m. Ob sušnem vremenu se spremeni v močvirnata tla (slika 5). Izviri se nahajajo v dnu ojezeritve. Proti zahodu in vzhodu najdemo višje ležeče uravnane terase z vrtačami. Severni obod polja je višji od južnega, njegovi nakloni pa presegajo 30°, torej so pobočja aktivna (karta 12). Južni obod je malo bolj položen, njegove nadmorske višine so nižje, vmes je prekinjen z Grižnim dolom, kar je nekakšno nadaljevanje Doberdobskega dola. Grižni dol služi kot povezava z nižje ležečim Prelostnim poljem.
Slika 5: močvirnato dno Doberdobskega polja ob nizkem vodostaju
Avtorica: Darja Simić, 2021.
Laško ali Prelostno polje leži južno od Doberdobskega, veliko je 3,9 km2, njegovo dno leži na nivoju morske gladine. Poteka v dinarski smeri in je razdeljeno na dva dela – severni in južni, ki sta povezana z zožanjem. Dno je občasno ojezerjeno. Po južnem delu polja teče stalni vodotok Moščenica. Na zahodu in vzhodu polja najdemo višje ležeči uravnani terasi z vrtačami. Gostota vrtač je višja na vzhodni terasi. Polje je proti severu in jugu zaprto z vzpetinami kopastega krasa, proti zahodu je nekoliko odprto, od dola Močile ga loči rahlo dvignjen relief. Proti jugovzhodu se polje zaključi s prevalom, ki se nadaljuje v uravnavo, ki jo je najverjetneje oblikovala Moščenica (karta 12).
25
Karta 12: morfografske lastnosti kraških polj v Velikem dolu
3.3. Območje kopastega krasa
Tretje območje, na katero smo razdelili pročevani teren, zajema ozek, reliefno razgiban pas Doberdobskega krasa med južnim robom Selškega dola in mejo proučevanega terena, ki se razteza v smeri zahod – vzhod, nato pa se proti vzhodu razširi in zajema še dolino reke Moščenice, reko Timavo od njenih izvirov do izliva v Tržaški zaliv ter jugozahodni del Kostanjeviškega krasa z zahodnim delom Volniških brd, vse do vzhodnega vznožja Grmade na Krasu na vzhodu (karta 6).
Površina območja meri 16 km2 in se v obliki vrhov dviguje v smeri zahod – vzhod. Tu se ponovno spusti do najnižje točke območja, ki je hkrati najnižja točka celotnega proučevanega območja. Vzhodni del tega območja je znatno višji, tu najdemo najvišjo točko celotnega proučevanega območja – Grmadao s 327 m n.m.v. Najnižji višinski pas območja zajema uravnavo med Jadranskim morjem in vznožji Volniških brd, kjer višine ne presegajo 50 m n.m.v. Vrhovi na zahodu območja ležijo v pasu med 50 in 100 m n.m.v., nad 100 m n.m.v. se območje dvigne le v osrednjem delu zahodnih vrhov. Vzhodni del območja je znatno višji, robovi Kostanjeviškega krasa ležijo nad 100 m n.m.v., Volniško gričevje pa dosega višine nad 150, celo nad 200 m n.m.v. (karta 13).
26 .
Karta 13: višinski pasovi območja kopastega krasa
Uravnani osrednji del območja, katerega nakloni ne presežejo 5°, je prekinjen s pobočji kopastih vrhov, kjer so nakloni znatno večji, ponekod presežejo 20°. Naklon 30° je presežen le na pobočjih uvale Vladarjeva dolina.
Zahodni del območja, ki ga sestavlja niz manjših vrhov, se proti vzhodu postopoma dviga, kopasti vrhovi si sledijo po velikosti od najnižjega pri okoli 20 m n.m.v. pa do najvišjega na 120 m n.m.v. Teren se nato spet spusti proti uravnavi med Jadranskim morjem in Kostanjeviškim krasom (graf 7).