Kamnine obravnavanega območja so v večini nastale v kredi, v manjšem delu v paleocenu.
Ker gre za antiklinalo, ki je odrezana z uravnavo, so najstarejše kamnine v osrednjem delu območja, proti robovom pa so čedalje mlajše. Najstarejše kamnine najdemo južno od Jameljskega preloma v pasu, ki se širi proti jugovzhodu ob italijansko-slovenski meji, in pa južno od naselja Markotini v pasu, ki poteka v smeri zahod-vzhod, do vzhodne meje obravnavanega območja. Gre za temno sive apnence, ki so nastali na prehodu iz spodnje v zgornjo kredo. Na jugu se zaključijo s pasom dolomita. Dolomit prav tako najdemo v ozkem pasu, ki poteka zahodno od naselja Doberdob do zahodne meje obravnavanega območja.
Mestoma se pojavlja dolomitna breča. Severno in južno od spodnjekrednih apnencev in dolomitov najdemo sive apnence, ki so nastali v zgornji kredi. Mestoma so dolomitizirani. Na severu obravnavanega območja najdemo mlajše kamnine, pas temno sivih apnencev, ki so nastali na prehodu iz krede v terciar. Severno od njega je pas svetlo sivih paleocenskih apnencev. Še mlajše kamnine pa sestavljajo majhno teraso na skrajnem severu območja med naseljema Gabrje na vzhodu in Petovlje na zahodu. Gre za apnence eocenske starosti. Na omenjeni terasi, pa ob vznožju Kraškega ravnika, v dnu Doberdobskega dola, v dneh Doberdobskega in Prelostnega polja ter v dolu Močile najdemo kvartarne sedimente. Flišni obod, ki je sicer značilen za Kras, je tu razpadel (Cucchi in sod., 2015).
9
2.4. Hidrološke lastnosti območja
Za razumevanje hidrologije območja je treba obravnavati širše vodozbirno zaledje celotnega Krasa. Nahajamo se namreč na njegovem iztočnem delu, kamor se stekajo vode iz celotnega masiva, torej gre za stik voda iz Soče, Vipave in z nasprotne strani vodonosnika Krasa, torej z juga in jugovzhoda (Bufon, 1988).
Matični Kras je okoli 500 km2 veliko območje, ki se sicer deli na slovenski in italijanski del, vendar v resnici deluje kot en vodonosnik. Sestavljen je iz karbonatnih kamnin z visoko stopnjo prepustnosti, obdajajo pa ga slabše prepustni fliši. Vode torej vtekajo v Kras iz njegove flišne okolice, omenjene razlike v prepustnosti kamnin pa znotraj kraškega masiva ustvarijo pomembne hidravlične gradiente, ki vplivajo na način pretakanja vode znotraj vodonosnika (Cucchi in sod., 2015).
Apnenci na območju dosegajo debelino preko 1000 m, kar je omogočilo razvoj kraškega vodonostnika. Dolomiti, ki se mestoma pojavljajo na območju, delujejo kot relativna hidrogeološka bariera (Petrič, 2005). Prav tako imajo nezakrasele flišne kamnine, ki obdajajo Kras, funkcijo neprepustne pregrade. Mestoma prihaja do prekinitev fliša, najbolj opazno na njegovem jugozahodnem delu, posledično pa se na tem območju pojavljajo številni kraški izviri, vrulje in izvirni sistem Timave. Na zahodu in severozahodu se kraški vodonosnik stika z medzrnskim vodonosnikom, ki se je razvil v rečnih nanosih Soče in Vipave (Petrič, 1999;
Petrič 2005).
Primarni vir napajanja kraškega vodonosnika v matičnem Krasu je razpršena infiltracija padavin na celotnem območju masiva. Ta pomembno prispeva k napajanju vodonosnika predvsem zaradi letne količine padavin, ki v povprečju niha med 1300 in 1800 mm. Skromen rastlinski pokrov in plitva prst na površju omogočata hitro infiltracijo padavin, z evapotranspiracijo pa je izgubljeni delež padavin tolikšen, da v kraško podzemlje odteče med 700 in 900 mm padavin letno. V celotni vodni bilanci Krasa je delež alogenega napajanja s padavinami okrog 65 % (Civita in sod., 1995; Petrič, 2005; Cucchi in sod., 2015).
Za kraško površje je značilna odsotnost površinskih vodnih tokov, kar je posledica prepustnosti karbonatnih kamnin. Glavni vir avtogene vode na Krasu je reka Reka, ki ponikne v Škocjanskih jamah in pride na površje kot reka Timava pri Štivanu v Italiji. Tu je treba omeniti še eno območje alogenega napajanja, ki se pojavi v obliki zaporednih požiralnikov vzdolž toka reke Raše na jugovzhodu Krasa, na stiku fliša in apnenca (Cucchi in sod., 2015). K napajanju pomembno prispevajo tudi požiralniki, ki so nanizani v ozkem pasu ob vznožju Krasa med naseljema Zagraj v Italiji in Miren v Sloveniji. Tu ponikajo vode iz rečnih naplavin Soče in Vipave (Petrič, 1999; Cucchi in sod., 2015).
10
Reka Reka je pravzaprav zgornji tok Timave. Potem ko ponikne v Škocjanske jame, teče 34 km po kraškem podzemlju. Podzemni tok se med Sežano in Divačo zaradi manj prepustnega dolomitnega pasu razdeli na dva toka. Prvi poteka severno od dolomitnega pasu, drugi pa južno. Tokova se spet združita pred izviri Timave (Petrič, 1999). Ponikalnice, ki v Kras vtekajo na stiku s soško in z vipavsko naplavno ravnico, prav tako tečejo proti izvirom Timave, del pa se prazni skozi izvire na Doberdobskem polju (Cucchi in sod., 2015).
Na jugozahodnem delu kraškega masiva se na stiku apnenca in fliša nahajajo sistemi kraških izvirov. Poleg stika s flišem je razlog za njihov nastanek še nizka nadmorska višina, ki omogoča izliv vode na površje. Glavni in največji izvir vode na tem območju je sistem izvirov Timave zahodno od Sesljanskega zaliva. Izviri Timave imajo štiri glavne vodne žile, ki se združijo v tri veje in se stekajo v Jadransko morje zahodno od Ribiškega naselja. Med Ribiškim naseljem in Nabrežino najdemo številne vrulje, manjši izviri pa se pojavljajo vzdolž celotnega italijanskega dela Tržaškega zaliva, na pobočjih nad naplavno ravnico Soče med Ronkami in Tržičem ter ob kraških poljih, ki se pojavljajo na jugozahodnem delu Krasa (Cucchi in sod., 2015).
3. Geomorfološka analiza zahodnega Krasa
Obravnavano območje je veliko 77 km2 in obsega skrajno zahodni del matičnega Krasa. Meja območja na severnovzhodni strani poteka od presečišča reke Vipave in državne meje Slovenija-Italija. Nato poteka po reki Vipavi do njenega sotočja s Sočo v smeri jugovzhod – severozahod. Dalje sledi rečni strugi Soče proti juhozahodu, od naselja Zagraj dalje pa poteka po vznožju kraškega sveta, ki se dviga iznad doline reke Soče. Pri naselju Ronke se meja preusmeri proti jugovzhodu in ob vznožju kraškega ravnika poteka vse do naselja Sabliči, kjer poteka po reki Moščenici, ji sledi v smeri jug do izliva v Timavo in nato v Jadransko morje.
Meja se nadaljuje po morski obali proti vzhodu, vzhodno od Devina pa se obrne proti severu in ob vzhodnem vznožju Volniških brd poteka do meje Italija-Slovenija. Proti severu meja našega območja sovpada z državno mejo vse do mesta, kjer le-ta prečka Vipavo. Območje je v obliki polmeseca z nekoliko podaljšanim jugovzhodnim delom.
Ker je večina obravnavanega območja obsežna uravnava Doberdobskega krasa, se nakloni območja večinoma gibajo pod 10°. Večje naklone najdemo na pobočjih Krasa nad dolino reke Soče, na pobočjih dolov in kopastih vrhov. 30° presežejo znotraj kraških oblik – severni obod Doberdobskega polja, dna okrog ponikev v slepi dolini na severozahodu območja in znotraj erozijskih jarkov (karta 3).
11