Območje kopastega krasa

Tretje območje, na katero smo razdelili pročevani teren, zajema ozek, reliefno razgiban pas Doberdobskega krasa med južnim robom Selškega dola in mejo proučevanega terena, ki se razteza v smeri zahod – vzhod, nato pa se proti vzhodu razširi in zajema še dolino reke Moščenice, reko Timavo od njenih izvirov do izliva v Tržaški zaliv ter jugozahodni del Kostanjeviškega krasa z zahodnim delom Volniških brd, vse do vzhodnega vznožja Grmade na Krasu na vzhodu (karta 6).

Površina območja meri 16 km² in se v obliki vrhov dviguje v smeri zahod – vzhod. Tu se ponovno spusti do najnižje točke območja, ki je hkrati najnižja točka celotnega proučevanega območja. Vzhodni del tega območja je znatno višji, tu najdemo najvišjo točko celotnega proučevanega območja – Grmadao s 327 m n.m.v. Najnižji višinski pas območja zajema uravnavo med Jadranskim morjem in vznožji Volniških brd, kjer višine ne presegajo 50 m n.m.v. Vrhovi na zahodu območja ležijo v pasu med 50 in 100 m n.m.v., nad 100 m n.m.v. se območje dvigne le v osrednjem delu zahodnih vrhov. Vzhodni del območja je znatno višji, robovi Kostanjeviškega krasa ležijo nad 100 m n.m.v., Volniško gričevje pa dosega višine nad 150, celo nad 200 m n.m.v. (karta 13).

26 .

Karta 13: višinski pasovi območja kopastega krasa

Uravnani osrednji del območja, katerega nakloni ne presežejo 5°, je prekinjen s pobočji kopastih vrhov, kjer so nakloni znatno večji, ponekod presežejo 20°. Naklon 30° je presežen le na pobočjih uvale Vladarjeva dolina.

Zahodni del območja, ki ga sestavlja niz manjših vrhov, se proti vzhodu postopoma dviga, kopasti vrhovi si sledijo po velikosti od najnižjega pri okoli 20 m n.m.v. pa do najvišjega na 120 m n.m.v. Teren se nato spet spusti proti uravnavi med Jadranskim morjem in Kostanjeviškim krasom (graf 7).

Graf 7: prečni profil kopastih vrhov na zahodu območja kopastih vrhov v smeri zahod – vzhod

Dvig zahodnega dela terena v smeri zahod – vzhod je položnejši, v 2,5 km zračne razdalje se dvigne za približno 150 m, naprej proti vzhodu pa je dvig bolj strm, Volniška brda tu presežejo 300 m n.m.v., nato pa se malo položneje spustijo proti vzhodu (graf 8).

Graf 8: prečni profil Kostanjeviškega krasa med Velikim dolom in Grmado v smeri severozahod - jugovzhod

Območje kopastega krasa je večinoma sestavljeno iz krednih apnencev in dolomita. Spodnje-kredni apnenci se pojavljajo v pasu ob severni meji območja, dolomit pa v pasu južno od njih in sestavlja južna pobočja vzpetin na zahodu območja ter se nadaljuje v pasu proti

27

jugovzhodu. Mestoma se pojavlja dolomitizirana breča. Preostalo območje sestavljajo apnenci iz zgornje krede. Preperelina je večinoma izprana, pojavlja se ob vznožjih erozijskih jarkov v obliki vršajev in v dneh kraških kotanjah. Kvartarni sedimenti se nahajajo ob reki Timavi.

Po območju potekata dva večja in en manjši domneven prelom, vsi se nahajajo na vzhodu območja, ob Volniških brdih, in potekajo pravokotno na dinarsko smer, torej od severovzhoda proti jugozahodu. Pravokotno na njih poteka več manjših domnevnih prelomov. Gre torej za tektonsko močno razlomljeno območje. Zahodni del območja prelomov nima.

Vrtače na območju kopastega krasa so razporejene redkeje od tistih na Doberdobskem krasu, z izjemo vrtač na Kostanjeviškem krasu. Tu vrtače presegajo gostoto 40 vrtač na km². Erozijski jarki se sicer pojavljajo po celotnem območju, z izjemo uravnave na Kostanjeviškem krasu, vendar so manj izraziti in plitvejši od tistih na severnem in zahodnem delu proučevanega območja. To zadnje manjše območje je polno kopastih vrhov z vmesnimi kotanjami. Na zahodnem delu območja najdemo 9 vrhov, ki si sledijo linijsko v dinarski smeri.

Druga skupina kopastih vrhov je razporejena okoli nižine, kjer teče reka Moščenica, in naprej zahodno na pobočju Kostanjeviškega krasa proti Volniškim brdom. Kopasti vrhovi Volniških brd na vzhodu območja kopastega krasa so najvišje točke celotnega proučevanega območja.

Karta 14: morfografske lastnosti območja kopastega krasa

Med kopastimi vrhovi Volniških brd najdemo tri uvale, ki si sledijo v smeri severovzhod – jugozahod. Južna uvala, Vladarjeva dolina, je najmanjša in je pravilne okrogle oblike, ima uravnano dno, leži pa opazno nižje od ostalih dveh (graf 9). Njeno dno leži na nadmorski višini 150 m. Obod je znatno nižji na jugozahodni strani. Preostali dve uvali sta jarkaste oblike, razpotegnjeni v smeri sever – jug. Dno večje uvale, ki leži med severno in južno, leži

28

na 230 m n.m.v. Njen obod je znižan proti jugu. Uvala, ki leži najbolj severno, hkrati pa najbolj vzhodno, ima dno na nadmorski višini 250 m (graf 9). Njen obod je odprt proti jugu, zahodno od nje pa se dvigne v najvišjo točko območja, vrh Grmado, ki leži na 327 m n.m.v.

Obe jarkasti uvali imata v dnu linijsko razporejene vrtače v smeri sever – jug. Obe liniji vrtač nato zavijeta proti vzhodu (karta 15).

Karta 15: morfografske lastnosti uval na območju kopastega krasa

Graf 9: prečni profil uval na območju kopastega krasa v smeri severovzhod – jugozahod

Na zahodnem robu vzhodnega dela območja kopastega krasa se nahajajo sistemi kraških izvirov, ki napajajo reko Timavo. Štirje izviri se nahajajo ob vznožju kraškega masiva, vzhodno od naselja Štivan. Južno ležeča izvira se nahajata pod približno 3 m visokim zatrepom, ostali izviri pa so antropogeno preoblikovani, zagrajeni za potrebe gojenja rib, dostop do njih pa otežuje še cestna infrastruktura. Timava teče od vzhoda proti zahodu, vzhodno od Štivana se združi z reko Moščenico, od tod pa teče proti Jadranskemu morju.

29