Kamnine, ki sestavljajo Doberdobski kras, so apnenci, v manjši meri dolomit. Najstarejše kamnine tu so apnenci iz spodnje krede. Sestavljajo večino južnega, uravnanega dela območja. Pri naselju Doberdob in zahodno od njega najdemo pas spodnje-krednega dolomita. Mestoma se pojavlja dolomitna breča. Apnenci, nastali v zgornji kredi, se pojavljajo zahodno od naselja Doberdob. Prav tako sestavljajo južna pobočja vzpetin na severu. Severna pobočja Doberdobskega krasa sestavljajo terciarni apnenci, večinoma nastali v paleocenu. Mestoma se pojavljajo breče iz apnencev. Najmlajše kamnine najdemo na manjši, nižje ležeči uravnavi na severu območja in na njenih severnih pobočjih. Ti apnenci so
16
nastali v eocenu. Plast prepereline je na večini območja tanka, izprana. Več nanosov najdemo znotraj erozijskih jarkov (slika 1), debela plast prepereline pa prekriva manjšo uravnavo na severu, kjer so nastale kmetijske površine (slika 2). Debelejša plast kvartarnih nanosov se nahaja še ob vznožjih pobočij Doberdobskega krasa.
Slika 1: debela plast prepereline znotraj erozijskega jarka
Avtorica: Darja Simić, 2021.
17
Slika 2: uravnava na severu, zapolnjena s preperelino
Avtorica: Darja Simić, 2021.
Skozi območje potekata dva večja preloma. Severni, Divaški prelom, je pokrit. Južno ležeči, Jameljski, je prekrit le deloma, od Doberdobskega dola proti zahodu. Oba večja preloma potekata v dinarski smeri. Med obema večjima prelomoma poteka manjši domnevni prelom.
Še en manjši prelom poteka v smeri vzhod – zahod in se zaključi ob združitvi z Jameljskim prelomom.
Na celotnem Doberdobskem krasu najdemo vrtače, ki imajo tu najgostejšo razporejenost na celotnem proučevanem območju. Vrtače povsod na Doberdobskem krasu presegajo gostoto 40 vrtač na km2, južno od svetega Martina in okrog naselja Doberdob pa presežejo gostoto 75 vrtač na km2. Večinoma so antropogeno preoblikovane, njihova dna so ravna, pogosto so tu obdelovalne površine (slika 3). Na južnih pobočjih vzpetin na severu se pojavljajo linijsko v smeri sever – jug.
18
Slika 3: antropogeno preoblikovano dno vrtače
Avtorica: Darja Simić, 2021.
Na severu območja 1 najdemo štiri kopaste vrhove, ki so del manj izrazitega grebena. Še en vrh je vrh svetega Mihaela, osamel vrh na drugače uravnanem območju, ki leži v bližini ostalih štirih vrhov, malo proti jugovzhodu. V pobočja Doberdobskega krasa so vrezani globoki, izraziti erozijski jarki. Njihova gostota je največja na severnih pobočjih. Tu najdemo tudi manjšo, nižje ležečo uravnavo, ki erozijske jarke prekine. Nadaljujejo se po severnih pobočjih te manjše uravnave. Ob vznožjih erozijskih jarkov ponekod najdemo nanose prepereline v obliki vršajev, vendar so ti močno antropogeno preoblikovani (karta 8).
19
Karta 8: morfografske lastnosti Doberdobskega krasa
Na severnozahodnem delu Doberdobskega krasa se nahaja slepa dolina. Velika je 1,7 km2, njeno podolgovato, dokaj uravnano dno pa leži na 100 m n.m.v., kar je okrog 50 metrov nižje od njegove okolice. Obod doline je izrazit, a nižji proti severozahodu. Južno in vzhodno je obod znatno višji, doseže do 251 m n.m.v. V pobočja okrog dna so se vrezali globoki erozijski jarki, na zahodnem robu dna kotanje pa najdemo sisteme ponikev (karta 9).
20
Karta 9: morfografske lastnosti slepe doline na Doberdobskem krasu
3.2. Doberdobski in Veliki dol
Drugo območje, na katero smo razdelili preučevani teren, zajema Doberdobski dol z zahodnimi pobočji Kostanjeviškega Krasa do slovensko-italijanske meje in pa Veliki dol, ki leži pravokotno na Doberdobskega in se vzhodno od prečkanja le-tega razdeli v dva kraka.
Severni krak oziroma Jameljski dol je na zahodu omejen z višje ležečo uravnavo Doberdobskega Krasa, južni oziroma Selški dol pa z dolino reke Soče. Območje se vleče v ozkem pasu v smeri sever – jug in se pri vhodu v Doberdobsko polje razširi v smeri vzhod – zahod (karta 6).
Območje je veliko 27 km2. Gre za dolinski del širšega proučevanega območja. Nadmorske višine so tu nižje, najvišjo vrednost dosežejo na pobočjih Kostanjeviškega krasa ob meji s Slovenijo. Tu se območje dvigne do 235 m n.m.v. Najnižjo točko območja najdemo v dnu jugovzhodnega podaljška Prelostnega polja, ki leži na višini morske gladine. Dno Doberdobskega dola, prav tako Veliki dol in v njem ležeči polji večinoma ležijo v višinskem pasu pod 50 m n.m.v., polji pod 10 m n.m.v. Pobočja se dvigajo višje, a tudi obodi dolin le redko presežejo 100 m n.m.v. Izjema je Kostanjeviški kras na vzhodnem delu območja, ki se nad pobočji Doberdobskega dola rahlo uravna, uravnava pa leži na višinskem pasu nad 100, na južnem delu nad 150 m n.m.v. Mestoma nadmorske višine presežejo 200 m n.m.v. (karta 10).
21
Karta 10: višinski pasovi Doberdobskega in Velikega dola
Nakloni na območju presegajo 30° na severni strani Doberdobskega polja in na skrajno severnih pobočjih Doberdobskega dola. Preostala pobočja območja imajo naklon med 10 in 20° in se nato uravnajo v ravna dna dolov.
Dno Doberdobskega dola je razgibano, nadmorske višine segajo od 100 m n.m.v pri prvem prevalu, nato se spusti pod 40 m n.m.v. in ponovno dvigne. Dno se nato strmo spusti v Jameljski dol do 6 m n.m.v., dvigne na 40 m n.m.v., na območju Grižnega dola pa prekine Selški dol, kjer se v dnu Prelostnega polja nadmorska višina spusti na nivo morske gladine