prečni profil Kostanjeviškega krasa med Velikim dolom in Grmado v smeri

Karta 13: višinski pasovi območja kopastega krasa

Uravnani osrednji del območja, katerega nakloni ne presežejo 5°, je prekinjen s pobočji kopastih vrhov, kjer so nakloni znatno večji, ponekod presežejo 20°. Naklon 30° je presežen le na pobočjih uvale Vladarjeva dolina.

Zahodni del območja, ki ga sestavlja niz manjših vrhov, se proti vzhodu postopoma dviga, kopasti vrhovi si sledijo po velikosti od najnižjega pri okoli 20 m n.m.v. pa do najvišjega na 120 m n.m.v. Teren se nato spet spusti proti uravnavi med Jadranskim morjem in Kostanjeviškim krasom (graf 7).

Graf 7: prečni profil kopastih vrhov na zahodu območja kopastih vrhov v smeri zahod – vzhod

Dvig zahodnega dela terena v smeri zahod – vzhod je položnejši, v 2,5 km zračne razdalje se dvigne za približno 150 m, naprej proti vzhodu pa je dvig bolj strm, Volniška brda tu presežejo 300 m n.m.v., nato pa se malo položneje spustijo proti vzhodu (graf 8).

Graf 8: prečni profil Kostanjeviškega krasa med Velikim dolom in Grmado v smeri severozahod - jugovzhod

Območje kopastega krasa je večinoma sestavljeno iz krednih apnencev in dolomita. Spodnje-kredni apnenci se pojavljajo v pasu ob severni meji območja, dolomit pa v pasu južno od njih in sestavlja južna pobočja vzpetin na zahodu območja ter se nadaljuje v pasu proti

jugovzhodu. Mestoma se pojavlja dolomitizirana breča. Preostalo območje sestavljajo apnenci iz zgornje krede. Preperelina je večinoma izprana, pojavlja se ob vznožjih erozijskih jarkov v obliki vršajev in v dneh kraških kotanjah. Kvartarni sedimenti se nahajajo ob reki Timavi.

Po območju potekata dva večja in en manjši domneven prelom, vsi se nahajajo na vzhodu območja, ob Volniških brdih, in potekajo pravokotno na dinarsko smer, torej od severovzhoda proti jugozahodu. Pravokotno na njih poteka več manjših domnevnih prelomov. Gre torej za tektonsko močno razlomljeno območje. Zahodni del območja prelomov nima.

Vrtače na območju kopastega krasa so razporejene redkeje od tistih na Doberdobskem krasu, z izjemo vrtač na Kostanjeviškem krasu. Tu vrtače presegajo gostoto 40 vrtač na km². Erozijski jarki se sicer pojavljajo po celotnem območju, z izjemo uravnave na Kostanjeviškem krasu, vendar so manj izraziti in plitvejši od tistih na severnem in zahodnem delu proučevanega območja. To zadnje manjše območje je polno kopastih vrhov z vmesnimi kotanjami. Na zahodnem delu območja najdemo 9 vrhov, ki si sledijo linijsko v dinarski smeri.

Druga skupina kopastih vrhov je razporejena okoli nižine, kjer teče reka Moščenica, in naprej zahodno na pobočju Kostanjeviškega krasa proti Volniškim brdom. Kopasti vrhovi Volniških brd na vzhodu območja kopastega krasa so najvišje točke celotnega proučevanega območja.

Karta 14: morfografske lastnosti območja kopastega krasa

Med kopastimi vrhovi Volniških brd najdemo tri uvale, ki si sledijo v smeri severovzhod – jugozahod. Južna uvala, Vladarjeva dolina, je najmanjša in je pravilne okrogle oblike, ima uravnano dno, leži pa opazno nižje od ostalih dveh (graf 9). Njeno dno leži na nadmorski višini 150 m. Obod je znatno nižji na jugozahodni strani. Preostali dve uvali sta jarkaste oblike, razpotegnjeni v smeri sever – jug. Dno večje uvale, ki leži med severno in južno, leži

na 230 m n.m.v. Njen obod je znižan proti jugu. Uvala, ki leži najbolj severno, hkrati pa najbolj vzhodno, ima dno na nadmorski višini 250 m (graf 9). Njen obod je odprt proti jugu, zahodno od nje pa se dvigne v najvišjo točko območja, vrh Grmado, ki leži na 327 m n.m.v.

Obe jarkasti uvali imata v dnu linijsko razporejene vrtače v smeri sever – jug. Obe liniji vrtač nato zavijeta proti vzhodu (karta 15).

Karta 15: morfografske lastnosti uval na območju kopastega krasa

Graf 9: prečni profil uval na območju kopastega krasa v smeri severovzhod – jugozahod

Na zahodnem robu vzhodnega dela območja kopastega krasa se nahajajo sistemi kraških izvirov, ki napajajo reko Timavo. Štirje izviri se nahajajo ob vznožju kraškega masiva, vzhodno od naselja Štivan. Južno ležeča izvira se nahajata pod približno 3 m visokim zatrepom, ostali izviri pa so antropogeno preoblikovani, zagrajeni za potrebe gojenja rib, dostop do njih pa otežuje še cestna infrastruktura. Timava teče od vzhoda proti zahodu, vzhodno od Štivana se združi z reko Moščenico, od tod pa teče proti Jadranskemu morju.

4. Razprava in sklepi

Kras se je začel oblikovati v mezozoiku, ko so se na dinarsko karbonatno platformo odlagali sedimenti, iz katerih so nastali apnenci in dolomiti. Na prehodu iz krede v terciar je prišlo do podrivanja Afriške plošče pod Evrazijsko, posledično tudi podrivanja Jadranske mikroplošče proti severu. To je povzročilo dvig Dinaridov. Ta proces traja še danes (Cucchi in sod., 2015).

V spodnjem eocenu pride do transgresije morja, sedimentacija je bila prekinjena. Celotno območje prekrijejo do 300 m debele flišne kamnine. Zaradi umika morja se na območju začne obdobje erozije in korozije. Na flišu se je razvila rečna mreža, ki je začela erodirati fliš.

Karbonatne kamnine krasa so tako prišle na površje pred najkasneje okoli 30 milijoni let (Košutnik, 2006).

Uravnano površje Doberdobskega Krasa je nastalo kot posledica nepropustnega flišnega oboda okoli njega. Fliš je povzročil zajezitev krasa in s tem visok nivo talne vode. Tak nivo, v kombinaciji z vtekanjem voda iz flišne okolice v pretrte karbonatne kamnine, je povzročal pogoste poplave. Te so območje uravnale, k procesu uravnave pa je pripomoglo tudi poplavljanje reke, ki je tekla s severa proti jugu (Habič, 1986; Košutnik, 2006). Kasneje zaradi razpada flišnega oboda pade nivo talne vode, začne se zakrasevanje, območje pa začne postajati čedalje bolj podobno današnjemu: uravnava z gosto razporeditvijo vrtač. Vrtače so gostejše na manjših naklonih (Stepišnik, 2020), uravnan teren torej pojasni njihovo gostoto med 40 in 75, ponekod celo preko 75 vrtač na km². Na pobočju severnih vzpetin Doberdobskega Krasa se vrtače pojavljajo linijsko, ker pa so podolgovate, gre morda za brezstrope jame. Te so nastale z denudacijo jamskih stropov (Stepišnik, 2020). Ker pa je območje antropogeno preoblikovano, ponekod nedostopno, te trditve ne moremo potrditi, saj so morebitni ostanki sige verjetno odstranjeni.

Na severozahodu območja najdemo kraško kotanjo, ki ima skoraj vse lastnosti slepe doline.

Ima uravnano dno, vode s pobočij tečejo po globoko vrezanih erozijskih jarkih v matični kamnini in vtekajo v ponikve v dnu. Pobočja so strma, ob ponikvah stenasta. Po Stepišniku (2020) bi lahko kotanjo opredelili kot slepo dolino. Vendar pa ena ključna lastnost slepih dolin manjka. Slepe doline nastanejo na kontaktnem krasu. Ta kotanja pa se izoblikovala na apnencu. Možna razlaga bi bila, da se tu pojavlja dolomit, vendar pa bi za potrditev bile reke preusmeril na zahod, njena opuščena struga pa je postala suha dolina (Košutnik, 2006).

Kasneje so bili iz uravnave s pobočnimi procesi prenešeni sedimenti, ki so povzročili lokalno pospešeno korozijo (Gams, 1986). Košutnik (2006) s tem pojasnjuje razlike v nadmorskih višinah dna dola, vendar so tu verjetno sodelovali tudi tektonski procesi. Erozijske jarke, ki so

nastali v pobočjih dola, so oblikovale površinske vode, ki ob obilnejših padavinah začnejo odtekati površinsko po pobočjih. Ker so erozijski jarki aktivni, lahko pričakujemo njihovo nadaljnje poglabljanje. V sedimentih, ki so se po jarkih presedimentirali v dno dola, so se izoblikovale podolgovate vrtače. Ker so vrtače nastale v sedimentih, ne pa v matični kamnini, sklepamo, da gre za sufozijske vrtače. To so vrtače, ki nastanejo s sufozijo, to je spiranje sedimenta v kraški vodonosnik (Stepišnik, 2020).

Doberdobsko polje je nastalo v Velikem dolu, natančneje v njegovem severnem kraku Jameljski dol, zaradi pogrezanja ob Jameljskem prelomu, ki poteka po severnem robu polja (Stepišnik, 2020; Cucchi in sod., 2015). Gre za občasno ojezerjeno polje, ob nizkem vodostaju se njegovo dno spremeni v močvirje. Tako izviri kot ponori se nahajajo v dnu polja.

Južno ležeče Prelostno polje je nastalo v južnem kraku Velikega dola, ki ga imenujemo Selški dol (Habič, 1984). Nastalo je zaradi pogrezanja površja ob Brestoviškem prelomu, ki poteka po severnem robu polja. Sistem izvirov na severnem robu polja pretoči vode preko polja, te pa nato poniknejo na njegovem južnem delu, pred začetkom njegovega podaljška proti jugovzhodu. Dno je sicer stalno ojezerjeno, vendar je to posledica antropogene zajezitve.

Pred posegom človeka je bilo dno polja le občasno ojezerjeno. Omenjeni podaljšek proti jugovzhodu, Sabeljski dol, je sicer v literaturi obravnavan kot samostojna oblika. Vendar pa reliefne meje med Prelostnim in Sabeljskim dolom nismo našli, zato ju obravnavamo kot eno obliko. Sabeljski dol ima sicer stalen odtok, kar izljuči možnost, da gre za polje (Gams, 1978), vendar pa je potok umetno kanaliziran, torej antropološko preoblikovan. Iz tega in prisotnosti ponorov na območju lahko sklepamo, da je vodotok pred posegom človeka v celoti poniknil v podzemlje. Sabeljski del polja je nastal na dolomitu, zaključi pa se na apnencu, kjer najdemo ponore. Njegovo dno je uravnano, občasno ojezerjeno, ob nizkem vodostaju močvirnato. Na severu dola je pod višjo steno oziroma zatrepom sistem izvirov, ki napajajo reko Moščenico. Moščenica je sicer levi pritok Timave. Ostale vode, ki poniknejo na Prelostnem, pa tudi Doberdobskem polju, odtekajo dalje proti izvirom Timave (Cucchi in sod., 2015). Ker gre zaradi pasu dolomita tu za kontaktni kras, lahko Prelostno polje opredelimo kot raztočno-ponorniško kraško polje (Stepišnik, 2020).

Koncentrično oblikovane vzpetine in vmesne kotanje imenujemo kopasti kras (Stepišnik, 2020). Takšen kras najdemo na južnem delu proučevanega območja. Kope na zahodu območja, med Selškim dolom in južnim robom proučevanega območja, se pojavljajo v ravni liniji ob manjšem pokritem prelomu, kope na zahodu pa so vezane na dva večja preloma, ki vzhodni del kopastega krasa našega območja prečkata v smeri severovzhod – jugozahod, in pa na več manjših prelomov, ki potekajo prečno na večje (Cucchi in sod., 2015). Kopasti kras je namreč rezultat manjše, kotanje med kopami po večje denudacijske aktivnosti ob tektonsko bolj pretrtih conah (Stefanovski, 2018). Tako so nastale zahodne kope na območju, vzhodne kope južno od Kostanjeviškega Krasa pa so verjetno nastale kot lokalno dvignjene strukture v območju tektonskih kompresij (Gams, 2003). So namreč zaključek

Volniških brd. Kraške kotanje med kopastimi vzpetinami imenujemo uvale. Uvale so nastale zaradi povečane denudacije ob tektonsko pretrtih conah (Stefanovski, 2018). Skrajni jugovzhod obravnavanega območja je tektonsko bolj pretrt od preostalega proučevanega terena. Ob številnih prelomih se je površje torej deloma pogreznilo, z denudacijo še dodatno znižalo, okrog kotanj pa so kopaste vzpetine. Uvale območja imajo neizrazit obod, ki prehaja v pobočja kopastih vzpetin. Južna uvala našega območja, Vladarjeva dolina, je pravilne okrogle oblike, preostali dve pa sta jarkasti. Ob manjših prelomih, ki jarkasti uvali prečkajo v dinarski smeri, so se razvili vrtačasti jarki.

Vode iz vodonosnika matičnega Krasa pritekajo z njegovega vzhoda, z jugovzhoda in s severa.

Ker sam Kras visi v smeri jugovzhod – severozahod, se podzemne vode pretakajo v smeri proti analiziranem območju. Vode pridejo na površje na južnem delu proučevanega terena v več sistemih izvirov. Najzahodnejši tak sistem so Močile, sistem zatrepnih izvirov na severu doline, zahodno od Prelostnega polja. Vode iz teh izvirov tečejo od severa proti jugu, ob večjih vodostajih poplavijo v obliki občasnega jezera. Vode poniknejo v ponorih pod južnim obodom doline in se stekajo naprej proti Prelostnemu polju. Drugi sistem izvirov je na Doberdobskem polju, v njegovem dnu, kjer je tudi sistem zatrepov. Izviri Prelostnega polja se nahajajo ob prelomu na severu polja, ponor pa se nahaja ob vhodu v Sabeljsko zatrepno dolino. Tu najdemo še en sistem izvirov, ki napaja Moščenico, levi pritok Timave. Največji sistem izvirov napaja reko Timavo. Vse vode, ki poniknejo v Krasu, se eventuelno prelijejo v Timavo ali pa zapustijo kraško podzemlje skozi sistem izvirov na stiku Krasa in Jadranskega morja (Cucchi in sod., 2015). Timavo in njene izvire lahko razumemo kot zaključni del celotnega kraškega sistema Krasa.

5. Summary

The Western Karst consists of the Doberdob karst, the Doberdoba dol, the Jameljski dol and the Selški dol, the western and south-western slopes of the Kostanjevica karst up to the Slovenian-Italian border, and the western slopes of the Volnik Brda Mountains, which change direction here and turn southwards from the Dinaric direction. The area began to be shaped during the Cretaceous period and is still shaped today by tectonic, corrosion and, to a lesser extent, erosion processes. The mainly flat terrain is dissected by tectonic lowlands, while the southernmost part of the area is less flat and is characterised by cone karst formations. Deep, shallow and contact karst formations are found in a relatively small area.

The largest plain in the area is the Doberdobo karst. The karst valleys are found in the form of corrosion dolinas, suffosian dolinas, uvalas, dry valleys, blind valleys, steephead valleys and karst poljes. There are also karst cones in the area. Contact karst forms are found in the form of the water source systems of the rivers Moščenica and Timava. The Timava River is the drainage system for the entire Karst. A geomorphological analysis has been used to systematically examine and describe the surface formations of the area and to try to explain their morphogenetic formation.

6. Viri in literatura

 Bufon, M., 1988. Doberdobska planota. Gorica: Jamarski klub Kraški krti.

 Cartografia: ricerca alfanumerica. Doberdo’ del Lago. DTM Prot. Civ. Pasoo 1.m. 2021 URL:

https://irdat.regione.fvg.it/CTRN/ricerca-cartografia/caricaElementi.jsp?what=Comune&item=DOBERDO%27+DEL+LAGO (citirano 30. 6. 2021).

 Cartografia: ricerca alfanumerica. Doberdo’ del Lago. Carta tecnica numerica regionale.

2021.URL:

https://irdat.regione.fvg.it/CTRN/ricerca-cartografia/caricaElementi.jsp?what=Comune&item=DOBERDO%27+DEL+LAGO (citirano 30. 6. 2021).

 Carta geologica del Friuli Venezia Giulia. 1:150.000. Firenze: S. El. Ca.

 Civita, M., Cucchi, F., Eusebio, A., Garavoglia, S., Maranzana, F., Vigna, B., 1995.

Hidrogeološki sistem Timave: pomemben dodatni vir, ki mora biti uporabljen in zaščiten.

Krasoslovni zbornik, 24, str. 169–186.

 Cucchi, F., Prini Radrizzani, C., Pugliese, N., 1987. The carbonate stratigraphic sequence of the karst of Trieste (Italy). Mem. Soc. Geol. It., 40, str. 35–44.

 Cucchi, F., Zini, L., Calligaris, C. (ur), 2015. Vodonosnik klasičnega Krasa: projekt Hydrokarst. Trst: Edizioni Universita di Trieste.

 Cucchi, F., Zini, L., 2002. Monitoring podzemeljske reke Timave (Kras). V: Kranjc, A. (ur).

Monitoring of karst caves. Ljubljana: ZRC SAZU, str. 75–84.

 Czoernig, K., 1891. Die gefürstete Grafschaft Görz und Gradisca. Gorica: K. K.

Ackerbaugesellschaft.

 D'Ambrossi, C., 1960. Sviluppo e caratteristiche geologiche della serie stratigrafiche del Carso di Trieste. Trst: Boll. Soc. Adr. Sc. Nat.

 D'Ambrossi, C., Legnani, F., 1965. Sula problema delle sabbie silicee del Carsto di Trieste.

Trst: Boll. Soc. Adr. Sc. Nat.

 Gams, I., 1974. Kras. Ljubljana: Slovenska matica.

 Gams, I., 1978. The polje: the problem of definition: with special regard to the Dinaric karst. Zeitschrift für Geomorphologie, 22, 2, str. 170–181.

 Gams, I., 1986. Kontaktni fluviokras. Krasoslovni zbornik, 14-15, str. 71–87.

 Gams, I., 2003. Kras v Sloveniji v prostoru in času. Ljubljana: ZRC SAZU.

 Gospodarič, R., 1986. O geološkem razvoju klasičnega Krasa. Krasoslovni zbornik, 14-15, str. 19–29.

 Gruzovin, N., Kodrič, B., 1982. Podzemski kras. V: Jazbec, B., Pahor, M., Pertot, M., Strajn, P. (ur.). Tabor »Doberdob 82«. Ljubljana: Gibanje »Znanost mladini«, str. 54–61.

 Habič, P., Grauner, M., 1982. Hidrološki pregled Doberdobskega jezera. V: Jazbec, B., Pahor, M., Pertot, M., Strajn, P. (ur.). Tabor »Doberdob 82«. Ljubljana: Gibanje »Znanost mladini«, str. 62–63.

 Habič, P., 1984. Reliefne enote in strukturnice matičnega Krasa. Krasoslovni zbornik, 12, str. 2–26.

 Habič, P., 1986. Površinska razčlenjenost Dinarskega krasa. Krasoslovni zbornik, 14-15, str.

39–58.

 Herak, M., 1986. Geotektonski okvir zaravni u kršu. Krasoslovni zbornik, 14-15, str. 11–18.

 Jurkovšek, B., Cvetko Tešović, B., Kolar-Jurkovšek, T., 2013. Geologija Krasa. Ljubljana:

Geološki zavod Slovenije.

 Jurkovšek, B., Biolchi, S., Furlani, S., Kolar-Jurkovšek, T., Zini, L., Jež, J., Tunis, G., Bavec, M., Cucchi, F., 2016. Geology of the Classical Karst Region (SW Slovenia-NE Italy). Journal of maps,12, str. 352–362.

 Formacijska geološka karta južnega dela Tržaško-komenske planote. 1996. 1:50.000.

Ljubljana: Inštitut za geologijo, geotehniko in geofiziko.

 Kladnik, D., Lovrenčak, F., Orožen Adamil, M. (ur.), 2005. Geografski terminološki slovar.

Ljubljana: ZRC SAZU.

 Košutnik, J., 2006. Suhe doline na Krasu. Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta.

 Kranjc, A., 1999. Voda na Krasu. V: Kranjc, A. (ur.). Kras: pokrajina, življenje, ljudje.

Ljubljana: ZRC SAZU, str. 53–54.

 Melik, A., 1955. Kraška polja v Sloveniji. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti.

 Melik, A., 1956. Pliocenska Soča. Geografski zbornik, 4, str. 129–157.

 Melik, A., 1960. Slovensko primorje. Ljubljana: Slovenska matica.

 Pavlopoulus, K., Evelpidou, N., Vassilopoulos, A., 2009. Mapping Geomorphological Enviroments. Berlin, Heidelberg: Springer-Verlag.

 Petrič, M., 1999. Hidrogeologija Krasa. V: Kranjc, A. (ur.). Kras: pokrajina, življenje, ljudje.

Ljubljana: ZRC SAZU, str. 55–63.

 Petrič, M., 2005. Hidrogeološke značilnosti Krasa. V: Mihevc, A. (ur.). Kras: voda in življenje v kamniti pokrajini. Ljubljana: ZRC SAZU, str. 21–28.

 Radinja, D., 1966. Morfogenetska problematika matičnega Krasa. Geografski obzornik, 13, 3-4, str. 108-114.

 Radinja, D., 1969. Doberdobski Kras: morfogenetska problematika robne kraške pokrajine.

Geografski obzornik, 11, str. 223–279.

 Roglić, J., 1957. Zaravni na vapnencima. Geografski glasnik, 1957, 19, str. 103–134.

 Sestini, A., 1940. Atlante fisico-economico d'Italia. Milano: Consociazione turistica italiana.

 Stefanovski, S., 2018. Uporaba digitalnega modela višin pri proučevanju kopastega krasa na izbranih območjih. Zaključna seminarska naloga. Ljubljana: Filozofska fakulteta.

 Stepišnik, U., 2020. Fizična geografija krasa. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete.

 Šebela, S., 1999. Kras v geološki preteklosti. V: Kranjc, A. (ur.). Kras: pokrajina, življenje, ljudje. Ljubljana: ZRC SAZU, str. 19–24.

 Carta geologica delle tre Venezie. Foglio 53 »Trieste«. 1953. 1:100.00. Benetke: Uff.

Idrogr. Mag. Acque.

 Carta geologica delle tre Venezie. Foglio 40 »Gorizia«. 1953. 1:100.00. Firence: Uff. Idrogr.

Mag. Acque Venezia.

 Osnovna geološka karta SFRJ. L 33-77. Postojna. 1967. 1:100.000. Beograd: Zvezni geološki zavod.

 Osnovna geološka karta SFRJ. L 33-76. Gorica. 1968. 1:100.000. Beograd: Zvezni geološki zavod.

 Osnovna geološka karta SFRJ. L 33-88. Trst. 1969. 1:100.000. Beograd: Zvezni geološki zavod.

 Osnovna geološka karta SFRJ. L 33-89. Ilirska Bistrica. 1972. 1:100.000. Beograd: Zvezni geološki zavod.

 Geološka karta severnega dela Tržaško-komenske planote. 2008. 1:25.000. Ljubljana:

Geološki zavod Slovenije.

7. Seznam kart, slik in grafov

Karta 1: Lega območja glede na Slovenijo... 6

Karta 2: geološke značilnosti območja ... 8

Karta 3: nakloni območja ... 11

Karta 4: višinski pasovi območja ... 12

Karta 5: morfografske enote območja ... 13

Karta 6: razdelitev območja na tri manjša območja ... 14

Karta 7: višinski pasovi Doberdobskega krasa ... 15

Karta 8: morfografske lastnosti Doberdobskega krasa ... 19

Karta 9: morfografske lastnosti slepe doline na Doberdobskem krasu ... 20

Karta 10: višinski pasovi Doberdobskega in Velikega dola ... 21

Karta 11: morfografske lastnosti Doberdobskega in Velikega dola ... 23

Karta 12: morfografske lastnosti kraških polj v Velikem dolu ... 25

Karta 13: višinski pasovi območja kopastega krasa ... 26

Karta 14: morfografske lastnosti območja kopastega krasa ... 27

Karta 15: morfografske lastnosti uval na območju kopastega krasa ... 28

Slika 1: debela plast prepereline znotraj erozijskega jarka ... Error! Bookmark not defined. Slika 2: uravnava na severu, zapolnjena s preperelino ... Error! Bookmark not defined. Slika 3: antropogeno preoblikovano dno vrtače ... Error! Bookmark not defined. Slika 4: breča na območju Doberdobskega in Velikega dola ... Error! Bookmark not defined. Slika 5: močvirnato dno Doberdobskega polja ob nizkem vodostaju ... Error! Bookmark not defined. Graf 1: prečni profil območja v smeri sever – jug ... 12

Graf 2: prečni profil območja v smeri vzhod – zahod ... 12

Graf 3: prečni profil območja v smeri severozahod – jugovzhod ... 13

Graf 4: prečni profil Doberdobskega krasa v smeri sevezovzhod - juhozahod ... 15

Graf 5: vzdolžni profil Doberdobskega dola ... 21

Graf 6: prečni profil Doberdobskega dola ... 22

Graf 7: prečni profil kopastih vrhov na zahodu območja kopastih vrhov v smeri zahod – vzhod ... 26

Graf 8: prečni profil Kostanjeviškega krasa med Velikim dolom in Grmado v smeri severozahod - jugovzhod ... 26

Graf 9: prečni profil uval na območju kopastega krasa v smeri severovzhod – jugozahod ... 28

In document Geomorfološke značilnosti zahodnega Krasa Diplomsko delo (Strani 30-39)