Mestni volilni razred:
Občine s tremi volilnimi razredi:
1873—1882 prvi in drugi volilni razred, 10 gld. davka v tretjem 1882—1896 prvi in drugi volilni razred, 5 gld. davka v tretjem 1896—1907 prvi in drugi volilni razred, 4 gld. davka v tretjem Občine z dvema volilnima razredoma:
1873—1882 prvi dve tretjini volilnih upravičencev
1882—1896 prvi dve tretjini volilnih upravičencev, 5 gld.
davka v tretji tretjini
1896—1907 prvi dve tretjini volilnih upravičencev, 4 gld.
davka v tretji tretjini
Kmečki volilni razred:
Občine s tremi volilnimi razredi:
1873—1882 prvi in drugi volilni razred 1882—1907 kakor v mestnem vol. razredu Občine z dvema volilnima razredoma:
kakor v mestnem volilnem razredu
Kakor smo že rekli, je bila volilna pravica za deželne zbore leta 1861 docela navezana na občinsko volilno pravico. Tako docela, da niti ni vsebovala kakršnih koli zahtev po določeni starosti ali spolu volilnega upravičenca: Upravičenci so bili občinski člani, ki so imeli občinsko volilno pravico in poleg tega ustrezali pogojem, kakor jih navajamo v prejšnjih odstavkih. Občinska volilna pravica, kakor smo videli, ni bila omejena niti na spol, niti na polnoletnost, niti na fizične osebe. Kdor je plačeval davek, pa naj je bila to žen
ska, otrok, skupnost več ljudi ali juridična oseba, je imel občinsko volilno pravico. Iz tega bi sledilo, da so vsi ti, če so ustrezali po
gojem cenza, imeli tudi deželnozhorsko volilno pravico. Vendar pa stvar ni bila tako preprosta. V deželnozborskem volilnem redu iz leta 1861 je bila določba, da mora vsak volilec »praviloma le osebno glasovati. Izjemoma morejo volilni upravičenci v veleposestniškem volilnem razredu glasovati po pooblaščencu.« Ta določba je bila v nasprotju s predpisi in prakso pri občinskih volitvah. Glasovanje je bilo pri občinskih volitvah sicer praviloma osebno, vendar je bilo v določenih primerih odsotnim volilnim upravičencem dovoljeno glasovanje po pooblaščencih, mladoletne osebe, osebe pod varuštvom ali kuratelo ter ženske pa sploh osebno niso smele glasovati, temveč le po zastopniku ali pooblaščencu. Prav to nasprotje med določ
bami deželnozborskega volilnega reda, ki je dopuščal glasovanje po nekom drugem le za veleposestvo, in določbami občinskih zakonov, ki so dopuščali, za ženske in nesamopravne pa celo zahtevali glaso
vanje po nekom drugem, je bilo vzrok različnim razlagam in spo
rom glede volilne pravice nesamopravnih oseb in pa žena. Pojav
ljala so se predvsem tri različna stališča.
Eni so bili mnenja, da deželnozborski volilni red jasno zahteva osebno glasovanje — zaradi tega torej nihče ne more glasovati po
136
zastopniku ali pooblaščencu. Ker pa nesaniopravne osebe in ženske ne smejo in ne morejo po določbah občinskega zakona glasovati osebno, odpade torej možnost, da bi sploh volile.7 Po sklepanju te vrste so marsikje črtali samopravne osebe in ženske iz volilnih ime
nikov, jim torej jemali deželnozborsko volilno pravico. Drugod jih sicer niso črtali iz imenikov, pač pa ne njim ne njihovim zastop
nikom ali pooblaščencem niso pustili glasovati, stoječ pri tem na stališču, da vse te osebe imajo volilno pravico, ne pa možnosti, to volilno pravico osebno izvrševati.8
Drugi so bili sicer prav tako mnenja, da deželnozborski volilni red jasno zahteva osebno glasovanje in da zato nihče ne more glaso
vati po zastopniku ali pooblaščencu. Toda njihovi nadaljnji za
ključki so bili ravno nasprotni od onih, ki smo jih prej omenili. Ker občinski zakoni jasno dajejo ženskam volilno pravico in ker de
želnozborski volilni redi deželnozborsko volilno pravico jasno naslanjajo na občinsko, ženskam volilne pravice po njihovem ne moremo jemati. Treba jim je torej pustiti, da glasujejo osebno. Po tem naziranju torej ženske imajo volilno pravico, morajo pa tudi same glasovati, medtem ko se zastopnikov ali pooblaščencev k vo- litvi ne pripušča.0
Tretji so bili menja, da zahteva deželnozborski volilni red sicer res osebno glasovanje, a le praviloma. Namen te določbe deželno- zborskega volilnega reda je, kakor menijo, prepovedati (razen v veleposestvu), da bi po pooblaščencih glasovali tisti, ki lahko gla
sujejo osebno, ne pa, da bi ne smeli glasovati oni, ki morajo po občinskih volilnih predpisih glasovati po zastopnikih in pooblaščen
cih. Ti so torej dovoljevali nesamopravnim osebam in ženskam udeležbo na deželnozborskih volitvah po zastopnikih in poblaščen- cih, kakor je bilo to določeno po občinskih volilnih predpisih.10
Tako je bila torej praksa pri posameznih volitvah povsem raz
lična, različna tudi v okviru ene dežele in enega volilnega okraja, kljub raznim navodilom centralne in deželnih vlad in naziranjem deželnih zborov.11
Te zmede so bile za državnozborske volitve ukinjene s prvim državnozborskim volilnim redom leta 1873. Tedaj je bila uvedena določba, veljavna za vse razrede, da imajo volilno pravico lahko samo »samopravni avstrijski državljani moškega spola, ki so dopol
nili 24. leto«. Le za veleposestvo je bila dovoljena tudi ženska volilna pravica.
Seveda je bilo tako v primerjavi s prakso pri deželnozborskih volitvah število volilnih upravičencev nekoliko zmanjšano.
Kakor pri cenzu, tako so zdaj tudi glede teh principov nekateri deželni zbori sledili državnemu. Leta 1884 sta sprejeli enake za
hteve po samopravnosti, moškem spolu in polnoletnosti Koroška in Kranjska. Ni pa tega ob svoji izpremembi deželnozborskega volil
nega reda istega leta storila Štajerska; deželni zbor je tu posebej odklonil sprejem določbe, da imajo volilno pravico le moški.12 S tem je bilo nekako izraženo, da pripada volilna pravica tudi ženskam, ni bila sprejeta pa nobena taka formulacija in v praksi se je še naprej različno postopalo.13
Vendar Štajerska ni do konca vztrajala pri svojem stališču iz leta 1884. Trideset let pozneje, ob volilni reformi leta 1904 je bila vnesena tudi tu zahteva po samopravnosti in moškem spolu.
V Istri so sprejeli zahtevo po moškem spolu, polnoletnosti in samopravnosti ob reformi leta 1908.
Tako končno od naših dežel samo Goriška ni sledila splošnemu razvoju: ob reformi leta 1907 je bila sprejeta samo zahteva po polnoletnosti, ne pa niti po moškem spolu niti po samopravnosti.
SPLOŠNA VOLILNA PRAVICA
Ko so leta 1896 ustvarili splošni volilni razred, so dobili v njem volilno pravico vsi avstrijski samopravni državljani moškega spola, stari nad 24 let. Poleg teh splošnih pogojev so zahtevali še šest
mesečno bivanje v isti občini. Deželnozborski volilni redi naših dežel so ob uvedbi splošne kurije postavljali iste splošne pogoje, poleg tega pa — razen na Štajerskem od leta 1904 do 1909, kjer je veljal ta čas šestmesečni rok — enoletno bivanje v isti občini. Tako je bilo na Koroškem (1902), Goriškem (1907), Kranj
skem (1908), v Istri (1908) ter nazadnje tudi na Štajerskem po drugi reformi (1909). Tudi državnozborski volilni predpisi so ob uvedbi splošne in enake volilne pravice leta 1907 zahtevali enoletno bivanje v isti občini. Tako tudi splošna volilna pravica ni bila po
vsem splošna. Zlasti je izključevala precejšen del proletariata.14 138
VOLILNA PRAVICA IN KURIJE
V vsakem volilnem razredu so veljali za volilno pravico po
sebni pogoji. Po volilnih redih iz leta 1861 je bilo mogoče, da je imela ena in ista oseba volilno pravico v dveh, treh ali pa celo v vseh volilnih razredih. Veleposestnik, ki je imel volilno pravico v veleposestniški kuriji, je imel obenem volilno pravico tudi v vseh kmečkih občinah, kjer je imel svojo zemljo in od nje plačeval davek.
Če je plačeval poleg tega davke tudi v mestih ali trgih, ki so volili v mestni kuriji, je bil tudi tu vpisan v volilni imenik. In nazadnje je mogel hiti kakšen tak veleposestnik, če je bil recimo fužinar, tudi član trgovsko-obrtne zbornice. Na podoben način so bili mnogi meščani s posestjo na kmetih volilni upravičenci v kmečki kuriji.
Po določbah iz leta 1861 je smel glasovati vsak volilni upra
vičenec le v enem volilnem razredu, in sicer v najvišjem. Kdor je imel volilno pravico v veleposestvu, v mestni ali kmečki kuriji, je moral glasovati v veleposestvu. Kdor je imel volilno pravico v mestni in kmečki kuriji, je moral glasovati v mestnem volilnem razredu. Le za člane trgovsko-obrtnih zbornic to pravilo ni veljalo:
kdor je bil član take zbornice, je volil v zbornici kot njen član, poleg tega pa še v enem volilnem razredu kot posameznik (bodisi v veleposestvu, v mestni ali kmečki kuriji).
Kdor je imel volilno pravico v dveh ali več občinah istega volilnega razreda, je smel voliti samo v eni, tam kjer je imel svoje redno bivališče oziroma (če ni imel rednega bivališča v nobeni ob
čini) tam, kjer je plačal največ davka. Pri državnozborskih volitvah je mogel oni, ki je imel volilno pravico v dveh ali več deželah, glasovati v vsaki od teh dežel.
Ko je bila leta 1896 ustvarjena splošna kurija, bi bilo po opisa
nem načelu pričakovati, da bodo v splošni kuriji imeli volilno pra
vico samo tisti, ki niso imeli volilne pravice v drugih volilnih razredih (veleposestvu, v mestni ali kmečki kuriji). Toda določeno je bilo drugače. V splošni kuriji niso dobili volilne pravice samo oni, ki je dotlej niso imeli, ampak tudi vsi oni, ki so jo imeli že v dotedanjih volilnih razredih. Volilni upravičenci veleposestva, mestne in kmečke kurije so dobili tedaj dvojno volilno pravico:
glasovali so še naprej v svojem starem volilnem razredu, poleg tega
pa še v splošni kuriji. Namen te določbe je jasen: preprečila naj bi?
da bi bila splošna kurija v rokah proletariata in drugih malih ljudi.
Varovala naj bi tudi tu interese posedujočih.
Tudi pri deželnozborskih volilnih reformah je oh uvajanju splošne kurije prevladovalo to stališče. Na isti način so bile sestav
ljene splošne kurije: na Štajerskem (1904), na Goriškem (1907), na Kranjskem (1908) in v Istri (1908).
Edina izjema v naših deželah je nastala na Štajerskem po drugi deželnozborski volilni reformi leta 1909: tu so odslej smeli voliti v splošni kuriji samo tisti, ki v drugih volilnih razredih (vele
posestvu, mestni in kmečki kuriji) niso imeli volilne pravice, tu je bila torej uvedena tako imenovana »čista splošna kurija«.
Vojaštvo (aktivni oficirji, moštvo) v Avstriji ves čas ni imelo volilne pravice, ne v mestni ali kmečki ne v splošni kuriji. Pač pa so bili volilni upravičenci upokojeni oficirji ter aktivni in upokojeni vojaški uradniki.
Za krajši ali daljši čas (v letih 1861—1869 pa tudi za stalno) so izgubili volilno pravico ljudje, ki so bili obsojeni zaradi določe
nih hudodelstev, prestopkov in prekrškov. Povečini je prenehala volilna pravica za čas konkurznega postopka, po nekaterih določ
bah in v določenih primerih še tudi po končanem postopku ni bila takoj vrnjena. Leta 1873 se v državnozborskem volilnem redu prvič pojavijo določbe, da nimajo volilne pravice oni, ki jih vzdržujejo kot ubožce iz javnih ali občinskih sredstev. Iste ali podobne določbe prehajajo potem tudi v deželnozborske volilne rede.15
Obdobje, v katerem so veljale določbe o cenzu iz leta 1861, to je, povsem relativen cenz v kmečki ter pogojni cenz 10 gld v mestni kuriji, je trajalo za volitve v državni zbor do leta 1882, za volitve v deželni zbor na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem do leta 1884, v Istri do leta 1908, na Goriškem pa vse do konca. Številke o volil
nih upravičencih (primerjamo skupno število upravičencev v mestni in kmečki kuriji), ki jih imamo na razpolago, nam kažejo, da je volilna pravica oh istih določbah zajela po posameznih deželah raz-140
lično širok krog prebivalstva, pa da je tudi v isti deželi zajela zdaj večje zdaj manjše število ljudi. Če primerjamo, kolikšen odstotek prebivalstva je imel volilno pravico, dobimo tole primerjavo:10
Štajerska Koroška Kranjska Goriška Istra
1861 8,4% 8,1 %
1867 6.0 % 5,0 % 1.6 % 6.2 %,
1870 6,3% 7,5 % 6 2 %,
1871 6,0 %, 5,3 % 7,1 %
D 1873 5.5 % 4.5 %, 4,1 % 5.4 %
1877/8 5,4 % 6,5 %
1) 1879 5.0 % 3,8 % 5,4% 3,9 %, 4.9 %
1883 6.0%, 5,8 %
1889 6.7 %
1895 3.9 % 6.5%
1901 4,1 % 5.4 %
1908 4,1 %
1913 4,1 %
Nedvomno najširša je bila volilna pravica ves ta čas na Kranj
skem, najožja pa na Koroškem in na Goriškem. Razlike v pogojih za občinsko volilno pravico, kakor vidimo, niso vplivale, saj je bila občinska volilna pravica najširša na Štajerskem in Goriškem, enako zožena na Kranjskem in na Koroškem. Delež deželnozborske in državnozborske volilne pravice je bil odvisen od socialne strukture v vsaki deželi. Visok odstotek industrijskega ali kmečkega delav
stva, ki ni plačevalo davkov in ni prišlo v poštev niti za občinsko volilno pravico, je zmanjšal procent ljudi, ki so imeli volilno pra
vico. Prevladovanje velikih kmečkih posesti je zmanjševalo delež volilne pravice, prevladovanje drobne posesti ga je večalo, itd. Svoj vpliv je imela tudi starostna struktura prebivalstva: veliko število otrok, mnogočlanske družine so zmanjševale delež volilne pravice.
Močno je vplival na širino volilne pravice način sestave občinskih volilnih razredov. V občinah s tremi volilnimi razredi je bilo mnogo manj volilnih upravičencev za državnozborske in deželnozborske volitve kot pa v občinah z dvema volilnima razredoma, tudi če so bile ekonomske, socialne in demografske prilike povsem iste. Tak ali drugačen postopek pri sestavljanju volilnih imenikov je prav tako zviševal ali zniževal število volilnih upravičencev.
Kakor nam kažejo zgornje primerjave, se je število volilnih upravičencev tudi v okviru iste dežele precej spreminjalo, ne da bi se obenem spreminjale določbe o cenzu. Te spremembe so imele do prvih reform v osemdesetih letih v glavnem tendenco oženja vo
lilne pravice. Število upravičencev na Kranjskem je padlo od 37.943 v letu 1861 na 28.642 v tebi 1883, v Istri od 18.732 jeseni leta 1861 na 16.365 v letu 1883. Pri državnozborskih volitvah (1873 in 1879) je zajela volilna pravica še nižji odstotek prebivalstva. Pri tem seveda ne smemo pozabiti, da so za državni zbor imele volilno pra
vico samo moške in polnoletne osebe. Volilna pravica je bila tedaj v času prvih določb o cenzu dejansko najbolj široka ob prvih volit
vah leta 1861, pozneje pa je bila znatno reducirana.
Povprečje volilne pravice, kakor smo ga navajali za ozemlje vsake dežele, je seveda samo povprečje. Med posameznimi predeli so bile velike razlike. Tako je bilo npr. na Goriškem v slovenskem kmečkem volilnem okraju 1873. leta 5961 volilnih upravičencev ali 5,2 %> od prebivalstva okraja (štetje 1869), v italijanskem volilnem okraju pa le 776 ali 1,7'%•. Ista razlika se je tu vseskozi ohranila.
Leta 1908 je bilo pri deželnozborskih volitvah v gradiščanskem kmečkem volilnem okraju 848 volilnih upravičencev ali 1,6%- (pri
sotno civilno prebivalstvo 1900), v slovenskih kmečkih volilnih okra
jih 6629 ali 5.2 %. Tudi na Štajerskem je imel slovenski del dežele višji delež volilnih upravičencev: leta 1867 je bilo povprečje v ceh deželi 6,0 %■, v nekdanjem mariborskem okrožju 6,4 %-.
Razmerje med volilno pravico v mestni in kmečki kuriji je bilo v prvem obdobju naslednje:
kurija mestna kmečka Štajerska 1867 . . . . 4,9 % 6,3 %
1873 . . . . 5,1 % 5,6 %, Koroška 1867 . . . . 5,5% 4,9 % 1873 . . . . 5,1 % 4,4 % Kranjska 1867 . . . . 5,4% 7,9 %
1873 . 5,6 %, ?
Goriška 1867 . . . . 3,1 % ?
1873 . . . . 3,9 % 4,1 % Istra 1867 . . . . 5,2 % 6,6 % 1873 . . . . 5,0 % 5,6 % 142
Kakor vidimo, je bilo razmerje med mestom in deželo po po
sameznih deželah različno. Na Štajerskem, Kranjskem in v Istri je bila v mestni kuriji volilna pravica povprečno ožja kot v kmečki, na Koroškem in na Goriškem širša.
V celem pa je bila v mestni kuriji (z izjemo na Goriškem) manj različna po deželah. Padanje števila volilnih upravičencev, ki smo ga ugotovili na splošno za to obdobje, velja predvsem za kmečko kurijo — v mestih je večinoma ostalo enako ali se celo dvigalo. Nedvomno je imel pri tem svojo vlogo pogojni cenz 10 gld, ki ga v kmečki kuriji ni bilo.
Med posameznimi mesti in trgi kakor tudi med posameznimi občinami v kmečki kuriji so bile velike razlike. Po originalnem volilnem materialu za deželnozborske volitve leta 1861 in 1883 na Kranjskem lahko povzamemo naslednje podatke: leta 1861 je bil najvišji cenz v občini Lahovče v kamniškem sodnem okraju: tu je zadnji kmet, ki je bil še vpisan v deželnozborski volilni imenik, plačal 34 gld davka. Leta 1883 je bil najvišji cenz na Kranjskem v občini Spodnja Šiška. V celi občini, ki je štela 1880. leta 1536 prebivalcev, je bilo takrat celih sedem deželnozborskib volilnih upravičencev, od katerih je plačal prvi 1417, zadnji pa 88 gld.
davka. Teh sedem ljudi je v imenu vse občine volilo troje volilnih mož! Najnižji cenz je bil leta 1861 v občinah Mlaka v kamniškem ter Mirna v trebanjskem sodnem okraju: tu je segala volilna pra
vica navzdol vse do 1 gld. davka. Leta 1883 so imele najnižji cenz, še po 1 gld. davka, občine Dedni dol in Muljava v stiškem, Male Poljane v ribniškem ter Erzelj v vipavskem sodnem okraju. Cenz pa se ni spreminjal le od občine do občine, ampak je bil tudi v isti občini od leta do leta drugačen. V Spodnji Šiški je bilo leta 1877 63 volilnih upravičencev, cenz pa je znašal 5 gld. Muljava, ki je imela leta 1883 tako nizek cenz, je imela leta 1861 precej visokega, 16 gld.
Na splošno nam primerjava leta 1861 in 1883 za kmečko kurijo pokaže takole sliko:
V kmečki kuriji je volilo 1861. leta 486 občin. Za vse občine podatkov nimamo na razpolago ali volilni akti niso ohranjeni. Tako lahko analiziramo 424 občin. Zadnji, ki je bil še uvrščen v deželno
zborski volilni imenik, je plačal direktnih davkov:
84 občinah pod 5 gld (20 %j občin) 199 občinah 5—10 glđ 47 %
99 občinah 10—15 gld 23 %, 26 občinah 15—20 gld 6 % 9 občinah 20—25 gld 2 %, 7 občinah nad 25 gld 2 %
V 283 občinah, v dveh tretjinah občin, za katere imamo po
datke, obenem pa tudi v absolutni večini vseli občin na Kranjskem, je bil dejanski cenz nižji od 10 gld.
Leta 1883 je volilo v kmečki kuriji 335 občin. Podatke imamo na razpolago za vse občine razen dveh, torej za 333 občin. Zdaj je plačal zadnji, ki je bil še uvrščen v deželnozborski volilni imenik:
V 61 občinah pod 5 gld (18 % občin v 105 občinah 5—10 gld 32 % v 84 občinah 10—15 gld 25 % v 54 občinah 15—20 gld 16 % v 16 občinah 20—25 gld 5 % v 13 občinah nad 25 gld 4 %,.
Samo še polovica vseh občin (166) je imela zdaj cenz nižji od 10 gld.; delež občin z višjim cenzom pa se je močno povečal, od tretjine občin na polovico. To je seveda pomenilo precejšnje zni
žanje števila volilnih upravičencev.
Za Koroško vidimo vso raznolikost v širini oziroma ožini volilne pravice iz statistike, ki jo je sestavil deželni odbor leta 1883, ko je po naročilu deželnega zbora pripravljal spremembo deželno- zborskega volilnega reda ter je zato preko deželne vlade zbral od okrajnih glavarstev potrebne podatke. Ti podatki so sestavljeni na podlagi občinskih volilnih imenikov, podatkov davčnih uradov ter operatov ljudskega štetja 1880.
P 0 02 05 max min upr %
Celovec... 46 4 42 55,00 0,84 2.026 3.4 % Velikovec... 45 8 37 29,90 3,03 1.834 3,7 % Šentvid ... 30 13 17 73,82 2,10 1.732 3.8 % Volšperk... 31 8 23 64,82 0.85 1.586 4,5 % Beljak... 26 13 13 65,54 0,37 2.223 4,6 % Špital... 33 13 20 43,90 1,73 1.928 4,7 % Šmohor... 31 13 18 14,95 0,61 1.421 8.1 % Koroška... 242 72 170 73.82 0.37 12.750 4.3 % 144
P: politični okraj 0: številoobčin
02:število občin z dvema vol. razredoma 05: število občin s tremi vol. razredi
max: v občinah tega volilnega okraja znaša najvišji cenz v gld min: v občinah tega volilnega okraja znaša najnižji cenz v gld
max: v občinah tega volilnega okraja znaša najvišji cenz v gld min: v občinah tega volilnega okraja znaša najnižji cenz v gld