VIRILISTI
Kot virilisti so prišli v deželne zbore rimsko-katoliški pa tudi grško-katoliški, armensko-katoliški in pravoslavni škofje ter rek
torji univerz.
Upoštevane so bile univerze, ki so stale na deželnem ozemlju, ter škofije, ki so imele na deželnem ozemlju svoj sedež ali pa zna
ten del svojega področja. Le v Dalmaciji je bil izbor znatno ožji;
tu so od osmih škofov, ki so imeli svoj sedež v deželi, upoštevali le dva.
Na ozemlju naših dežel je bilo v vsem času 1861—1918 osem škofij ter ena univerza. Toliko je bilo tudi virilistov. Bili so to:
v štajerskem deželnem zboru: rektor graške univerze, sekavski (graški) škof, lavantinski (mariborski) škof, v koroškem deželnem zboru: krški (celovški) škof,
v kranjskem deželnem zboru: ljubljanski škof, v goriškem deželnem zboru: goriški nadškof, v istrskem deželnem zboru: tržaško-koprski škof,
poreško-puljski škof, krški škof.
Skofje-virilisti so se deželnozborskih razpravljanj razmeroma malo udeleževali in navadno niso prihajali na zasedanja. V določenih pogojih pa je mogel biti glas virilistov v deželnem zboru močno
po-meinben. To velja predvsem za goriški deželni zbor, kjer so imeli Italijani med voljenimi člani en glas več kot Slovenci in kjer je ob takem razmerju mogla navzočnost goriškega nadškofa dostikrat omogočiti sklepčnost, ustvariti večino itd.1
VELEPOSESTVO
Veleposestniški volilni razred (Wählerklasse des grossen Grundbesitzes) leta 1861 ni bil po vseh avstrijskih deželah enako zasnovan. Na Predarlskem ga ni bilo. Povsem izjemno in najbolj
»moderno« obliko je imel v Dalmaciji. Tu se je imenoval »volilni razred najvišjih obdavčencev (Wählerklasse der Höchstbesteuerten) in je zajemal davkoplačevalce, ki so plačevali nad 100, oziroma v kotorskom okrožju nad 50 gld vseh direktnih davkov. Tu torej ni bil navezan na zemljiško posest in ne na fevdalno tradicijo. Toda to je bila izjema. V vseh drugih avstrijskih deželah je bil veleposest
niški volilni razred navezan na one, ki so plačevali gotov znesek realnih davkov, to je zemljiškega davka in hišno-najemninskega ter hišno-razrednega davka, medtem ko osebni davki niso bili upošte
vani.
Pa tudi v okviru tega veleposestniškega volilnega razreda sta bila dva tipa: prvi, v katerem je bila volilna pravica vezana le na zemljiško posest in na cenz. in drugi, v katerem je bila volilna pra
vica vezana na posest v deželno desko vpisanih nepremičnin (landtäfliehe Güter). Ta druga, zelo ozka omejitev veleposestni
škega razreda z direktno naslonitvijo na fevdalni čas je bila tipična za Avstrijo. Februarska ustava jo je uveljavljala v enajstih deželah:
Spodnji in Zgornji Avstriji, Češki, Moravski in Šleziji, Galiciji in Bukovini ter naših deželah Štajerski, Koroški, Kranjski in Goriški.
Prva oblika, ki ni bila vezana na deželno desko, je bila uveljavljena samo v tistih deželah, kjer deželne deske ni bilo: na Salzburškem, Tirolskem (kjer pa se je od veleposestnikov zahtevalo plemstvo) in od naših dežel v Istri.
Posebej je treba povedati za Goriško, da je tu deželna deska zajemala tako majhno število ljudi, da so šli že pri prvih volitvah leta 1861 preko določb deželnozborskega volilnega reda in vpisali 42
kot volilne upravičence vse, ki so od svoje zemljiške posesti plače
vali predpisano vsoto realnih davkov, ne glede na deželno desko.2 Ta praksa je bila uzakonjena leta 1866; leta 1874 pa je bila tudi goriška deželna deska povsem opuščena.
V nekaterih deželah je določeno število poslancev veleposest
niške kurije pripadalo še posebnim skupinam veleposestnikov. Na Češkem in Moravskem so imeli svoje posebne poslance posestniki fidejkomisov. V Sleziji so trije vojvode ter »veliki in nemški moj
ster« nemškega viteškega reda volili dva poslanca. V Bukovini je 10—1 5 cerkvenih dostojanstvenikov volilo dva poslanca. Na Ti
rolskem pa je 11 cerkvenih dostojanstvenikov imelo v svojih rokah 4 poslanska mesta. Takih posebej privilegiranih posestniških sku
pin, pri katerih se je fevdalna tradicija še močneje kazala, v naših deželah ni bilo.
Cenz je bil po posameznih deželah različen. Najvišji je bil v čeških deželah (250 gld), najnižji na Tirolskem (50 gld). V naših deželah je veljal povsod znesek 100 gld realnih davkov (brez vojne doklade).
Te določbe o cenzu so doživele pozneje nekatere spremembe.
V veleposestniški volilni razred so prišli marsikateri posestniki v deželno desko vpisanih hiš, ki so plačevali predvsem zgradarino, pa le malo zemljiškega davka in jih je bilo torej težko šteti med prave veleposestnike. Zato so najprej za deželnozborske volitve na Češkem (1873), potem pa za vse volitve v državni zbor (1882), sprejeli določbo, da morajo biti od zahtevanega zneska realnih davkov vsaj štiri petine zemljiškega davka. Od naših dežel sta za deželnozborske volitve prevzeli te določbe Koroška in Kranjska (1884), pozneje pa z dokaj drugačnimi pogoji še Istra (1908). Na Goriškem je bil cenz 100 gld ob razdelitvi veleposestva na »slo
venski« in »italijanski« del (1866), o kateri bomo govorili na nasled
njih straneh, znižan za »slovenski« del na 50 gld. Leta 1907 je bil ta znižani cenz uveljavljen še za italijanski del. Zvišan pa je bil cenz leta 1908 v Istri, in sicer na 150 gld realnih davkov (od ka
terih je moralo biti vsaj 50 gld zemljarine) oziroma na 100 gld zem
ljiškega davka.
Naslednja preglednica nam kaže določbe o cenzu v veleposest
niški kuriji za nase dežele.
Za đeželnozborske volitve:
Štajerska: 100 gld realnih davkov Koroška: 100 gld realnih davkov
poleg tega 1884—1918: od tega zneska morajo hiti naj
manj 4 petine zemljiškega davka Kranjska: 100 gld realnih davkov
poleg tega 1884—1918: od tega zneska morajo hiti naj
manj 4 petine zemljiškega davka Goriška: 100 gld realnih davkov 1861—1866
slovensko veleposestvo:
50 gld realnih davkov 1866—1918 italijansko veleposestvo:
100 gkl realnih davkov 1866—1907 50 gkl realnih davkov 1907—1918 Istra: 100 gld realnih davkov 1861—1908
150 gld realnih davkov, od tega pa najmanj 50 gkl zem
ljiškega davka, ali 100 gld zemljiškega davka 1908—1918 Za državnozborske volitve 1873—1907
100 gld realnih davkov ( v slovenskem dein Goriške 50 gld realnih davkov)
poleg tega 1882—1907: od tega zneska morajo biti naj
manj 4 petine zemljiškega davka.
Splošno pravilo, ki ga je postavila februarska listava in je poznalo le dve izjemi (v Galiciji in Dalmaciji), je bilo, da je vele
posestvo v vsaki deželi (v kolikor ni bilo še posebnih privilegiranih skupin) en sam volilni okraj in eno samo volilno telo z voliščem praviloma v deželnem glavnem mestu. To se pravi, da so velepo
sestniki iz vse dežele skupaj volili celotno število poslancev svoje kurije. Tako je recimo na Češkem, ki je imela največji deželni zbor in veliko veleposestniško zastopstvo, moral vsak veleposestnik- nefidejkomisnik (lastniki fidejkomisov so imeli svoje posebne po
slance) glasovati za nič manj kot reci in piši 54 poslancev naenkrat.
Ob sistemu absolutne večine, ki je veljal v Avstriji za izvolitev poslancev, je to pomenilo, da so v vsaki deželi vsi veleposestniški 44 ‘
poslanci (ne upoštevaje privilegiranih skupin) pripadali eni stranki (v kolikor ni prišlo do kakih posebnih volilnih kompromisov). Tudi to je pomenilo krepitev »nemškega elementa« oziroma vseh eko
nomsko močnejših političnih in nacionalnih taborov. V deželah, ki so bile narodnostno mešane, a imele nemško večino, je bila s tem za vselej zagotovljena izvolitev kandidatov nemškega veleposestva.
Slovenci na Štajerskem in Koroškem ali npr. Italijani na Tirolskem hi mogli hiti ekonomsko Nemcem povsem enakovredni, pa hi v veleposestvu kljub temu ne mogli imeti niti enega poslanca, ker so bili pač v številčni manjšini. Ekonomsko šibkejšemu taboru bi ob razdelitvi veleposestva na teritorialne volilne okraje morebiti ven
darle kdaj uspelo, zmagati v kakem okraju — ob enotnem volilnem okraju za vso deželo pa je bilo to kratkomalo nemogoče.
Princip enega volilnega okraja in absolutne večine je ostal značilen za veleposestniško kurijo vse do konca. Državnozborski volilni red iz leta 1873 se je v vsem držal teh načel (le Galicija je imela 20 volilnih okrajev). Pozneje so bile sicer izvršene nekatere spremembe, tako npr. so uvedli več volilnih okrajev za državno
zborske volitve na Češkem leta 1882, za deželnozborske volitve na Tirolskem leta 1914, ali pa proporcionalne volitve v veleposestvu za deželnozborske volitve na Moravskem leta 1905. Vse te spre
membe, ki so bile v korist šibkejšim strankam, pa so bile uvedene le v majhnem številu dežel in v glavnem šele v zadnjem obdobju pred prvo svetovno vojno. V večini dežel so še vedno ostali v veljavi stari schmerlingovski principi. Ti so veljali vseskozi tudi za vse naše dežele — z eno samo, toda pomembno in zgodnjo izjemo na Goriškem.
Z zakonom 12. junija 1866 sta bila ustvarjena na Goriškem za veleposestvo dva volilna okraja. Prvi je obsegal mesto Gorico, po
litične okraje (v poznejši terminologiji: sodne okraje) Goriško oko
lico, Bovec, Tolmin, Cerkno, Kanal, Ajdovščino, Komen in Sežano ter tedanje občine Devin, Doberdob in Opatje Selo iz tržiškega okraj ter Biljano in Dolenje iz krminskega okraja. Drugi je obsegal tedanje politične okraje Gradišče, Červinjan, Tržič in Krmin razen naštetih petih občin zadnjih dveh okrajev. Ta razmejitev je v celem ustrezala narodnostni meji; občine, ki so imele slovensko večino
prebivalcev, so prišle z Gorico vred v prvi volilni okraj — občine, ki so imele italijansko večino, pa v drugega.3 Tako se je torej vele
posestvo ločilo na dva dela, na »slovensko« in »italijansko« vele
posestvo, kakor sta se potem v praksi navadno imenovala.
Seveda pa to ni bila nacionalna razmejitev v smislu poznejših nacionalnih kurij, kakor so bile uvedene npr. na Moravskem. Za uvrstitev v prvi ali drugi volilni okraj ni odločala narodnost vele
posestnika, ampak lega njegove posesti v tem ali onem okraju. Če pa je imel posest v obeh okrajih, je volil tam, kjer je plačal več davka.
Vsak od obeh okrajev je volil po 3 poslance. Cenz v italijan
skem okraju je ostal (do letal907) 100 gld, v slovenskem je bil znižan na 50 gld.
Ta reforma je imela izredno velik pomen. Z njo so bili Italija
nom odvzeti trije mandati v veleposestvu. Italijanska večina v de
želnem zboru pa je bila zmanjšana od 14 : 7 na 11 : 10 (brez ško
fovega virilnega glasu).
Kakor se v celem nc nameravamo spuščati v vprašanje, odkod in kako so nastale različne volilne preosnove in kako so potekale politične borbe zanje, se moramo vendarle nekoliko ustaviti pri tej goriški reformi, ki je bila tako rekoč edina v vsej avstrijski zgodovini napravljena v korist Slovencev. Res je, da so volilne reforme na sploh prinašale Slovencem koristi in da so krepile njihovo zastopstvo, a do njih je prišlo pod pritiskom celotnega boja za splošno volilno pravico, za demokratizacijo parlamenta, za od
pravo privilegiranih razredov — boja, ki je zahteval sprememb v vseh deželah, tako nemških kot slovenskih in drugih, in ki je kot posledico prinašal krepitev slovenskih mandatov, niso pa bile to nikake posebne koncesije Slovencem.
Goriška reforma leta 1866 ni spadala v vrsto takih reform.
V svojem času (v šestdesetih letih) je povsem osamljena in izjemna.
Prinesla ni nobene demokratizacije volilnega sistema, z razdelitvijo veleposestva v dva volilna okraja pa je povsem nasprotovala prin
cipom ureditve veleposestniške kurije, kakor jih je prinesla fe
bruarska ustava. Sprejeta je bila v goriškem deželnem zboru 3. ja
nuarja 1866 z neznatno večino 11 : 10, z glasovi nadškofa Goll- mayerja, konservativnega Italijana dr. Doliaca, veleposestnika grofa 46
Paceja, nemškega uradnika Grossmanna in slovenskih poslancev.4 V burni diskusiji sta zelo značilni dve izjavi. Carlo Doliac je po
udaril pred glasovanjem: »Izjavljam nazadnje, da je predlog odbora politične važnosti in da ni dober Avstrijec oni, ki ne glasuje zanj.«5 Tedanji deželni glavar grof Viljem Pace je naknadno izjavil v obrambo svojega stališča: »Več kot 200 let sledi moja rodbina isti zastavi. Nikdar nisem bil človek različnih barv. Od svoje otroške dobe pa do zdaj sem priznaval eno samo zastavo, ki sem ji vedno sledil in jo visoko dvigal — to je zastava mojega cesarja, to je za
stava Avstrije, ki ji bom sledil do svoje smrti.«6 Zakon je dobil ce
sarjevo sankcijo 12. junija 1866, to je osem dni pred italijansko vojno napovedjo (20. junija).
Vsa ta dejstva nas silijo k trditvi, da je prišlo do volilne re
forme, ker se je avstrijska vlada takrat bala italijanske nevarnosti, v času, ko je grozila nova vojna z Italijo, v času, ko bi prevelika italijanska večina v goriškem deželnem zboru utegnila postati avstrijski vladi nerodna in neprijetna.
Za volitve v državni zbor (1873—1907), kamor je celotno go- riško veleposestvo volilo enega poslanca, sta bila slovenski in itali
janski del združena v enem samem volilnem okraju (s cenzom 100 gld v italijanskem in 50 gld v slovenskem delu, kakor je bilo določeno leta 1866).
Tako v volilni pravici kot v načinu glasovanja je imela velepo
sestniška kurija nekaj privilegijev, ki jih drugi volilni razredi niso poznali. Tako se v veleposestvu ni zahtevalo osebno glasovanje.
Veleposestnik je mogel glasovati tudi po pooblaščencu. Ta poobla
ščenec je moral biti sam volilni upravičenec v veleposestniškem volilnem razredu. Vsak udeleženec pri volitvah je smel zastopati le enega odsotnega upravičenca. Ženske so imele v veleposestvu vseskozi volilno pravico. Ko so jo v drugih volilnih razredih izrecno izgubile, so jo v veleposestvu izrecno ohranile. Pravice osebnega glasovanja pa niso imele; morale so poslati pooblaščenca. Tudi juridične osebe so imele v veleposestvu vseskozi volilno pravico.
Od splošnih pogojev volilne pravice moramo omeniti, da se je zahtevala v veleposestvu poleg avstrijskega državljanstva polno
letnost in pozneje tudi samopravnost.
Veleposestniški volilni imeniki so bili pred volitvami objav
ljeni v deželnem listu (na Kranjskem v Laibacher Zeitung), za reklamacije pa je bil že leta 1861 določen štirinajstdnevni rok — tudi to je bilo favoriziranje pred drugimi volilnimi razredi.
Glasovanje je bilo tudi v veleposestvu v začetku javno (ustno).
Tajno (pismeno) glasovanje je bilo v naših deželah uvedeno isto
časno kot v mestni kuriji.
Ker se z volitvami v privilegiranih volilnih razredih ne bomo podrobneje ukvarjali, naj na tem mestu na kratko navedemo glavne značilnosti volitev v veleposestvu v naših deželah.
Število volilnih upravičencev v veleposestniškem volilnem ra
zredu se je gibalo na Štajerskem med 158 (leta 1874) in 214 (leta 1894), na Koroškem med 90 (leta 1881) in 118 (leta 1910), na Kranjskem med 77 (leta 1913) in 126 (leta 1866). Medtem ko je bilo na Štajerskem in Koroškem (ob stalnem nihanju) število volilnih upravičencev v zadnjem obdobju (od devetdesetih let do svetovne vojne) nekoliko višje kot v prvem času, je na Kranjskem v zadnjem obdobju precej padalo. V Istri se je število volilnih upra
vičencev gibalo med 101 (leta 1885) in 155 (leta 1861). Na Gori
škem je v italijanskem veleposestvu nihalo med približno 150 in 200, se precej dvigalo po znižanju cenza leta 1907 ter doseglo leta 1913 višek, okrog 260.7 V slovenskem veleposestvu je bilo vo
lilnih upravičencev do srede osemdesetih let med 150 in 200, od srede osemdesetih let do konca stoletja okrog 300. Nato pa je šte
vilo upravičencev precej naglo padalo, od nekaj preko 200 leta 1900 na nekaj preko 100 leta 1913.8
Svoje zastopstvo so imeli Slovenci v veleposestniški kuriji de
želnega zbora le na Goriškem. Tu so bili od leta 1867 naprej stalno voljeni po trije slovenski poslanci. Volitve so bile redkokdaj so
glasne. V zadnjem času pred prvo svetovno vojno so tudi volitve v veleposestvu dobile značaj boja med liberalno in klerikalno stranko.
Pri tem so zmagovali liberalci, razmerje med številom glasov pa je bilo takole:
n deležba liberalci klerikalci
7. 3. 1908 126 73—70 50—49
30. 10. 1909 111 59—58 52—51
23. 4. 1910 113 60—58 55—52
10. 8.1913 95 78—68 26—15
48
Od leta 1885 dalje so se Slovenci udeleževali tudi volitev v državni zbor, kjer je italijansko in slovensko veleposestvo sestav
ljalo en sam skupen volilni okraj. Razmerje med volilnimi upra
vičenci enega in drugega dela je bilo različno, vendar je v devet
desetih letih štelo slovensko veleposestvo več veleposestnikov kot italijansko. Seveda pa vsi upravičenci v slovenskem delu niso bili Slovenci; število italijanskih in drugih upravičencev tu ni bilo tako majhno.9 Za zmago v celem veleposestvu je bilo vedno treba pri
dobiti tudi določeno število furlanskih veleposestnikov.10 Ob državnozborskih volitvah so dosegli Slovenci takole število glasov:
upravičencev udeležba slov. kand.
1885 375 323 107
1891 444 367 198
1897 443 404 183
1901 330 250 62
Zmagali so leta 1891 ter tako imeli za šest let svojega držav
nega poslanca v veleposestniški kuriji.
Udeleževala se je slovenska narodna stranka volitev v vele
posestvu tudi na Kranjskem. Pri deželnozborskib volitvah so na
stopili prvič na nadomestnih volitvah 1866, potem pa na splošnih volitvah januarja 1867, 1870, 1871, 1877 in 1883. Pri državnozbor
skih volitvah so postavili kandidate leta 1879, 1885 in 1891. Dosegli so povprečno okrog tretjino oddanih glasov (navadno okrog 20). Naj
večji uspeh so doživeli pri deželnozborskib volitvah leta 1883, ko so (ob rekordni volilni udeležbi) zbrali 46 od 100 glasov in je bilo za dvoje mest potrebno celo drugo glasovanje. Po letu 1883 v de
želnem ter 1891 v državnem merilu se slovenska stranka volitev v veleposestvu na Kranjskem ni več udeleževala. Odtlej so pri
hajali nemški ustavoverni veleposestniki sami na volišče ter so
glasno volili svoje kandidate.
Če je v volilnih bojih v veleposestvu nastopala le ena stranka, je bila volilna udeležba navadno zelo nizka. Tako je npr. na Šta
jerskem v zadnjih desetletjih znašala redno pod polovico upravi
čencev, včasih celo znatno pod polovico.
Možnosti glasovanja po pooblaščencih so se veleposestniki v veliki meri posluževali. Od volilnih udeležencev je navadno bila le polovica fizično prisotnih.
TRGOVSKO-OBRTNE ZBORNICE
Da bi bili zastopani »interesi trgovine in obrti vseh kronovin«, so bile leta 1850 osnovane trgovsko-obrtne zbornice.11 To so bile voljene institucije, katerih delokrog so bile cele dežele ali pa deli dežel. Vsaka zbornica je imela določeno število članov (od 10 do 30) in polovico toliko namestnikov. Zakon iz leta 1868 je trgovsko-obrtne zbronice reorganiziral ter namesto članov in na
mestnikov uvedel prave in dopisne člane. Pravi člani, bilo jih je 16 do 48, so bili voljeni, dopisne člane pa je izbrala vsaka zbornica in v zbornici niso imeli glasovalne pravice. Volilni redi za volitve v trgovsko-obrtne zbornice so se večkrat spreminjali.12 V glavnem so imeli pravico voliti člane trgovsko-ohrtnih zbornic trgovci, indu
strialci in obtrniki ter lastniki rudnikov s področja zbornice, in sicer tako, da je vsaka skupina in v vsaki skupini vsaka kategorija (kategorije so bile sestavljene po velikosti obratov oziroma davčni obveznosti) volila določeno število članov zbornice. Kakor pri ob
činskih, deželnih in državnih volitvah je tudi pri volitvah v trgov
sko-obrtne zbornice veljala neeaka volilna pravica. Majhno število premožnih veletrgovcev ali veleindustrialcev je volilo približno enako število predstavnikov kakor daleko številnejši mali trgovci ali mali obrtniki.
Na področju naših dežel je bilo ves čas (1850—1918) sedem trgovsko-obrtnih zbornic. Dve sta bili na Štajerskem, ena v Gradcu za področje graškega in mariborskega okrožja, druga v Leobnu za področje bruškega okrožja. V Celovcu je bila trgovsko-obrtna zbornica za vso Koroško, v Ljubljani za vso Kranjsko, v Gorici za vso Goriško, v Trstu za tržaško ozemlje ter v Rovinju za vso Istro.
Schmerlingove volilne ureditve so dale trgovsko-obrtnim zbor
nicam pravico voliti poslance v deželne zbore. Graška, leobenska in celovška zbornica so volile po tri, ljubljanska, goriška in rovinjska po dva poslanca. Le tržaška zbornica pri volitvah v mestni svet, ki
nicam pravico voliti poslance v deželne zbore. Graška, leobenska in celovška zbornica so volile po tri, ljubljanska, goriška in rovinjska po dva poslanca. Le tržaška zbornica pri volitvah v mestni svet, ki