OBČINSKA VOLILNA PRAVICA
Ker je bila deželnozborska in pozneje prav tako državnozbor
ska volilna praviea vezana na občinsko, si moramo, preden pre
idemo k nadaljnjemu razpravljanju, ogledati glavne poteze občin
skega volilnega sistema.1
Prvi zakon, ki je urejal volilno pravico v občinah, je bil za
časni občinski zakon (Provisorisches Gemeindegesetz), izdan s ce
sarskim patentom dne 17. marca 1849 (RGB št. 170). Po njegovih določbah so se vršile prve občinske volitve v naših deželah še pred obnovo absolutizma" in prve po zlomu absolutizma. Nanj se tudi nanašajo določbe deželnozborskih volilnih redov iz leta 1861. Ob
činski zakon, izdan 24. aprila 1859 (RGB št. 58), namreč sploh ni nikdar stopil v veljavo.
Kmalu po začetku novega ustavnega obdobja je izšel dne 5. marca 1862 »zakon, s katerim so začrtane osnovne določbe za ureditev občinskega življenja«, kakor se glasi njegov uradni naziv (Gesetz . . . womit die grundsätzlichen Bestimmungen zur Regelung des Gemeindewesens vorgezeichnet werden) (RGB št. 18). Po teb splošnih napotilih so dobile posamezne dežele (svoje deželne) ob
činske rede (Gemeindeordnung) in občinske volilne rede (Gemeide- wahlordnung). V naših deželah so taki zakoni izšli:
za Istro 10. jidija 1863 (LGB št. 13), za Koroško 15. marca 1864 (LGB št. 5), za Goriško 7. aprila 1864 (LGB št. 8), za Štajersko 2. maja 1864 (LGB št. 5), za Kranjsko 17. februarja 1866 (LGB št. 2).
V občinskem zakonu iz leta 1849 je bilo predvideno, da dobe deželna glavna mesta in okrožna mesta z zakoni lastne »ustave«
(Verfassungen), prav tako pa da se lahko zanje potegujejo tudi
»druga pomembna mesta« (§ 6). Tako so bili leta 1850 izdani po
sebni statuti za naslednja mesta v naših deželah: Trst (za Trst kot državno neposredno mesto je bila to obenem deželna ustava), Gradec, Ljubljana, Celovec ter Gorica.
Podobno kakor zakon iz leta 1849 je tudi splošni občinski zakon iz leta 1862 določal, da dobe deželna glavna mesta in tudi druga pomembnejša mesta, če se zanje potegujejo, svoje posebne statute. Njih izdajo je prepuščal deželnim zakonodajam (art. XXII).
Leta 1850 izdani statuti so ostali v veljavi (kolikor niso bili prej ali pozneje kaj izpremenjeni), na novo pa so dobila posebne ob
činske statute v naših deželah še naslednja mesta: Maribor 13.marca 1866 (LGB št. 8), Celje 21. januarja 1867 (LGB št. 7), Rovinj 30. decembra 1869 (LGB 1870, št. 4) ter Ptuj 4. oktobra 1887 (LGB št. 45) .3
Za ta mesta z lastnimi statuti splošni deželni občinski redi in volilni redi niso veljali.
Oglejmo si najprej volilno pravico, kakor je bila določena s splošnimi zakoni. Kljub medsebojnim razlikam imajo državni zakon iz leta 1849 ter deželni zakoni iz šestdesetih let bistveno enak vo
lilni sistem. Ta sistem se je v večini dežel ohranil do konca Avstrije.
V naših deželah je doživel le eno bistveno spremembo, in to na Kranjskem z zakonom z dne 17. oktobra 1910 (LG št. 32), ki je spremenil vrsto določb starega občinskega reda in volilnega reda.
Občinski volilni upravičenci so se delili na dve skupini. Prvi so imeli volilno pravico zato, ker so plačevali določen davek (davčna volilna pravica), drugi pa so imeli volilno pravico ne glede na to, ali so plačevali kaj davkov ali nič, po svojem položaju, službi, izobrazbi (tako imenovana inteligenčna volilna pravica).
DAVČNA SKUPINA. Občinska volilna pravica je bila omejena na tiste, ki so plačevali v občini direktne davke. Po občinskem zakonu iz leta 1849 je morala znašati višina davka vsaj 1 goldinar, poleg tega pa je moral biti davek v prejšnjem letu docela plačan in v tekočem letu ni smelo biti nobenih zaostankov.4 Po občinskih 116
volilnih redih iz šestdesetih let je bila volilna pravica po posamez
nih deželah nekoliko različna. Od naših dežel je bila najširša na Štajerskem in na Goriškem. Tu je zadostoval vsak, tudi najmanjši znesek direktnih davkov in niso bili postavljeni nobeni drugi po
goji. V drugih naših deželah je bila volilna pravica nekoliko ožja.
Na Koroškem in na Kranjskem je sicer tudi zadostoval najmanjši znesek, toda zahtevalo se je plačevanje davka že vsaj eno leto.
V Istri pa je bil podobno kakor prej po občinskem zakonu iz leta 1849 v vseh deželah, določen cenz, plačevanje »direktnega davka v znesku vsaj enega goldinarja brez doklad«.
Pogoj za občinsko volilno pravico je bilo avstrijsko državljan
stvo, sicer pa niti določena starost ali polnoletnost niti moški spol.
Tudi juridične osebe so imele volilno pravico. Občinska volilna pra
vica je bila, bi lahko rekli, navezana na davke, ne na človeka. Kdor je bil v občini obdavčen, ta je imel volilno pravico, pa naj je bil potem polnoleten moški, ženska, otrok, delniška družba, država, župnišče, samostan, bolnišnica ali kaj drugega. Če so bili trije bratje in tri sestre skupen lastnik hiše, kmetije ali podjetja, so imeli tudi vsi skupaj pri volitvah en glas, so bili vsi skupaj en volilni upra
vičenec.
Ženska občinska volilna pravica ni bila znak priznanja ženske enakopravnosti, ampak le logična posledica popolne povezave vo
lilne pravice z davki. Tudi je ženska-davkoplačevalka volilno pra
vico sicer imela, ni imela pa pravice glasovati. Namesto poročene žene je glasoval mož, namesto vdove, ločenke ali neporočene moški, ki ga je zato pooblastila. Prav tako niso smeli sami glasovati otroci, osebe pod varuštvom ali kuratelo.
Na Kranjskem so leta 1910 uvedli splošno — toda še daleč ne enako občinsko volilno pravico. Volilno pravico so imeli po novem zakonu vsi moški in ženski davkoplačevalci (toda v razliko od prej le polnoletni, z dovršenim 24. letom starosti), poleg tega pa vsi moški, ki so bili nad 24 let stari in imeli že vsaj tri leta svoje redno bivališče v občini. Splošna volilna pravica je veljala torej samo za moške, triletno bivanje, ki se je zahtevalo, pa je posebej med pro
letariatom močno zmanjševalo število volilnih upravičencev. Vendar pomenijo te določbe bistveno spremembo od prejšnjega sistema na Kranjskem in od drugih naših dežel, v katerih je ostala stara, na davke omejena volilna pravica do konca v veljavi.
INTELIGENČNA SKUPINA. Določene kategorije ljudi so imele občinsko volilno pravico ne glede na to, ali so plačevale kaj davkov ali nič. Na splošno rečeno so bili to duhovniki, uradniki (državni, deželni in podobni, ne pa okrajni, občinski ali privatni, tudi ne nižji državni uslužbenci), upokojeni oficirji, vojaški urad
niki, osebe z akademsko stopnjo, profesorji in učitelji. Ponekod so upoštevali še nekatere druge skupine in poklice. V podrobnih do
ločbah so bile razlike po posameznih deželah. Tako so npr. od učiteljstva imeli volilno pravico ponekod samo šolski vodje in nadučitelji.6
Pogoj za volilno pravico pri pripadnikih te skupine je bil, da so bili člani občine,7 to se pravi, da so, če že niso plačevali davkov, imeli v občini domovinsko pravico. Le na Kranjskem od leta 1910 dalje ta pogoj ni bil potreben.8 Definitivno nastavljeni uradniki, duhovniki in učitelji so dobili z nastopom svojega službenega mesta domovinsko pravico v občini, v kateri jim je bil nakazan stalni službeni sedež.9 Kdor torej ni bil definitivno nastavljen, ta tudi ni imel domovinske pravice v občini svojega službovanja in s tem tudi ne volilne pravice, niti občinske, niti iz nje izvirajoče deželno- zborske.
V deželnozborskih volilnih bojih, posebno v mestni kuriji na Kranjskem do konca sedemdesetih let, ko je bila zmaga slovenske ali nemške stranke odvisna od nekaj glasov, se je ob sestavljanju volilnih imenikov, pritožbah proti volitvam in verifikacijskih de
batah v deželnem zboru dostikrat postavljalo vprašanje: ali ima ta in ta uradnik res volilno pravico? Ali je definitivno nastavljen? Ali ima domovinsko pravico v dotični občini?
Tako so npr. leta 1864 hoteli nekateri v kranjskem deželnem zboru zavreči izvolitev Luke Svetca za poslanca, češ da v Kočevju, kjer je služboval, sploh ni imel volilne pravice, ker ni bil stalno nastavljen, ampak je bil le »disponibilen državni uradnik«.10 Tako so npr. leta 1877 izbrisali v Novem mestu iz volilnega imenika Janeza Trdino, ki je živel tam kot upokojenec, ni pa imel domo
vinske pravice, ker je bil kot profesor na Reki »upokojen od hrvat
ske vlade«.11 Slovenska stranka pa je načenjala vprašanje avstrij
skih oficirjev v pokoju, ki so živeli v Ljubljani in bili tam vpisani v volilni imenik, češ da davka od svoje pokojnine ne plačujejo v Ljubljani, ampak v Gradcu, odkoder jim pokojnino nakazujejo. Ker 118
nimajo domovinske pravice v Ljubljani in ker ne plačujejo davka v ljubljanski občini, torej ne morejo imeti v Ljubljani volilne pravice.12
Tudi v inteligenčni skupini so imele ženske volilno pravico (ne pa seveda pravico osebnega glasovanja). Žensk v tej skupini ni bilo dosti, v glavnem so bile to učiteljice. Leta 1910 je bila na Kranj
skem občinska volilna pravica učiteljicam izrecno priznana, med
tem ko je bila za ostalo inteligenčno skupino posebej omejena na moške.
Volilno pravico brez ozira na to, ali so plačevali davke ali ne, so imeli še častni občani (častni člani občine) in častni meščani, v naših deželah spet z edino izjemo na Kranjskem po letu 1910.13
V vseh naših deželah so imele občine pravico do imenovanja častnih meščanov oziroma občanov tako po zakonu iz leta 1849 kot po občinskih redih iz šestdesetih let. Na Goriškem je smela vsaka občina sprejeti posebno zaslužne avstrijske državljane v svojo skup
nost kot častne člane. V Istri je bila po letu 1864 pravica spreje
manja častnih članov omejena le na mestne občine. Na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem pa so imele mestne in trške občine pravico imenovanja častnih meščanov, druge občine pa častnih članov.
Častno meščanstvo in občanstvo ni služilo samo v počastitev, ampak je imelo dostikrat tudi poseben praktičen pomen za volitve.
Tako so ponekod imenovali častne meščane pred občinskimi vo
litvami, da so z njihovimi glasovi potem zmagali v volilnem razredu, v katerem so imeli ti častni meščani volilno pravico.14 Pri deželno
zborskih volitvah pa je imelo častno občanstvo drugo vlogo.
Kdor je hotel biti izvoljen za deželnozborskega poslanca, je moral imeti aktivno volilno pravico v dotični deželi. Kadar je kandidati niso imeli ali pa je bila dvomljiva, so si pomagali na ta način, da so se dali izvoliti v kaki občini za častnega občana. Tako so npr. izvolili Kromerja, ki je bil tedaj sodni svétnik v Celju, za častnega meščana v Kočevju, da je bil nato lahko izvoljen v kranj
ski deželni zbor leta 1861.15 Tako so izvolili Jožeta Samso, ki je živel na Goriškem, za častnega občana v Materiji16 in se je dal Burger, c. kr. namestnik v Trstu, izvoliti za častnega meščana v Kastvu in Voloskem pred drugimi volitvami v istrski deželni zbor istega leta 1861.17 Luka Svetec se je dal leta 1863, ko njegova vo
lilna pravica, kakor smo videli, ni bila povsem jasna, izvoliti za častnega meščana v Kočevju.18 Ko se je Dragotin Treo preselil iz Postojne v Gorico, se je dal pred deželnozborskimi volitvami izvoliti za častnega občana v dveh kraških občinah.19 Takih primerov bi lahko navedli še celo vrsto.
»Meščani« (tj. osebe, ki so si posebej pridobile meščanski na
slov) mestnih in trških občin so imeli ponekod občinsko volilno pravico ne glede na to, ali so plačevali davke ali ne.
Omejenost volilne pravice je bila prva, pa ne edina značilnost občinskega volilnega sistema na Slovenskem v avstrijskem času.
Druga bistvena značilnost tega sistema je bila neenakost volilne pravice, s katero je bilo poskrbljeno za »zaščito interesov više ob
davčenih«, kakor je rečeno v splošnem občinskem zakonu iz leta 1862 (art. XI). Neenakost se je kazala v razdelitvi volilcev v volilne razrede (Wahlkörper).
Princip te razdelitve je bil v naslednjem postopku:
Vse občinske volilne upravičence so razvrstili v volilni imenik po padajoči višini davka, od tistega, ki je plačeval največ, do onega, ki je plačeval najmanj in prišel na zadnje mesto. Nato se je celotna vsota direktnih davkov, ki so jih ti volilni upravičenci plačevali, razdelila na dva ali tri enake dele — v skladu s tem, ali je imela občina dva ali tri volilne razrede. Če sta bila dva volilna razreda, so spadali v prvega vsi, ki so plačevali prvo polovico davkov — od prvega, ki je plačal največ, pa vsi naslednji po padajoči višini davkov, do onega, pri katerem je vsota davkov dosegla polovico.
V drugem volilnem razredu so bili, spet po padajoči vrsti davkov, ostali volilni upravičenci, ki so plačali drugo polovico davkov.
V prvem razredu so bili torej tisti, ki so plačevali večje zneske, v drugem tisti, ki so plačevali manjše. Prvih je bilo seveda vedno manj kakor pa drugih. Če so bili trije volilni razredi, so spadali v prvega oni, ki so plačali prvo tretjino davkov, začenši z onim, ki je plačal največ, v drugega oni, ki so plačali drugo tretjino, in v tretjega oni, ki so plačali tretjo tretjino, z onim ki je plačal naj
manjši davek, na zadnjem mestu. Oni z največjim obdavčenjem so bili spet v prvem, oni z najmanjšim v tretjem volilnem razredu.
120
Spet je bilo v prvem volilnem razredu najmanj volilnih upravičen
cev, v drugem več, v tretjem največ.
Normalno naj bi imele občine v naših deželah po tri volilne razrede. Le občine z manjšim številom prebivalstva oziroma občine z manjšim številom volilnih upravičencev in majhno razliko med posameznimi davčnimi obveznostmi naj bi imele po dva.20
Na Goriškem je bilo po občinskem volilnem redu iz leta 1864 določeno, da imajo sploh vse občine brez izjeme po tri volilne razrede.
Vsak volilni razred je volil isto število občinskih odbornikov.
Na ta način so seveda bogati davkoplačevalci imeli gospodujoč položaj v vodstvu občine.
Inteligenčna skupina in častni meščani oziroma častni občani so bili v vseh naših deželah razen na Štajerskem uvrščeni v prvi, najvišji volilni razred.21
Podrobnejših določb občinskega volilnega sistema tu ne kaže omenjati. Kako se je dopolnil prvi volilni razred, če ni imel zadost
nega števila volilnih upravičencev, kdo je mogel priti kot virilist v občinski odbor, kako so bile na Kranjskem poleg volilnih raz
redov zastopane v občinskem odboru še podobčine itd. itd. — vse to na deželnozborsko in državnozborsko volilno pravico ni imelo nobenega vpliva, pa zato tudi mi o tem ne bomo govorili.
Kakor smo videli iz opisanega sistema volilnih razredov, je bila meja med posameznimi razredi, če bi jo hoteli izraziti v goldinarjih davka, ki so bili potrebni za uvrstitev v ta ali oni razred, povsem relativna. Z direktnih davkom 30 gld. si mogel biti v eni občini v prvem volilnem razredu, v drugi v drugem ali pa celo v tretjem.
V občini Železniki je npr. leta 1870 zadnji v prvem volilnem raz
redu plačal 55 gld. davka, prvi v drugem razredu pa 52 gld. V ob
čini Knežak je bila istega leta meja med obema razredoma pri 18 gld., v občini Sodražica pa pri 10 gld. Vsaka občina je imela svoje meje, pa tudi ista občina različne od volitve do volitve.
Opisani sistem volilnih razredov je trajal v vseh naših deželah razen na Kranjskem vse do prve svetovne vojne. Na Kranjskem pa je doživel leta 1910, obenem z uvedbo splošne občinske volilne pravice, korenito spremembo. Zdaj so bili uvrščeni:
v I. volilni razred:
prva tretjina po padajoči višini davka razvrščenih oseb, ki plačujejo že vsaj eno leto v občini davek, podvržen občinskim dokladam;
v II. volilni razred:
ostali dve tretjini po padajoči višini davka razvrščenih oseb, ki plačujejo že vsaj eno leto v občini davek, podvržen občin
skim dokladam, inteligenčna skupina,
osebe, ki imajo že vsaj po dve leti redno bivališče v občini in plačujejo že vsaj eno leto v občini najmanj 20 kron direktnih davkov, ki niso podvrženi občinskim dokladam;22
v III. volilni razred:
vsi volilni upravičenci I. in II. volilnega razreda,
osebe, ki imajo že vsaj po dve leti redno bivališče v občini in plačujejo že vsaj eno leto v občini manj kot 20 kron direktnih davkov, ki niso podvrženi občinskim dokladam,22
moški, ki imajo že vsaj tri leta redno bivališče v občini in ne spadajo v zgoraj naštete skupine.
Nova razvrstitev je pomenila za občine na Kranjskem prav
zaprav uveljavljenje tiste kombinacije starih volilnih razredov ter splošne kurije, kakor so jo uvedli najprej v državnozborski volilni reformi leta 1896 ter je nato prenesli na deželnozborski volilni sistem. Tretji občinski volilni razred je postal nekakšna splošna kurija, kakor jo poznamo s teh državnozborskih in deželnozborskih volitev. Določba, da v njej niso volili samo tisti, ki niso plačevali davkov, ampak tudi vsi tisti, ki so že imeli volilno pravico v prvih dveh razredih, naj bi poskrbela predvsem zato, da bi delavsko gibanje ne prišlo preveč do izraza. Taka kranjska občinska volilna reforma iz leta 1910 je bila v naših deželah (če ne upoštevamo Trsta) višek »demokratizacije« občinskega volilnega sistema pred prvo svetovno vojno.
122
Volilni sistem v mestih z lastnimi statuti se od opisanih dežel
nih občinskih volilnih redov bistveno ni razlikoval. Bilo je nekaj razlik v podrobnostih, v nekaterih posebnih pogojih za volilno pra
vico v davčni ali inteligenčni skupini, katerih naštevanje pa bi nas predaleč zavedlo. Medtem ko so dajala naša štajerska mesta Ma
ribor, Celje in Ptuj volilno pravico v davčni skupini vsakomur, ki je plačeval kak direkten davek, kakor je bilo to določeno tudi v splošnem deželnem občinskem zakonu, pa so ostala naša mesta z lastnimi statuti, deželna glavna mesta Ljubljana, Celovec in Go
rica — o Trstu bomo govorili posebej — postavljala strožji kriterij.
V Celovcu je bilo treba plačevati vsaj eno leto najmanj 8 gld. do
hodnine ali 3 gld. drugih direktnih davkov, v Gorici najmanj 8 gld.
dohodnine ali 5 gld. drugih direktnih davkov, v Ljubljani od leta 1850 do 1887 prav tako, od leta 1887 do 1898 5 gld. kakršnih koli direktnih davkov, od tedaj naprej pa je zadostoval vsak, tudi najmanjši znesek direktnih davkov, dokler ni bila leta 1910, kakor v drugih občinah na Kranjskem, tudi v Ljubljani uvedena splošna volilna pravica.23
Tudi meja med posameznimi volilnimi razredi v teh mestih ni bila relativna, odvisna od skupne vsote predpisanih davkov, ampak absolutna. V Ljubljani so npr. prišli v prvi volilni razred vsi, ki so plačevali v letih 1850—1887 nad 80, pozneje pa nad 100 gld. davka, v drugi razred oni, ki so plačevali nad 20 gld., oziroma po letu 1887 nad 25 gld. davka. Leta 1910 pa je bila tudi tu uveljavljena podobna
Tudi meja med posameznimi volilnimi razredi v teh mestih ni bila relativna, odvisna od skupne vsote predpisanih davkov, ampak absolutna. V Ljubljani so npr. prišli v prvi volilni razred vsi, ki so plačevali v letih 1850—1887 nad 80, pozneje pa nad 100 gld. davka, v drugi razred oni, ki so plačevali nad 20 gld., oziroma po letu 1887 nad 25 gld. davka. Leta 1910 pa je bila tudi tu uveljavljena podobna