A B C
1. Ogrska . .... 85 9.900.785 116.479
2. Češka .... 54 4.705.525 87.139
3. Galicija .... 38 4.597.470 120.986
4. Transilvanija .... 26 1.926.797 74.107
3. Moravska . .... 22 1.867.094 84.867
6. Benečija ... 20 2.446.056 122.302
7. Sp. Avstrija . .... 18 1.681.697 93.427
8. Štajerska . .... 13 1.056.773 81.290
9. Tirolska .... 10 750.084 75.008
10. Zg. Avstrija . .... 10 707.450 70.745
11. Hrvatska . .... 9 876.009 97.334
12. Kranjska . .... 6 451.941 76.323
13. Šlezija . .... 6 443.912 73.985
14. Bukovina . i . . . . 5 456.920 91.384
15. Dalmacija . .... 5 404.499 80.899
16. Koroška 5 332.456 66.491
17. Salzburška .... 3 146.769 48.923
18. Istra .... 2 230.328 115.164
19. Goriška . . .... 2 185.943 92.972
20. Trst .... .... 2 104.707 52.354
21. Predarlska .... 2 100.932 50.466
343 33,374.147 97.300
A: število poslancev
B:prisotno civilno prebivalstvo 1857
C: povprečno številoprebivalcev na enega poslanca
Ker so nekatera kraljestva in dežele prevelike, da bi jih mogli postaviti v isto vrsto z drugimi, je za določitev razmerja glasov primerna le taka teritorialna razdelitev, ki se približuje stari in na povsem stvarni podlagi sloneči razdelitvi na okrožja. Pri tem je razsežnost dovolj upoštevana, saj imajo večje dežele vselej znatno število okrožij, najmanjše dežele pa so vsaka zase le eno okrožje.
Prebivalstvo je primerno upoštevano, če sprejmemo, da pride en član državnega zbora na vsako področje in vsako deželno glavno 22
mesto brez izjeme, če le število prebivalcev ne doseže 200.000; en član več na vsako področje in vsako deželno glavno mesto z 200.000 do 300.000 prebivalci; spet en član več na vsako področje in vsako deželno glavno mesto s 300.000 do 400.000 prebivalci in tako dalje v enaki postopici.
Obdavčenje, ki se je nanj prav tako ozirati, je primerno upo
števano, če dodamo enega člana več vsakemu področju v najbolj obdavčenem sklopu dežel. To pa so dežele, ki spadajo k Nemški zvezi in ki se odlikujejo s tolikanj izdatnejšim prispevkom direktnih in indirektnih davkov, da daleč prekašajo vse ostale dežele skupaj po svoji gosti naseljenosti, industrijski dejavnosti in razvitejši kulturi.
Tako dobimo, sešteto po deželah, za vsako področje in vsako deželno glavno mesto tisto, v 6. členu osnovnega zakona o držav
nem zastopstvu določeno število članov, ki naj jih deželni zbori po I. artiklu diplome pošiljajo v državni zbor.«2
Oglejmo si ta postopek nekoliko natančneje! Njegova prva faza je dodeljevanje mandatov po »področjih« (to je, okrožjih v avstrijskih, komitatih v ogrskih deželah, provincah v Benečiji) in
»deželnih glavnih mestih«.3 Dodeljevanje mandatov po okrožjih je marsikje dalo precej drugačen rezultat, kakor pa bi ga dosegli z neposredno dodelitvijo po številu prebivalcev cele dežele. Tako je mogla dohiti neka dežela z recimo 750.000 prebivalci (če dežel
nega glavnega mesta ne upoštevamo) 7 poslancev, če ni bila raz
deljena na okrožja; 6 poslancev, če je bila razdeljena na dvoje okrožij po 375.000 prebivalcev; samo 4, če je bila razdeljena na štiri okrožja po 187.500 prebivalcev; pa celih 8, če je bila razde
ljena na 8 majhnih okrožij po 93.750 prebivalcev. Kakor vidimo iz tabele o dodeljevanju mandatov, so se zato pokazale precejšnje raz
like med posameznimi deželami. Moravska in Transilvanija sta imeli skoraj enako število ljudi, toda Moravska, s 6 okrožji in enim deželnim glavnim mestom, je dobila po tej razdelitvi le 16 poslan
skih mest, medtem ko je Transilvanija, razdeljena na 26 majhnih enot (komitatov, stolov in distriktov), dobila 26 poslancev. Ali pa primerjajmo Salzburško in Goriško. Obe majhni deželi, vsaka eno
23
samo okrožje — vendar pa je dobila Salzburška dva, Goriška pa le enega poslanca, dasi je imela več prebivalcev. Vzrok je bil v tem, da Goriška ni imela v tedanji upravni razdelitvi svojega lastnega
»deželnega glavnega mesta«, ki bi ji pripomoglo do še enega man
data — šteli so jo namreč kot eno celoto skupaj z Istro in Trstom.
Podobno ni imela svojega »deželnega glavnega mesta« Predarlska, združena s Tirolsko. Dežele, ki so imele majhna glavna mesta, so dobile eno poslansko mesto tako rekoč podarjeno, medtem ko so velika glavna mesta (Dunaj, Praga, Trst itd.) svoje mandate za
služile po številu prebivalstva.
V celem je bila ta razdelitev mandatskib mest po okrožjih in glavnih mestih neugodna za velike dežele (razen za Transilvanijo, katere izredno ugodno zastopstvo smo že omenili), ugodna za manjše in spet neugodna za tiste najmanjše dežele, ki niso imele svojih od okrožij ločenih deželnih glavnih mest.
Na to prvo dodeljevanje poslanskih mest sledi druga faza, do
deljevanje dodatnih mandatov po davčni moči. Kriterij davčne moči je bil v liberalni dobi zelo močan in nas ne more presenetiti.
Toda način, kako so ga upoštevali, je bil precej čuden.
Dodatni mandati so se podelili vsem deželam, ki so bile v Nemški zvezi. To so bile: Češka, Moravska, Šlezija, Spodnja in Zgornja Avstrija, Salzburška, Tirolska, Predarlska, Štajerska, Koro
ška, Kranjska, Goriška in Trst. Dodatnih mandatov pa niso dobile po številu prebivalcev ali po višini davkov, ki so jih plačevale, tem
več po številu »področij«, to je, okrožij — to pot brez upoštevanja deželih glavnih mest. Na tabeli vidimo, koliko dodatnih mandatov je dobila posamezna dežela. Ni težko opaziti, kako absurden je bil rezultat takega dodeljevanja. Spodnja Avstrija, ki je imela več kot še enkrat toliko ljudi kakor Zgornja Avstrija in ki je plačevala davkov več kot trikrat toliko, je dobila isto število dodatnih man
datov, pač zato, ker sta bili obe deželi razdeljeni na štiri okrožja.
Dunaj, ki je štel tedaj skoraj pol milijona ljudi, je ostal sploh ne
upoštevan, prav kakor mali Linz, ker ni bil okrožje temveč glavno mesto. Češka s svojimi 4,700.000 prebivalci je dobila 13 dodatnih mest, Tirolska in ostale manjše dežele s skupnimi 3,200.000 pre
bivalci pa 14.
24