Edukacija zdravstvenega tima

Temelj za učinkovito preprečevanje delirija na kateremkoli oddelku je izobraževanje zdravstvenega tima, ki je vključen v obravnavo pacientov. Zlasti pri pacientih v intenzivnih enotah naj bi bil le-ta slabo razumljen, zato je smiselno, da se vključene v proces, tako

11

zdravnike kot tudi zdravstveno in negovalno osebje, ki je konstantno v stiku s pacientom, izobrazi s temeljnimi znanji. Učinkovitost izobraževanja ni pogojena s trajanjem ali ceno, zahteva predvsem čas, učinkovito osvajanje znanja vključenih in motiviranje osebja k razmišljanju o tem, kako lahko zmanjša pojavnost delirija pri svojih pacientih. Izvajanje preventive v posamezni enoti mora vključevati stalni izobraževalni program, saj se na ta način doseže tako manjšo incidenco kot tudi prevalenco delirija. Eden izmed možnih ukrepov za doseganje ustrezne oskrbe je tudi ločen oddelek za paciente z delirijem, kjer bi bila specializirana in ciljno usmerjena oskrba s strokovno informiranim osebjem, ki bi bodisi preprečevala sam razvoj, v primeru razvoja pa bi pacienti trpeli krajše in blažje epizode (Page, Wesley Ely, 2011).

Rivosecchi in sodelavci (2015) opisujejo različne strategije za izobraževanje medicinskih sester, vključno z didaktičnimi predavanji, vizualnimi prikazi in individualnimi sejami ena na ena. Nenazadnje so nekatere intervencije takšne, da vsaki medicinski sestri omogočajo svoj način izvedbe, pomembno je le, da vsebujejo ključne komponente (npr. pri kognitivni stimulaciji so to določitev načina, kako naj pacienta nagovori, pogosta preusmeritev na datum in čas, posodabljanje pacientovega urnika in kliničnega stanja). Izpostavijo tudi, da se ob uvajanju sprememb pogosto pojavi odpor, zato je izobraževanje na tem mestu še bolj pomembno, da medicinske sestre prepoznajo nevarnosti in posledice razvoja delirija ter da jim dodatne naloge ali spremembe ne vzamejo več kot 5–10 minut na izmeno.

Mistraletti in sodelavci (2012) menijo, da je poleg temeljnih znanj potrebno organizirati tudi tečaje za uporabo potrjenih orodij in lestvic za prepoznavanje in ocenjevanje delirija ter mu posebno mesto nameniti tudi ob predaji izmen.

Ključni cilj pa je, da so medicinske sestre dobro seznanjene z znaki in simptomi ter prepoznajo tiste z največjim tveganjem za razvoj delirija (Faught, 2014).

4.1.2 Identifikacija dejavnikov tveganja

Prepoznavanje pacientov s kliničnimi dejavniki tveganja za delirij je prvi korak k izvajanju preventivnih strategij (Faught, 2014).

Preprečevanje, ki vključuje razumevanje predispozicijskih in precipitirajočih dejavnikov tveganja, velja za najučinkovitejši način za zmanjšanje pojavnosti delirija. Že ob sprejemu

12

pacienta je ključno zgodnje odkrivanje teh dejavnikov, potrebno pa je tudi proučiti spremembe običajnega vedenja, o katerih poročajo najbližji svojci. V primeru detekcije katerega koli izmed navedenih dejavnikov tveganja, mora ustrezno izobražen član zdravstvenega tima opraviti oceno delirija z uporabo orodij, potrjenih za ustrezno enoto za potrditev ali izključitev suma diagnoze. Specifično za intenzivne enote sta najbolj razširjeni potrjeni ocenjevalni lestvici CAM-ICU in ICDSC. Poleg tega obstaja več dejavnikov tveganja za razvoj, trajanje in resnost delirija, ki jih je mogoče z različnimi ukrepi odpraviti ali pa vsaj zmanjšati (Mistraletti, 2012).

Rivosecchi in sodelavci (2015) menijo, da je primarno izhodišče za preventivo uporaba znanih dejavnikov tveganja za razvoj delirija, na podlagi katerih se oblikujejo ciljne intervencije za paciente, pri katerih se jih prepozna. Pri čemer se je treba usmeriti v precipitirajoče dejavnike, ki jih je možno zmanjševati in odpravljati, saj je to eden izmed najučinkovitejših načinov tako za kritične kot za nekritično bolne paciente.

Razvoj delirija je običajno odvisen od zapletene interakcije več dejavnikov tveganja, ki so prisotni pred in med bivanjem v intenzivnih enotah. Ti dejavniki tveganja so na splošno razdeljeni v dve široki kategoriji: nespremenljivi in spremenljivi. Dejavnike tveganja, ki jih ni mogoče spremeniti, opisujejo kot tiste z najmočnejšimi dokazi o povezavi z delirijem v intenzivnih enotah. Sem spadajo starejša starost, že obstoječa demenca, predhodna koma, nujna operacija ali travma in višja stopnja resnost bolezni. Obstajajo tudi dokazi, ki kažejo, da hipertenzija v anamnezi, trenutni sprejem zaradi nevroloških bolezni in predhodna uporaba antipsihotikov in antikonvulzivov povečajo tveganje za delirij. Čeprav teh dejavnikov tveganja ni mogoče spremeniti, se mora zdravstveni tim zavedati povezave med temi dejavniki in verjetnostjo delirija, da bi lahko bolje uporabljali strategije preprečevanja in ublažitve v začetni fazi bivanja v intenzivni enoti pri pacientih s povečanim tveganjem za razvoj delirija. Med spremenljive dejavnike tveganja uvrščajo dajanje transfuzije krvi, uporabo benzodiazepinov, prakso sedacije pacientov, ki je klinično potrebna, uporaba telesnih omejitev, zaradi česar je pacient slabše mobilen, socialna izolacija, pomanjkanje spanja in okoljski dejavniki, kot so prekomerna svetloba in hrup.

Zato je potrebno iskati preventivne strategije, ki se osredotočajo na te spremenljive dejavnike tveganja že v začetni fazi, da bi zmanjšali pojavnost in trajanje delirija pri pacientih z visokim tveganjem za razvoj delirija (Kalvas et al., 2020).

13

4.1.3 Obvladovanje bolečine

Bolečina je opredeljena kot neprijetna senzorična in čustvena izkušnja, povezana z dejansko ali potencialno poškodbo tkiva ali opisana v smislu take poškodbe. Značilno je, da se pri mnogih pacientih v intenzivni enoti pojavlja bolečina, tako v mirovanju kot med postopki. Zlati standard za merjenje bolečine velja samoocena, pri čemer je bolečina takšna, kot pacient pravi, da je, in se pojavlja povsod, kjer trdi pacient. Vendar pa se kritično bolni in mehanično ventilirani pacienti pogosto ne morejo samooceniti; zato veljata lestvici Behavioral Pain Scale (BPS), v prevodu vedenjska lestvica za oceno bolečine, in Critical-Care Pain Observation Tool (CPOT), v prevodu lestvica za oceno bolečine pri kritično bolnih pacientih za veljavni in zanesljivi alternativi. Zaradi česar zdravstveni delavci za ocenjevanje bolečine pri pacientih, s katerimi ni moč vzpostaviti komunikacije, ne bi smeli uporabljati samo ocene vitalnih znakov, temveč BPS in CPOT skupaj s temi parametri (Kalvas et al., 2020).

Poleg tega način »takojšnjega pristopa k bolečini« (angl. pain-first approach) omogoča oceno učinkovitosti analgezije pri lajšanju bolečine, zagotavljanju udobja in sedacije pred standardno vpeljavo sedacije. Dokazano je tudi, da uporaba protokolov za obvladovanje bolečine zmanjšuje uporabo analgetikov in pomirjeval, zmanjšuje število dni v intenzivnih enotah in zmanjšuje čas trajanja mehanske ventilacije. Izogibanje opioidom ali dajanje zelo majhnih odmerkov, kadar pacienti trpijo, je povezano s povečanim tveganjem za delirij.

Pacienti z delirijem lahko zaradi motenj spanja in budnosti ponoči potrebujejo večjo količino analgezije. Pri tem pa je zahtevno uravnotežiti tveganja, da opioidna zdravila sprožijo delirij, in hkrati lajšati tveganje in trpljenje, ki ju povzroča sama bolečina. Dokazi kažejo tudi, da nezdravljena bolečina vpliva na kakovost spanja in preprečuje zgodnjo mobilnost pacientov v intenzivni enoti, kar lahko vpliva na tveganje za razvoj delirija (Page, Wesley Ely, 2011).

Faught (2014) ugotavlja, da ustrezna ocena in zdravljenje bolečine izboljšata gibljivost in pacientom omogočata aktivno sodelovanje pri njihovi oskrbi.

14

4.1.4 Uravnavanje sedacije

Način dajanja sedacije v intenzivni enoti je lahko enako pomemben kot vrsta sedativov, ki se uporabljajo in ima lahko pomemben vpliv na razvoj delirija. Protokoli sedacije morajo vključevati rutinsko uporabo točkovanja sedacije, dnevne cilje sedacije in dneve brez sedacije. Obstajajo različna orodja za ocenjevanje sedacije, ki se lahko uporabljajo v intenzivnih enotah. Richmondova agitacijsko-sedacijska lestvica (angl. Richmond Agitation-Sedation Scale – RASS) razlikuje med odzivom na verbalni dražljaj in odzivom na fizični dražljaj in je dobro orodje za spremljanje vznemirjenosti. V Veliki Britaniji dve tretjini enot uporablja Ramsayjevo lestvico, ki je bila opisana leta 1974. Njeno priljubljenost je verjetno mogoče pripisati njeni razpoložljivosti in enostavnosti uporabe.

Če ni klinično indicirano, je potrebno sedirane in ventilirane paciente sedirati do te mere, da so odzivni na verbalne dražljaje. Nekateri intenzivisti trdijo celo, da benzodiazepinov sploh ne bi smeli uporabljati za sedacijo pacientov v intenzivnih enotah. Vsa psihoaktivna zdravila namreč pomembno vplivajo na razvoj delirija, poleg tega je tudi dokazov o vplivu benzodiazepinov ogromno, zlasti v primerjavi s propofolom. Glede na ugotovitve je bolje omejiti izpostavljenost pacientov kakršnikoli sedaciji, hkrati pa ohraniti dobro analgezijo, ki ima manj stranskih učinkov. Smiselna uporaba zdravil, prilagojena pacientovim odzivom, bo omogočila sodelovanje med popolnim ventiliranjem, uporabo opiatov in sedacijo v majhnih odmerkih (Page, Wesley Ely, 2011).

Vzdrževanje najnižjih možnih odmerkov sedacije je priporočljivo za vse kritično ogrožene paciente, ki so ventilirani, razen če je klinično indicirana globoka sedacija, so priporočljivi višji odmerki. Vrstni red mora jasno usmerjati oceno sedacije po dajanju analgezije z dodatkom sedativa le, če cilj sedacije ni dosežen. Priporoča se uporabo propofola ali deksmedetomidina pred benzodiazepini, saj se je izkazalo, da lahko pri deksmedetomidinu in propofolu časovno hitreje nižamo sedacijo v primerjavi z benzodiazepini (npr.

midazolam, lorazepam). Kljub nekaterim nasprotujočim si dokazom v zvezi z razmerjem med deksmedetomidinom in razvojem delirija, naj bi uporaba nižje stopnje sedacije z deksmedetomidinom ali propofolom izboljšala rezultate pacientov v intenzivni enotah, kot je čas trajanja do ekstubacije, kar lahko posledično zmanjša tveganje za razvoj delirija.

Nedavna raziskava je pokazala tudi, da je povečana globina sedacije v prvih 48 urah mehanskega ventiliranja povezana s tveganjem za dolgotrajno intubacijo, delirij in smrt (Kalvas et al., 2020).

15

Kljub dejstvu, da so sedativi povezani z višjim tveganjem za razvoj delirija, se zdravniki ne bi smeli nujno izogibati njihovi uporabi: vedno je smiselno vnaprej proučiti možne alternative ali vsaj uporabo najmanjših učinkovitih odmerkov, sočasno pa mora zdravstveni tim natančno spremljati nevrološki status, ki omogoča pravočasne spremembe zdravljenja (Mistraletti et al., 2012).

Kalvas in sodelavci (2020) v sklopu ustrezne sedacije, kot preventivo za razvoj delirija, omenjajo tudi obdobje dnevnega spontanega prebujanja (angl. spontaneous awakening trail – SAT), v katerem prenehajo uporabljati vsa pomirjevala in opioide, pacienti pa se spontano zbudijo, s čimer se doseže blažjo stopnjo vznemirjenosti. Odvisno od odziva pacienta lahko sedativi in narkotiki ostanejo izklopljeni ali pa jih po potrebi znova zaženemo z zmanjšano hitrostjo (npr. polovico prvotnega odmerka) in po potrebi tudi titriramo. SAT je smiselno načrtovati sočasno z obdobjem preizkusa spontanega dihanja (angl. spontaneous breathing trail – SBT), saj ugotovitve kažejo, da sočasno načrtovano izvajanje SAT in SBT povečuje število neodvisnih dni od dihalne pomoči, zmanjša uporabo sedacije in trajanje kome, skrajša število dni v intenzivnih enotah in zniža enoletno stopnjo umrljivosti. Če se izvajata skupaj z drugimi preventivnimi aktivnostmi, lahko SAT in SBT zmanjšata pojavnost in trajanje delirija.

4.1.5 Zgodnja mobilizacija

Zgodnja mobilizacija mora biti vključena v vse nefarmakološke preventivne protokole, ki se izvajajo v vseh enotah, od navadnega oddelka do intenzivne enote, in smiselno prilagojena glede na okolje, možnosti in resnost pacientove bolezni (Faught, 2014;

Mistraletti et al., 2012).

Zgodnja mobilizacija pacienta v intenzivni enoti lahko pripomore k zmanjšanju pojavnosti in trajanja delirija, mehanskega ventiliranja, pa tudi do izboljšanih funkcionalnih rezultatov ob odpustu. Pacienti, ki imajo delirij, prejemajo opioidne boluse ali so neprekinjeno sedirani in slabše oz. manj učinkovito sodelujejo pri fizioterapiji. Zato je za uspešno mobilizacijo potrebna uskladitev tudi drugih varovalnih ukrepov, kot so SAT, SBT in obvladovanje bolečin. Zdravstveni delavci so pri mobilizaciji kritično bolnih intubiranih pacientov pogosto v dilemi zaradi varnostnih razlogov, a je bilo med 12.200 fizioterapijami, o katerih so poročali v 13 študijah, zabeleženih le 15 neželenih učinkov. Ti

16

dogodki so vključevali desaturacijo, nenačrtovano ekstubacijo in mišično-skeletne poškodbe. Pri pacientih, ki jim je mobilnost zunaj postelje kontraindicirana, se pojavlja uporaba kolesarske opreme v postelji kot alternativa, ki lahko izboljša funkcionalne rezultate in zmanjša pogostnost delirija in posledično tudi dolžino bivanja v intenzivni enoti (Kalvas et al., 2020).

Fizične omejitve, kot so različni katetri, sonde, elektrokardiografski odvodi ipd., so prepoznani dejavniki tveganja za delirij. Zato je smiselno na dnevni ravni presoditi, kaj pacient potrebuje in kaj mu po nepotrebnem omejuje gibanje in odvečne stvari odstraniti takoj, ko to dopušča njegovo stanje. To še posebej velja za paciente, ki čakajo v intenzivnih enotah, da bo za njih na voljo postelja na oddelku. Zgodnja mobilizacija pacientov ni pomembna zgolj zaradi preprečevanja delirija, temveč tudi zaradi vzdrževanja mišične mase in moči, zmanjšanja trombemboličnih dogodkov in okužb prsnega koša (Page, Wesley Ely, 2011).

Mobilizacija je lahko v obliki fizioterapije, delovne terapije ali zgolj izvajanja pasivnih vaj.

Obposteljne medicinske sestre in drugi člani zdravstvenega tima skupaj sodelujejo pri odločanju o stopnji mobilizacije, ki jo pacient lahko opravi. Poleg tega se medicinske sestre lahko zavzamejo za odstranitev cevi, katetrov ali drugih sistemov, ki potencialno omejujejo zgodnjo mobilizacijo (Rivosecchi et al., 2015).

4.1.6 Ustrezna higiena spanja

Pri pacientih v intenzivnih enotah je potrebno spodbujati dobro higieno spanja tako, da se zagotovi neprekinjen čas spanja, zmanjšanje hrupa (tišina, vibriranje alarmov, tema) in vzdrževanje dnevnega in nočnega ritma, kar vključuje tudi spodbujanje pacienta, da je preko dneva buden (Rivosecchi et al., 2015; Faught, 2014; Mistraletti et al., 2012).

Pacienti, ki so bivali v intenzivni enoti, po odpustu pogosto opredeljujejo pomanjkanje spanja kot enega najbolj motečih elementov svojega bivanja. Za slabo kakovost spanja navajajo številne razloge, vključno z bolečino, dispnejo, tesnobo, hrupom, svetlobo in izvajanjem intervencij zdravstvene nege. Ugotovljene so bile tudi povezave med krajšo REM fazo spanja in delirijem, pa tudi med višjimi subjektivnimi ocenami kakovosti spanja in zmanjšano incidenco delirija. Pogosto poročajo o motnjah v cirkadianih ritmih pri pacientih z delirijem, pri čemer pomanjkanje spanja velja za dejavnika tveganja za razvoj

17

delirija. Protokoli za promocijo spanja običajno vključujejo ukrepe, kot so zmanjšanje ravni svetlobe in hrupa, združevanje nočne oskrbe, da se pacienta ponoči čim manj moti, namestitev čepkov pacientom in pogosto orientacijo. Z uporabo varovalnih ukrepov pri promociji spanja so dokazali statistično značilno zmanjšanje pojavnosti in trajanja delirija ter krajši čas mehanskega ventiliranja in dolžino bivanja v intenzivni enoti (Kalvas et al., 2020).

4.1.7 Orientacija in informiranost pacienta

Eden izmed varovalnih ukrepov pri preventivi delirija je tudi orientacija pacienta, ki jo dosegamo z različnimi ukrepi in intervencijami. Pri senzoričnih okvarah je potrebno zagotavljanje in spodbujanje uporabe očal, slušnih pripomočkov in ostalih osebnih stvari, saj uporaba le-teh vpliva tako na varnost kot tudi boljšo orientacijo pacienta. Med okoljske intervencije se vključuje zmanjšanje hrupa, spreminjanje svetlobe glede na čas dneva, dostop do naravne svetlobe in postavitev ur na vidna mesta. Pomembno je dosledno izvajanje rutin in vzdrževanje kontinuitete, tudi v smislu, da če je le možno, pri pacientu konstantno sodelujejo iste medicinske sestre, ki tudi lažje prepoznajo spremembe. Na zmanjšanje tveganja za razvoj delirija pozitivno vpliva tudi izogibanje spremembam postelje in sobe. Pomembno je tudi, da skrbimo za ustrezno hidracijo in defekacijo s spremljanjem vnosa in izločanja tekočin, nasičenost s kisikom ter mirno okolje in dobro higieno spanja, saj so to osnovni pogoji za ustrezno funkcioniranje tako telesnih kot duševnih procesov v telesu. Dober vpliv ima lahko tudi sodelovanje družine, v primeru, da delirij ni hiperaktivnega tipa in stik s svojci dodatno poveča vznemirjenost pacientov in je potrebno obiske omejiti (Faught, 2014).

Kalvas in sodelavci (2020) navajajo, da je družinska vključenost v oskrbo kritično obolele osebe pomembna. Zadostno število obiskov s strani svojcev je povezano z manjšim številom kardiovaskularnih zapletov, umrljivosti in anksioznosti ter zmanjšanjem trajanja delirija, kome in dolžine bivanja v intenzivni enoti. Ugotovili so tudi, da so pacienti v intenzivni enoti, ki so dnevno prejemali sporočila svojih svojcev, imeli več dni brez delirija kot tisti, ki sporočil niso prejemali. Omogočen stik pacienta s svojci ima pozitivne učinke za svojce, saj so na ta način v stiku s svojo bližnjo osebo in lahko tudi sami spremljajo njeno stanje. Tako zdravniki, medicinske sestre kot tudi družinski člani trdijo, da je vključevanje družine v preventivo razvoja delirija v intenzivni enoti pomembno, a je lahko

18

komunikacija med temi skupinami tudi težavna. Družinski člani poudarjajo potrebo po boljši edukaciji s strani zdravstvenih delavcev o deliriju, zdravniki pa se na drugi strani prav tako zavedajo, da je treba izboljšati natančnost in doslednost njihove komunikacije.

Jasna in zanesljiva komunikacija s svojci glede delirija in njegovega preprečevanja jim lahko omogoči, da postanejo aktivni udeleženci v oskrbi svoje bližnje osebe.

Zelo pomembno vlogo imajo na tem mestu tudi medicinske sestre, ki morajo pri izvajanju vseh intervencij paciente orientirati in informirati. Pomembno je določiti način, kako se pacienta nagovori (npr. kako ga kličejo doma), ga pogosto informirati o datumu in času, njegovem urniku oz. predvidenih intervencijah in posegih ter kliničnem stanju. Tekom dela s pacientom je pogovor pomembno izvajati na način, ki zahteva priklic spomina s strani pacienta. Pozitivne učinke ima tudi, da se spodbuja postavitev slik in družinskih fotografij v sobo in, če pacientovo stanje dopušča, tudi branje časopisov (Rivosecchi et al., 2015;

Mistraletti et al., 2012).

4.2 Prepoznavanje delirija

Kljub dejstvu, da je delirij v intenzivnih enotah lahko življenjsko ogrožajoč, je pojavnost visoka in lahko privede do resnih zapletov, ki jih je, kot že omenjeno, mogoče preprečiti, a jih člani zdravstvenega tima pogosto spregledajo, napačno diagnosticirajo ali ne prepoznajo. Poleg tega se lahko pojavlja v hipoaktivni, hiperaktivni ali mešani obliki, zaradi česar ga je pogosto še težje prepoznati pri pacientih v intenzivnih enotah. Trenutno še ni razvitih digitalnih ali laboratorijskih orodij, s katerimi bi ga lahko takoj diagnosticirali, kar je lahko tudi eden od razlogov za slabše diagnosticiranje. 'Zlati standard' za prepoznavanje je natančna obposteljna klinična ocena z upoštevanjem meril, določenih v orodjih za spremljanje delirija. Na podlagi tega so na mednarodni ravni priporočena različna orodja za presejanje, a so za učinkovito uporabo teh orodij potrebni čas ter klinično razumevanje in znanje s področja delirija (Ramoo et al., 2018).

Medicinske sestre imajo ključno vlogo pri prepoznavanju delirija, ker preživijo več časa ob postelji kot zdravniki in drugi zdravstveni delavci. Rutinsko in sistematično ocenjevanje je ključnega pomena za zgodnje prepoznavanje delirija, a so raziskave pokazale, da tako medicinske sestre kot tudi zdravniki in drugi sodelavci, pogosto ne prepoznajo delirija zaradi številnih dejavnikov, vključno z minimalnim poudarkom na deliriju med formalnim

19

izobraževanjem in pomanjkanjem poznavanja standardiziranih orodij, pri čemer je ponovno ključna edukacija vseh članov zdravstvenega tima (Gordon et al., 2013).

Prepoznavanje delirija je v intenzivni enoti še dodatno oteženo z dejstvom, da so pacienti pogosto sedirani in intubirani. Za spremljanje možganov, kjer se pravzaprav odvijajo ključni procesi pri deliriju, sta potrebna dva koraka. Zavest je namreč zavedanje o sebi in okolju, ki ima dva vidika, in sicer vzburjenost, ki je stanje budnosti, in kognicijo, ki je pravzaprav miselna dejavnost. Prvi korak spremljanja možganov je ocena ravni zavesti s pomočjo sedacijskih lestvic, ki jih večina intenzivnih enot tudi uporablja. Poznamo različne, Richmondovo agitacijsko-sedacijsko lestvico, Ramsayevo lestvico, lestvico za oceno motorične aktivnosti ipd., a je vseeno, katero se uporabi, pomembno je le, da se izvede ocena budnosti. Drugi korak je ocenjevanje duševnega stanja oz. kako pacient razume okolje. Za oceno le-tega mora pacient biti odziven, najbolje je, če je to na verbalni dražljaj. Pri globoko sediranem ali komatoznem pacientu delirija ni mogoče ocenjevati.

Izrazi "zameglitev zavesti" ali "spremenjeno zaznavanje", ki se pogosto uporabljajo pri opisovanju delirija, se dejansko bolj nanašajo na pacientovo kognicijo – zavest o sebi, okolici in zmožnosti, da to osmisli – kot na stopnjo vzburjenosti (Page, Wesley Ely, 2011).

Izrazi "zameglitev zavesti" ali "spremenjeno zaznavanje", ki se pogosto uporabljajo pri opisovanju delirija, se dejansko bolj nanašajo na pacientovo kognicijo – zavest o sebi, okolici in zmožnosti, da to osmisli – kot na stopnjo vzburjenosti (Page, Wesley Ely, 2011).