Lestvice za prepoznavanje delirija

Odločitev, ali pacient lahko vzdržuje in preusmerja pozornost ali ima motnje zaznavanja ipd., zahteva čas in prakso, je lahko precej subjektivno in tudi zahtevno. Težavo so rešila orodja, razvita posebej za kritično ogrožene paciente v intenzivnih enotah, ki so namenjena za obposteljno uporabo. Razvitih je več različnih orodij za uporabo v intenzivnih enotah, a so le štiri taka, ki ustrezajo 'zlatemu standardu', in sicer CAM-ICU, ICDSC, lestvica za ocenjevanje zmedenosti (angl. Neelon and Champagne Scale – NEECHAM) in lestvica za oceno delirja (angl. Nursing Delirium Scale – Nu-DESC). Najpogosteje pa se od teh uporabljata CAM-ICU in ICDSC (Page, Wesley Ely, 2011).

Kljub visoki prevalenci delirija obposteljne medicinske sestre in zdravniki pri treh od štirih pacientov delirija ne prepoznajo, kadar se ne uporabljajo strukturirana orodja za ocenjevanje. Zdravstveni delavci v intenzivnih enotah potrebujejo orodja, ki so potrjena v skladu s standardi DSM-V, enostavna za uporabo, enostavna za komunikacijo in imajo dobro zanesljivost. Redno spremljanje z veljavnim in zanesljivim orodjem omogoča izboljšano prepoznavanje in pripomore k usklajenemu kliničnemu načrtu, v katerem se

21

planira posebno obvladovanje pacientovega delirija skupaj z drugimi vidiki oskrbe, s čimer se uskladi oskrba in optimizirajo terapevtski posegi. Čeprav je bilo sčasoma razvitih veliko orodij, nimajo vsa močnih psihometričnih lastnosti. Leta 2013 so Smernice za klinično prakso za obvladovanje bolečine, vznemirjenosti in delirija pri odraslih pacientih v intenzivnih enotah ocenile nešteto orodij in opredelile dve orodji, ki dosegata želeni standard, in sicer že omenjeni CAM-ICU in ICDSC ter jih v dopolnjeni različici iz leta 2018 ponovno potrdile (Marra et al., 2020).

4.2.1.1 CAM-ICU

Metodo ocenjevanja zmedenosti je razvil dr. Sharon Inouye leta 1990 z namenom, da postane orodje za ocenjevanje delirija s strani ne-psihiatričnih zdravstvenih delavcev.

CAM-ICU pa je prilagoditev tega orodja za uporabo v intenzivnih enotah. Je razmeroma enostavno za uporabo, hitro (traja do dve minuti), poleg tega ga lahko prilagodimo pacientom s težavami s sluhom in vidom. Ker se lahko delirij pojavi kadar koli, je za prepoznavanje in/ali lajšanje simptomov potrebno ocenjevanje v vsaki izmeni ali vsaj enkrat dnevno (Goranović et al., 2012).

CAM-ICU ocenjuje delirij z oceno štirih diagnostičnih značilnosti: nenadne spremembe/nihanja v duševnem statusu, nepozornost, spremenjena raven zavesti in neorganizirano mišljenje. Prvotna validacijska študija za CAM-ICU je bila izvedena s 111 pacienti, ki sta jih ocenila dva neodvisna opazovalca. Ocene opazovalcev CAM-ICU so primerjali z oceno psihiatra, ki je uporabil merila DSM-IV. Analiza je pokazala 93-%

specifičnost, oziroma 100-% za oba ocenjevalca, in 98-% občutljivost, oziroma 100-% za oba ocenjevalca (Marra et al., 2020).

CAM-ICU z neverbalnimi nalogami objektivno testira pozornost in kot del ocene uporablja raven zavesti ne glede na to, ali je pacient sediran ali ne. Pri pacientu se na začetku oceni spremenjen ali nihajoč duševni status, za tem se testira pozornost z 10-črkovnim zaporedjem, pri katerem mora pacient stisniti ocenjevalčevo roko le, ko je navedena črka A. Sledi ocenjevanje mišljenja glede na sposobnost, da pacient odgovori na štiri preprosta vprašanja z da ali ne in izpolni ukaz, nazadnje pa se oceni še raven zavesti. Pacient je opredeljen kot deliranten oz. CAM-ICU pozitiven, če ima tako spremenjen duševni status kot tudi okrnjeno sposobnost pozornosti s prisotnim dezorganiziranim razmišljanjem in/ali

22

zmanjšano stopnjo zavesti. Ta test je mogoče izvesti pri vsakem pacientu, ki zmore odpreti in držati oči odprte na verbalni dražljaj. Če pacient ne zmore stisniti roke, obstaja test prepoznavanja slik za ocenjevanje pozornosti. Pacienta se prosi, da si ogleda slike, npr.

mizo, bodalo, mačko itd. Nato se mu pokaže deset slik, od tega pet tistih, ki jih je videl že prej. Prosimo, da navede, katere je že videl, pri čemer sta dovoljeni dve napaki. V danem trenutku je lahko pacient bodisi pozitiven bodisi negativen, a je lahko že uro pozneje ocena drugačna, kar ne pomeni, da predhodna ocena ni natančna, saj je znano dejstvo, da je delirij nihajoči sindrom (Page, Wesley Ely, 2011).

Slika 1: CAM-ICU (Marra et al., 2020)

23

4.2.1.2 ICDSC

Kontrolni seznam za presejalno testiranje za intenzivno terapijo je seznam z 8 elementi, ki so ga leta 2001 potrdili Bergeron in sodelavci. ICDSC vključuje tako oceno, usmerjeno k oskrbi, ki jo opravi zdravstveni delavec ob postelji, kot tudi oceno drugih simptomov, značilnih za delirij, ki se kažejo v določenem časovnem obdobju (npr. 12-urna negovalna izmena). Osem vnaprej določenih diagnostičnih meril po DSM-IV vključuje spremenjeno raven zavesti, nepozornost, dezorientacijo, halucinacije ali blodnje, spremembe v psihomotorični aktivnosti, neustrezno razpoloženje ali govor, motnje cikla spanja/budnosti in nihanje simptomov. Pacienti dobijo po eno točko za vsak simptom delirija, ki se pokaže v času izmene. ICDSC je pozitiven oz. potrdi delirij, če so prisotni vsaj štirje od osmih simptomov. Študija potrjevanja v letu 2001 je primerjala ICDSC s psihiatrično oceno in poročala o 99-% občutljivosti in 64-% specifičnosti pri odkrivanju delirija v intenzivnih enotah (Marra et al., 2020).

Pri ICDSC lahko pacient doseže od 0 do 8 točk. 0 pomeni, da pacient ni deliranten oz. je negativen, torej pri takšnem pacientu delirij ni prisoten. Če pacient doseže 1–3 točke, to pomeni, da ima subsindromalni delirij. V kolikor doseže 4–8 točk, pa je pri pacientu prisoten delirij. Pri ICDSC lahko ocenimo tudi subsindromalni delirij v nasprotju s CAM-ICU, kjer ima lahko pacient halucinacije, a je še vedno ocenjen kot nedeliranten. ICDSC je kontrolni seznam informacij, zbranih v eni izmeni. Če medicinska sestra opazi neko značilnost (npr. pacient sega po nevidnem predmetu, ki je verjetno posledica halucinacij), je ta ob izmeni označena kot prisotna. Nepozornost se oceni subjektivno z opazovanjem znakov, kot so težave pri sledenju ukazom, pacient težko vzdržuje pozornost oz. ga hitro nekaj zmoti ipd. Če je pacient na sedativnih zdravilih, mora ocenjevalec prav tako presoditi, ali je nepozornost ali zmanjšana psihomotorična aktivnost posledica nedavne sedacije, pri čemer potem tega ne upošteva kot simptom delirija, saj je to posledica sedacije (Page, Wesley Ely, 2011).

24

Slika 2: ICDSC (Marra et al., 2020)