HPV-125 nismo dokazali pri nobenem od 101 testiranega malignega kožnega tumorja, kar je lahko posledica bodisi odsotnosti potenciala za maligno transformacijo pri HPV-125 bodisi redkosti tega genotipa pri imunokompetentnih osebah. Rezultati, ki smo jih pridobili, kažejo, da HPV-125 verjetno ni eden od pomembnih genotipov HPV, povezanih z nemelanomskim kožnim rakom (angl. non-melanoma skin cancer, NMSC). Kljub temu ravno zaradi redkosti genotipa in majhnega števila testiranih vzorcev ne moremo povsem izključiti možnosti, da HPV-125 lahko prispeva k nastanku malignih kožnih lezij pri imunokompromitiranih bolnikih.
5.2 FILOGENETSKA UVRSTITEV IN KLINIČNI POMEN HPV-150
5.2.1 Filogenetska uvrstitev novega genotipa HPV-150
HPV-150 smo na podlagi filogenetske analize uvrstili v rod Betapapillomavirus, najbližje genotipu HPV-96. HPV-96, ki je doslej edini predstavnik vrste 5 rodu Betapapillomavirus, je bil prvič izoliran iz kožnega SCC (Vasiljević in sod., 2007), drugi najbolj sorodni genotip, HPV-92, ki je doslej edini znani predstavnik vrste 4 rodu Betapapillomavirus, pa je bil prvič izoliran iz kožnega BCC (Forslund in sod., 2003). Glede na prisotnost tako HPV-96 kot HPV-92 v malignih kožnih spremembah je mogoče, da je imel skupni prednik vseh treh genotipov določen potencial za maligno transformacijo.
5.2.2 Klinični pomen novega genotipa HPV-150
Ker v zvezi s kliničnim pomenom genotipov, najbolj sorodnih HPV-150, obstaja veliko neznank, smo klinični pomen HPV-150 poskušali določiti s testiranjem 540 vzorcev, izbranih tako, da so bile zastopane najpogostejše benigne sluznične (genitalne bradavice in papilomi grla) in kožne (navadne kožne bradavice) ter maligne sluznične (rak materničnega vratu) in kožne (BCC in SCC rak kože) spremembe, povezane s HPV.
Izhodiščno prisotnost HPV pri zdravih osebah smo, tako kot pri HPV-125, preverjali s testiranjem dlačnih mešičkov.
HPV-150 je bil dokazan pri 11 (2,0 %) od skupaj 540 kliničnih vzorcev (preglednica 11), kar kaže, da gre za redek genotip. Prisoten je bil pri treh (3,4 %) od 89 vzorcev dlačnih mešičkov, kar kaže, da je prisoten pri imunokompetentnih osebah kot del naravne virusne 'flore'.
Prisotnost dolgotrajne HPV okužbe oz. perzistenca naj bi bila ključna za razvoj sluzničnih malignih sprememb, povezanih s HPV, njena vloga v razvoju malignih kožnih sprememb pa še ni popolnoma razjasnjena (Berkhout in sod., 2000; Boukamp, 2005; Orth, 2005;
Purdie in sod., 2005; Weissenborn in sod., 2005). Da bi ugotovili, ali je HPV-150 sposoben povzročiti dolgotrajno okužbo, smo testirali 28 vzorcev dlačnih mešičkov, v enem letu odvzetih 29-letnemu imunokompetentnemu moškemu s štirih mest. Na dveh testiranih mestih, dlačnih mešičkih, odvzetih s predela penisa, in dlačnih mešičkih odvzetih s skrotuma, smo HPV-150 lahko dokazali samo pri dveh od sedmih obiskov, medtem ko prisotnosti HPV-150 v dlačnih mešičkih, odvzetih iz okolice predela anusa, nismo dokazali. Prisotnost HPV-150 pa smo dokazali pri vseh sedmih vzorcih, odvzetih iz obrvi, in tako potrdili, da HPV-150 lahko povzroči perzistentno okužbo, vendar, podobno kot pri ostalih okužbah s HPV iz rodu Betapapillomavirus pri imunokompetentnih osebah, pri testiranem moškem nismo dokazali nobenih kožnih lezij, povezanih s tem genotipom.
Prisotnosti HPV-150 nismo dokazali pri nobenem od 249 sluzničnih vzorcev (preglednica 11), kar nakazuje, da tako kot velika večina drugih predstavnikov rodu Betapapilomavirus tudi HPV-150 ne izkazuje sluzničnega tropizma.
HPV-150 smo dokazali pri štirih (4,0 %) od 101 testiranega vzorca navadnih kožnih bradavic, kar nakazuje, da ima novi genotip kožni tropizem. Trije od HPV-150 pozitivnih vzorcev navadnih kožnih bradavic (preglednica 12, vzorci 1, 2 in 4) so dodatno vsebovali vsaj en drug genotip HPV: 27 iz vrste 4 rodu Alphapapillomavirus; 5 in HPV-14 iz vrste 1 rodu Betapapilomavirus; ter HPV-15 iz vrste 2 rodu Betapapilomavirus.
HPV-27 je genotip, ki je znan povzročitelj navadnih kožnih bradavic, medtem ko so genotipi HPV-5, HPV-14 in HPV-15 povezani z razvojem kožnih tumorjev pri imunokompromitiranih bolnikih ali bolnikih z epidermodysplasio verruciformis, tako da razvoja teh treh bradavic nismo mogli pripisati HPV-150. Nasprotno v četrti, HPV-150 pozitivni navadni kožni bradavici (preglednica 12, vzorec 3) nismo dokazali prisotnosti drugih genotipov HPV, kar nakazuje na možnost, da je bil HPV-150 udeležen pri razvoju te bradavice. Čeprav je bilo virusno breme HPV-150 v vzorcu 3 nizko (1/31 virusnih genomov/št. humanih celic), se ta količina sklada z nedavnimi dognanji o patogenezi genotipov iz rodu Betapapilomavirus. Tako naj bi bilo virusno breme predstavnikov rodu Betapapilomavirus, povezanih z navadnimi kožnimi bradavicami, bistveno nižje (1/2 do 1/10 000 virusnih genomov/št. humanih celic) kot virusno breme pri predstavnikih rodu Alphapapillomavirus (Köhler in sod., 2009). Kljub temu bodo za potrditev povezave med HPV-150 in razvojem navadnih kožnih bradavic potrebne dodatne raziskave.
Prisotnost HPV-150 smo dokazali pri štirih (4,0 %) od 101 testiranega malignega tumorja kože, kar smo lahko pričakovali glede na filogenetsko uvrstitev HPV-150, vendar pa smo pri treh od HPV-150 pozitivnih vzorcev dokazali še dodatne genotipe HPV (preglednica 12, vzorci 6, 7, 8). Dodatno prisotni genotipi so bili HPV-8, HPV-37 in HPV-75, ki se uvrščajo v vrste 1, 2 in 3 rodu Betapapillomavirus, pri dveh vzorcih pa je bil dodatno prisoten še novo opredeljeni genotip HPV-151. HPV-8, HPV-37 in HPV-75 imajo kožni tropizem in so bili najdeni v različnih kožnih spremembah, medtem ko pomen HPV-151 ni dokončno razjasnjen, kar izjemno oteži sklepanje o kliničnem pomenu HPV-150.
Zanimivo je, da sta bila v enem vzorcu SCC (preglednica 12, preglednica 13, vzorec 6) in enem vzorcu BCC (preglednica 12, preglednica 13, vzorec 8) prisotna tako HPV-150 kot HPV-151. V obeh kožnih rakih je bila koncentracija HPV-150 bistveno nižja od koncentracije HPV-151, vendar bi to lahko bilo naključje.
Interpretacijo prisotnosti HPV-150 v malignih tumorjih dodatno otežujejo naravne razlike v virusnem bremenu med abortivno okužbo, ki vodi v maligno transformacijo kože, in produktivno infekcijo kože, ki vodi v nastanek benignih tumorjev, kot so navadne kožne bradavice. Tako je za abortivno okužbo, povzročeno s strani genotipov HPV iz rodu Betapapillomavirus, tipična prisotnost teh HPV v izjemno majhni količini (Berkhout in sod., 2000; Orth, 2005; Purdie in sod., 2005; Weissenborn in sod., 2005; Vasiljević in sod., 2007), medtem ko so za produktivno okužbo kože značilne bistveno višje koncentracije virusa (Köhler in sod., 2009). Zaradi tovrstnih bioloških razlik je skoraj nemogoče ločiti genotipe HPV, ki so povzročitelji, od tistih, ki so t.i. potniki ali 'passenger' genotipi in so na leziji ali njeni okolici prisotni bodisi kot kontaminanta bodisi kot naravna virusna 'flora' (Orth, 2005). Tako čeprav smo HPV-150 kot edini prisotni genotip dokazali pri enem primeru kožnega SCC (preglednica 12, vzorec 5), zaradi zelo nizkega virusnega bremena (1/57950 virusnih genomov/št. humanih celic) nismo mogli zanesljivo zaključiti, da je HPV-150 povzročitelj te maligne spremembe. Dokončen odgovor na to vprašanje zahteva nadaljnje raziskave.