INTENZIVNOST

Intenzivnost vadbe pomeni, koliko energije posameznik porabi pri vadbi. Intenzivnost se določa s srčnim utripom. Le-tega primerjamo s tabelo na spodnji sliki (Slika 1), ki prikazuje, s kolikšno intenzivnostjo vadimo. Srčni utrip lahko izmerimo sami, tako da položimo prste na zapestje ali na vratno arterijo tako, da začutimo utrip. Štejemo utripe deset sekund in to število pomnožimo s šest, da dobimo srčni utrip v minuti. Vrednost srčnega utripa se pri ljudeh razlikuje. Odvisen je od posameznikovih funkcionalnih sposobnostih in od stanja njegovih srčnih in dihalnih organov. Trenirane osebe imajo nižji srčni utrip, medtem ko imajo netrenirane osebe višji srčni utrip. Pri vadbi moramo upoštevati varno območje in načrtovati intenzivnost vadbe v skladu z njim (Zagorc idr., 2006).

35

Slika 1 Varnostno območje maksimalnega srčnega utripa za aerobno vadbo

(Pyke, 1980, iz Egger in Champion, 1990, v Zagorc idr., 2006) 2.3.2.3 GLASBA IN RITEM

Glasba je ključni del vsake ure aerobike. Prav glasba je pripomogla k temu, da se je aerobika razvila v takšni meri po vsem svetu. S svojim ritmom in melodijo povezuje gibanje v celoto.

Zaradi njenih učinkov lahko vadeči vztrajajo dlje časa v naporni vadbi in ob tem občutijo osvobojenost in notranje zadovoljstvo. Prav tako ima pozitivne učinke na organizem in pomaga pri vzpostavljanju harmonije telesnega in duhovnega doživljanja (Zagorc, Furjan-Mandič, Ivan, Željković, 1997).

Špela Bergoč idr. (2007, str. 40) ugotavljajo, da »glasba ne predstavlja samo enega od dejavnikov za ustvarjanje koreografije ter vodenje vadbene ure, temveč je vodilo, ki vadeče motivira, polni z energijo in zabava. Primerna izbira glasbe glede na tempo, slog in razpoloženje inštruktorja je velikokrat vredna več kot metodični postopek in vsa kombinacija.

Vadečim pomeni glasba psihično sprostitev, zaradi katere se znova in znova vračajo.«

Meta Zagorc idr. (2006) navajajo, da je glasba eden izmed najpomembnejših dejavnikov, ki vpliva na ustvarjanje koreografije in uspešno izvedbo ure aerobike. Izbor glasbe je odvisen od ciljev, ki jih želimo v določeni uri vadbe uresničiti in se nanašajo na:

36

 »vrsto ali tip vadbe (vadbena enota z enim, dvema ali več vrhovi),

 tempo oz. hitrost izvedbe gibalnih struktur v posameznem delu vadbene enote,

 strukturo vadečih (starejši, mlajši, bolj ali manj natrenirani, športniki, šolska mladina),

 zahteve oz. želje vadečih (klasična glasba, narodno-zabavna, country, disco, techno, rap, funk…),

 okolje, v katerem vadimo (velika ali majhna dvorana, jutranja ali večerna vadba)«

(Zagorc idr., 2006, str. 107).

Na različno zvrst glasbe se različno odzivamo. Lahko se odzivamo z različnim načinom gibanja, npr. na hitro glasbo se odzivamo s poskoki in tekom, medtem ko se na počasno glasbo odzivamo z gibanjem v statičnem položaju (Zagorc idr., 2006).

Na glasbo pa se lahko odzivamo tudi z različnim razpoloženjem. »Odločen ritem pogojuje odsekane, močne gibe, medtem ko melodična glasba vzpodbuja mehko in valovito gibanje.

Poskočna glasba prebuja v nas veselje, radoživost, počasnejša melanholijo, sproščenost, zasanjanost. Vse to vpliva na izbor glasbe pri vsaki vadbeni enoti posebej, saj se moramo zavedati, da je techno, rap, funky, reggae drugačen od brazilske sambe ali češke polke in spet povsem drugačen od soul, new-age ali klasične glasbe« (Zagorc idr., 2006, str. 110).

»Ritem je večkratno, zaporedno ponavljanje določenih elementov ali značilnosti, kot so npr.

udarci v glasbi, koraki, poskoki, zaporedje barv v slikanju, ponavljanje obokov na zgradbi ipd« (Bergoč idr., 2007). Pri aerobiki ritem ustvarjajo udarci v glasbi oz. tempo, ki naj bi se ga vadeči postopoma naučili zaznavati in tako sčasoma ločili poudarjene udarce od nepoudarjenih. S tem naj bi se osredotočili bolj na izvedbo gibov, ne pa toliko na »lovljenje«

glasbe. Prav tako je ritem tisti, ki daje vaditelju svobodo in možnost ustvarjanja pri izvedbi posameznih gibalnih struktur. Če koreografiji spremenimo poudarjene udarce in izvajamo korake hitreje ali počasneje, dodamo plosk, je lahko takšna koreografija na videz popolnoma drugačna (Bergoč idr., 2007).

Glasba je pri aerobiki sestavljena v 4/4 ali 4/8 taktu. Ena fraza v koreografiji in glasbi je tako sestavljena iz 8 udarcev. Udarec je lahko poudarjen (1-3-5-7) ali nepoudarjen (2-4-6-8). Gib običajno začnemo s prvim – poudarjenim udarcem v glasbeni frazi (Bergoč idr., 2007).

»Tempo je mera, ki odreja število taktov v minuti, oziroma število vseh udarcev v minuti«

(Zagorc idr., 2006, str. 107). Pri urah aerobike tempo narekuje intenzivnost vadbe. Hitrejši tempo pomeni intenzivnejšo vadbo, počasnejši tempo pa manj intenzivno vadbo. Glede na to,

37

kakšen tempo bomo izbrali, je odvisno od dela vadbene enote, od oblike aerobike, od sestave vadečih in od ciljev, ki jih želimo realizirati (Zagorc idr. 2006, str. 107).

Tabela 2 Tempo glasbe pri aerobiki glede na del vadbene enote

DEL VADBENE ENOTE TEMPO (udarci na minuto)

ogrevanje 120–135

low impact 135–145

high-low impact 145–150

poskoki, tekanje na mesu 145–160

tek 160–180

»potovanja« (low impact) z utežmi 120–130 stanje (izolacija mišičnih skupin) z utežmi 100–115

delo z utežmi 100–116

delo na tleh 100–125

ohlajanje, stretching 50–90

(Zagorc idr., 2006)

Tabela 3 Tempo glasbe pri aerobiki glede na obliko aerobike

OBLIKA AEROBIKE TEMPO (udarci na minuto)

step aerobika 127–140

klasična aerobika 140–155

slide aerobika 135–145

new body 130–140

(Bergoč idr., 2007)

38

Tabela 4 Tempo glasbe pri aerobiki glede na populacijo vadečih

POPULACIJA VADEČIH TEMPO

starost starejši počasnejši, mlajši hitrejši

gibalne sposobnosti hitrejši je tempo, manjša je sposobnost izvedbe pravilnih gibov z velikimi amplitudami in nasprotno

psihofizična pripravljenost intenzivnost se v aerobiki povečuje s hitrejšim tempom glasbe

(Bergoč idr., 2007)

Tabela 5 Tempo glasbe pri aerobiki glede na cilje

CILJI TEMPO

razvoj aerobnih sposobnosti dolgotrajni napor srednje intenzivnosti, niti prehiter niti prepočasen tempo

krepitev posameznih mišičnih skupin vaje za moč – počasnejši tempo

razvoj gibljivosti raztezne vaje – umirjena glasba

(Bergoč idr., 2007)

2.3.2.4 PLESNI ELEMENTI V AEROBIKI

Pri aerobiki je v glavnem delu ure aerobni del, kjer se vadeči naučijo koreografijo, ki je sestavljena iz plesnih korakov. Ti plesni koraki niso prezahtevni in se jih da hitro naučiti.

Seveda pa je odvisno tako od učitelja kot od sposobnosti posameznih učencev, v kolikšni meri se bodo naučili korake.

Nekateri najpogostejši koraki, ki jih izvajamo pri vadbi aerobike:

 korakanje (»march«): na mestu, v različnih smereh;

 osnovni korak (korak z eno nogo, priključek z drugo): v stran, naprej-nazaj;

 križni korak (korak z desno nogo v stran, križanje leve noge za desno nogo, korak desne noge v stran, priključek z levo nogo): v stran, diagonalno naprej ali nazaj;

 potisk noge: naprej (peta v tla), v stran ali nazaj z dotikom tal;

 zanoženje pete pokrčeno ali pogovorno peta nazaj (korak v stran z desno nogo in zanoženje pokrčeno leve noge);

39

 dvig kolen (korak v stran z desno nogo in dvig levega kolena): v smeri naprej, levo-desno, dvojni dvig kolena;

 počep;

 izpadni korak – »telemark« (iz stoje spetno korak nazaj, stoja spetno): naprej, v stran, nazaj;

 pajacek – »jumping Jack« (iz stoje sonožno v stojo raznožno, roke iz priročenja skozi odročenje v vzročenje);

 »V« korak (iz stoje spetno desna noga korak diagonalno naprej na desno, leva noga korak diagonalno naprej na levo, desna noga se vrne v začetni položaj in enako tudi leva noga): naprej, nazaj (= »A« korak) (Zagorc idr., 2006).

Poleg vseh teh elementov pa so prisotni tudi elementi iz različnih plesov, npr. mambo korak, samba korak, ča-ča korak, jazz kvadrat, chasseeji itd (Zagorc idr., 2006).

Poleg gibanja nog moramo vključiti še gibanje rok. Gibanje rok sledi gibanju nog in ga dodamo šele, ko že obvladamo gibanje nog (Zagorc idr., 2006).

Najpogostejša gibanja rok so:

 potisk/vlek,

 upogib/izteg,

 dvig/spust,

 sukanje,

 kroženje,

 nihanje/zamahovanje (Zagorc idr., 2006).

2.3.2.5 METODE POVEZOVANJA ELEMENTOV V KOREOGRAFIJO

»Koreografija je povezava giba in glasbe skozi prostor in čas« (Zagorc idr., 2006). Pri koreografiji sestavljamo različne gibe in korake v krajšo ali daljšo gibalno frazo. Vaditelji se spopadajo s tem, kako narediti vadbo zanimivo skozi vse leto. Tukaj pride v ospredje vaditeljeva ustvarjalnost, poznavanje posameznih elementov in poznavanje osnovnih pravil povezovanja elementov v celoto. Pri sestavljanju koreografije mora upoštevati starost vadečih, stopnjo izkušenosti in treniranosti vadečih ter lastne sposobnosti za izvajanje določenih gibov (Zagorc idr., 2006).

40

Prav tako mora biti pri sestavljanju in izvajanju koreografije pozoren na to, da:

 jasno opredeli, s katero nogo se izvaja gib – z desno ali levo;

 jasno nakaže smer gibanja – po diagonali, naprej, nazaj, levo, desno;

 opredeli ritem gibanja – počasi, hitro;

 omogoči jasen prehod s štetjem taktov pred menjavo gibanja – 4, 3, 2, 1;

 napove in poimenuje korake, ki sledijo – telemark itd.;

 ves čas uporablja verbalno in neverbalno komunikacijo (Zagorc idr., 2006).

Ena koreografija je sestavljena iz 4 blokov. Vsak blok je sestavljen iz 32 udarcev oz. iz 4 serij po 8 udarcev. Če pogledamo skupno dobimo 4 bloke po 32 udarcev, kar je skupno 128 udarcev. To nam predstavlja 1 minuto vadbe, kar pomeni, da je tempo glasbe 128 udarcev na minuto (Zagorc idr., 2006).

Učenje koreografije običajno predstavlja največjo prepreko pri gradnji koreografije. Vaditelji znajo povezati posamezne korake v celoto, težave pa se pojavijo, ko je treba vadeče koreografijo naučiti postopoma, brez prekinitev, s konstantnim srčnim utripom in čim višjo motivacijo (Bergoč idr., 2007).

Učenje koreografije poteka:

1. po didaktičnih načelih: od lažjega k težjemu; od znanega k neznanemu; od enostavnega k zapletenemu;

2. po fazah: delo nog na mestu; izvedba kombinacije v prostorski ravnini; učenje obratov; delo rok (Bergoč idr., 2007).

V aerobiki poznamo več metod dela (»po delih do celote«, »zidanje blokov«, »obrnjena piramida«, »kalifornijska metoda«, »metoda z dodajanjem in odvzemanjem«), ki jih uporabljamo pri posredovanju koreografije. V nadaljevanju bomo predstavili dve, ki sta najbolj primerni za učenje koreografije pri aerobiki v šoli.

Značilnost metode »po delih do celote« je, da je razčlenjena na manjše dele, ki so povezani v zaključeno celoto. Pri tej metodi pričnemo z učenjem gibanja nog, nato pa dodamo še gibanje rok. Glede na sposobnosti vadečih nadaljujemo s tem, da ali obdržimo gibanje na ravni enostavnega ali da najprej spremenimo gibanje spodnjega dela telesa in nato še gibanje zgornjega dela telesa ali da dodamo nove smeri, dodamo nov stil, povečamo tempo.

41

Pomembno je, da ne učimo novega giba, dokler vadeči ne znajo osnovnega giba, in, da vsak nov gib povežemo z že naučenim prejšnjim končnim gibom. Ta metoda je najbolj primerna za učenje koreografije za otroke (Zagorc idr., 1996).

Tabela 6 Faza sestavljanja kombinacije

Faza Gibanje nog Dodamo gibanje rok

1 osnovni korak na mestu dvig in plosk

2 koraki na mestu potiskanje navzdol

3 osnovni korak na mestu 4x,

koraki na mestu 8x

dvig in plosk potiskanje navzdol

4 osnovni korak na mestu 4x,

hoja naprej, 8 korakov

dvig in plosk potiskanje navzdol (Zagorc idr., 2006, str. 122)

Če povzamemo to metodo, lahko zapišemo, da učenje preko te metode poteka tudi takole:

 »nauči gib A – nauči gib B

 ponovi končni gib A, ponovi končni gib B

 nauči gib C

 ponovi končni gib A, končni gib B, končni gib C – nauči gib D

 ponovi vse končne gibe« (Zagorc idr., 2006, str. 123).

Značilnost metode »obrnjena piramida« je, da postopoma znižujemo število ponovitev posamezne gibalne strukture. Najprej korak izvajamo cel blok (32 udarcev oz. štiri osmice), nato polovico bloka (16 udarcev oz. dve osmici), potem pa še število ponovitev zmanjšujemo, če je takšna naša koreografija (Zagorc idr., 2006).

Če želimo prvo osmico končati z elementom »V« korak z desno nogo in »V« korak z levo nogo, je metoda učenja naslednja:

42

Tabela 7 Postopek učenja koreografije po metodi "obrnjene piramide"

Število udarcev Gibalna struktura Smer gibalne strukture Blok

1–32 8x »V« korak desna noga … 1

1–32 8x »V« korak leva noga … 2

1–16 4x »V« korak desna noga … 3

1–16 4x »V« korak leva noga … 3

1–8 2x »V« korak desna noga, leva noga 4

1–8 2x »V« korak leva noga, leva noga 4

1–8 2x »V« korak desna noga, desna noga 4

1–8 2x »V« korak leva noga, leva noga 4

1–8 2x »V« korak desna noga, leva noga 5

1–8 2x »V« korak desna noga, leva noga 5

1–8 2x »V« korak desna noga, leva noga 5

1–8 2x »V« korak desna noga, leva noga 5

(Zagorc idr., 2006, str. 115)

2.3.3 VKLJUČENOST AEROBIKE V UČNEM NAČRTU ŠPORTA

V učnem načrtu za predmet šport v osnovni šoli (Kovač idr., 2011) zasledimo, da s kakovostno in redno vadbo prispevamo k celostnemu razvoju mladega človeka, sprostitvi in kompenzaciji negativnih učinkov večurnega sedenja. S skrbjo za zdrav razvoj, ga vzgajamo in učimo, kako bo v kasnejših obdobjih življenja zapolnil svoj prosti čas z udejanjanjem v športnih aktivnostih in z zdravim načinom življenja skrbel za dobro počutje in zdravje.

Splošni cilji športa so usmerjeni v:

 »zadovoljitev učenčeve prvinske potrebe po gibanju in igri,

 posamezniku prilagojen razvoj gibalnih in funkcionalnih sposobnosti,

 pridobivanje številnih in raznovrstnih gibalnih spretnosti ter športnih znanj in

 čustveno in razumsko dojemanje športa« (Kovač idr., 2011).

Aerobika se med teoretičnimi in praktičnimi vsebinami v učnem načrtu pojavi že v prvem triletju in sicer v tretjem razredu. Pri Plesnih igrah v okviru praktičnih vsebin je navedeno:

»Osnovne gibalne strukture aerobike in njihovo povezovanje ob glasbeni spremljavi v preproste koreografije« (Kovač idr., 2011, str. 12). Lahko bi rekli, da se pojavijo njene oblike

43

že v prvem razredu in sicer pri Gimnastični abecedi v okviru praktičnih vsebin zasledimo

»Gimnastične vaje, tudi z različnimi pripomočki in ob glasbeni spremljavi« (Kovač idr., 2011, str. 11). Kar nas navaja na to, da lahko elemente aerobike vključimo že v prvem razredu in nato v nadaljnjih razredih samo dodajamo težje vsebine. V drugem triletju pa najdemo pri Plesu v okviru praktičnih vsebin navedeno: »Gibalne strukture aerobike in njihovo povezovanje ob glasbeni spremljavi v preproste koreografije« (Kovač idr., 2011, str. 18).

Prvenstveni cilji aerobike, ki jih lahko zasledimo v učnem načrtu predmeta šport (Kovač idr., 2011) pri prvem in drugem triletju so:

 izboljšanje gibalnih in funkcionalne sposobnosti (koordinacija, moč, hitrost, gibljivost, preciznost, ravnotežje, splošna vzdržljivost);

 izvajanje gibanja v različnem ritmu ob glasbeni spremljavi;

 sproščeno izvajanje naravnih oblik gibanja, kot so različne oblike hoje, teka;

 zavestno nadzorovanje telesa v različnih položajih in gibanjih, ki se izvajajo v različnih smereh in ravneh ter okoli različnih telesnih osi;

 izražanje občutkov in razpoloženja z gibanjem;

 zaznavanje ritma v gibanju.

Seveda pa je predvsem od učitelja, njegovega znanja, kreativnosti in poznavanja psihofizičnih lastnosti učencev in njihovih zmožnosti odvisno, v kolikšni meri in kako učinkovito bo vpeljal aerobiko v pouk športa in jo približal učencem.

2.3.4 AEROBIKA PRI URI ŠPORTA

Pregledali smo zakonske osnove za vključitev aerobike k pouku, sedaj pa si poglejmo še kakšna je konkretna vključitev pri uri športa.

Aerobika se vse bolj vključuje v redne ure športa, vendar mora imeti za učinkovito vključevanje športni pedagog oz. razredni učitelj določena teoretična in praktična znanja.

Učitelj mora predvsem izbrati primerno vsebino glede na starost in gibalne sposobnosti učencev (Furjan-Mandič idr., 2001).

Glede na cilje, ki jih želimo doseči, lahko aerobiko vključimo pri pouku športa v uvodnem delu, v glavnem delu ali v zaključnem delu ure. Če želimo ogreti organizem, jo vključimo v

44

uvodni del ure, če želimo krepiti mišice, jo vključimo v glavni del, če želimo učence sprostiti, pa jo uporabimo v zaključnem delu ure (Fučkar, 1997).

V nadaljevanju bomo predstavili strukturo vadbene ure v aerobiki oz. kako bi pri pouku športa celo uro izpeljali kot uro aerobike.

2.3.4.1 STRUKTURA VADBENE URE

Meta Zagorc idr. (2006) pravijo, da se je po večletnih preizkušanjih kot klasični model ure aerobike izoblikoval model, ki je sestavljen iz naslednjih delov:

A. uvodni del (ogrevanje)

B. glavni del (aerobni del s povezovanjem gibalnih struktur v celoto – koreografijo;

krepitev mišičnih skupin – oblikovanje telesa)

C. zaključni del (raztezanje mišic; različne sprostilne tehnike) A. Uvodni del

Vsako uro športa začnemo z ogrevanjem, s katerim organizem pripravimo na vadbo.

Ogrevanje je sestavljeno iz splošnega in specialnega ogrevanja, prav tako pa je tudi pri aerobiki. Splošno ogrevanje vključuje ritmično gibanje celega telesa. Ko zaznamo znojenje, je to znak, da se je telo ogrelo in da je pripravljeno na večje napore. Specialno ogrevanje pa vključuje vaje raztezanja v statični obliki in specifične gibalne aktivnosti, katerih namen je zmanjšanje možnih poškodb mišic in sklepov. Uvodni del traja od 8 do 12 minut. Vanj vključimo korakanje, ogrevanje spodnjih okončin, trupa, ramenskega obroča in zgornjih okončin. Tempo glasbe je 125–135 udarcev na minuto. Gibe izvajamo počasneje in z večjo amplitudo (Zagorc idr., 2006). Z učenci lahko v uvodnem delu zaplešemo kakšen znan ples, npr. Macarena, Račke, ki je za otroke zanimiv in s katerim ogrejemo vse ključne dele našega telesa. Učenci se tako nasmejijo in sprostijo, saj gibanje za njih ni monotono (Poš, 2010).

B. Glavni del

Glavni del je sestavljen iz aerobnega dela z elementi high-low aerobike in iz krepitve mišičnih skupin (Zagorc idr., 2006).

Aerobni del je sestavljen iz aktivnosti za razvoj srčno-žilnih in dihalnih sposobnosti. V tem delu vaditelj poveže gibalne strukture v celoto oz. koreografijo. Izvajanje koreografije dlje

45

časa v ustreznem tempu privede do razvijanja aerobnih sposobnostih, kar je tudi poglavitni cilj aerobike. Ta del traja od 15 do 25 minut, vadba pa v tem delu ure poteka neprekinjeno in z največjo intenzivnostjo. Aerobni del zaključimo s t.i. poaerobnim ohlajanjem, s katerim postopoma znižujemo srčni utrip do te mere, da se približa vrednosti v mirovanju (Zagorc idr., 2006).

Za aerobni del pri pouku izbiramo korake z nižjo intenzivnostjo, kar pomeni takšne korake, pri katerih je ena noga vedno na tleh. Koreografija mora biti enostavna, lahka in zanimiva. Ta del pri pouku športa traja 15 minut, tempo glasbe pa je 128–148 udarcev na minuto (Furjan-Mandič idr., 2001). Učitelj mora biti ves čas pozoren na učence, paziti na pravilno demonstracijo, uravnavati intenzivnost vadbe in se prilagajati v zahtevnosti korakov. Vključi naj čim bolj raznolike gibe, da vzdržuje interes vadečih. Gibe, ki zahtevajo hkratno koordinacijo rok in nog, uvaja počasi (Poš, 2010).

Del, kjer krepimo mišične skupine, se izvaja stoje s pomočjo manjših rekvizitov ali na tleh (leže, kleče ali sede). Glasba ne sme biti prehitra, s počasno glasbo dosežemo namreč to, da vsak gib izvajamo zavestno in celovito. Vaje za krepitev mišic razdelimo na krepilne vaje za:

mišice zgornjih okončin in ramenskega obroča; trebušne mišice; hrbtne mišice; mišice spodnjih okončin, medeničnega obroča in zadnjice (Zagorc idr., 2006).

Za krepilne vaje pri pouku moramo biti pozorni na to, da izbiramo lažje vaje z različnimi možnostmi izvedbe, saj učenci zaradi neenakomernega odnosa med telesno težo in močjo ne marajo vaj, ki so fizično napornejše. Da vaje popestrimo, lahko uporabimo različne rekvizite, npr. »BOSU«, blazine, plastenke z vodo, manjše uteži. Ta del traja 10 minut, tempo glasbe pa je 100–126 udarcev na minuto (Furjan-Mandič idr., 2001).

C. Zaključni del

Prav tako nujen del ure aerobike je zaključni del, ki vključuje postopno zniževanje intenzivnosti vadbe, in je sestavljen iz razteznih vaj in vaj za sproščanje. Ko se srčni utrip vrne na vrednost v mirovanju, izvedemo raztezanje, saj se da največjo gibljivost razviti prav v tem delu ure. Raztezanje lahko izvajamo stoje, sede in leže tako, da zadržujemo določen položaj najmanj 20 sekund. Za sproščanje uporabljamo različne sprostilne tehnike, npr. joga, vaje pravilnega dihanja, miselna sprostitev itd (Zagorc idr., 2006).

46

Pri pouku zaključnemu delu namenimo 5 minut pri glasbi, ki ima 100 ali manj udarcev na minuto (Furjan-Mandič idr., 2001). Pri učencih pazimo, da ne pretiravajo z raztezanjem in da se v določenem položaju ne zadržujejo predolgo. Pri sproščanju pa poskrbimo, da se učenci ob mirni glasbi sprostijo, se umirijo in sproščeno ter umirjeno dihajo (Poš, 2010).

2.3.5 VKLJUČENOST AEROBIKE V DRUGE ASPEKTE ŠOLSKIH DEJAVNOSTI Ni nujno, da aerobiko vključimo samo pri pouku športa. Lahko jo vključimo v razne dejavnosti, v sklopu katerih izvedemo ali celotno vadbeno uro ali posamezen sklop, npr. samo zaključni del ali pa samo nekaj izbranih vaj. V nadaljevanju predstavljamo, v katere aspekte šolskih dejavnosti še lahko vključimo aerobiko.

2.3.5.1 INTERESNA DEJAVNOST IN C PROGRAM ŠPORTNE AEROBIKE

V šoli so tri šolske ure tedensko namenjene športu. Po pouku pa se učenci lahko udeležijo raznih interesnih dejavnosti, v okviru katerih lahko spoznajo marsikatere stvari. Vsak učenec se lahko sam odloči, katere in koliko interesnih dejavnosti bo obiskoval. Z interesnimi dejavnostmi spodbujamo interese učencev, bogatimo njihov prosti čas in jim omogočamo socialno rast (Hozjan, 2001, v Poš, 2010).

Kot ena izmed interesnih dejavnosti je lahko tudi aerobika. Pri aerobiki učitelj oz. vaditelj spozna učence z aerobiko in jih preko dejavnosti vodi do osvojitve želenih ciljev. Aerobiko

Kot ena izmed interesnih dejavnosti je lahko tudi aerobika. Pri aerobiki učitelj oz. vaditelj spozna učence z aerobiko in jih preko dejavnosti vodi do osvojitve želenih ciljev. Aerobiko

In document PRILJUBLJENOST VAJ AEROBIKE V PRIMERJAVI Z GIMNASTIČNIMI VAJAMI V UVODNEM DELU URE ŠPORTA PRI PETOŠOLCIH (Strani 48-0)