Pomen gibalne aktivnosti na celoten psihosomatski status so dokazale številne raziskave.
Popović idr. (2019) so izvedli raziskavo o razlikah v telesni pripravljenosti med otroki, ki so vključeni v organizirane vadbene programe in otroki, ki niso. Vključili so 124 otrok (71 fantov in 53 deklic), starih 6–7 let. Od teh 36 otrok, ki se ne udeležujejo dodatnih vadb, 43 otrok, ki se udeležujejo organiziranega treninga in 45 otrok, ki se ukvarjajo z več športnimi dejavnostmi.
Ugotovili so, da imajo otroci, vpisani v več športnih programov vadbe, višje ravni telesne pripravljenosti kot otroci, ki se ukvarjajo z enim samim športom in otroci, ki se ne udeležujejo dodatnih vadbenih programov. Vadbeni programi, ki so na voljo predšolskim otrokom, morajo biti dobro načrtovani in vključevati večstranske razvojne vaje, saj se bo na ta način nemoteno razvijala telesna pripravljenost otrok.
Gibalni razvoj se začne že v maternici in se intenzivno nadaljuje v prvih letih življenja (Adolph in Franchak, 2017). Eden od pomembnih mejnikov v otrokovem življenju je, ko se začne postavljati na noge, saj se mu iz ležečega oziroma sedečega položaja spremeni tudi pogled na svet, zmanjša se mu podporna ploskev in začne intenzivnejše delo na dinamičnem ravnotežju (Giacalone in Rarick, 2010). Napredovanje v hoji in v gibalnem razvoju se kaže v uporabi bolj zapletenih in sestavljenih gibov. Skozi tekmovalne ali svobodne igre v zgodnjem otroštvu se bo otroku vzbudila ljubezen do gibalne dejavnosti in privzgojila občutek za aktivno življenje (Pendl Žalek, 2004).
Omogočanje vsakodnevnega spoznavanja in razvijanja gibalnih sposobnosti, spretnosti ter lastnosti, kot tudi krepitev zdravja, so temeljne naloge vsake vzgojno-varstvene organizacije.
Da bi pri otrocih dosegli zgoraj navedeno, nam pomagajo učni načrti, ki opredeljujejo različne oblike gibalnih dejavnosti v prostoru in na prostem (Zajec, 2009)
Videmšek in Pišot (2007) poudarjata pomen gibalnih dejavnosti tako pri vzgoji kot pri izobraževanju otrok. Menita, da gibalne dejavnosti pomagajo otroku, da se zave drugih ljudi okoli sebe, otrok, odraslih, da dojame pojem deljenja stvari in prostora kot tudi pojem sodelovanja. V igri in dejavnostih z ostalimi ali v paru si prizadeva doseči skupni cilj. Pomen in smisel pravil v elementarnih gibalnih igrah otrok najbolje spoznava, ko je vključen vanje, na tak način spoznava tudi pomen sodelovanja in upoštevanja različnosti.
2.1.1 Gibalni razvoj
Gibalni razvoj otroka je najbolj izrazit v prvih letih življenja in poteka od naravnih in enostavnih oblik gibanja (plazenje, lazenje, hoja, tek itn.) do zahtevnejših športnih dejavnosti (Pišot in Jelovčan, 2006).
Narava človekovega zdravja je narejena tako, da se vse, kar je povezano s tem, posledično vidi tudi na človekovem fizičnem telesu. Zaradi tega je razumljivo, da se največ študij osredotoča na dejstvo o vlogi gibalne aktivnosti za izboljšanje človekovega telesnega zdravja. To zajema vse od preventive pred kroničnimi nenalezljivimi boleznimi pa do maksimalnega razvoja skeletno-mišičnega aparata, ki kasneje vpliva na vrhunske športne dosežke (Twisk, 2005, v Medved Udovčič idr., 2006). Npr. Svetovna zdravstvena organizacija WHO (2020) priporoča dnevno vsaj od 30 do 60 minut srednje intenzivne gibalno športne aktivnosti. Najmanj 60 minut dnevne srednje do visoko intenzivne gibalno športne dejavnosti pa priporoča Strong s sodelavci in vsaj dvakrat tedensko aktivnosti s poudarkom na ohranjanju in razvijanju gibljivosti in moči (Volmut, 2014).
Gibalne sposobnosti, kot so koordinacija, hitrost, gibljivost, moč, ravnotežje, preciznost in vzdržljivost, ter gibalne spretnosti, kot so lokomotorne, manipulativne in stabilnostne, so ponavadi nenehno aktivne, neprekinjene in predstavljajo otrokov gibalni razvoj (Zajec idr., 2010). Tukaj govorimo o tem, da otrok s pomočjo teh procesov pridobi gibalne spretnosti in vzorce, ki so zelo verjetno tudi odvisni od genetskih in okoljskih vplivov. Vsak od teh vplivov je odločilen za določene značilnosti razvoja. Tako genetski dejavniki skrbijo za živčno-mišično zorenje, morfološke značilnosti, zlasti v smislu velikosti, razmerij in zgradbe telesa, fizioloških značilnosti ter hitrosti rasti in zorenja (Malina idr., 2004, v Zajec idr., 2010). Med okoljskimi dejavniki pa imajo primaren vpliv začetne gibalne izkušnje, tudi iz predrojstvenega obdobja, in nabiranje novih gibalnih izkušenj (Videmšek in Pišot, 2007, v Zajec idr., 2010). Videmšek idr.
(2003) menijo, da ima od vseh dejavnosti otrokovega razvoja najmočnejši vpliv okolje, tako se na vsako senzorično spodbudo iz okolja otrok odzove na gibalni način.
2.1.2 Pomen gibanja v zgodnjem otroštvu
Pomen gibalnih aktivnosti v otrokovem razvoju in s tem povezano zagotavljanje zdravja je danes pogosta raziskovalna tema številnih tujih in slovenskih raziskovalcev. Skladno s tem je veliko znanstvenih prispevkov osredotočenih prav na področja gibalne aktivnosti in njene vloge
na posameznikovo zdravje in razvoj (Medved Udovčič idr., 2006). Načini premikanja, razumevanje delovanja svojega telesa kot tudi počutje in mišljenje so tesno povezani z razvojem gibanja. Razvoj kognitivnih sposobnosti npr. ni mogoč brez senzomotorične izkušnje, tako tudi optimalen psihološki razvoj ni mogoč brez gibalne razvojne zasnove (Kristan, 2010).
Za učinkovito gibalno izkušnjo je v prvi vrsti odgovorna vzgojiteljica. Otroka pa lahko zaupamo tudi strokovnjaku na športnem področju in ga vključimo v organizirano športno dejavnost.
Nekateri športni programi so pripravljeni že za otroke v prvem letu starosti, najpogosteje pa starši vključujejo otroke v športne dejavnosti, ko so stari dve ali tri leta, saj takrat že počasi začenjajo dojemati navodila, so nekoliko bolj samostojni, tudi znajo ubesediti želje, počutje, občutke, zadovoljstvo (Videmšek in Karpuljuk, 2018).
Za organizirane gibalne dejavnosti je pomembno, da strokovnjaki izberejo ustrezne načine motiviranja. Za gibalne aktivnosti je treba izbrati dejavnosti, ki bodo prispevale k prijetnemu in zaupnemu vzdušju, nekaj, kar bo otroke še bolj pritegnilo, nekaj, s čimer lahko otroci raziskujejo, povedo svoja mnenja, izbirajo in s tem sprejemajo napake in uspehe kot sestavni del tega.
Otroke z gibalnimi dejavnostmi seznanjamo s pomočjo pozitivnih strategij, nudimo jim izzive, na podlagi katerih se bodo približali gibalnim aktivnostim brez strahu pred neuspehom ali zavrnitvijo. Vsak otrok doseže določeno stopnjo gibalnega razvoja, zato moramo gibalne naloge oblikovati tako, da po težavnosti nekoliko presegajo trenutno stopnjo otrokovega razvoja (Videmšek in Karpuljuk, 2018).
2.1.3 Gibanje v Kurikulumu za vrtce
V Kurikulumu za vrtce je področje gibanja predstavljeno kot pomemben dejavnik otrokovega razvoja, saj je od gibanja telesa odvisno, kako bo otrok zaznal okolico, prostor, čas in samega sebe. Ko otrok pride do situacije, da lahko obvladuje svoje roke, noge in trup, takoj za tem začne čutiti veselje, varnost, ugodje, zaupa si in pridobi samozavest (Videmšek in Karpuljuk, 2018). »Kurikulum za področje gibanja mora biti prilagojen različnim potrebam, interesom in sposobnosti otrok, tako da optimalno prispeva k njihovemu razvoju in zdravju« (Kurikulum za vrtce, 1999). Veliko povezav je tudi z drugimi področji, kot so narava, jezik, umetnost, družba, matematika …), saj bodo otroci določene izraze in pojme, ki izhajajo iz omenjenih področij kurikuluma, lažje razumeli, če jih bomo povezovali z gibanjem (Videmšek in Karpuljuk, 2018).
Kurikulum za vrtce (1999) je določil konkretne cilje, ki naj bi vzgojitelje vodili pri delu z otroki:
− razvijanje koordinacije oziroma skladnosti gibanja,
− povezovanje gibanja z elementi časa, ritma in prostora,
− razvijanje moči, natančnosti, hitrosti in gibljivosti, vztrajnosti,
− spoznavanje in izvajanje različnih elementarnih gibalnih iger,
− iskanje lastne poti pri reševanju gibalnih problemov,
− uvajanje otrok v igre, kjer je treba upoštevati pravila,
− spoznavanje različnih športnih pripomočkov in orodij,
− usvajanje osnovnih načinov gibanja z žogo,
− pridobivanje spretnosti vožnje s kolesom, spretnosti kotalkanja ipd.,
− spoznavanje oblačil in obutev, ki so primerne za gibalne dejavnosti,
− spoznavanje zimskih dejavnosti,
− spoznavanje vloge narave in čistega okolja v povezavi z gibanjem v naravi,
− spoznavanje osnovnih varnostnih ukrepov ipd.