UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
SARA TOPIĆ
RAZLIKE V MATERIALNIH POGOJIH ZA GIBANJE OTROK MED SLOVENSKIMI IN BOSANSKIMI
VRTCI
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
PREDŠOLSKA VZGOJA
SARA TOPIĆ
MENTOR: izr. prof. dr. Jera Gregorc
RAZLIKE V MATERIALNIH POGOJIH ZA GIBANJE OTROK MED SLOVENSKIMI IN
BOSANSKIMI VRTCI
DIPLOMSKO DELO
ZAHVALA
Najprej se iskreno zahvaljujem mentorici, izr. prof. dr. Jeri Gregorc za vse nasvete, potrpežljivost, hitro odzivnost ter strokovno pomoč pri pisanju diplomskega dela.
Zahvala gre tudi moji družini in fantu, ki sta me v času študija in pisanja diplomskega dela spodbujala in verjela vame od začetka do konca.
Zahvaljujem se tudi vsem vzgojiteljicam in mentoricam, ki so bile vedno pripravljene in zainteresirane za sodelovanje pri teoretičnem delu diplomskega dela.
Iskrena hvala!
POVZETEK
V diplomskem delu smo analizirali razlike med slovenskimi in bosanskimi vrtci v nekaterih kazalnikih materialnih pogojev za gibanje otrok ter ugotavljali razlike v mnenjih med slovenskimi in bosanskimi vzgojitelji o izbranih kazalnikih materialnih pogojev za izvajanje gibalnih dejavnosti v vrtcu.
Za ugotavljanje razlik v materialnih pogojih smo primerjali zakone in normative slovenskih in bosanskih vrtcev ter naredili analizo realnega stanja z analizo 15 slovenskih in 15 bosanskih vrtcev iz 2 mest (Ljubljane, Slovenija, in Bijeljine, Bosna in Hercegovina). Primerjava dokumentov je pokazala podobnosti in razlike med obema državama. Podobnosti so bile v vsebini dokumentov za delovanje predšolskih ustanov, razlike pa v številkah, in sicer s prostorskega vidika, ki določa površino prostora na otroka. Primerjava realnega stanja popisa izbranih športnih pripomočkov pa je pokazala, da je večji odstotek pomanjkanja igral pri bosanskih vrtcih v primerjavi s slovenskimi.
Za ugotavljanje razlik med slovenskimi in bosanskimi vzgojiteljicami v mnenjih o materialnih pogojih smo uporabili anonimni vprašalnik. Anketirali smo 50 vzgojiteljic iz 5 slovenskih vrtcev (iz Ljubljane) in 50 vzgojiteljic iz 5 bosanskih vrtcih (iz Bijeljine). Iz vsakega vrtca smo naključno izbrali 10 zaposlenih strokovnih delavk. Rezultati so pokazali, da so mnenja slovenskih in bosanskih vzgojiteljic različna. Bosanske vzgojiteljice so v primerjavi s slovenskimi nezadovoljne z izbiro in številom športnih pripomočkov ter ureditvijo zunanjih igrišč. Bosanske vzgojiteljice pri svojih vrtcih opazijo primanjkljaj igral. V primerjavi s slovenskimi vzgojiteljicami bosanske vzgojiteljice ne obiskujejo zunanjih površin, ki niso sestavni del vrtca. Zadovoljstvo s pogostostjo vzdrževanja igrišč in vlaganjem sredstev vrtca za izboljšanje materialnih pogojev za gibanje otrok smo opazili pri večini anketiranih slovenskih vzgojiteljic, kar za bosanske vzgojiteljice ne moremo trditi, saj je največji delež anketiranih izkazal nezadovoljstvo s pogostostjo vzdrževanja igrišč in več kot polovica anketiranih bi želela dodatna vlaganja za izboljšanje materialnih pogojev za gibanje.
Ključne besede: predšolski otrok, materialni pogoji za gibanje, mnenja vzgojiteljic, igrala, športni pripomočki
ABSTRACT
The diploma thesis analyses the differences between Slovenian and Bosnian kindergartens with regard to certain indicators of material conditions for children's physical activity, and determines the differences in the opinions of Slovenian and Bosnian preschool teachers on selected indicators of material conditions for implementing physical activities in kindergarten.
The laws and norms of Slovenian and Bosnian kindergartens were compared to determine the differences in the material conditions, and an analysis was conducted of the real situation by analysing 15 Slovenian and 15 Bosnian kindergartens from 2 cities (Ljubljana, Slovenia, and Bijeljina, Bosnia and Herzegovina). A comparison of documents has revealed similarities and differences between both countries. There were similarities in the contents of documents relating to the operation of preschool institutions, while the differences were found in numbers regarding the spatial aspect, namely the specified surface area per child. A comparison of the real inventory of select sports requisites has shown that Bosnian kindergartens have a greater shortage of playground equipment compared to Slovenian ones.
An anonymous questionnaire was used to determine the differences between Slovenian and Bosnian preschool teachers regarding their opinions on the material conditions. 50 female teachers from 5 Slovenian kindergartens (from Ljubljana) and 50 female teachers from 5 Bosnian kindergartens (from Bijeljina) were surveyed. 10 members of the professional staff were selected randomly from each kindergarten. The results have shown that the opinions of Slovenian and Bosnian preschool teachers differ. Compared to Slovenian teachers, Bosnian teachers are dissatisfied with the selection and number of sports requisites and with the arrangement of outdoor playgrounds. Bosnian teachers have noticed a shortage of playground equipment in the kindergartens in which they are employed. Compared to Slovenian preschool teachers, Bosnian preschool teachers do not visit outdoor surfaces that do not belong to the kindergarten. Satisfaction regarding the frequency of playground maintenance and regarding the kindergarten's investment of funds in improving the material conditions for children's physical activity has been observed in the majority of the surveyed Slovenian preschool teachers; the same cannot be said for the Bosnian preschool teachers, as the largest share of respondents expressed dissatisfaction regarding the frequency of playground maintenance, and more than half of the respondents would like additional investments in improving the material conditions for children's physical activity.
Keywords: preschool child, material conditions for physical activity, preschool teachers' opinions, playground equipment, sports requisites
KAZALO
1 UVOD ... 1
2 PREDMET IN PROBLEM ... 3
2.1 Gibanje v predšolskem obdobju ... 3
2.1.1 Gibalni razvoj ... 4
2.1.2 Pomen gibanja v zgodnjem otroštvu ... 4
2.1.3 Gibanje v Kurikulumu za vrtce ... 5
2.2 Materialni pogoji za gibanje ... 6
2.2.1 Igrišče ... 6
2.2.2 Osrednji prostor ... 8
2.2.3 Igralnica ... 9
2.2.4 Športni pripomočki in igrala ... 11
2.3 Dosedanje raziskave o razlikah med materialnimi pogoji v slovenskih vrtcih .. 14
2.4 Razlike v vzgoji in izobraževanju med BiH in Slovenijo ... 15
3 CILJ ... 18
4 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 19
5 METODA DELA ... 20
5.1 Raziskovalna metoda ... 20
5.2 Vzorec ... 20
5.3 Spremenljivke ... 20
5.4 Način zbiranja podatkov ... 20
5.5 Obdelava podatkov ... 21
6 REZULTATI ... 22
6.1 Rezultati raziskovalnih vprašanj ... 22
6.2 Rezultati podatkov vprašalnika ... 22
6.3 Rezultati analize športnih pripomočkov... 29
7 RAZPRAVA ... 33
8 ZAKLJUČEK ... 37
9 LITERATURA ... 39
10 PRILOGA ... 42
KAZALO TABEL
Tabela 1. Naravne oblike gibanja (Kroflič idr., 2010). ... 12 Tabela 2. Opremljenost slovenskih in bosanskih vrtcev s športnimi pripomočki in igrali. .... 30
KAZALO GRAFOV
Graf 1. Mnenja slovenskih in bosanskih vzgojiteljic o pogostosti izvajanja športnih
aktivnosti. ... 23 Graf 2. Mnenja slovenskih in bosanskih vzgojiteljic o uporabi zunanjih površin za gibanje otrok, ki niso sestavni del vrtca. ... 24 Graf 3. Zadovoljstvo slovenskih in bosanskih vzgojiteljic z izbiro športnih pripomočkov za gibalno športne dejavnosti. ... 25 Graf 4. Zadovoljstvo slovenskih in bosanskih vzgojiteljic s številom športnih pripomočkov za gibalne dejavnosti otrok. ... 26 Graf 5. Mnenja slovenskih in bosanskih vzgojiteljic o ureditvi njihovih zunanjih igrišč. ... 27
Graf 6. Mnenja slovenskih in bosanskih vzgojiteljic o vlaganju dodatnih sredstev vrtcev za izboljšanje materialnih pogojev za gibanje otrok. ... 28 Graf 7. Mnenja med bosanskimi in slovenskimi vzgojitelji o pogostosti vzdrževanja igral in otroških igrišč. ... 29
1 UVOD
Danes je bolj kot kdaj koli prej znanstveno utemeljeno in splošno sprejeto spoznanje, da zgodnje otroštvo, torej prva leta življenja, predstavlja obdobje, v katerem lahko predšolska vzgoja neizmerno prispeva k celostnemu razvoju otroka. Pristop temelji na dejstvu, da v nobenem drugem človeškem obdobju v življenju, kot že v zgodnjih letih, ni toliko pospešene rasti, razvoja, napredovanja in pridobivanja znanj in spretnosti. V diplomskem delu proučujemo razlike med slovenskimi in bosanskimi vrtci v nekaterih materialnih pogojih za gibanje. Gibanje je v predšolskem obdobju sredstvo, s katerim otrok zaznava sebe in svet. Hitrost njegove rasti in zorenja je v tem obdobju pospešena in prepletena z vsemi razvojnimi področji. To nas usmerja k strokovnemu razmisleku o pomenu ustreznega načrtovanja in izvajanja gibanja ter k pomenu zagotavljanja pestrih in ustreznih materialnih pogojev.
Ustrezna izbira in postavitev spodbudnega prostorsko-materialnega okolja sta bistveni značilnosti novejših pristopov dela v predšolskem obdobju. Med spodbudno okolje uvrščamo tudi prostorsko in materialno okolje vrtca. Z zagotavljanjem ustrezne, dovolj pogoste, intenzivne in pestre ponudbe gibalnih izkušenj bo otrok napredoval na vseh področjih, kar mu bo kasneje v življenju omogočalo hitrejše prilagajanje na nove situacije, samoregulacijo in samostojnost tako pri gibanju kot pri drugih področjih delovanja.
Izkušnja na enem področju se zaradi celostnega razvoja otroka pokaže na vseh področjih razvoja. Enako pa velja tudi za primanjkljaje. Primanjkljaji v gibalnih izkušnjah se kažejo na številnih drugih področjih. Prostor vrtca zato ni samo kraj bivanja otrok med tem, ko so starši odsotni, ampak je prostor za zagotavljanje dinamičnega procesa razvoja otrokove inteligence.
Osnovna značilnost spodbudnega prostorsko-materialnega okolja je bogata ponudba razvojno primernih materialov, ki jih otroci lahko svobodno in neovirano raziskujejo, preizkusijo svoje ideje in uresničijo svoje misli ter občutke z njihovo uporabo. Dobro organiziran prostor in pestra ponudba igral ter ostalih pripomočkov za gibanje lahko tako zmanjšata neželena vedenja in spodbudita sodelovanje med otroki.
Materialne pogoje za gibanje lahko opredelimo z nekaterimi kazalniki, kot npr. velikost, postavitev in ureditev notranjega in zunanjega prostora; število, pestrost in ustreznost drobnih športnih pripomočkov; število, izvirnost, raznolikost zunanjih in notranjih igral, plezal ter večjih športnih pripomočkov. To pa je seveda povezano s finančno zmogljivostjo vrtcev in
V diplomskem delu zato raziskujemo razlike v materialnih pogojih za gibanje otrok med slovenskimi in bosanskimi vrtci. Želimo izvedeti, kaj menijo vzgojitelji o ureditvi zunanjega, notranjega prostora in pripomočkov za gibanje otrok.
2 PREDMET IN PROBLEM
2.1 Gibanje v predšolskem obdobju
Pomen gibalne aktivnosti na celoten psihosomatski status so dokazale številne raziskave.
Popović idr. (2019) so izvedli raziskavo o razlikah v telesni pripravljenosti med otroki, ki so vključeni v organizirane vadbene programe in otroki, ki niso. Vključili so 124 otrok (71 fantov in 53 deklic), starih 6–7 let. Od teh 36 otrok, ki se ne udeležujejo dodatnih vadb, 43 otrok, ki se udeležujejo organiziranega treninga in 45 otrok, ki se ukvarjajo z več športnimi dejavnostmi.
Ugotovili so, da imajo otroci, vpisani v več športnih programov vadbe, višje ravni telesne pripravljenosti kot otroci, ki se ukvarjajo z enim samim športom in otroci, ki se ne udeležujejo dodatnih vadbenih programov. Vadbeni programi, ki so na voljo predšolskim otrokom, morajo biti dobro načrtovani in vključevati večstranske razvojne vaje, saj se bo na ta način nemoteno razvijala telesna pripravljenost otrok.
Gibalni razvoj se začne že v maternici in se intenzivno nadaljuje v prvih letih življenja (Adolph in Franchak, 2017). Eden od pomembnih mejnikov v otrokovem življenju je, ko se začne postavljati na noge, saj se mu iz ležečega oziroma sedečega položaja spremeni tudi pogled na svet, zmanjša se mu podporna ploskev in začne intenzivnejše delo na dinamičnem ravnotežju (Giacalone in Rarick, 2010). Napredovanje v hoji in v gibalnem razvoju se kaže v uporabi bolj zapletenih in sestavljenih gibov. Skozi tekmovalne ali svobodne igre v zgodnjem otroštvu se bo otroku vzbudila ljubezen do gibalne dejavnosti in privzgojila občutek za aktivno življenje (Pendl Žalek, 2004).
Omogočanje vsakodnevnega spoznavanja in razvijanja gibalnih sposobnosti, spretnosti ter lastnosti, kot tudi krepitev zdravja, so temeljne naloge vsake vzgojno-varstvene organizacije.
Da bi pri otrocih dosegli zgoraj navedeno, nam pomagajo učni načrti, ki opredeljujejo različne oblike gibalnih dejavnosti v prostoru in na prostem (Zajec, 2009)
Videmšek in Pišot (2007) poudarjata pomen gibalnih dejavnosti tako pri vzgoji kot pri izobraževanju otrok. Menita, da gibalne dejavnosti pomagajo otroku, da se zave drugih ljudi okoli sebe, otrok, odraslih, da dojame pojem deljenja stvari in prostora kot tudi pojem sodelovanja. V igri in dejavnostih z ostalimi ali v paru si prizadeva doseči skupni cilj. Pomen in smisel pravil v elementarnih gibalnih igrah otrok najbolje spoznava, ko je vključen vanje, na tak način spoznava tudi pomen sodelovanja in upoštevanja različnosti.
2.1.1 Gibalni razvoj
Gibalni razvoj otroka je najbolj izrazit v prvih letih življenja in poteka od naravnih in enostavnih oblik gibanja (plazenje, lazenje, hoja, tek itn.) do zahtevnejših športnih dejavnosti (Pišot in Jelovčan, 2006).
Narava človekovega zdravja je narejena tako, da se vse, kar je povezano s tem, posledično vidi tudi na človekovem fizičnem telesu. Zaradi tega je razumljivo, da se največ študij osredotoča na dejstvo o vlogi gibalne aktivnosti za izboljšanje človekovega telesnega zdravja. To zajema vse od preventive pred kroničnimi nenalezljivimi boleznimi pa do maksimalnega razvoja skeletno-mišičnega aparata, ki kasneje vpliva na vrhunske športne dosežke (Twisk, 2005, v Medved Udovčič idr., 2006). Npr. Svetovna zdravstvena organizacija WHO (2020) priporoča dnevno vsaj od 30 do 60 minut srednje intenzivne gibalno športne aktivnosti. Najmanj 60 minut dnevne srednje do visoko intenzivne gibalno športne dejavnosti pa priporoča Strong s sodelavci in vsaj dvakrat tedensko aktivnosti s poudarkom na ohranjanju in razvijanju gibljivosti in moči (Volmut, 2014).
Gibalne sposobnosti, kot so koordinacija, hitrost, gibljivost, moč, ravnotežje, preciznost in vzdržljivost, ter gibalne spretnosti, kot so lokomotorne, manipulativne in stabilnostne, so ponavadi nenehno aktivne, neprekinjene in predstavljajo otrokov gibalni razvoj (Zajec idr., 2010). Tukaj govorimo o tem, da otrok s pomočjo teh procesov pridobi gibalne spretnosti in vzorce, ki so zelo verjetno tudi odvisni od genetskih in okoljskih vplivov. Vsak od teh vplivov je odločilen za določene značilnosti razvoja. Tako genetski dejavniki skrbijo za živčno-mišično zorenje, morfološke značilnosti, zlasti v smislu velikosti, razmerij in zgradbe telesa, fizioloških značilnosti ter hitrosti rasti in zorenja (Malina idr., 2004, v Zajec idr., 2010). Med okoljskimi dejavniki pa imajo primaren vpliv začetne gibalne izkušnje, tudi iz predrojstvenega obdobja, in nabiranje novih gibalnih izkušenj (Videmšek in Pišot, 2007, v Zajec idr., 2010). Videmšek idr.
(2003) menijo, da ima od vseh dejavnosti otrokovega razvoja najmočnejši vpliv okolje, tako se na vsako senzorično spodbudo iz okolja otrok odzove na gibalni način.
2.1.2 Pomen gibanja v zgodnjem otroštvu
Pomen gibalnih aktivnosti v otrokovem razvoju in s tem povezano zagotavljanje zdravja je danes pogosta raziskovalna tema številnih tujih in slovenskih raziskovalcev. Skladno s tem je veliko znanstvenih prispevkov osredotočenih prav na področja gibalne aktivnosti in njene vloge
na posameznikovo zdravje in razvoj (Medved Udovčič idr., 2006). Načini premikanja, razumevanje delovanja svojega telesa kot tudi počutje in mišljenje so tesno povezani z razvojem gibanja. Razvoj kognitivnih sposobnosti npr. ni mogoč brez senzomotorične izkušnje, tako tudi optimalen psihološki razvoj ni mogoč brez gibalne razvojne zasnove (Kristan, 2010).
Za učinkovito gibalno izkušnjo je v prvi vrsti odgovorna vzgojiteljica. Otroka pa lahko zaupamo tudi strokovnjaku na športnem področju in ga vključimo v organizirano športno dejavnost.
Nekateri športni programi so pripravljeni že za otroke v prvem letu starosti, najpogosteje pa starši vključujejo otroke v športne dejavnosti, ko so stari dve ali tri leta, saj takrat že počasi začenjajo dojemati navodila, so nekoliko bolj samostojni, tudi znajo ubesediti želje, počutje, občutke, zadovoljstvo (Videmšek in Karpuljuk, 2018).
Za organizirane gibalne dejavnosti je pomembno, da strokovnjaki izberejo ustrezne načine motiviranja. Za gibalne aktivnosti je treba izbrati dejavnosti, ki bodo prispevale k prijetnemu in zaupnemu vzdušju, nekaj, kar bo otroke še bolj pritegnilo, nekaj, s čimer lahko otroci raziskujejo, povedo svoja mnenja, izbirajo in s tem sprejemajo napake in uspehe kot sestavni del tega.
Otroke z gibalnimi dejavnostmi seznanjamo s pomočjo pozitivnih strategij, nudimo jim izzive, na podlagi katerih se bodo približali gibalnim aktivnostim brez strahu pred neuspehom ali zavrnitvijo. Vsak otrok doseže določeno stopnjo gibalnega razvoja, zato moramo gibalne naloge oblikovati tako, da po težavnosti nekoliko presegajo trenutno stopnjo otrokovega razvoja (Videmšek in Karpuljuk, 2018).
2.1.3 Gibanje v Kurikulumu za vrtce
V Kurikulumu za vrtce je področje gibanja predstavljeno kot pomemben dejavnik otrokovega razvoja, saj je od gibanja telesa odvisno, kako bo otrok zaznal okolico, prostor, čas in samega sebe. Ko otrok pride do situacije, da lahko obvladuje svoje roke, noge in trup, takoj za tem začne čutiti veselje, varnost, ugodje, zaupa si in pridobi samozavest (Videmšek in Karpuljuk, 2018). »Kurikulum za področje gibanja mora biti prilagojen različnim potrebam, interesom in sposobnosti otrok, tako da optimalno prispeva k njihovemu razvoju in zdravju« (Kurikulum za vrtce, 1999). Veliko povezav je tudi z drugimi področji, kot so narava, jezik, umetnost, družba, matematika …), saj bodo otroci določene izraze in pojme, ki izhajajo iz omenjenih področij kurikuluma, lažje razumeli, če jih bomo povezovali z gibanjem (Videmšek in Karpuljuk, 2018).
Kurikulum za vrtce (1999) je določil konkretne cilje, ki naj bi vzgojitelje vodili pri delu z otroki:
− razvijanje koordinacije oziroma skladnosti gibanja,
− povezovanje gibanja z elementi časa, ritma in prostora,
− razvijanje moči, natančnosti, hitrosti in gibljivosti, vztrajnosti,
− spoznavanje in izvajanje različnih elementarnih gibalnih iger,
− iskanje lastne poti pri reševanju gibalnih problemov,
− uvajanje otrok v igre, kjer je treba upoštevati pravila,
− spoznavanje različnih športnih pripomočkov in orodij,
− usvajanje osnovnih načinov gibanja z žogo,
− pridobivanje spretnosti vožnje s kolesom, spretnosti kotalkanja ipd.,
− spoznavanje oblačil in obutev, ki so primerne za gibalne dejavnosti,
− spoznavanje zimskih dejavnosti,
− spoznavanje vloge narave in čistega okolja v povezavi z gibanjem v naravi,
− spoznavanje osnovnih varnostnih ukrepov ipd.
2.2 Materialni pogoji za gibanje
Skupina slovenskih raziskovalcev, ki jo sestavljajo Marjanovič Umek idr. (2002), je v raziskavi določila področja in kazalce kakovosti vrtca. V delu raziskave so predlagali kazalnike ustrezne športne igralnice in zunanjih igrišč ter primeren izbor športnih pripomočkov in igral.
2.2.1 Igrišče
Hohmann in Weikart (2005) opredeljujeta igrišče kot pomemben dejavnik aktivnega učenja otrok. Menita, da otroci začnejo z aktivnim učenjem, ko izberejo materiale, pripomočke in igrala ter jih z vsemi čutili proučujejo in odločajo, kaj bodo z njimi počeli. Na ta način vstopajo v interakcijo z ostalimi otroki in odraslimi, saj steče medsebojna komunikacija o tem, kako bi lahko preoblikovali in kombinirali predmete.
Različna tradicionalna in moderna igrala, kot so tobogani, gugalnice, stene za plezanje, lahko zasledimo na večini vrtčevskih igrišč. Poleg tega so sestavni del igrišč tudi ograje, vrata, smetnjaki, pločniki, rastline ali informacijske table.
V priročniku Varno otroško igrišče (Yearley in Berliński, 2008) opozarjajo na dejstvo, da bodo otroci verjetno uporabljali drevesa in razne grmovnice, ki so v bližini igrišč, kar je tudi prav.
Zato je pomembno, da se na otroškem igrišču nahaja čim več raznovrstnih igral, da bodo lahko otroci svobodno izražali potrebo po igri.
Velikokrat smo lahko zasledili igrišča in igrala, ki so v veliki meri odvisna od mode, ki je prisotna v določenem času, kar seveda ni prav. Robin C. Moore (1986) je v svoji raziskavi Childhood's Domain leta 1986 ugotovil, da so nekaj časa po tem, ko so tudi starši dobili možnost ukvarjanja s podobo in delovanjem igrač, igrišča, na katerih so lahko otroci zasledili omenjene igrače, postala nezanimiva za igro, saj so starši veliko poudarka namenili varnosti, ne pa igrivosti. Tako so lepa igrišča začela nadomeščati zanimiva igrišča. Otroci se veliko naučijo na igriščih, saj je igranje eden izmed pomembnejših dejavnikov otrokovega celostnega razvoja, ravno tako morajo biti oblikovana glede na otrokove značilnosti, sposobnosti in posebnosti. Iz tega razloga naj bi bila igrala otrokom zanimiva, naj bi jih pritegnila k igri in tudi spodbujala čim več novih izzivov. Kakovostno otroško igrišče mora vsebovati igrala, ki ustrezajo vsem standardom in so tudi ustrezno vzdrževana (Videmšek idr., 2007).
Pogoji za slovenska igrišča so določeni tudi v Pravilniku o normativih in minimalnih tehničnih pogojih za prostor in opremo vrtca (2000):
8. člen (Igrišče)
Igrišča mora meriti najmanj 15 m3 na otroka, izjemoma tudi manj, če so v neposredni bližini zelene površine, ki jih je mogoče uporabljati za igro, in do njih vodi varna pot.
Urejeno mora biti tako, da otrokom omogoča izbiro raznovrstnih dejavnosti, socialne stike in tudi umik v zasebnost v skladu s kurikulom in programom vrtca.
Opremljeno mora biti z enostavnimi, sestavljenimi in kompleksnimi igralnimi enotami, tako da je za vsakega otroka na voljo najmanj 1,5 m igralnega mesta.
Razvrstitev igralnih enot na igrišču mora omogočati nemoteno dejavnost otrok prvega in drugega starostnega obdobja.
Igrala, nameščena na igrišču, morajo biti v skladu s slovenskimi nacionalnimi standardi s področja opreme igrišč, namestitve in vzdrževanja igral.
Pogoji za bosanska igrišča (RS) so določeni v Pravilniku o standardih in normativih za področje predšolske vzgoje v Bosni in Hercegovini:
86. člen
Igrišče mora biti varno in v svoji sestavi naj ima raznolike prostore, ravne in neravne površine, za različne vrste iger in dejavnosti, kot so:
− tek,
− plazenje,
− plezanje,
− vlečenje.
87. člen
Igrišče je treba prilagoditi programskim dejavnostim in razvoju za otroke z ustreznimi rekviziti, kot so peskovnik z vedri in lopatami, majhne trate za tek, otroške klopi. Zaželeno je, da je igrišče opremljeno tudi s tobogani, plezalno mrežo, skrivališčem, gugalnicami, ki imajo naslonjalo, ograjo in varnostni pas, ter če je gugalnica pritrjena na konstrukcijo verige, morajo imeti povezave na verigah varnostno zaščito.
2.2.2 Osrednji prostor
Osrednji prostor je prostor, kjer se srečujejo starši in otroci tudi iz ostalih oddelkov in starostnih skupin ob različnih dejavnostih. V večini primerov je na voljo »kotiček za starše«, kjer lahko preberejo različne informacije o delu vrtca, pripeljejo otroka in ga tudi tam počakajo.
V primeru, da vrtec nima športne igralnice, se lahko osrednji prostor uporabi za gibanje otrok.
Pri tem pa mora upoštevati prostorske in druge značilnosti, ki so v skladu z normativi in minimalnimi tehničnimi pogoji za prostor in opremo vrtca, torej del prostora, namenjen razgibavanju, meri najmanj 56 m², ne sme biti garderobne opreme in podpornih stebrov (Pravilnik o normativih in minimalnih tehničnih pogojih za prostor in opremo vrtca, 2000).
Poleg prostorskih zahtev lahko zasledimo dodatne tehnične pogoje, ki jih mora osrednji prostor izpolnjevati (Videmšek in Pišot, 2007):
− standard JUS U. J5.054 pripisuje vrtcem podno konstrukcijo, ki ne sme presegati toplotne vpojnosti,
− materiali, ki so namenjeni za končno oblogo tal, morajo biti nedrseči in primerni za tekoča čistila.
Osrednji prostor naj ima zelo razgiban tloris, tako da je v njem mogoče imeti različne dejavnosti, kot so lutkovne predstave in druge podobne skupinske dejavnosti (Kotnik in Božinovski, 2011).
V primeru, da se osrednji prostor uporablja za aktivne igralne in rekreacijske dejavnosti, je v Pravilniku o standardih in normativih za področje predšolske vzgoje v Bosni in Hercegovini (2019) določeno, katero opremo naj bi imel osrednji prostor na voljo:
− večnamenske plezalne naprave, univerzalne in polivalentne preproge s prišitimi samolepilnimi trakovi za združevanje v različne oblike, nosilci različnih širin, švedske lestve;
− športna oprema za spretnostne poligone, prilagojena otroški starosti, kot so majhne košare, diapozitivi, storži, vijaki, kroglice različnih velikosti, tuneli itn.
2.2.3 Igralnica
Športna igralnica kot dodatni prostor za igro otrok ni obvezen sestavni del vsakega vrtca, vendar mora, če je v sklopu vzgojno-izobraževalne ustanove, ustrezati tako po prostorski zasnovi kot tudi po opremi, navedeni v pravilniku.
Če ima vrtec poleg osrednjega prostora tudi športno igralnico, potem ima ta talno površino najmanj 80 m², (8 x 10 m²), krajša stena igralnice najmanj 6,5 m, a prostor, visok najmanj 3,6 m. Nosilni stebri naj ne bi segali v prostor. Shramba za pripomočke in športne rekvizite je ob igralnici.
Če ima določena enota vrtca osnovno šolo v neposredni bližini, so otrokom na voljo osnovnošolske telovadnice, vendar ne dlje kot 200 m oziroma 5 minut hoje. Vsa oprema, garderobe, shrambe za športne pripomočke in športne dvorane morajo biti v tem primeru prilagojeni predšolski vzgoji (Pravilnik o normativih in minimalnih tehničnih pogojih za prostor in opremo vrtca, 2000).
Tlorisna oblika igralnice je načeloma zelo razgibana, saj je zelo pomembno, če lahko igralnico prilagodimo vsem starostnim skupinam. Pomembno je tudi, da je oprema zelo barvita in mobilna (Kotnik in Božinovski, 2011).
Osnovno pohištvo igralnice:
− mize in stoli, zložljive postelje in druga spalna oprema,
− omare za shranjevanje igrač, knjig in otroških osebnih predmetov,
− police, predelne stene,
− oglasne deske, table za pisanje s kredo,
− ogledala,
− miza in stol za vzgojitelje,
− omare za shranjevanje učnih gradiv (Prav tam).
Vse pohištvo, ki je v ločenih prostorih, mora biti takšno, da ima osebje še vedno pregled nad otroki. Pohištvo za vrtce je brez ostrih robov, ampak so ti zaobljeni (Prav tam).
Videmškova in Pišot (2007) opozarjata, da je za kakovostno izvajanje gibalnih športnih dejavnosti v vrtcu potrebno ne samo doseči, vendar tudi preseči minimalni standard, ki ga predpisuje pravilnik glede velikosti in ostalih pogojev športne igralnice. Vsak vrtec zagotovo potrebuje prostorno in z ustreznimi športnimi pripomočki bogato športno igralnico, v kateri bodo lahko otroci deležni raznovrstnih gibalno-športnih dejavnosti.
V Pravilniku o standardih in normativih za področje predšolske vzgoje v Bosni in Hercegovini (2019) so določeni pogoji za delovanje igralnice, ki nima statusa predšolske ustanove, temveč je registrirana v poslovnem ali stanovanjskem prostoru:
99. člen
Lokacija zemljišča, na katerem se gradi igralnica, mora ustrezati pogojem, opredeljenim s predpisi, ki urejajo prostorsko načrtovanje in gradnjo ter predpisi, ki urejajo zaščito bivalnega in delovnega okolja.
100. člen
Igralnica naj zagotavlja varno, prijetno ter spodbudno okolje za potrebe igre, druženja in svobodnih dejavnosti predšolskih otrok. Zasnova in videz igralnice morata otrokom omogočiti
pridobitev raznolikih izkušenj, ki so potrebne za razvoj njihove ustvarjalnosti z različnimi vrstami iger in dejavnostmi, kot so tek, plazenje, plezanje in vlečenje, motnje zaznavanja, grafomotorične, logično-matematične, kognitivne, jezikovne in družbene dejavnosti ter umetniško in glasbeno ustvarjanje.
101. člen
Če objektu, kjer se nahaja igralnica, pripada tudi balkon, se ta ne uporablja za potrebe igralnice.
2.2.4 Športni pripomočki in igrala
Za razvijanje osnovnih korakov in kasneje bolj zapletenih gibalnih sposobnosti, za učenje osnovnih in kompleksnejših športnih znanj uporabljamo razne športne pripomočke in igrala. Ti naj bodo kakovostni s količinskega in vsebinskega vidika. Športni pripomočki in igrala v vzgojno-izobraževalnih ustanovah naj imajo tudi lastnosti igrač, saj kot takšni bolj pritegnejo otroke (Videmšek in Jovan, 2002).
Različna igrala in pripomočki pripomorejo k otrokovemu spoznanju prostora (npr. v-na-pod, zgoraj-spodaj, spredaj-zadaj, med-pred ...), časa (počasi-hitro, prej-potem), količinskih izrazov (več-manj, daljše-krajše ...), površine, barve, oblike in še drugih protipomenskih izrazov (npr.
težko-lahko, umazan-čist, star-nov itn.) (Kroflič idr., 2010).
Otroci so lahko demotivirani pred kakršnim koli izvajanjem vadb. Da bi se izognili tem in podobnim situacijam, je treba otroke pred vadbo dodatno motivirati z uporabo ustreznih športnih pripomočkov in igral. Za današnje otroke in sodobno vzgojo so športni pripomočki in igrala postali obvezen del za kakovostno izvajanje športne vzgoje, saj pomenijo tudi popestritev, brez katere si vadbo s predšolskimi otroki težko predstavljamo (Videmšek in Jovan, 2002).
Spodaj se nahaja tabela, iz katere so razvidni primeri nekaterih gibalnih dejavnosti za predšolske otroke, ki jih lahko popestrimo z uporabno športnih pripomočkov in igral.
Tabela 1. Naravne oblike gibanja (Kroflič idr., 2010).
PRIMERI ŠPORTNIH PRIPOMOČKOV IN IGRAL
PRIMERI DEJAVNOSTI
− žoge,
− obroči,
− vrv,
− palice,
− blazine,
− klopi,
− letveniki,
− lestve,
− plezalne stene,
− ponjave ...
− hoja in tek (po ravnih in neravnih tleh;
po stopnicah; po različnih površinah;
sam ali v paru; različno hitro; v različne smeri ...);
− lazenje, plazenje (po strmi navzgor, navzdol …);
− plezanje (po različnih orodjih;
navzgor, navzdol …);
− skoki (v različnem ritmu: na mestu, v gibanju …);
− valjanje (okoli vzdolžne osi, okoli prečne osi …);
− potiskanje, vlačenje (vozička, vrvi
…).
Igrala omogočajo otrokom odkrivanje in ugotavljanje moči, natančnosti, gibčnosti, obvladovanje ravnotežja, premagovanje višine, hitrosti ter podobnih izzivov.
Igrala lahko razvrstimo v nekaj skupin glede na njihovo funkcijo:
− viseče gugalnice,
− prevesne gugalnice,
− tobogani,
− vrtiljaki,
− vrvne proge,
− plezala,
− enostavna igrala,
− zaključene igralne enote (Rudolf, 2007).
Raziskava, ki je bila izvedena leta 1974, pojasnjuje razlike v preživljanju časa med tremi različnimi igralnimi okolji. Raziskavo so izvedli Hayward in sodelavci (Moore, 1986), in sicer so primerjali:
− tradicionalna (gugalnice, plezala, šolsko igrišče),
− sodobna (profesionalno projektirana z upoštevanjem otroških potreb in želja),
− igrišča »dogodivščin« (otroci sami s svojimi idejami in fleksibilnimi elementi in orodji ustvarijo svoje igralno okolje).
Ugotovitve izvedene raziskave so pokazale, da so otroci največ časa preživeli z igrali na igriščih
»dogodivščin«, in sicer celih 31 minut, medtem ko tradicionalna in sodobna igrišča loči le nekaj minut razlike preživetega časa na njih. Ponujene priložnosti sodobnih igrišč so otroke zaposlile za 11 minut v primeru vode in peska in za 8 minut v primeru gugalnice pri tradicionalnih igriščih.
Ko govorimo o igralih, je pomembno omeniti še njihovo pregledovanje in vzdrževanje. V priročniku za skrbnike in lastnike otroških igrišč: Varno otroško igrišče (Yearley in Berliński, 2008) so navedene 3 vrste pregledovanja igral, ki jih določa standard:
− Redni pregled – vizualni (rutinski pregled)
Preverja se splošno stanje igral, zlasti poškodbe, ki so posledica vandalizma. Pregled izvaja upravitelj igrišča ali oseba, ki je določena in evidentirana v knjigi otroškega igrišča ali v drugem dokumentu. Priporočljivo je, da za tovrstne preglede dobavitelj opreme pripravi kontrolni seznam zahtev. Pogostost pregledov je odvisna od pogostosti uporabe otroškega igrišča, ne glede na to pa ga je treba opraviti vsaj enkrat na teden, medtem ko je npr. v vrtcih treba pregled opraviti vsak dan.
− Funkcionalni pregled
Podrobneje se pregledajo igrala, posebna pozornost pa je namenjena obrabi igral. Tak pregled lahko izvaja upravitelj ali druga oseba, ki jo določi upravitelj. Ugotovitve pregleda je treba vpisati v dokumentacijo o vzdrževanju otroškega igrišča, pregled pa je treba opraviti vsake 1–
3 mesece.
− Vsakoletni glavni pregled
Pregled opravi strokovni organ, ki je neodvisen od lastnika ali upravitelja igrišča. Ob takem pregledu se preveri dotrajanost igral, stanje, temeljev in podlage ter varnost igral, predvsem pa skladnost z zahtevami standardov. Organ, ki opravi letni pregled igrišča, mora biti ustrezno usposobljen in verodostojen.
− Vzdrževanje
Lastnik oziroma skrbnik igrišča mora imeti izdelan program pregledov in vzdrževanja, ki temelji na priporočilih proizvajalca igral (redno vzdrževanje) in ugotovitvah rednih in izrednih pregledov (izredno ali interventno vzdrževanje). O vseh vzdrževalnih delih mora biti vodena evidenca, ki je potrjena s podpisom odgovorne osebe vzdrževalne službe.
Pregledi ne bodo dosegli svojega namena, če ne bodo izvedena tudi priporočila po opravljenem pregledu. Pomembno je, da se izrabljeni elementi zamenjajo, impregnirajo ali prebarvajo takrat, kadar je to potrebno, in ne šele takrat, kadar to ugotovijo organi, ki so igrala pregledali. Če je le možno, se za menjavo posameznih delov uporabljajo originalni deli.
2.3 Dosedanje raziskave o razlikah med materialnimi pogoji v slovenskih vrtcih
Zajec idr. (2010) so v svoji raziskavi ugotovili, da so materialni pogoji na vseh področjih Slovenije dokaj enaki, morda edina razlika obstaja pri vzhodnem območju, točneje v podeželskih vrtcih, kjer imajo prednost pri zunanjih površinah in jih posledično tudi več uporabljajo. Po drugi strani je tudi ena slabost, saj nimajo posebnega prostora znotraj vrtca in tudi nimajo na izbiro veliko športnih pripomočkov in orodij. Zaradi tega so te vzgojiteljice veliko bolj kreativne, saj jim je izdelovanje športnih pripomočkov nekaj navadnega.
Raziskava, ki jo je izvedla Boldin (2008) v svojem diplomskem delu, je pokazala povezavo med materialnimi pogoji in pogostostjo izvajanja športnih dejavnosti v zasavskih vrtcih.
Podatki raziskave kažejo, da več kot polovica vrtcev nima posebnih prostorov in športnih igralnic za izvajanje gibalnih dejavnosti znotraj vrtca. Raziskave tudi kažejo, da so njihova zunanja igrišča dobro in primerno opremljena in se posledično veliko več uporabljajo za izvajanje gibalnih aktivnosti.
Zajec (2009) je v svoji doktorski disertaciji, na podlagi raziskave, v katero je vključila 35 vrtcev
Ugotovitve izvedene raziskave kažejo, da 61 % vrtcev, čeprav imajo na voljo poseben prostor, namenjen izključno gibalnim/športnim aktivnostim, tega ne uporabljajo velikokrat prav za izvajanje teh dejavnosti, ampak v večini primerov igralnico in večnamenski prostor. Vsi v raziskavo vključeni vrtci imajo zunanja igrišča in igrala, a jih v večini pri gibalnih/športnih aktivnostih ne uporabljajo. Ravnatelji so ocenili, da imajo dovolj kakovostne športne pripomočke, ki tudi količinsko zadostujejo potrebam vrtca. Imajo dovolj žog, drobnih ritmičnih pripomočkov, obročev, trakov in kolebnic. Po njihovem mnenju bi bilo treba dokupiti avdio in video opremo, navadne blazine, stožce, balone, skiroje, kolesa, loparje, elastične vrvi, padala, koše, hodulje, gole in debele blazine. Raziskava kaže, da so vrtci najslabše opremljeni z gimnastičnimi orodji (nizke gredi, male prožne ponjave, švedske skrinje in klopi). Opazi se tudi primanjkljaj palic za hokej, plezalnih lestev, letvenikov, desk za ravnotežje ter plezalnih sten in mrež.
Žnidaršič (2008) je izvedel raziskavo, iz katere izhajajo podatki za materialne in prostorske pogoje dela v tržiških vrtcih. Za izvajanje gibalno-športnih dejavnosti tržiški vrtci nimajo športne igralnice, ampak uporabljajo večnamenski prostor in hodnik. Zunanja igrišča so dovolj velika in so tudi opremljena z velikim številom športnih pripomočkov, od peskovnika, plezal, toboganov in raznih drugih igral, vendar je njihova kvaliteta pod vprašajem, saj anketa kaže, da so nujno potrebna zamenjave.
V svoji diplomski nalogi je Šljivar (2012) ugotovila, da pomurski vrtci nimajo ustreznih vadbenih prostorov za gibalne dejavnosti in da se te pretežno odvijajo v igralnicah in večnamenskih prostorih, najpogostejše pa na zunanjih površinah. To pomanjkljivost spretno izkoriščajo podeželski vrtci, saj imajo na voljo veliko zunanjih površin. Rezultati po anketiranju vzgojiteljic kažejo, da so ti vrtci dokaj dobro opremljeni s športnimi pripomočki.
2.4 Razlike v vzgoji in izobraževanju med BiH in Slovenijo
Na podlagi sporazuma, ki je bil podpisan 19. oktobra leta 1999 v Ljubljani, s katerim sta se državi Bosna in Hercegovina in Slovenija strinjali o medsebojnem sodelovanju na področju kulture, izobraževanja in znanosti, je dogovorjeno, da bosta državi medsebojno sodelovali pri vseh vprašanjih, ki se tičejo osnovnega, srednjega in visokega šolstva. Posledično bodo zaradi tega vzpostavljeni stiki med izobraževalnimi zavodi ter univerzami in visokošolskimi zavodi.
Na podlagi tega sporazuma obe državi soglašata, da pri vpisovanju v srednješolske in druge vzgojno-izobraževalne institucije veljajo isti pogoji za državljane obeh držav, torej ne glede na
to, ali so državljani Bosne in Hercegovine na slovenskem ozemlju in ali so slovenski državljani na bosanskem ozemlju. Na drugi strani pri tem ni bilo veliko govora o predšolskem izobraževanju, zaradi česar so tudi nastale razlike med predšolskimi vzgojno-izobraževalnimi institucijami v obeh državah (Protokol med Vlado Republike Slovenije in Svetom ministrov Bosne in Hercegovine o sodelovanju na področju izobraževanja, 2013).
Med državama je veliko razlik, imata različno kulturo, standarde, principe in količino finančnih sredstev. Posledično so prisotne tudi razlike v življenju ljudi obeh držav. Informacije, ki jih lahko pridobimo na Statističnem uradu Republike Slovenije (Kozmelj, 2020) za šolsko leto 2017/18, kažejo, da je 4,8 % javnih izdatkov namenjenih za stroške formalnega izobraževanja, od tega 0,82 % za predšolsko izobraževanje. Razlike se kažejo tudi v vključenosti otrok v predšolske ustanove. V letu 2017 je bilo število slovenskih prebivalcev 2.066.000. V povezavi s to številko sta pomembna še dva podatka, in sicer da je bilo v tem letu 81,7 % otrok aktivno vključenih v vrtce, medtem ko je bilo v Bosni in Hercegovini v letu 2017 3.507.000 državljanov, od katerih je bil le majhen odstotek, in sicer 14,26 %, otrok vključen v predšolske ustanove. Oba podatka ne izpolnjujeta evropskega povprečja (95 %), saj sta znatno nižja.
Strategija EU2020 priporoča vključenost najmanj 95 % otrok med 4. in 6. letom starosti v predšolsko izobraževanje (Službeni glasnik BIH, 2018).
V šolskem letu 2019/2020 je bila Slovenija zelo blizu cilju EU2020, kar pomeni, da je skoraj dosegla vključenih 95 % otrok v predšolsko izobraževanje. V šolskem letu 2019/20 je vrtec obiskovalo 94,1 % otrok, starih 4 in 5 let, 6 odstotnih točk več kot pred 10 leti. Tudi vključenost najmlajših (tj. otrok, starih 1 in 2 leti) v vrtce se povečuje, saj je glede na statistiko v šolskem letu 2019/20 vrtce obiskovalo 67,5 % otrok te starosti, kar pomeni dvakrat več kot v letu 2009/10 (Kozmelj, 2020).
Statistika Bosne in Hercegovine v šolskem letu 2019/20 prav tako kaže boljše rezultate kot v preteklih letih. V BiH je v šolskem letu 2019/20 21,56 % otrok obiskovalo skupaj 390 vrtcev, kar je 7,3 % več kot prejšnje šolsko leto. Od celotnega števila otrok je 65,7 % vključenih v javne vzgojno-izobraževalne institucije, medtem ko je v zasebne vključenih 34,3 % otrok. Na vpis v vrtec še vedno čaka 4.316 otrok, kar je v primerjavi s preteklim letom za 39,9 % več.
Največjo skupino sestavljajo otroci, stari 2–3 leta (55,8 %).
Naslednja razlika med bosanskimi in slovenskimi vrtci je v starostnih skupinah kot tudi v dopolnjeni starosti otroka za vpis v vrtec. Po zakonu o vzgojno-izobraževalnih institucijah v
Bosni in Hercegovini starši lahko otroka vpišejo v vrtec, ko dopolni 6 mesecev. Pri tem torej obstajata prva starostna skupina otrok, od 6 mesecev do 3. leta. in druga starostna skupina. od 3. do 6. leta (Demografija in socialne statistike, 2018).
Razlike v financiranju, normativih, starostnih skupinah otrok, stopnji izobrazbe vzgojiteljev in druge razlike lahko vplivajo tudi na ureditev stimulativnega okolja za gibanje. Za stimulativno okolje za gibanje v prostorih vrtca in njegovem dvorišču so potrebna finančna sredstva.
Finančna sredstva, kot tudi pravilnik o normativih in minimalnih tehničnih pogojih za prostor in opremo vrtca, med drugim opredeljujejo materialne pogoje za izvajanje gibalnih aktivnosti v vrtcu (Zajec idr., 2010).
Tako kot v Sloveniji je tudi v Bosni in Hercegovini ustanovitelj vrtca dolžan finančna sredstva, ki so potrebna za izvajanje vzgoje in izobraževanja, uskladiti s pravilnikom o normativih in standardih za vzgojo in izobraževanje. Vrtce v Bosni in Hercegovini poleg ustanovitelja dodatno financirajo še starši otrok, odvisno od socialnega statusa, ali s pomočjo različnih donacij (Okvirni zakon o predšolski vzgoji in izobraževanju v Bosni in Hercegovini, 2007).
Problem diplomskega dela bo ugotoviti, kakšne so razlike v izbranih kazalnikih materialnih pogojev med državama, ki po našem mnenju izhajajo iz nekaterih kulturnih, finančnih, okoljskih, nacionalnih, izobraževalnih in drugih razlik, na podlagi pomena ustreznih materialnih pogojev za celostni razvoj otroka.
3 CILJ
V skladu s predmetom in problemom raziskave smo si zastavili naslednja cilja:
1. analizirati razlike v nekaterih kazalnikih materialnih pogojev za gibanje otrok med slovenskimi in bosanskimi vrtci;
2. analizirati razlike v mnenjih med slovenskimi in bosanskimi vzgojitelji o izbranih kazalnikih materialnih pogojev za izvajanje gibalnih dejavnosti v vrtcu.
4 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA
Skladno s ciljema smo oblikovali naslednja raziskovalna vprašanja:
1. Kakšne so razlike v normativih za izvajanje gibalnih dejavnosti med slovenskimi in bosanskimi vrtci?
2. V čem se razlikujejo mnenja med slovenskimi in bosanskimi vzgojitelji o pogostosti izvajanja gibalnih aktivnosti otrok v vrtcu?
3. Kakšne so razlike med mnenji slovenskih in bosanskih vzgojiteljic o uporabi zunanjih površin za gibanje otrok, ki niso sestavni del vrtca?
4. V čem se razlikuje število, vrsta in kvaliteta športnih pripomočkov med slovenskimi in bosanskimi vrtci?
5. Kakšne so razlike v zadovoljstvu z izbiro športnih pripomočkov za gibalne dejavnosti med slovenskimi in bosanskimi vzgojitelji v njihovem vrtcu?
6. Kakšne so razlike v zadovoljstvu s številom športnih pripomočkov za gibalne dejavnosti med slovenskimi in bosanskimi vzgojitelji v njihovem vrtcu?
7. V čem se razlikujejo mnenja slovenskih in bosanskih vzgojiteljev o ureditvi njihovih zunanjih igrišč?
8. Kakšno je mnenje bosanskih in slovenskih vzgojiteljev o vložku vrtcev v izboljšanje materialnih pogojev za gibanje otrok?
9. V čem se mnenja o pogostosti vzdrževanja igral in otroških igrišč razlikujejo med bosanskimi in slovenskimi vzgojitelji?
5 METODA DELA
5.1 Raziskovalna metoda
Uporabili smo deskriptivno in kavzalno neeksperimentalno metodo pedagoškega raziskovanja.
5.2 Vzorec
Vzorec raziskave predstavljajo 3 različni vzorci. Prvega predstavljajo dokumenti o zagotavljanju minimalnih standardov in ustrezni zakoni, ki jih opredeljujejo. Drugega predstavlja 100 vzgojiteljic, in sicer 50 iz 5 slovenskih (Ljubljana, Slovenija) in 50 iz 5 bosanskih (Bijeljina, Bosna in Hercegovina) mestnih vrtcev, znotraj vsakega vrtca po 10 naključno izbranih vzgojiteljev. Tretjega pa dodatno 30 naključno izbranih vrtcev, in sicer 15 slovenskih in 15 bosanskih iz istih dveh mest (Ljubljane in Bijeljine).
5.3 Spremenljivke
V diplomskem delu smo uporabili 3 sklope spremenljivk. Vsaka od spremenljivk je bila skonstruirana na podlagi raziskovalnega vprašanja. Prvo raziskovalno vprašanje smo raziskovali na podlagi dokumentov, aktov, zakonov in dostopnih raziskovalnih člankov. Za drugo, tretje ter peto do deveto raziskovalno vprašanje smo uporabili anketni vprašalnik.
Vprašalnik se je nanašal na mnenje vzgojiteljev o kakovosti nekaterih kazalnikov materialnih pogojev za gibanje otrok v vrtcu. Sestavljen je bil iz odprtih in zaprtih vprašanj. Za četrto raziskovalno vprašanje smo uporabili analizo športnih pripomočkov znotraj in zunaj vrtca. V analizi smo se osredotočili na kvantiteto in kvaliteto pripomočkov.
5.4 Način zbiranja podatkov
Zbiranje podatkov je potekalo na več različnih načinov. Analiza/popis materialnih pogojev/pripomočkov je potekala prek spletne anonimne ankete, ki je bila poslana osebam, zaposlenim v vzgojno-izobraževalnih ustanovah. Zbiranje mnenj pedagoških delavcev je potekalo s pomočjo vprašalnika, ki je bil izdelan za analiziranje mnenj o kakovosti materialnih pogojev, predvsem pa pogojev za gibanje otrok.
5.5 Obdelava podatkov
Analizo izbranih dejavnikov smo z vidika doseganja ciljev na področju gibanja obdelali kvalitativno in kvantitativno. Uporabili smo frekvenčno porazdelitev in izračunali odstotke. Na ustrezno transformiranih spremenljivkah smo uporabili hi-kvadrat preizkus za ugotavljanje morebitnih razlik med državama.
6 REZULTATI
6.1 Rezultati raziskovalnih vprašanj
Na raziskovalno vprašanje o razlikah v normativih za izvajanje gibalnih dejavnosti med slovenskimi in bosanskimi vrtci smo zasledili nešteto različnih zakonov, normativih, aktov.
Najprej bi omenili člen v Pravilniku o normativih in minimalnih tehničnih pogojih za prostor in opremo vrtca (2000), ki je značilen za Slovenijo in kaže, da je na otroka zagotovljenih najmanj 25 m² zemljišča, izjemoma tudi manj, če so v neposredni bližini vrtca zelene površine, ki jih je mogoče uporabljati za igro, vendar ne manj kot 15 m² na otroka.Na dvorišču pa naj bi bilo zagotovljenih 15 m2 površine na otroka. Notranje igralne površine naj bi imel vsak otrok zagotovljene praviloma 4 m2, vendar ne manj kot 3 m2. V pravilniku, kjer so zapisani pedagoški standardi in standardi za predšolsko izobraževanje, ki je značilen za Bosno in Hercegovino (2019), lahko zasledimo, da je za starost od 6 mesecev do 3 let zagotovljenih najmanj 3,6 m² na otroka v zaprtem prostoru in 6 m² na otroka v odprtem prostoru. Za otroke, starejše od 3 let, najmanj 2,5 m² na otroka v zaprtem prostoru in 6 m² na otroka v odprtem prostoru.
Večnamenski prostor je zasnovan tako, da se lahko uporablja za več namenov: za izobraževalno delo, prirejanje sestankov, za organizacijo prireditev, razstav, delavnic za otroke in starše itn.
Za bosanske vrtce je značilno, da njihov osrednji prostor zagotavlja minimalno 0,5 m2 na otroka, v slovenskih vrtcih meri najmanj 56 m2 skupne površine. V slovenskih vrtcih je priporočena površina igralnice 60 m², ne sme pa biti manjša od 50 m², v bosanskih vrtcih je ta 1 m² na otroka in ne meri več kot 80 m² skupne površine. Zgoraj našteti in ostali normativi, akti, zakoni v dokumentih so vsebinsko zelo podobni med slovenski in bosanski vrtci, vendar z majhno razliko v številkah, ki označujejo prostorne značilnosti vrtca (m²).
6.2 Rezultati podatkov vprašalnika
V spodnjih grafih so navedeni rezultati raziskovalnih vprašanj, in sicer rezultati mnenj slovenskih in bosanskih vzgojiteljic o materialnih pogojih za gibanje otrok. Vprašalnik je bil anonimen in ga je rešilo naključno izbranih 50 slovenskih in 50 bosanskih vzgojiteljic.
Graf 1. Mnenja slovenskih in bosanskih vzgojiteljic o pogostosti izvajanja športnih aktivnosti.
Iz prvega grafa lahko razberemo mnenja bosanskih in slovenskih vzgojiteljic o pogostosti izvajanja gibalnih aktivnosti otrok v vrtcu. 43 (86 %) anketiranih slovenskih vzgojiteljic meni, da v zadostni meri organizirajo gibalno športne dejavnosti, prav tako je 38 (76 %) bosanskih anketiranih vzgojiteljic istega mnenja. Ostalih 7 (14 %) slovenskih vzgojiteljic in 12 (24 %) bosanskih anketiranih vzgojiteljic meni, da bi lahko več časa namenili organiziranju športnih dejavnosti.
Graf 2. Mnenja slovenskih in bosanskih vzgojiteljic o uporabi zunanjih površin za gibanje otrok, ki niso sestavni del vrtca.
Na vprašanje o uporabi zunanjih površin za gibanje otrok, ki niso sestavni del vrtca, smo dobili različne odgovore. Predvsem se razlikujejo glede na državo, kjer je vrtec ustanovljen in kjer zaposleni opravljajo delo. Kar 45 (90 %) anketiranih slovenskih vzgojiteljic z otroki redno obiskuje druge zunanje površine, kot so travniki, parki in druga igrišča zunaj vrtcev, 5 (10 %) jih meni, da imajo na vrtčevskem igrišču zadostno število igral in prostora za igro, torej v majhni meri hodijo na druge zelene površine. Pri 32 (64 %) anketiranih bosanskih vzgojiteljicah smo zasledili odgovor, da je pot do drugih zelenih površin lahko zelo nevarna, zato se jim izogibajo in gibalne dejavnosti izvajajo znotraj igrišča v vrtcu. 12 (24 %) bosanskih vzgojiteljic hodi na druge zelene površine, a 6 (12 %) jih meni, da imajo na vrtčevskem igrišču zadostno število igral in prostora, tako da ni potrebe po obiskovanju ostalih zelenih površin.
Graf 3. Zadovoljstvo slovenskih in bosanskih vzgojiteljic z izbiro športnih pripomočkov za gibalno športne dejavnosti.
Na vprašanje o zadovoljstvu z izbiro športnih pripomočkov za gibalno športne dejavnosti v vrtcih smo zasledili odgovore, ki so bili ponovno odvisni od lokacije vrtca, in sicer 32 (64 %) anketiranih slovenskih vzgojiteljic lahko izbira med različnimi športnimi pripomočki, saj jim vrtec ponuja zanimivo in pestro izbiro, 15 (30 %) slovenskih vzgojiteljic pravi, da so zadovoljne z izbiro športnih pripomočkov, vendar bi bilo za izvajanje določenih dejavnosti potrebne več izbire med obstoječimi pripomočki, samo 3 (6 %) vzgojiteljice so mnenja, da jim vrtec ne ponuja raznolike in pestre izbire pripomočkov, zato tudi ne izvajajo nekaterih gibalno športnih dejavnosti. Pri nobeni bosanski vzgojiteljici nismo zasledili zadovoljstva z obstoječo izbiro športnih pripomočkov, temveč smo pri 37 (74 %) bosanskih vzgojiteljicah zasledili nezadovoljstvo z izbiro, zato tudi ne izvajajo določenih gibalno športnih aktivnosti. 13 (26 %) bosanskih vzgojiteljic pravi, da imajo na voljo različne pripomočke, vendar za izvajanje določenih dejavnosti potrebujejo pripomočke, ki jih vrtec ne ponuja.
Graf 4. Zadovoljstvo slovenskih in bosanskih vzgojiteljic s številom športnih pripomočkov za gibalne dejavnosti otrok.
Iz grafa 4 lahko razberemo zadovoljstvo 11 (22 %) anketiranih slovenskih vzgojiteljic s številom športnih pripomočkov. Da imajo zadostno število pripomočkov, a ker si jih delijo z ostalimi oddelki, jim velikokrat za nekatere gibalne dejavnosti primanjkuje določeno število pripomočkov, pravi 37 (74 %) slovenskih in 22 (44 %) bosanskih vzgojiteljic. Samo 2 (4 %) slovenski vzgojiteljici menita, da nimajo zadostnega števila športnih pripomočkov in največ bosanskih anketiranih vzgojiteljic, in sicer 28 (56 %), je tudi podalo odgovor o primanjkljaju števila pripomočkov, kar se kaže v posledicah, kot so dolge čakalne kolone med otroki pri določenih dejavnostih.
Graf 5. Mnenja slovenskih in bosanskih vzgojiteljic o ureditvi njihovih zunanjih igrišč.
O ureditvi zunanjih igrišč vrtcev je 41 (82 %) slovenskih in 40 (80 %) bosanskih anketiranih vzgojiteljic podalo mnenje, da je njihovo igrišče odlično urejeno z veliko igrali in veliko prostora za igro. Ostale anketirane slovenske vzgojiteljice, ki jih je 6 (12 %), menijo, da je zunanje igrišče dobro urejeno s prostorskega vidika, vendar se pri njih opazi primanjkljaj igral, in 3 (6 %) slovenske vzgojiteljice pravijo, da je ureditev zunanjega igrišča slaba, primanjkuje prostora za gibanje otrok in nekaj igral. Ostalih 10 (20 %) bosanskih vzgojiteljic je podalo odgovor o slabosti ureditve zunanjih igrišč, torej menijo, da jim primanjkuje prostora za gibanje otrok in nekaj igral.
Graf 6. Mnenja slovenskih in bosanskih vzgojiteljic o vlaganju dodatnih sredstev vrtcev za izboljšanje materialnih pogojev za gibanje otrok.
Iz grafa 6 je razvidno, da večina slovenskih vzgojiteljic, in sicer 35 (70 %) anketiranih, meni, da vrtec vlaga dovolj sredstev za izboljšanje materialnih pogojev za gibanje otrok. 12 (24 %) vzgojiteljic je mnenja, da bi lahko vrtec več vložil v izboljšanje materialnih pogojev, 3 (6 %) vzgojiteljice so podale osebno mnenje, in sicer pravijo, da je za vlaganje sredstev za predšolske ustanove zadolžena občina, v kateri se vrtec nahaja, in ne sam vrtec. Pri 32 (64 %) anketiranih bosanskih vzgojiteljih smo naleteli na nezadovoljstvo z vlaganjem vrtcev v izboljšanje materialnih pogojev, torej menijo, da vrtec nikakor ne vlaga dodatnih sredstev, 15 (30 %) je dokaj zadovoljnih, vendar menijo, da bi lahko vrtec malo več sredstev namenil za izboljšanje materialnih sredstev za gibanje otrok in ostale 3 vzgojiteljice so zadovoljne z vlaganjem njihovih vrtcev.
Graf 7. Mnenja med bosanskimi in slovenskimi vzgojitelji o pogostosti vzdrževanja igral in otroških igrišč.
Večina anketiranih slovenskih vzgojiteljev, in sicer 40 (80 %), meni, da se igrišča in igrala pri njih redno vzdržujejo, 5 (10 %) slovenskih vzgojiteljev opozarja, da bi vrtec lahko več pozornosti namenil vzdrževanju igrišč in igral, saj so nekatera potrebna popravila ali zamenjave, in ostalih 5 anketiranih (10 %) slovenskih vzgojiteljic je podalo svoje mnenje, da je vzdrževanje igrišč dobro, vendar je treba določena igrala zamenjati za nova, saj so bila že večkrat ročno popravljena in praktično niso več v pravi funkciji. 23 (46 %) bosanskih vzgojiteljic meni, da bi vrtec lahko več pozornosti namenil vzdrževanju igrišč in igral, saj je nekatera igrala treba zamenjati ali popraviti. Da se igrišče in igrala dobro in redno vzdržujejo, meni 11 (22 %) bosanskih vzgojiteljic in 16 (32 %) anketiranih pravi, da se otroško igrišče in igrala skorajda ne vzdržujejo.
6.3 Rezultati analize športnih pripomočkov
Na raziskovalno vprašanje o številu in vrsti športnih pripomočkov, ki jih ponujajo slovenski in bosanski vrtci, smo dobili odgovore na podlagi izvedene anonimne ankete, v katero je bilo vključenih 15 naključno izbranih slovenskih (Ljubljana) in 15 naključno izbranih bosanskih (Bijeljina) vrtcev.
V anonimni anketi so vzgojiteljice označile »DA« ali »NE«, v skladu s tem, ali njihov vrtec ponuja spodaj napisan športni pripomoček.
Tabela 2. Opremljenost slovenskih in bosanskih vrtcev s športnimi pripomočki in igrali.
ŠPORTNI PRIPOMOČKI IN IGRALA
SLOVENIJA
DA NE
f/% f/%
BOSNA IN HERCEGOVINA
DA NE
f/% f/%
Peskovnik 15/100 % 0/00,00 % 13/86,67 % 2/13,33 % Tobogani 15/100 % 0/00,00 % 9/60,00 % 6/40,00 % Plezalna struktura/piramida 11/73,33 % 4/26,67 % 5/33,33 % 10/66,67 % Plezalna stena 13/86,67 % 2/13,33 % 7/46,67 % 8/53,33 % Gugalnice 15/100 % 0/00,00 % 15/100 % 0/00,00 % Hodulje 14/93,33 % 1/6,67 % 4/26,67 % 11/73,33 % Kolebnice 15/100 % 0/00,00 % 15/100 % 0/00,00 % Žoge različnih velikosti 15/100 % 0/00,00 % 15/100 % 0/00,00 % Poganjalec 12/80,00 % 3/20,00 % 7/46,67 % 8/53,33 % Klopi 10/66,67 % 5/33,33 % 9/60,00 % 6/40,00 % Stožci 13/86,67 % 2/13,33 % 12/80,00 % 3/20,00 % Obroči različnih velikosti 13/86,67 % 2/13,33 % 12/80,00 % 3/20,00 % Gredi 11/73,33 % 4/26,67 % 9/60,00 % 6/40,00 % Igralni stolp s hišico 8/53,33 % 7/46,67 % 5/33,33 % 10/66,67 % Blazine 15/100 % 0/00,00 % 15/100 % 0/00,00 %
Skiroji 10/66,67 % 5/33,33 % 4/26,67 % 11/73,33 % Kotalke in rolerji 7/46,67 % 8/53,33 % 3/20,00 % 8/80,00 % Letvenik (ribstol) 11/73,33 % 4/26,67 % 12/80,00 % 3/20,00 % Mini gol za nogomet ali
hokej
13/86,67 % 2/13,33 % 12/80,00 % 3/20,00 %
Lestev z ravnimi letvicami 8/53,33 % 7/46,67 % 7/46,67 % 8/53,33 % Palice za hokej 7/46,67 % 8/53,33 % 0/00,00 % 15/100 % Premični koš 14/93,33 % 1/6,67 % 13/86,67 % 2/13,33 % Loparji za badminton 11/73,33 % 4/26,67 % 9/60,00 % 6/40,00 % Oprema za tek na smučeh 5/33,33 % 10/66,67 % 0/00,00 % 15/100 % Sani 15/100 % 0/00,00 % 15/100% 0/00,00 %
% – če je odstotek odgovorov »DA« več kot 50 %
% – če je odstotek odgovorov »NE« več kot 50 %
Iz tabele 2 so razvidni podatki o opremljenosti vrtcev z določenimi športnimi pripomočki in igrali. V vseh slovenskih anketiranih vrtcih (100 %) so prisotni peskovnik, tobogan, gugalnice, kolebnice, žoge različnih velikosti, blazine in sani. Nekoliko manj pogosto, in sicer v 14 (93,33
%) vrtcih, so prisotni hodulje in premični koš. V 13 (86,67 %) anketiranih vrtcih so prisotni plezalna stena, stožci, obroči različnih velikosti in mini gol za nogomet ali hokej. 12 (80 %) ljubljanskih vrtcev trdi, da imajo na voljo poganjalec, 11 (73,33 %) od 15 anketiranih vrtcev ponuja plezalno strukturo (piramido). Odstotek odgovorov »DA«, večji od 50 %, je prisoten tudi pri 10 (66,67 %) anketiranih vrtcih, ki imajo na voljo klopi in skiroje, prav tako pri 53,33
% anketiranih, ki trdijo, da jim vrtec ponuja igralni stolp s hišico in lestev z ravnimi letvicami.
Odstotek odgovorov »NE« slovenskih vrtcih je večji od 50 % pri opremljenosti vrtcev s kotalkami in rolerji, palicami za hokej in z opremo za tek na smučeh.
Pri anketiranih bosanskih vrtcih smo zasledili več odstotkov z odgovori, ki označujejo pomanjkanje določenih športnih pripomočkov in igral kot pri slovenskih vrtcih. V vseh bosanskih vrtcih (100 %) so prisotne gugalnice, kolebnice, žoge različnih velikosti, blazine in sani. Premični koš in peskovnik sta prisotna v 13 (86,67 %) anketiranih vrtcih, v nekaj manj, in sicer 12 (80 %), bosanskih vrtcih so na voljo mini gol za nogomet ali hokej, letvenik (ribstol), stožci in obroči različnih velikosti. Podatki iz 9 (60 %) anketiranih vrtcev kažejo na dobro opremljenost s tobogani, klopmi, gredmi in loparji za badminton. Ostali športni pripomočki, kot so plezalna struktura (piramida), plezalna stena, hodulje, poganjalec, igralni stolp s hišico, skiroji, kotalke in rolerji, lestev z ravnimi letvicami, palice za hokej in oprema za tek na smučeh, so v bosanskih anketiranih vrtcih označeni kot manjkajoči športni pripomočki in igrala, saj je v tabeli odstotek odgovorov »NE« pri njih večji od 50 %.
7 RAZPRAVA
V diplomskem delu smo želeli ugotoviti razlike v nekaterih kazalnikih materialnih pogojev za gibanje otrok med slovenskimi in bosanskimi vrtci ter analizirati razlike v mnenjih med slovenskimi in bosanskimi vzgojitelji o izbranih kazalnikih materialnih pogojev za izvajanje gibalnih dejavnosti v vrtcu.
Raziskava je bila razdeljena na tri dele, in sicer na analizo bosanskih in slovenskih aktov, zakonov in normativov, na anketni vprašalnik o mnenjih vzgojiteljev ter na popis izbranih športnih igral in pripomočkov.
Analiza ni pokazala bistvenih razlik med bosanskimi in slovenskimi akti, normativi in zakoni.
Pri pregledu dokumentacije, ki je značilna za vsako državo posebej, smo opazili podobnost v vsebinskem delu in različnost predvsem v številkah v povezavi s prostorskim vidikom. Lahko omenimo še, da je bosanski pravilnik o normativih prostora, opreme in didaktičnih sredstev bolj na široko napisan kot slovenski. Bosanski pravilnik celo določa, s katerim pohištvom mora biti opremljen vsak prostor v vrtcu. Določa tudi število pohištva in vrsto didaktičnih sredstev glede na starostno skupino in število otrok v skupini. V slovenskem pravilniku lahko zasledimo kratka in jedrnata besedišča v členih, ki predstavljajo minimalne tehnične pogoje za prostor in opremo vrtca.
V drugem delu raziskave smo analizirali mnenja 100 vzgojiteljic, polovice iz bosanskih in polovice iz slovenskih vrtcev, o ustreznosti materialnih pogojev za gibanje otrok. Rezultate anketnega vprašalnika smo prenesli v grafe in jih izrazili v odstotkih.
Završnik in Pišot (2005) sta mnenja, da je gibalna/športna aktivnost nujno potrebna za celosten razvoj otroka in mladostnika in da smo jo jim dolžni omogočiti s kolikor se da ustrezno kakovostjo in količino. V raziskavi nas je za začetek zanimalo mnenje slovenskih in bosanskih vzgojiteljic o pogostosti izvajanja gibalno športnih aktivnosti. Slovenske in bosanske vzgojiteljice so bile pri tem enotne. Večina slovenskih in bosanskih vzgojiteljic je zadovoljna s tem, kako pogosto izvajajo športne aktivnosti v vrtcu. Ostale menijo, da bi lahko več časa namenili gibalno športnim aktivnostim.
Zunanje okolje se neprestano spreminja v primerjavi z notranji prostori, spreminja se svetloba, lahko opazimo različne zvoke, vonje, temperaturne spremembe, občutimo dež, veter, mraz, kajti vse to omogoča otrokom nabiranje dodatnih izkušenj (Stokes Szanton, 2001). Zunanje
okolje ni samo igrišče, ki ga vrtec ponuja, temveč tudi ostale zelene površine, ki nudijo otrokom nešteto novih spoznanj. Odgovore, kakšna so mnenja anketiranih vzgojiteljic o uporabi zunanjih površin, ki niso sestavni del vrtca, smo dobili iz anketnega vprašalnika. Tukaj smo zasledili neenotnost slovenskih in bosanskih vzgojiteljic. Večina anketiranih slovenskih vzgojiteljic redno obiskuje travnike, parke in druga igrišča zunaj vrtcev, česar pa ne moremo trditi za bosanske vzgojiteljice, saj jih več kot polovica, in sicer 64 %, meni, da je pot do drugih zelenih površin lahko zelo nevaren, zato se površin, ki niso sestavni del vrtca, izogibajo.
Primerna talna površina, športna igrala ter količina in kakovost športnih pripomočkov so pomembni materialni vidiki predšolske vzgoje, ki ob motivacijski sposobnosti vzgojiteljev lahko pozitivno vplivajo na kakovost športne vzgoje otrok (Flisek, 2008). V anketnem vprašalniku so vzgojiteljice lahko izrazile zadovoljstvo z izbiro in številom športnih pripomočkov za gibalno športne dejavnosti. Pri zadovoljstvu z izbiro športnih pripomočkov so bili odgovori slovenskih in bosanskih vzgojiteljic ponovno neenotni. Tukaj je več kot polovica bosanskih vzgojiteljic (74 %) nezadovoljna z izbiro športnih pripomočkov, ki so jim na razpolago v vrtcu, na drugi strani je polovica slovenskih vzgojiteljic z odgovorom na vprašanje izrazila zadovoljstvo z izbiro športnih pripomočkov; pravijo, da vrtec ponuja zanimivo in pestro izbiro športnih pripomočkov. Večina slovenskih vzgojiteljic je dokaj zadovoljna s številom pripomočkov, vendar si jih delijo z ostalimi oddelki.
Dobro ureditev zunanjih igrišč je potrdilo 82 % anketiranih slovenskih vzgojiteljic. Menijo, da je igrišče odlično urejeno, z veliko različnih igral in prostora za igro. Rezultate lahko primerjamo z raziskavo Monike Bergant (2009), v kateri ravnateljice v mestih vrtcih Braslovče, Polzela in Vransko ocenjujejo zunanja igrišča na lestvici od 1 do 5 z oceno odlično, in tudi z raziskavo Anje Argenti (2016), kjer vzgojiteljice ocenjujejo, da imajo v vrtcih Izola, Piran in Koper dobro opremljeno zunanje igrišče, saj jim vrtec ponuja 6 ali več različnih športnih igral.
Istega ali podobnega mnenja ne moremo pričakovati pri bosanskih igriščih, saj je ureditev teh odvisna od finančnega stanja vrtca in sredstev, ki jim jih občina ponuja. Zato je 80 % anketiranih mnenja, da jim vrtčevsko igrišče nudi veliko prostora, vendar se opazi primanjkljaj igral in ostalih pripomočkov.
Na podlagi dobljenih odgovorov so rezultati anketnega vprašalnika o vlaganju dodatnih sredstev vrtcev za izboljšanje materialnih pogojev za gibanje otrok pokazali, da bosanski vrtci ne vlagajo dovolj sredstev za izboljšanje materialnih pogojev za gibanje otrok, na drugi strani so slovenske vzgojiteljice zadovoljne s tem, v kolikšni meri njihov vrtec vlaga v izboljšanje
