Internacionalizacija poslovanja

Slovenska MSP so po osamosvojitvi primarno delovala na domačem trgu, predvsem tista, ki so bila s svojim poslovanjem vezana predvsem na skupni trg nekdanje države. Seveda je bilo kar nekaj podjetij, predvsem srednje velikih in velikih, ki so imela tradicijo poslovanja tudi na drugih evropskih in svetovanih trgih. Pa vendar so se v letih, ki so sledila osamosvojitvi, pojavile bistven spremembe na trgu in v gospodarstvu kot celoti. Prihajalo je do vedno večje zasičenosti trga in s tem do potrebe

po zagotavljanju novih obsegov poslovanja, ki so primarno vezani na tuja tržišča.

Dejstvo je, da obstaja veliko število mikro podjetij oziroma podjetnikov, ki delujejo samo v domačem ali celo lokalnem okolju, vendar je to poslovanje vezano predvsem na enostavne storitve, dodelavne ali podizvajalke dejavnosti znotraj posameznih panog. Za ostala podjetja velja, da morajo, če želijo rasti in se razvijati, delovati tudi na tujih trgih.

Splošno uveljavljen strokovni izraz za delovanje na tujih trgih je internacionalizacija, s čimer v najbolj preprosti obliki označujemo vsako (izvozno) dejavnost podjetij na tujih trgih (Antončič 2002). Vendar mednarodno poslovanje (internacionalizacija) ni samo izvoz izdelkov in storitev v klasični obliki, temveč je primarno vezano na način in obliko delovanja podjetij na tujih trgih. Razlogi, zaradi katerih se MSP odločijo za prve poskuse delovanja na tujih trgih, so zelo različni. V osnovi jih lahko razdelimo na zunanje in notranje razloge. Prikazani so v tabeli 3.9.

Tabela 3.9 Nekateri razlogi za odločanje o internacionalizaciji

Zunanji razlogi Notranji razlogi

Gospodarsko-politično okolje v domači in ciljni državi (pravni in davčni vidiki,

podporno okolje, zahteve v zvezi z varstvom in ohranjanjem okolja (ekologija) in

omejitve, državna razvojna naravnanost …), značilnosti domačega in ciljnega trga

(velikost, zasičenost, konkurenca, stopnja internacionaliziranosti …),

druge značilnosti posamezne dejavnosti (sedanje stanje in pričakovani trendi, specifične značilnosti).

Stagnacija in onemogočanje nadaljnje rasti podjetja,

velikost in viri podjetja,

strategija razvoja in zagotavljanja nadaljnje rasti podjetja,

domače in mednarodne izkušnje in interesi podjetja oziroma podjetnikov,

formalne in neformalne povezave ter poznanstva,

druge priložnosti, tudi naključne.

Vir: Rajter 2008a.

Pri odločanju za delovanje na tujih trgih so MSP v precej drugačni situaciji kot velika podjetja in korporacije. Zaradi pogosto omejenih dostopov do različnih virov (finančni, človeški, raziskave in razvoj …) in težav, povezanih z dostopom, ter preverjanja ustreznih podatkov (trg, trženje in prodaja, druge značilnosti …) MSP namreč nimajo možnosti zagona celovitega poslovanja na mednarodni ali globalni ravni, kot je to običajno za velika podjetja. Prav zaradi tega je treba že na začetku poudariti, da veliko MSP ni primernih oziroma ustrezno velikih, da bi lahko resneje delovali na mednarodni ravni. Podjetja, ki že v osnovi niso dovolj velika in imajo v povezavi s tem tudi zelo omejen dostop do potrebnih virov, predvsem kadrovskih in finančnih, ter ne ustvarjajo dovolj dobička, ki je eden izmed nujnih pogojev za zagotavljanje potrebnih lastnih sredstev pri izvajanju projekta delovanja na tujih trgih, ne morejo računati na uspešno delovanje v tujini. Splošne značilnosti podjetij, ki so primerna za pripravo projekta internacionalizacije, so predvsem: da je podjetje v fazi

ustrezno velike rasti ali v fazi zrelosti; da je finančno stabilno; da je prepoznavno in uveljavljeno na domačem trgu; da ima jasno prepoznano priložnost na tujem trgu; da razpolaga s potrebnimi viri oziroma ima realne možnosti dostopa do potrebnih virov (finance, ljudje, razvoj, povezave, drugi viri). Seveda tukaj mislimo na izvedbo internacionalizacije kot celostnega, strateško naravnanega projekta in ne na posamezne, občasne posle s tujino, ki jih lahko izvede praktično vsako, tudi zelo majhno (mikro) podjetje (Rajter 2008a).

Kadar govorimo o strateško naravnanem dolgoročnem projektu delovanja na tujih trgih, ki naj bi zagotavljalo dolgoročno rast in uspešnost poslovanja, moramo razmisliti predvsem o dejavnikih, ki so nujni za uspešno delovanje. Ti dejavniki so v osnovi vezani predvsem na velikost podjetja, kakovost poslovanja, doseganje določenih poslovnih rezultatov, ustvarjanje zadostne dodane vrednosti in dobička ter realne možnosti izvedbe projekta internacionalizacije, ki je že sam po sebi zelo zahteven in prinaša določeno stopnjo tveganja, hkrati pa bo zaradi potrebnih vlaganj zelo verjetno, vsaj v začetni fazi, vplival na poslabšanje rezultatov matičnega podjetja. Seveda ne bi bilo pravilno, če bi primernost podjetij za izvedbo internacionalizacije opredeljevali po neki splošni formuli, saj obstajajo – ob upoštevanju že omenjenih splošnih lastnosti, ki jih podjetja morajo imeti – določene razlike, vezane predvsem na dejavnost in način opravljanje te dejavnosti.

Odločitev, na kakšen način bo podjetje izvedlo projekt internacionalizacije, je odvisna predvsem od zmožnosti podjetja, strateške usmerjenosti in zastavljenih ciljev, dejavnosti in načina opravljanja te dejavnosti, ciljnega trga ter drugih motivov, na osnovi katerih so se v podjetju sploh odločili izvesti tak projekt. Vendar v splošnem velja, da se podjetja ob upoštevanju zgoraj naštetega odločajo za postopen potek izvajanja internacionalizacije in izberejo obliko vstopa na tuji trg, ki jim najbolj ustreza predvsem z vidika stroškov, obvladovanja tveganja ter možnosti nadzorovanja in upravljanja dejavnosti (podjetja) v tujini. V osnovi ločimo tri oblike izvedbe: izvozna oblika, pri kateri so temeljne značilnosti nizek nadzor, relativno majhno tveganje in visoka fleksibilnost; pogodbene oblike, kjer sta temeljni značilnosti deljeno tveganje in nazor v povezavi z deljenim lastništvom; investicijske oblike, kjer sta temeljni značilnosti visoka stopnja nadzora in tveganja ter nizka fleksibilnost. Oblike glede na stopnjo vključevanja in zahtevnosti so predstavljene na sliki 3.1.

Slika 3.3 Oblike internacionalizacije glede na stopnjo vključevanja in zahtevnost

¾ lastna podružnica v tujini

¾ prevzem

¾ skupna vlaganja

¾ strateške povezave

¾ licenčno poslovanje

¾ pogodbena proizvodnja

¾ franšizing

¾ zastopniki

¾ potniki (komerciala)

¾ izvozne družbe in združenja

¾ izvoz (klasični, nakupni, oprtni …)

Vir: Rajter 2008.

Kot je prikazano sliki 3.3, se stopnja vključevanja in zahtevnosti povečuje sorazmerno s kompleksnostjo izbrane oblike in s tem povezano zahtevnostjo obvladovanja poslovnih funkcij. MSP zaradi že naštetih omejitev izkoristijo predvsem možnosti raznih načinov izvoza, poslovanja preko potnikov ali zastopnikov, kasneje in v manjši meri pa tudi oblike skupnih vlaganj, pri katerih z lokalnim partnerjem ustanovijo mešano podjetja. Večinoma je to tudi končna pravnoorganizacijska oblika, ki jo uporabljajo MSP, saj nudi optimalno kombinacijo vlaganja, nadzora, porazdelitve tveganja in načina vodenja ter upravljanja podjetja (Rajter 2008a).

tuji

domači stopnja vključevanja in

zahtevnosti