Vir: BMR 2005a.
Vzroki konfliktov v družinskih podjetjih (Rajter 2008) izvirajo tako iz poslovnega kot tudi družinskega sistema. Ob nezdružljivosti logik obeh sistemov je treba upoštevati tudi različna stališča generacij v podjetju (Leach 2007). Povsem normalno je, da imajo različne generacije ljudi v različnih življenjskih obdobjih tudi različna stališča, interese in cilje, vendar je v družinskem podjetju nujno doseganje konsenza pri njihovem izpolnjevanju (Astrachan in McMillan 2003). Če upoštevamo samo poslovni vidik družinskega podjetja, so tako v Sloveniji kot tudi v mednarodnem okolju (PRIMA 2007) razlogi nesoglasij oziroma konfliktov zelo podobni. Po pogostosti so največkrat izpostavljeni zadolževanje, oblikovanje cenovne politike, razvoj proizvodov in višina plač, medtem ko je delitev dobička uvrščena relativno nizko. To potrjuje tudi navedene osnovne značilnosti družinskih podjetij, ki so v primeru ustanoviteljske generacije vezane na konservativnost, tradicijo in nadaljevanje kontinuitete načina dela. V raziskavi, ki jo je opravila Lovšinova (2000), je ugotavljala stopnjo pogostosti vzrokov za nastanek konfliktov predvsem na medgeneracijski ravni. Vzroki konfliktov v slovenskih družinskih podjetjih so predstavljeni v tabeli 4.9.
POSLOVNI SISTEM
DRUŽINSKI SISTEM možen
konflikt
Tabela 4.9 Vzroki konfliktov v slovenskih družinskih podjetjih (v %)
Vzroki Delež Zadolževanje – starši so previdni in finančno konservativni – to kaže
odnos do rasti
32
Oblikovanje cen / rast podjetja 28
Razvoj novih proizvodov (mladi: počasen) 24 Odločanje o višini plač (mladim pomembna) 20
Izpopolnjevanje proizvodov 12
Izbira domačih in tujih partnerjev
Delitev dobička 8 Vir: Lovšin 2000.
Kot je ugotavljal Kelbl (2002), je sposobnost konfliktnosti ena od bistvenih lastnosti, ki jih človek potrebuje in si jo najlažje pridobi v družini. Vzgoja za konflikt je pristajanje na spreminjanje v družini, kar nedvomno pomeni stres, ki ga je treba zdržati.
V družini, v kateri roditelja uveljavljata težnjo po dominaciji in moči, je vzgoja sposobnosti za konflikt že vnaprej obsojena na neuspeh. Otrok mora vedno imeti možnost, da postavi pod vprašaj tudi pričakovanja staršev, in to brez bojazni, da bi izgubil ljubezen. In kakšna je družina, ki vse to zmore? Vsekakor optimalna ali, kot navajajo avtorji, družina »neobičajne stopnje zdravja«, za katero je značilno naslednje (Čačinovič 1998): afilitivna (posvojitvena), odprta, odzivna, zaupajoča naravnanost do sočloveka; fleksibilna kontrola na osnovi dogovarjanja v temeljni hierarhiji starši–otrok;
komunikacija je odprta, jasna, iskrena; podpiranje in spoštovanje enkratnosti in razlik;
trdna starševska koalicija, enakopravnost, delitev moči med roditeljema; visoko spoštovanje ločenosti, individualnosti, avtonomije, zasebnosti in visoko spontani medsebojni odnosi, humor, duhovitost, visoka raven iniciativnosti. Čačinovič (1998) je obstoječim spoznanjem dodala tudi novejše ugotovitve o značilnostih zdrave družine, ki so: duhovna usmerjenost; jasne generacijske meje; jasne, odprte in pogoste komunikacije; jasne vloge in zadovoljiva kakovost in količina skupaj preživetega časa;
povezanost s socialnim okoljem; sodelovanje in pogajanje; spodbujanje edinstvenosti, individualnosti in občutka pripadnosti; sposobnost prilagajanja; udejanjanje prijaznosti in priznanja ter zavezanost družini.
Družinska podjetja in financiranje
Financiranje malih in srenje velikih podjetij poteka na različne načine, od klasičnega dolžniškega do vstopa novih družbenikov, tveganega kapitala itd. Družinska podjetja so na področju financiranja poslovanja drugačna, kar gre povezovati z določenimi značilnostmi teh podjetij, predvsem z zaprtostjo za zunanje vlagatelje, nenaklonjenostjo povečevanju tveganja in z možnostjo »prelivanja« lastnih sredstev iz družine v podjetje in obratno. Friedman (1998) ugotavlja, da je financiranje s
pritegnitvijo zunanjih partnerjev pravzaprav nemogoče, saj v družinskih podjetjih tak način povezujejo z izgubo suverenosti v podjetju.
Pri zagonu podjetja je financiranje z lastnimi (družinskimi) viri verjetno najbolj logična izbira, saj je prvič – za novonastalo podjetje težko pridobiti tuj kapital oziroma zahteva (v tem primeru družinsko) jamstvo in drugič – družina vloži svoje prihranke in se s tem razbremeni zunanjih dolgov (Snider 2009). S podobnimi dilemami se srečujejo družinska podjetja tudi kasneje, ko potrebujejo sredstva za financiranje rasti (Tajnikar 2000). Nekoliko lažje je s financiranjem družinskim podjetjem, ki imajo določeno tradicijo, saj imajo trg, kupce, ustaljene odnose z dobavitelji in načeloma tudi že ustvarjene dobičke, torej imajo tudi širši nabor možnosti ustreznih virov.
Tudi slovenska družinska podjetja na tem področju niso izjema. V raziskavi o financiranju družinskih podjetij v Sloveniji (Rajter 2000) sta bila tipična in najpogostejša vira financiranja lastna (družinska) sredstva in klasično dolžniško financiranje (kredit). Opazno je, da v Sloveniji tudi danes banke nimajo specializiranih ponudb za družinska podjetja, čeprav imajo na tem področju še veliko rezerv (BMR 2005). Res pa je tudi, da banke oblikovanja posebne ponudbe očitno ne potrebujejo, saj družinska podjetja na trgu tovrstne ponudbe nimajo večje izbire (v Rajter 2008).
Družinska podjetja in nasledstvo
V malih in srednje velikih družinskih podjetjih se zdi logičen nasledstveni korak imenovanje enega ali več družinskih članov, potomcev ustanoviteljske generacije za naslednika. Povsem legitimno je vprašanje o splošni primernosti teh družinskih članov, zato bi morali ob nesposobnih naslednikih ustanovitelji razmišljati tudi v smeri imenovanja profesionalnega managementa in zadržanju samo lastniško-nadzorne funkcije (Barnes 1988).
Ni nujno, da se mora podjetnik, ki uspešno izpelje načrtovano tranzicijo, popolnoma odpovedati lastništvu in pomoči podjetju. Nasprotno! Ob izkazani želji naslednikov ali prepoznani potrebi je prav, da s svojim dobronamernim nasvetom pomaga sedanji generaciji ali pa tudi zunanjemu, profesionalno najetemu managerju (Rajter 2005).
Pri načrtovanju tranzicije se ustanovitelji in družina pogosto srečujejo z resnimi dilemami. Nekatere med njimi so prikazane v sliki 4.3.