Podjetniško okolje

Podjetništvo oziroma podjetniki so integrirani v svoje ožje in širše okolje. Pri integraciji obeh, pogosto tudi nasprotnih elementov, na eni strani podjetnika, ki s svojim delovanjem vpliva na okolje, in na drugi strani okolja, ki v veliki meri vpliva na podjetnika, je nujno treba upoštevati celoten spekter dejavnikov, ki lahko podjetništvo spodbujajo ali pa ga zavirajo. Pomembno je, da te dejavnike poznamo, upoštevamo in izkoriščamo pozitivne vidike, ki omogočajo integracijo.

Pri definiranju okolja moramo upoštevati dve razsežnosti zunanjega in dodatno tudi notranje okolje podjetja. Pri splošnem okolju gre za interakcijo med podjetjem ter različnimi vsebinami splošnega zunanjega okolja, ki so: globalno, tehnično-tehnološko,

ekonomsko, socialno, družbeno-politično in kulturno okolje, ter posebno okolje, ki je vezano na neposredno delovanje podjetja – gre za okolje nabavnih in prodajnih trgov.

Ob vsem naštetem je v podjetju treba upoštevati tudi interno (notranje) okolje, ki mora biti prav tako ustrezno urejeno, da omogoča integracijo z vsemi naštetimi dejavniki.

Splošno in poslovno okolje sta prikazani na sliki 3.1.

Slika 3.1 Splošno in poslovno okolje podjetja

Vir: Bauer in drugi 2009.

3.5.1 Makro okolje

Podjetja so pri svojem delovanju neposredno izpostavljena dejavnikom okolja. Med dejavnike zunanjega (makro) okolja prištevamo (Rajter in drugi 2008): ekonomsko okolje (narodni dohodek, bruto družbeni proizvod, kupna moč prebivalstva, cene, stroški, inflacija, obrestne mere, investicije, varčevanje, ponudba in povpraševanje, krediti, davki in prispevki, emisija denarja, stopnja zaposlovanja, ustanavljanje in ugašanje podjetij ter drugi); kulturno okolje (načini človekovega delovanja in prilagajanja okolju, ki vsebuje akumulirano znanje, umetnost, verovanje, norme, ideje, vrednote in navade ljudi; našteto vpliva na odnos do vrednotenja, izvajanja, uporabe izdelkov/storitev in nenazadnje tudi do podjetnikov in podjetništva); tehnično-tehnološko okolje (v splošnih izkušnjah in v praksi preverjeno in sistemizirano znanje o proizvajalnih procesih); naravno okolje in družbeno-politično okolje (vlada, skupščina,

parlament ter pravni akti, ki določajo osnovna pravila življenja v državi – davčni sistem, sistem razdelitve dohodka, kreditno-monetarni sistem, meddržavni sporazumi ipd.).

Z naštetimi elementi makro okolja so ustvarjeni osnovni pogoji, katerih primernost se odraža na uspešnosti poslovanja podjetij. Bolj kot je okolje primerno in prilagojeno zahtevam poslovanja, večja je možnost, da bodo podjetniki v takšnem okolju vlagali in delovali. Pri zagotavljanju ustreznih pogojev je nujno potrebna tudi razvita infrastruktura, katere razvoj in delovanje je primarno skrb države, medtem ko je nadaljnji razvoj predvsem proces lastne dinamike (Glas 2000), ki je prikazan na sliki 3.2.

Slika 3.2 Vloga države pri spodbujanju podjetništva

Vir: Glas 2000.

Kot ugotavljata Smillor in Kuhn (1984), so temeljni ukrepi, katerih pospeševanje je v domeni države, predvsem: dostop do tveganega kapitala; institucionalizirane možnosti za pretvarjanje znanstvenih in tehnoloških idej v uspešno komercialno rabo; aktivna podpora državnih in lokalnih oblasti podjetništvu; ustrezna zaščita intelektualne lastnine; pospešeno odstranjevanje ovir, ki preprečujejo podjetniško obnašanje.

3.5.2 Mikro okolje

Mikro okolje je izredno vpliven dejavnik, ki pogosto definira podjetnika kot osebnost, katere vrednote in stališča se oblikujejo v osnovni strukturi – družini. Kasneje se vplivno področje mikro okolja razširi na širšo skupnost, v kateri oseba živi in deluje, in v tem kontekstu lahko ločimo dva osnovna tipa vplivnih dejavnikov pri odločanju za podjetništvo oziroma podjetniško delovanje, ki ju razdelimo na pozitivne vplivne dejavnike (»pull« dejavniki), med katere prištevamo družino, partnerje, mentorje, kupce, investitorje, ter negativne »push« dejavnike. Na osnovi pozitivnih vplivnih dejavnikov postane podjetništvo posamezniku zanimivo in privlačno ter se na osnovi

povečana poslovna dejavnost

vladna iniciativa za podjetniške

investicije

vodi v povečanje zaposlenosti

povečanje kupne moči potrošnikov

večji nakupi

tega motiva odloči za delovanje. Druga skupina dejavnikov, ki lahko posamezika prav tako »prisilijo« v podjetništvo, so negativni vplivni dejavniki (»push« dejavniki), med katere prištevamo nezadovoljstvo v službi, slabo plačana delovna mesta, prisilno emigracijo, brezposelnost, užaljenost, jezo, dolgočasje, srednje življenjsko obdobje, razvezo ali ovdovelost, prihod iz vojske, prihod iz ječe, prenehanje šolanja zaradi slabega uspeha in podobno. Zanimivo je, da lahko tudi negativni dejavniki iz okolja bistveno pripomorejo k odločanju za podjetništvo in s tem tudi k povečanju uspešnosti gospodarstva, kar nas vodi do zaključka, da je lahko tudi povečan vpliv negativnih dejavnikov okolja motivacijski dejavnik, ki pretehta pri odločitvi in motivira posameznika.

3.5.3 Državna infrastruktura pomembna za podjetništvo

Primarna skrb vsake države, ki želi vzpostaviti ustrezna izhodišča za razvoj podjetništva, je zagotovitev ustrezne infrastrukture, ki podjetjem lajša delovanje, hkrati pa omogoča nenehen lasten razvoj v skladu s spremembami in potrebami uporabnikov.

V osnovi infrastrukturo delimo na naslednja področja (Rajter in drugi 2008):

− komunalna infrastruktura je osnovna infrastruktura, ki omogoča mobilnost človeških virov, opreme in strojev, materialov, tehnologij ter produktov (telekomunikacije, ceste, železnice, zračni transport, elektrika) in je običajno v rokah države. Z ustreznim razvojem te infrastrukture lahko država pomembno pospešuje oziroma v nasprotnem primeru zavira podjetniški razvoj;

− pravna infrastruktura predstavlja pravno ureditev države, ki oblikuje celoten okvir delovanja fizičnih in pravnih oseb ter omogoča predvidevanje posledic poslovnih dejanj. Lahko rečemo, da konkretizira vrednote družbe, pri čemer ni pomembno le, kakšni predpisi se sprejmejo, temveč tudi, kako se izvršujejo. Za razvoj podjetništva so pomembna prav vsa pravna področja (upravno pravo, ki ureja odnose med podjetnikom in kupci ter podjetjem in državo in predpisuje način ravnanja, zagotavljanja standardov kakovosti in podobno); civilno pravo (ureja odnose med podjetnikom in delojemalci); socialno pravo (ureja socialno varstvo delojemalcev in podjetnikov); gospodarsko pravo (ureja možne pravno-organizacijske oblike poslovnih podjemov ter odnose med ustanovitelji);

− podjetniško-inovacijska infrastruktura potencialnemu podjetniku s pomočjo različnih predizbornih instrumentov pomaga pri selekciji, ki bi jo kasneje med novimi podjetniki v mnogo bolj grobi obliki opravil trg. Tu govorimo o:

možnostih poklicne specializacije, možnostih pridobivanja podjetniških znanj in spretnosti, možnostih pridobivanja menedžerskih znanj, razpoložljivosti informacij ter svetovalnih storitev, potrebnih za poslovno načrtovanje;

− finančna infrastruktura mora sicer nastati predvsem kot zasebna ponudba bank, zavarovalnic, skladov tveganega kapitala in podobno, vendar lahko tudi država z organiziranjem lažje dostopnosti do ustanovitvenega kapitala pospeši nastajanje novih podjetij, kar je še posebej pomembno v tranzicijskih in ekonomsko manj razvitih gospodarstvih;

− intelektualno infrastrukturo predstavlja razpoložljivost kakovostnih človeških virov in socialnega kapitala regij. To je osnova za razvoj kakovostnih univerz, za ustvarjanje programov spodbujanja razvojno-raziskovalnih dejavnosti, za komercializacijo novih tehnologij, za spodbujanje vlaganja podjetij v izobraževanje in za usposabljanje ter financiranje tistih, ki jih podjetja ne usposabljajo (revni, odpuščeni z dela, neizobraženi).