2.1 EVOLUCIJA ČLOVEKA
2.1.3 IZSLEDKI DOSEDANJIH SLOVENSKIH IN TUJIH RAZISKAV O ZNANJU
S prebiranjem literature smo ugotovili, da je bilo v Sloveniji na osnovnih in srednjih šolah iz različnih regij v okviru diplomskih in magistrskih del narejenih kar nekaj raziskav, ki so s podobnim vprašalnikom, kot je naš, preverjale znanje evolucije človeka. Od tega so bile štiri raziskave opravljene na osnovnošolcih (Brezovšček, 2016; Gešman, 2016; Lah, 2016;
Lončar, 2016), ena pa na srednješolcih (Mitevski, 2016). Vse te raziskave so pri učencih in dijakih merile zadovoljivost znanja o evoluciji človeka. Izkazalo se je, da imajo oboji komaj zadovoljivo (dosegajo vsaj 60,0 % uspešnost) znanje o evoluciji človeka. Osnovnošolci ljubljanskih regij so namreč dosegli 66,6 % uspešnost (Lončar, 2016), osnovnošolci z Dolenjske 62,1 % uspešnost (Gešman, 2016), učenci notranjske in gorenjske regije 61,3 % uspešnost (Lah, 2016), učenci s Štajerske 60,0 % uspešnost (Brezovšček, 2016) in dijaki programov tehniška gimnazija, živilsko prehranski tehnik in veterinarski tehnik v Ljubljani 68,4 % uspešnost (Mitevski, 2016), kar je razvidno tudi iz preglednice v prilogi A. Enega izmed možnih razlogov, da je znanje dijakov boljše od osnovnošolskega, navaja DeSilva (2004), ko pravi, da naj bi osnovnošolci evolucijo človeka obravnavali šele v zadnjih tednih pouka; vse navedene raziskave v Sloveniji so bile namreč opravljene v prvih sedmih mesecih šolskega leta.
V prilogi A so za vsako vprašanje oziroma trditev predstavljeni tudi odstotki pravilnih odgovorov, ki so jih dosegli učenci. V nadaljevanju se bomo osredotočili le na vprašanja oziroma trditve, pri katerih so imeli učenci največ težav in niso dosegli 60,0 % uspešnosti.
Pri slovenskih osnovnošolcih in srednješolcih se pojavlja nekaj tipičnih napačnih predstav, povezanih z evolucijo človeka, ki jih srečamo tudi v tuji literaturi. Zaradi boljše preglednosti smo najpogostejše napačne predstave slovenskih in tujih raziskav razdelili v pet sklopov:
časovna umestitev dogodkov v evoluciji človeka, krajevna umestitev dogodkov v evoluciji človeka, kreacionizem, genetika, splošno znanje o evoluciji.
2.1.3.1 Časovna umestitev dogodkov v evoluciji človeka
Eno izmed največjih težav pri razumevanju evolucije predstavlja ravno napačna predstava časa (Pobiner, 2012). Tudi v raziskavah, kjer so preučevali znanje o evoluciji človeka, so ugotovili, da se tako pri slovenskih osnovnošolcih (Brezovšček, 2016; Gešman, 2016; Lah, 2016; Lončar, 2016) in srednješolcih (Mitevski, 2016) kot tudi pri slovenskih in čeških študentih (bodočih učiteljih biologije) prvega letnika (Bajd in Matyašek, 2009) pojavljajo težave z umestitvijo človeškega razvoja v časovni okvir (Bajd in Matyašek, 2009).
Na vprašanje »Pred koliko leti se je pojavil sodobni človek (Homo sapiens)?« je v povprečju pravilno odgovorilo komaj 23,3 % osnovnošolcev in 36,1 % srednješolcev (Brezovšček, 2016; Gešman, 2016; Lah, 2016; Lončar, 2016; Mitevski, 2016). Italijanski srednješolci imajo o tem, kdaj se je pojavil moderni človek, še nekoliko slabše znanje od slovenskih srednješolcev, saj jih je pravilno odgovorilo le 33,0 % (Rufo, Capocasa, Maracari, D'Arcangelo in Danubio, 2013).
V eni izmed raziskav smo zasledili, da imajo študentje (bodoči učitelji) težave z vprašanjem, kdaj se je prvič pojavil prazgodovinski človek, saj je pravilno odgovorilo le 37,0 % slovenskih in 33,0 % čeških študentov. Prav tako je tem študentom predstavljalo težave tudi vprašanje, kdaj se je prazgodovinski človek prvič pojavil v Evropi, saj je pravilno odgovorilo le 16,0 % slovenskih in enak delež čeških študentov (Bajd in Matyašek, 2009).
Na pravilno trditev »Sodobni človek (Homo sapiens) in neandertalec (Homo neanderthalensis) sta na Zemlji bivala istočasno.« je v povprečju pravilno odgovorilo le 25,1 % osnovnošolcev in 46,3 % srednješolcev (Brezovšček, 2016; Gešman, 2016; Lah, 2016; Lončar, 2016; Mitevski, 2016). Tudi Povšič (2012) navaja, da imajo osnovnošolci in srednješolci zelo slabo znanje o neandertalcu, saj je na omenjeno trditev pravilno odgovorilo samo 5,7 % osnovnošolcev in 17,5 % srednješolcev.
Težave jim je predstavljala tudi napačna trditev »Sodobni človek je na današnjem območju Slovenije živel v istem času kot mamuti.«, saj je pravilno odgovorilo le 44,2 % osnovnošolcev in 49,0 % srednješolcev (Brezovšček, 2016; Gešman, 2016; Lah, 2016; Lončar, 2016;
Mitevski, 2016). Brezovšček (2016) navaja, da jo je nepoznavanje sobivanja človeka in mamuta presenetilo, ker v trenutno potrjenih učbenikih za biologijo v 9. razredu najdemo sliko mamuta, kot tudi podatek, da je okostje mamuta eden izmed največjih najdenih fosilov v Sloveniji, navedeno je obdobje, v katerem so živeli mamuti, in dejstvo, da je za izumrtje mamutov kriv človeški lov.
Ena izmed najpogostejših napačnih predstav, ki jo zasledimo v tuji literaturi, in se pojavlja tako pri učencih kot tudi učiteljih, je sobivanje človeka in dinozavra (Nehm in Schonfeld, 2007). Ta napačna predstava najverjetneje izvira iz priljubljene risanke Kremenčkovi in ameriškega znanstveno-fantastičnega filma Jurski park (Bajd in Matyašek, 2009) ali pa iz filmov o jamskem človeku (Sperrazza, 2008). Slovenski osnovnošolci, srednješolci in študentje so pokazali, da pri njih ta napačna predstava skorajda ni razširjena, saj je pravilno odgovorilo v povprečju 86,7 % osnovnošolcev (Brezovšček, 2016; Gešman, 2016; Lah, 2016; Lončar, 2016), 85,2 % srednješolcev (Mitevski, 2016) in 91,0 % študentov biologije (Bajd in Matyašek, 2009). Tudi Pečoler (2010) je v svoji raziskavi ugotovila, da omenjena napačna predstava ni razširjena med osnovnošolci, saj jih ima takšno mnenje le 19,7 %. Prav tako sta tudi Wescott in Cunningham (2005) s svojo raziskavo ugotovila, da ima to napačno predstavo le 11,0 % študentov. National Academy of Science (1998) navaja, da naj bi se dinozavri pojavili pred približno 225 milijoni let in izumrli približno 160 milijonov let kasneje, zato niso našli nobenih fosilnih ostankov dinozavra in človeka iz istega časa.
Večini osnovnošolcev je predstavljala težavo tudi pravilna trditev »Zadnji skupni prednik šimpanza in človeka je živel pred približno 6–7 milijoni let.«, saj je v povprečju pravilno odgovorilo 56,2 % osnovnošolcev, medtem ko so srednješolci na to trditev odgovarjali komaj zadovoljivo, saj so dosegli 60,1 % uspešnost (Brezovšček, 2016; Gešman, 2016; Lah, 2016; Lončar, 2016; Mitevski, 2016).
Tako osnovnošolci kot tudi srednješolci so imeli težave pri pravilni trditvi »Avstralopiteki so že približno pred 4 milijoni let hodili pokončno.«, saj je pravilno odgovorilo 47,8 % osnovnošolcev in 56,4 % srednješolcev (Brezovšček, 2016; Gešman, 2016; Lah, 2016;
Lončar, 2016; Mitevski, 2016).
2.1.3.2 Krajevna umestitev dogodkov v evoluciji človeka
Raziskave kažejo, da imajo slovenski osnovnošolci in srednješolci težave tudi pri krajevni umestitvi človeka, saj je na vprašanje »Kje se je prvič pojavil moderni človek (Homo sapiens)?« v povprečju pravilno odgovorilo samo 43,1 % osnovnošolcev in 57,8 % srednješolcev (Brezovšček, 2016; Gešman, 2016; Lah, 2016; Lončar, 2016; Mitevski, 2016).
Za razliko od naših osnovnošolcev in srednješolcev so z raziskavo, ki je potekala med italijanskimi srednješolci, ugotovili, da kar 70,0 % dijakov pozna pravilen odgovor (Rufo idr., 2013). Brezovšček (2016) je ob pregledu trenutno potrjenih učbenikov za biologijo v devetem razredu ugotovila, da vsebujejo nazorno razlago o kraju razvoja modernega človeka, ki je podkrepljena s sliko, zatorej je presenetljivo, da učenci tega ne vedo.
Ena izmed napačnih predstav, ki jo zasledimo v literaturi, je kraj bivanja prazgodovinskega človeka. Kar 33,0 % otrok v vrtcu meni, da je živel v jamah, 25,0 % jih meni, da je živel v hišah in 17,0 % jih meni, da v gozdu na drevesih (Ferlin, 2001). 47,0 % devetletnikov meni, da je bival v jamah, 41,0 % jih pravi, da je bival v gozdu na drevesih, 5,0 % je izbralo hišo in 3,0 % puščavo (Bajd, 2001). Raziskava med bodočimi učitelji je pokazala, da kar 89,0 % Slovencev in 45,0 % Čehov meni, da je bival v jamah, 11,0 % Slovencev in 48,0 % Čehov pa, da je bival v gozdu na drevesu (Bajd in Matyašek, 2009). Na osnovi navedenih raziskav lahko ugotovimo, da tako med otroki iz vrtca kot tudi med osnovnošolci in študenti prevladuje napačno prepričanje, da je prazgodovinski človek bival v jamah. To je najverjetneje posledica risank in filmov, v katerih človek biva v jamah. Presenetljivi pa so predvsem deleži odgovorov slovenskih in čeških študentov.
2.1.3.3 Splošno znanje evolucije – kreacionizem
Pri osnovnošolcih lahko opazimo tudi več napačnih predstav, povezanih s kreacionizmom, medtem ko so kreacionistična prepričanja pri srednješolcih bistveno manj pogosta. To je razvidno pri napačni trditvi »Vsi ljudje smo potomci enega moškega in ene ženske – Adama in Eve.«, na katero je pravilno odgovorilo le 52,0 % osnovnošolcev in 67,9 % srednješolcev (Brezovšček, 2016; Gešman, 2016; Lah, 2016; Lončar, 2016; Mitevski, 2016).
Kreacionističnega pogleda na svet pa ni moč opaziti le pri slovenskih osnovnošolcih in srednješolcih, temveč tudi Lovely in Kondrick (2008) navajata, da je Harrisova (2005) v raziskavi ugotovila, da 64,0 % Američanov verjame, da je ljudi ustvaril Bog. Z raziskavo, ki so jo izvedli v ZDA leta 2009, so ugotovili, da kar 45,0 % Američanov verjame v kreacionistični pogled na svet in le 15,0 % jih verjame v naturalistični pogled na svet (Bishop, Thomas, Wood in Gwon, 2010). Podobno raziskavo sta izvedla tudi Rice in Kaya (2012) in prišla do ugotovitve, da manj kot 40,0 % Američanov verjame v evolucijsko teorijo o razvoju človeka, hkrati pa ugotovila, da obstaja povezava med sprejemanjem evolucije
človeka in izobrazbo ljudi. Zanimivo pa je, da se le 1,0 % italijanskih srednješolcev strinja s kreacionističnim pogledom na svet (Rufo idr., 2013).
2.1.3.4 Genetika
Zanimivo je, da imajo tako osnovnošolci kot tudi srednješolci zelo slabo znanje genetike.
Na pravilno trditev »Več kot polovica človeških genov je enakih kot pri miših.« je pravilno odgovorilo v povprečju komaj 23,6 % osnovnošolcev in 43,6 % srednješolcev (Brezovšček, 2016; Gešman, 2016; Lah, 2016; Lončar, 2016; Mitevski, 2016). Znanstveniki so ugotovili, da se kar 90,0 % človeških genov ujema z mišjimi geni (Bryson, 2014).
Na napačno trditev »Nekoliko manj kot polovica človeških genov je enakih kot pri šimpanzih.« je v povprečju pravilno odgovorilo 33,2 % osnovnošolcev in 42,5 % srednješolcev (Brezovšček, 2016; Gešman, 2016; Lah, 2016; Lončar, 2016; Mitevski, 2016).
Zanimivo je, da je Pečoler (2010) v svoji raziskavi ugotovila, da 73,0 % učencev meni, da si človek in šimpanz delita več kot polovico DNA. Brezovšček (2016) navaja, da je ob pregledu vseh veljavnih učbenikov za biologijo v 9. razredu našla zapis, ki pravi, da so z analizo DNA ugotovili, da je šimpanz po sorodnosti najbližje človeku. Tudi Academy of Science (1998) navaja, da so na osnovi analize DNA miši, človeka in primatov ugotovili precej manjše razlike v DNA človeka in šimpanza, kar pojasni, da je skupni prednik človeka in miši starejši od skupnega prednika človeka in šimpanza.
Na pravilno trditev »Neandertalec in sodobni človek imata 99,7 % genov enakih.« je pravilno odgovorilo v povprečju le 45,1 % osnovnošolcev in 56,4 % srednješolcev (Brezovšček, 2016; Gešman, 2016; Lah, 2016; Lončar, 2016; Mitevski, 2016).
2.1.3.5 Splošno znanje evolucije – evolucionizem
Analiza slovenskih raziskav o znanju evolucije je pokazala, da imajo tako učenci kot tudi dijaki slabo splošno znanje evolucije. Na napačno trditev »Šimpanzi se lahko naučijo sporazumevati z govorom.« je v povprečju pravilno odgovorilo le 45,6 % osnovnošolcev in 51,7 % srednješolcev (Brezovšček, 2016; Gešman, 2016; Lah, 2016; Lončar, 2016;
Mitevski, 2016). Šimpanz ni zmožen razviti govora, saj ima neustrezno razvit govorni aparat (Allchin, 2012), lahko pa se nauči znakovnega jezika (Prothero, 2007).
Na napačno trditev »Ljudje smo se razvili iz opic.« je pravilno odgovorilo v povprečju samo 25,6 % osnovnošolcev in 27,4 % srednješolcev (Brezovšček, 2016; Gešman, 2016; Lah, 2016; Lončar, 2016; Mitevski, 2016). To je ena izmed najpogostejših zmotnih predstav, ki odraža prepričanje ljudi, da je evolucija progresiven proces, v katerem naj bi se organizmi razvijali od preprostih k vedno zapletenejšim. To pa ne drži povsem, saj sprememba organizma ne pomeni vedno napredka v razvoju. Hkrati ta zmotna predstava odraža tudi prepričanje številnih ljudi, da je evolucija človeka linearen in ne razvejan proces (Johnson, Smith, Pobiner, Schrein, 2012).
Na napačno trditev »Sodobni človek se je razvil iz neandertalca.« je pravilno odgovorilo komaj 34,7 % osnovnošolcev in 36,2 % srednješolcev (Brezovšček, 2016; Gešman, 2016;
Lah, 2016; Lončar, 2016; Mitevski, 2016). Pogosto si ljudje zmotno predstavljajo, da je evolucija linearen proces, kjer si posamezne vrste sledijo v linearnem zaporedju (Harrari, 2014). Ena izmed najbolj znanih upodobitev linearne človeške evolucije je slika Zalligerja (slika 1), ki je bila prvič objavljena leta 1965 v knjigi antropologa Francisa Howella (Pikas, 2012). Veliko ljudi na osnovi te slike meni, da je razvoj potekal tako, da se je iz Australopithecusa razvil Homo habilis, iz njega Homo rudolfensis, ki ga je nasledil Homo
ergaster, tega pa je zamenjal Homo erectus, ki ga je izpodrinil Homo heidelbergensis; iz slednjega se je razvil Homo neanderthalensis in na koncu je tega nasledil Homo sapiens.
Opisani linearni model daje napačen vtis, da je v danem časovnem obdobju obstajala le ena vrsta ljudi in da je vsaka prejšnja vrsta le predhodnik nove vrste. Resnica pa je drugačna, kajti svet je ponujal sočasno domovanje več različnim človeškim vrstam (Harrari, 2014), kar je razvidno tudi iz slike 2 in preglednice 1. Na človeško evolucijo torej ne smemo gledati kot na enodimenzionalni proces, ki je omejen na eno samo geografsko območje, temveč ga moramo gledati kot zaporedje geografsko speciacijskih dogodkov v mnogodimenzionalnem zaporedju (Mayr in Simoniti, 2008). Bajd (2000) navaja, da če bi evolucijo človeka želeli ponazoriti z diagramom, bi bil ta podoben grmu z veliko na vse strani raztezajočih se vej, ki se naprej cepijo na manjše vejice. Vsaka izmed vej predstavlja rod, vsaka izmed vejic pa ločeno hominidno vrsto.
Slika 1: Linearni model evolucije človeka (od leve proti desni: Pliopithecus, Proconsul, Dryopithecus, Oreopithecus, Ramapithecus, zgodnji Australopithecus, Paranthropus, napredni Australopithecus, Homo erectus, zgodnji Homo sapiens, Homo erectus soloensis, Homo rhodesiensis, Homo neanderthalensis, zgodnji Homo sapiens – kromanjonec, moderni Homo sapiens) Vir: (http://guestblog.scientopia.org/wp-content/uploads/sites/35/2012/07/PrimatesLong.gif)
Slika 2: Razvejani model evolucije človeka (Vir: https://www.pinterest.com/pin/302796774923678620/)
Preglednica 1: Obdobje bivanja posamezne vrste hominidov in njihove glavne značilnosti (Ardipithecus kadabba, 2009; Ardipithecus ramidus, 2015; Australopithecus afarensis, 2015; Australopithecus africanus, 2015; Australopithecus anamensis, 2010; Australopithecus bahrelghazali, 2009; Australopithecus garhi, 2009;
Australopithecus sediba, 2011; Denisova hominin, n. d.; Golja, 2014; Homo antecessor, 2009; Homo erectus, 2015; Homo ergaster, 2015; Homo floresiensis, 2016; Homo habilis, 2015; Homo heidelbergensis, 2015;
Homo neandetrhalensis …, 2015; Homo rudolfensis, 2009; Homo sapiens …, 2015; Orrorin tugenensis, 2009;
Paranthropus genus, 2015; Sahelanthropus tchadensis, 2009; Paranthropus robustus, n. d.; Paranthropus boisei, n. d.; Homo erectus, n. d.; Homo ergaster, n. d.; Homo antecessor, n. d.; Homo heidelbergensis, n. d.;
Homo neanderthalensis, n. d.).
Višina (cm) Prehranjevanje Kultura
Sahelanthropus tchadensis
6–7
milijona let 320–380 110–120 Rastlinojedec
Nabiralništvo;
milijona let 320–380 110–120
Pretežno rastlinojedec
milijona let 320–380 110–120
Rastlinojedec
milijona let 300–350 120–140
Pretežno
milijona let 380–400 100–150 Rastlinojedec (sadje,
oreščki, semena) Nabiralništvo;
milijona let 380–430 105–150 Pretežno rastlinojedec (sadje in listi, brez
milijona let 400–550 105–150 Australopithecus
milijona let 420–450 120–130
Pretežno rastlinojedec
milijona let 520–550 124–137 Australopithecus
robustus
2,3–1,0
milijona let 410–530 100–120
Se nadaljuje
Nadaljevanje preglednice 1
Višina (cm) Prehranjevanje Kultura
Homo habilis (spretni človek)
2,3–1,5
milijona let 610 110–130 Pretežno
rastlinojedec, delno
milijona let 750 110–130 Nabiralništvo,
industrijsko proizvajanje orodja,
uporaba ognja za razsvetljavo in gretje Homo ergaster
(delujoči človek) milijona let 1,9–1,5 860 160–180 Pretežno rastlinojedec (gomolji), več mesa
Homo erectus (pokončni človek)
1,6–1,0
milijona let 850–1100 170–180
Pretežno mesojedec z
milijona let 1000–1150 160–180
Pretežno mesojedci
Homo floresiensis 50.000 let 190.000– 380 100
Pretežno mesojedec Opomba: z različnimi barvami so označeni različni rodovi.
Opomba: NP = ni podatka