Za de Saussurja (1997, 25) je jezik družbenega in primarnega značaja, govor pa individualnega in sekundarnega oz. bolj ali manj naključnega. »Jezik ni funkcija govorca, temveč je proizvod, ki ga posameznik pasivno sprejme in nikoli ne zahteva vnaprejšnjega premisleka, razmišljanje pa posega vanj le pri urejevalni dejavnosti.
Govor pa je v nasprotju z jezikom individualno dejanje volje in razuma, v katerem moramo razlikovati:
− kombinacije, s katerimi govorec uporablja jezikovni kod, da bi izrazil svojo misel;
− psihofizični mehanizem, ki mu omogoča, da te kombinacije povnanji.«
Značilnosti jezika so naslednje (1997, 26):
− »Jezik je jasno definiran predmet v množici različnih dejstev govorice. Lahko ga umestimo v tisti del krožnega toka, kjer se slušna podoba poveže s konceptom. Je družbeni del govorice, zunaj posameznika, ta ga sam ne more niti ustvariti niti
IZZIVI PEDAGO[KEGA KONCEPTA Reggio Emilia
spreminjati; obstaja samo po nekakšni pogodbi med člani skupnosti. Po drugi strani pa se ga mora posameznik priučiti, da bi spoznal njegovo delovanje; otrok si ga prisvaja le postopno. Jezik je nekaj samostojnega, tako da celo človek, ki mu je bila odvzeta raba govora, ohrani jezik, če le razume glasovne znake, ki jih sliši.
− Jezik je nekaj drugega kot govor in je predmet, ki ga je mogoče proučevati ločeno.
Mrtvih jezikov ne govorimo več, dobro pa si lahko prisvojimo njihov jezikovni organizem. Ne le da znanost o jeziku zmore brez drugih prvin govorice, temveč je mogoča edinole, če se te druge prvine ne mešajo z jezikom.
− Medtem ko je govorica heterogena, je jezik, razmejen na ta način, homogene narave:
je sistem znakov, kjer je bistvena samo zveza med smislom in slušno podobo in kjer sta oba dela znaka enako psihične narave.
− Jezik ni nič manj kot govor predmet konkretne narave, in to je velika prednost pri proučevanju. Jezikovni znaki so v bistvu psihični, a vseeno niso abstrakcije; zveze, ki jih je potrdil kolektivni konsenz in katerih množica tvori jezik, so realnosti s sedežem v možganih. Poleg tega so jezikovni znaki tako rekoč otipljivi; pisava jih lahko utrdi v konvencionalnih podobah, medtem ko govornih dejanj v vseh podrobnostih ne bi bilo mogoče posneti; izgovor besede, naj bo še tako drobna, zahteva neskončno množico mišičnih gibov, ki jih je izjemno težko spoznati in ponazoriti. V nasprotju s tem pa je v jeziku le še slušna podoba, to pa je mogoče prevesti v nespremenljivo vidno podobo.«
Gardner (1995, 133) meni, da je, »čeprav je jezik mogoče izraziti tudi z gibi in v pisani obliki, njegova osnovna izvedbena oblika le govor kot izdelek človeških govoril in sporočilo človeškemu ušesu. Razvoja človeškega jezika in njegove zdajšnje predstavitve v človeških možganih ne moremo prav razumeti, če ne priznamo velikega pomena povezave med jezikom ter slušnim in govornim traktom«. Prepričan je, da imajo osrednje mesto v jeziku slušne in glasovne prvine. Če bi bil jezik vizualen medij, bi se po njegovem mnenju veliko bolj neposredno prelival v prostorske oblike inteligence. Da ni vizualen medij, dokazuje dejstvo, da okvare jezikovnega sistema vedno prizadenejo bralne sposobnosti, medtem ko ostane sposobnost jezikovnega dekodiranja tudi ob obsežnih poškodbah vidno-prostorskih središč v možganih neprizadeta. Gardnerjeva trditev je primerljiva z de Saussurjevo o primarnosti jezika in sekundarnosti govora
D. SKUBIC RAZVOJ IN UPORABA VSEH ^UTIL, SPODBUJANJE IN OMOGO^ANJE VSEH OBLIK IZRA@ANJA: JEZIKOVNO …
164
Emilia. Jezikovno inteligenco lahko primerjamo s sporazumevalnimi dejavnostmi (te so govorjenje, poslušanje, pisanje in branje).
Jezikovna inteligenca (http://www.brainy-child.com/article/multinteligences.html) obsega:
− jezikovno občutljivost (angl. linguistic sensitivity), to so spretnosti v rabi besed za tvorjenje umetnostnih in neumetnostnih besedil;
− branje, tj. bralne spretnosti;
− pisanje, tj. sposobnost in interes za pisanje različnih umetnostnih in neumetnostnih besedil (pesmi, zgodb, knjig in pisem);
− govorjenje, to so spretnosti v govorjeni komunikaciji (prepričevanje, mnemotehnika oz. urjenje spomina, opisovanje).
Gardnerjevo pojmovanje jezikovne inteligence lahko primerjam tudi s pojmovanjem komunikacijske kompetence oz. sporazumevalne zmožnosti. Sporazumevalna zmožnost (Common European Framework of Reference for Languages: learning, teaching, assessment 2001: 108–109) je sestavljena iz naslednjih komponent: jezikovne, sociolingvistične in pragmatične zmožnosti. Jezikovna zmožnost obsega: leksikalno (besedno), gramatično (slovnično), semantično (pomensko), fonološko (glasovno), ortografsko (pravopisno) in ortoepično (pravorečno) zmožnost. Sociolingvistična zmožnost zajema govorčevo/piščevo znanje in spretnosti, ki se zahtevajo pri socialni/družbeni razsežnosti jezikovne rabe (jezikovni markerji socialnih/družbenih razmerij: raba in izbor pozdravov, raba in izbor ogovorov, pravila menjavanja vlog, raba in izbor mašil, kletvic, vzklikov), poznavanje in raba vljudnostnih načel, izrazov ljudske modrosti (npr. pregovori), razlik v rabi registra oz. jezikovnega koda (od zelo formalnega do neformalnega registra), različnih narečij (prepoznavanje jezikovnih markerjev za družbeni razred, zemljepisni izvor, narodni izvor, sestav po narodnosti, poklicna skupina). Pragmatična zmožnost zadeva govorčevo/piščevo poznavanje načel, glede na katera so sporočila: a) organizirana in strukturirana (diskurzivna zmožnost); b) uporabljena za izvršitev komunikacijskih funkcij (funkcijska zmožnost); c) nanizana glede na interakcijsko in transakcijsko shemo (oblikovalna/načrtovalna shema). Način (Schiffrin 1994: 416), kako smo nekaj izrekli, mislili, naredili (govorčeva izbira med različnimi jezikovnimi sredstvi kot mogočimi načini govorjenja), je odvisen od odnosa med naslednjimi prvinami:
− govorčeve namere;
− konvencionaliziranih strategij za prepoznavanje namer;
− pomenov in vlog jezikovnih oblik v okviru nujnega konteksta;
− neposrednega konteksta drugih izrekov;
− lastnosti vrste diskurza (npr. opisovanje, pripovedovanje, razlaganje);
IZZIVI PEDAGO[KEGA KONCEPTA Reggio Emilia
− družbenega konteksta (npr. med udeleženci, situacija);
− kulturnega okvira prepričanj in dejanj.
In ne nazadnje je Gardnerjevo pojmovanje jezikovne inteligence zapisano tudi v Kurikulumu za vrtce. Odrasli naj bi med drugim spodbujal tudi otrokovo jezikovno zmožnost (artikulacija, besednjak, besedila, komunikacija) in razvijal njegove nebesedne komunikacijske spretnosti (1999, 32). Prav nebesedna komunikacija oz.
nejezikovno sporazumevanje je eno izmed zelo pomembnih povezovalnih prvin slovenskega Kurikuluma za vrtce in pristopa Reggio Emilia. Nebesedno komunikacijo oz. nejezikovno sporazumevanje spremljajo praktične in paralingvistične aktivnosti.
Praktične aktivnosti, ki spremljajo jezikovne dejavnosti (2001, 88–89), vključujejo:
− kazanje s prstom, z roko, pogled, kimanje; te aktivnosti spremljajo deiksi, ki identificirajo osebe, predmete (to, ta, tisti, ono);
− demonstracijo, ki jo spremljajo deiksi in glagoli v sedanjiku (Vzamem to in pritrdim takole. Zdaj ti naredi enako!);
− aktivnosti, ki jih poznamo v pripovedovanju, komentarjih, v ukazih, npr.: Ne naredi tega!, Dobro narejeno!).
− Paralingvistične aktivnosti vključujejo posebne govorne zvoke (npr. 'sh' – zahteva po tišini; 's-s-s' – izražanje javnega neodobravanja; 'ugh' – izražanje gnusa; 'humph' – izražanje nezadovoljstva; 'tut, tut' – izražanje vljudnega neodobravanja);
prozodične lastnosti (glasovna kvaliteta, višina tona, jakost, dolžina) in telesni jezik, katerega dogovorjeni pomeni so različni v posameznih kulturah; navedeni veljajo v veliko evropskih državah:
− kretnja (žugajoča pest – grožnja);
− obrazna mimika (nasmeh ali grimasa/mrščenje čela);
− drža (skrušena drža – obup, zravnana drža – močen interes);
− očesni stik (zarotniško mežikanje – dvomeče strmenje);
− telesni stik (poljub – stisk roke);
− proksemična sredstva (stojimo blizu – stojimo daleč).
Za Gardnerja (1995, 114) so pomembni naslednji vidiki jezikovnega znanja:
− govorniški vidik (zmožnost, da z uporabo jezika prepričamo druge, da kaj naredijo – gre za tvorjenje pozivnih besedil1);
D. SKUBIC RAZVOJ IN UPORABA VSEH ^UTIL, SPODBUJANJE IN OMOGO^ANJE VSEH OBLIK IZRA@ANJA: JEZIKOVNO …
166
− mnemonični vidik jezika (zmožnost pomnjenja, npr. kako priti do določenega kraja);
− razlagalni vidik (velik del poučevanja in učenja temelji na razlaganju s pomočjo jezika kljub nespornemu pomenu logično-matematičnega razmišljanja in simbolnih sistemov);
− metajezikovni vidik (raba jezika za razmišljanje o jeziku, npr. »Si mislil X ali Y?«).
Gardner pri opisu jezikovne inteligence poslušanja eksplicitno ne navaja, vendar to ne umanjka, ampak je vključeno v govorjenje kot njegov komplementarni del. Zakaj najprej poslušanje? Ker je otrokova primarna dejavnost/aktivnost poslušanje, šele nato govorjenje.