POVZETEK
Vsakdanja komunikacija vzgojitelja v vrtcu z otroki, s sodelavci, starši in z drugimi temelji na besedni in nebesedni komunikaciji. Prav izbira ustrezne komunikacije kot sredstva za prenašanje in sprejemanje dejstev, zavedanje in popravljanje napak pri komuniciranju ter vzpostavljanje pozitivne medosebne komunikacije z vsemi, vključenimi v komunikacijo, je ena ključnih poti pri doseganju ciljev predšolske vzgoje.
Avtorice v prispevku poudarijo »pedagogiko poslušanja«, ki so jo razvili v konceptu Reggio Emilia pod strokovnim vodstvom ustanovitelja Luisa Malaguzzija in zdajšnje vodje Carolline Rinaldi kot element komunikacije, ki lahko zagotavlja skupini in vsakemu posamezniku opazovanje samih sebe z vidika drugega in sebe, medtem ko se učijo (med samim procesom učenja in po njem). Učinkovito, aktivno poslušanje vzgojitelja pomeni prepoznavanje potreb otrok in staršev oziroma vseh drugih, ki vstopajo v proces komunikacije; pomeni usklajenost nebesednega z besednim vidikom poslušanja.
KLJU^NE BESEDE: interakcija in komunikacija, sporo~anje, pedago{ki govor, odnosni govor, pedagogika poslu{anja v pristopu Reggio Emilia, pedago{ka vpra{anja, komunikacija v vrtcu.
ABSTRACT
Everyday communication in the kindergarten between the educator and children, co-workers, parents and others is based on verbal and non-verbal communication. The very choice of the appropriate communication as a means of disseminating and accepting facts, of raising awareness of and correcting the mistakes at communication as well as
T. DEVJAK, L. NOVAK, J. LEPI^NIK VODOPIVEC KAKOVOSTNA INTERAKCIJA IN KOMUNIKACIJA
190
as well as individual self-observation from own perspective as well as from the perspective of others, while learning (during the learning process and after it). The educator's efficient, active listening contributes to recognizing the needs of children and their parents and all the others, respectively, that enter the communication process and harmonizes the verbal and non-verbal aspects of listening.
KEY WORDS: interaction and communication, reporting, pedagogical speech, antecedent speech, pedagogy of listening in the Reggio Emilia approach, pedagogical issues, communication in the kindergarten.
Uvod
Kakovostna interakcija in komunikacija v vzgojnem delu na področju predšolske vzgoje je večplasten proces. V prispevku se omejujemo na besedno komunikacijo vzgojitelja1. Z besednimi sporočili prenaša otrokom informacije v t. i. pedagoškem govoru, hkrati pa z besednimi sporočili uravnava odnose med seboj in otroki s t. i. odnosnim govorom.
Obenem z ustrezno kombinacijo razumljivih besed postane moč njegovega govora učinkovitejša (Tomič 2002). V veliki meri vzgojitelj z besednimi sporočili vključuje otroke v komunikacijske situacije. Pri tem mora skrbeti, da v ta proces vključuje čim več otrok, da jim zastavlja odprta vprašanja in ne predlaga odgovorov, da se zna z otroki pogovarjati o vsakdanjih stvareh, da pristno podaja svoje mnenje. Temeljni vzrok omejitve na besedno komunikacijo je ta, da le-ta poteka pod vzgojiteljevim zavestnim nadzorom; za sporazumevanje namreč uporablja govor, pri nebesedni komunikaciji pa je pri večini vzgojiteljev nasprotno, saj sporočajo z gibi delov telesa. Seveda to omejitev ves čas spremlja zavedanje, da medsebojnega komuniciranja ne gre omejiti le na izgovorjene besede.
V prispevku bomo predstavili tudi pedagogiko poslušanja, ki so jo razvili v konceptu Reggio Emilia pod strokovnim vodstvom ustanovitelja Luisa Malaguzzija in zdajšnje vodje Carolline Rinaldi.
1 Termin vzgojitelj uporabljamo za moško in žensko obliko.
IZZIVI PEDAGO[KEGA KONCEPTA Reggio Emilia
Komunikacija
Pojem komunikacija, dejavniki komunikacije in oblike komunikacije
Pojem komunikacije se danes pojavlja v veliko oblikah. Najpogosteje je predstavljen z medsebojno povezavo dveh točk, simbolov (ali oseb). Komunikacija je orodje in način sporazumevanja. Tomaž Vec (2005) komunikacijo označuje kot proces, ki običajno zajema interakcijo med osebami, ki komunicirajo. Po avtorjevem mnenju gre za vzajemno izmenjavo pomenov med ljudmi – poteka pretežno prek jezika, mogoča pa je le v tolikšni meri, kot jo določajo skupna spoznanja, skupne potrebe in mnenja. Ana Tomič (1992, 129) pojasnjuje komunikacijo z latinskim izvorom besede
»communicare«, ki pomeni sodelovati, deliti, posvetovati se, razpravljati, vprašati za nasvet. Opredelitev latinskega izvora besede in pojasnilo besede komunicirati v Slovarju slovenskega knjižnega jezika zajemata več pojmov pri razlagi, zato tudi avtorji pri svojih razlagah izhajajo z različnih zornih kotov pogleda na komunikacijo.
Navedene definicije opredeljujejo, kaj je komunikacija, za vzgojitelja pa je pomembnejše kot poznavanje definicij védenje o vlogi in pomenu komunikacije.
Védenje o tem, kaj lahko z ustrezno komunikacijo pridobi oz. kaj lahko z neustrezno komunikacijo izgubi, ter vedenje o tem, kako s svojo komunikacijo spreminja sebe in druge. V vseh se pojavlja enosmerna komunikacija, tj. komunikacija, ki poteka v eno smer; tako ne govorimo o komunikaciji, ampak o sporočanju, saj je komunikacija proces, ki poteka na medosebni ravni, kjer je pošiljatelj tudi prejemnik. Komunikacija je torej dvosmeren proces. V dvosmerni komunikaciji se udeleženci medsebojno odzivajo in vzajemno učinkujejo drug na drugega, se pogovarjajo in se vsi spreminjajo, rastejo.
Komunikacijo kot dvosmeren proces opredeljuje tudi Džinić (1980), ki pravi, da gre za neposredno komuniciranje med dvema sli več osebami v razmerah fizične bližine in z možnostjo uporabljanja vseh čutil ter ob neposrednem povratnem vplivanju.
Watzlawick (1967) poudari, da ni mogoče nekomunicirati. Komunikacijsko situacijo pa po navedenem avtorju določajo vsaj štirje dejavniki komunikacije: pošiljatelj (nekdo), sporočilo (nekaj), sprejemnik (nekomu) in kontekst (situacija). Tomičeva (1992) prikazuje proces komunikacije s temeljnimi sestavinami komunikacijskega procesa. Te so: oddajnik (vir, sporočevalec – komunikator), sporočilo (sistem znakov), kanal
T. DEVJAK, L. NOVAK, J. LEPI^NIK VODOPIVEC KAKOVOSTNA INTERAKCIJA IN KOMUNIKACIJA
192
kanali (telefon, elektronska pošta …), osebni statični kanali (sporočila, pisma …) in neosebni statični kanali (okrožnice, glasila …) (Erčulj, Vodopivec 1999). Na sporočilo delujejo šumi, motnje, ki so mehanične (hrup, slab tisk …), ali semantične (težko razumljive besede, različno pojmovanje besednih pomenov, kulturne razlike …).
Posledice šumov so entropije – izgube informacij. Motnje nastanejo tudi zaradi psiholoških dejavnikov, človeških predsodkov, pričakovanj, selektivnega zaznavanja in zaradi sposobnosti empatije, zaupanja. Sporočila lahko prejemnik sprejema prek petih čutil. Tomič (1992, 134) razlikuje 5 zunanjih in 5 notranjih čutov. Ti tipi so označeni kot vizualni (vid), avditivni (sluh), kinestetični (gibanje), olfaktorični (vonj) in gustatorični (okus). Notranji čuti so notranje predstave zunanjih čutov.
Prejemnik dekodira sporočilo ter interpretira njegov pomen na osnovi svojih izkušenj, predznanja, čustev in zaznav. Sporočilo je učinkovito, če ga prejemnik razume, kot je želel pošiljatelj, zato je nujno preveriti usodo poslanega sporočila: ali ga je prejemnik slišal, kako ga je razumel in kako je nanj učinkovalo. Ko je sporočilo pravilno interpretirano in dojeto, učinkuje na vedenje prejemnika. In šele zdaj lahko prejemnik sporočilo sprejme in ga uskladišči v svoj spomin. Sporočila in vsebine ne gre zamenjati, saj je vsebina le del sporočila. Sporočilo pa zaznamujejo vsebinski, odnosni, osebni in vplivni vidiki. Brajša (1990) opredeljuje osebni vidik kot odkrivanje sebe v sporočilu, odnosni vidik kot določitev odnosa do vsebine in prejemnika sporočila ter vplivni vidik kot vpliv pošiljatelja na vedenje prejemnika sporočila. Pošiljatelj lahko na osnovi povratne informacije preveri, ali je prejemnik informacijo razumel, in sicer ali je prejemnik sploh slišal, kako ga je razumel, ter v kakšni obliki in vsebini je nanj učinkovalo. Iz tega je razvidno, da je komunikacija dvostranski vzajemni sistem (Tomič 1992, 135).
Komunikacija, ki poteka med najmanj dvema ali več osebami je medosebna komunikacija. Ta proces Tanja Lamovec (1993, 34) opiše z modelom procesa komunikacije, v katerem opredeljuje proces medosebne komunikacije, ki je kakršno koli besedno ali nebesedno vedenje, ki ga zazna druga oseba. Iz tega modela je razvidno, da medosebna komunikacija ni preprosta izmenjava sporočil, ampak je njeno bistvo v oblikovanju in izmenjavi pomenov, Lamovec (1993, 33) ga bolj specifično opredeljuje kot sporočilo, ki ga pošiljatelj pošlje prejemniku (ali prejemnikom) z zavestno namero, da bi vplival na prejemnikovo vedenje. Namen komunikacije je torej na neki način vplivati na drugo osebo, jo spremeniti. Erčulj in Vodopivec (1999, 8) govorita o t. i.
komunikacijskem krogu, v katerega vključujeta tudi prvine nebesedne komunikacije in ga razlagata s temeljnimi fazami tega kroga. Oseba A mora ali želi nekomu nekaj sporočiti – premišljuje, čuti, v sebi načrtuje, postavi cilje. Nato notranje misli in čustva prevede v znake in jih sestavi v povezano sporočilo, ki ga ustno, slikovno, pisno, z
IZZIVI PEDAGO[KEGA KONCEPTA Reggio Emilia
nebesednimi znaki ali intonacijo prenese. Oseba B sporočilo sprejme, ga dekodira z lastnimi mislimi, s čustvi in se nanj odzove.
Medosebna komunikacija je proces, ki poteka med najmanj dvema ali več osebami.
Znotrajosebna komunikacija je proces komuniciranja s samim seboj. Procesa se ločita glede na število udeležencev, sicer sta pa povezana, prepletena in soodvisna.
Komunikacija z drugimi ljudmi vpliva na komunikacijo s samim seboj in nasprotno.
Glede na to, kdo je v komunikaciji udeležen, tudi Richard Dimbleby in Graeme Burton (1995) oblikujeta naslednje štiri kategorije komunikacije:
a) Notranja komunikacija (intrapersonalna), ki poteka takrat, ko posameznik komunicira s samim seboj, razmišlja.
b) Medosebna komunikacija (interpersonalna) se nanaša na neposredno komuniciranje dveh ali več ljudi. To obliko komunikacije avtorji delijo na medosebno komunikacijo v širšem smislu, ki pomeni vsako besedno in nebesedno vedenje, ki ga zazna druga oseba, in v ožjem smislu, kjer je definirana kot sporočilo, ki je poslano od ene osebe k drugi z zavestnim namenom vplivati na vedenje posameznika (Johnson in Johnson 1997, 140).
Uletova (2005, 16) opredeli medosebno komuniciranje kot dinamičen interakcijski proces, ki je sestavljen iz organiziranih in namernih dejanj udeležencev ter njihovih doživljajev, ki s svojimi dejanji vplivajo drug na drugega, pri tem pa medsebojno prepoznavajo svoja in tuja dejanja in doživljanja.
c) Skupinska komunikacija, ki poteka med različnimi skupinami.
d) Množična komunikacija se nanaša na veliko število prejemnikov ali uporabnikov (množični mediji …).
e) Komunikacija med nekaterimi vrstami živali in človekom (Vec 2005).