1 UVOD
3.4 UKM
Temelji današnje UKM segajo v leto 1903, ko je bila ustanovljena Knjižnica Zgodovinskega društva za Slovensko Štajersko. Eden izmed razlogov ustanovitve knjižnice je bil, da nudijo podporo raziskovalnemu delu članom Zgodovinskega društva (Sapač, 2003). To je tudi ena izmed nalog, ki jo kot osrednja knjižnica Univerze v Mariboru opravlja še danes. Nudi dostop do informacij raziskovalcem, študentom, znanstvenikom in vsem ostalim uporabnikom knjižnice. Poleg tega je naloga knjižnice tudi varovanje in skrb za ohranitev dragocenega knjižnega gradiva, saj je v fondu UKM tudi veliko gradiva, ki je po Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o knjižničarstvu ZKnj-1A (2015) kulturni spomenik2, ki ga je knjižnica pridobila z darovi, volili, nakupi, zamenami in zapuščinami.
UKM hrani tudi gradivo, ki ga po letu izida, to je do leta 1850, uvrščamo med antikvarno gradivo. Omenili bomo le nekaj najdragocenejših izvodov, in sicer dve inkunabuli, prva je Biblia, natisnjena v Benetkah leta 1483 in Biblia, natisnjena v Baslu leta 1495. Nadalje lahko omenimo mlajše tiske, od 16. stoletja naprej, in sicer: Horacova zbrana dela, natisnjena v Benetkah leta 1514, delo Jožeta Flavija Antiquitatum ludaicarum libri XX, natisnjeno v Baslu 1554 leta, Ciceronova zbrana dela, nastala v Baslu 1581, Vischerjeva Topographia Ducatus Styriae, ki je izšla v Gradcu leta 1681, Valvasorjevi knjigi Topographia Ducatus Carinthieae, ki je izšla v Nürnbergu 1688 leta in Die Ehre des Herzogthums Crain, ki je izšla prav tako v Nürnbergu leta 1689. Velja omeniti še Diderotove in d'Alembertove Encyclopedie iz let
2 Gradivo, ki je nastalo pred letom 1800
1770-1779. Med slovenskimi dragocenostmi ima UKM tri izvode Dalmatinove Biblije iz leta 1584, istega leta je nastala tudi Bohoričeva slovnica Arcticae Horulae (Stavbar, 2003).
Vso dragoceno gradivo je skrbno varovano in se nahaja v posebej zavarovanem skladiščnem prostoru (Stavbar, 2003). Večina antikvarnega gradiva je bibliografsko obdelanega in najdljivega v listkovnem katalogu, ki je digitaliziran in dostopen preko spletne strani UKM.
Manjši del antikvarnega gradiva je vnesen tudi v računalniški katalog COBIB. V načrtu je, da se čim več antikvarnega gradiva vnese v računalniški katalog in s tem omogoči uporabnikom hitrejši dostop do informacij o antikvarnem gradivu. Hkrati je s postopkom katalogizacije v računalniški katalog COBIB možna izmenjava bibliografskih podatkov z drugimi knjižnicami iz tujine in kot pomoč pri dostopu do podatkov (metapodatkov) pri postopkih digitalizacije knjižničnega gradiva.
Obdelava antikvarnega gradiva se izvaja v Enoti za pridobivanje in obdelavo knjižničnega gradiva. Če je gradivo že vključeno v knjižnični fond in je bilo katalogizirano v listkovnem katalogu, se z retrospektivno katalogizacijo ponovno katalogizira oziroma kot pravi Kanič idr. (2009) prekatalogizira v sistem COBISS. Retrospektivna katalogizacija se izvaja pri različnih delovnih postopkih, največkrat pri inventuri knjižničnega gradiva ali pred postopkom digitalizacije. Pri tem se popisujejo tudi posebnosti izvoda, kot so lastniški vpisi, žigi, vezava, morebitne poškodbe ipd. Če je bilo gradivo postavljeno v rednem skladišču, se ga po obdelavi lahko preusmeri v Zbirko raritet in stare periodike3. V ročno vodeno inventarno knjigo se dopiše datum prestavitve v zbirko in dopolni sprememba podlokacije pri signaturi. Gradivo, ki kriterijem raritet ne ustreza, ostane v rednem skladišču. Po potrebi skrbnica zbirke vsebinsko dopolni bibliografski zapis. Ne glede na postavitev se antikvarno gradivo dodatno zaščiti oziroma shrani v varovalne mape iz trajno obstojne lepenke, te se opremijo z nalepkami s črtno kodo.
Slika 2 predstavlja primer bibliografskega zapisa po ISBD(A) iz vzajemnega kataloga COBIB.
3 Poseben prostor z oznako lokacije R
Slika 2: Bibliografski zapis iz vzajemnega kataloga COBIB
4 PREGLED DOSEDANJIH RAZISKAV
Institut informacijskih znanosti, Maribor (v nadaljevanju IZUM) je v mesecu marcu leta 2010 organiziral posvet na temo obdelave antikvarnega gradiva v sistemu COBISS.SI, saj je prejemal vedno več pritožb glede napak pri obdelavi antikvarnega gradiva. K sodelovanju je povabil katalogizatorje, ki so v zadnjih treh letih kreirali več kot 30 zapisov za to vrsto gradiva ter sodelavce iz Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani (v nadaljevanju NUK).
Poudarili so predvsem napake, ki se nanašajo na vsebinsko obdelavo. Opozorili so tudi, da v NUK-u uvajajo nove sodelavce za to področje, ki bodo potrebovali nekaj časa, da usvojijo potrebno znanje in bosta kasneje na voljo za nasvete in pomoč pri katalogiziranju antikvarnega gradiva. Prav tako so poudarili, da se bo problematika s prehodom na vmesnik COBISS3/Katalogizacija še stopnjevala, saj se bodo vsi posegi v bibliografski zapis zapisovali tudi v COBIB. Zato so predlagali da se katalogizatorji sestanejo vsaj enkrat letno in da medsebojno sodelujejo. Predlagana je bila tudi uporaba e-foruma ter določen e-naslov, na katerega bi katalogizatorji pošiljali morebitna vprašanja oz. pripombe. Poudarili so tudi težave s standardi, ki za nekatere primere niso dovolj natančni ali pa ne sledijo stroki. Na posvetu so sprejeli naslednje sklepe: predmetne oznake pri obdelavi antikvarnega gradiva se vnašajo v polje 610, NUK bo poskrbel za izpopolnjevanje svojih sodelavcev ter pripravil tečaj za obdelavo antikvarnega gradiva, vsa morebitna nesoglasja med katalogizatorji antikvarnega gradiva naj se rešujejo s komunikacijo in medsebojnim sodelovanjem ter po potrebi skupnim sestankom, kjer bodo rešili odprta vprašanja (Zapisnik posveta na temo obdelave …., 2010).
Kot je bilo predlagano na posvetu, se izvaja tečaj za antikvarno gradivo v NUK-u, ki je tudi pogoj za pridobitev dovoljenja kategorije D - pooblastilo za vzajemno katalogizacijo antikvarnega gradiva (Program izobraževanja 2021). Prav tako sta v NUK-u usposobljeni katalogizatorki, ki sta na voljo za nasvete in pomoč pri morebitnih nejasnostih v zvezi s katalogizacijo antikvarnega gradiva.
Problematiko katalogizacije antikvarnega gradiva je raziskovala tudi Planko (2011). S pomočjo intervjuja je pridobila mnenja katalogizatorjev o težavah, s katerimi se soočajo pri katalogizaciji antikvarnega gradiva ter stanju na področju katalogizacije antikvarnega gradiva v slovenskih knjižnicah. Izvedla je devet intervjujev s katalogizatorji iz šestih slovenskih knjižnic. Rezultati raziskave so pokazali, da v knjižnicah primanjkuje knjižničarjev, ki bi se ukvarjali s katalogizacijo antikvarnega gradiva. Ocena stanja na področju katalogizacije pa je kljub temu pokazala, da je stanje dobro, saj je bila povprečna ocena 2,8 na lestvici od 1 – 5. Kar sedem od devetih katalogizatorjev je izrazilo potrebo po novem priročniku, saj v sedaj veljavnem Veroninem katalogizacijskem pravilniku antikvarno gradivo ni posebej omenjeno. Prav tako so izrazili željo po izobraževanju in t. i. osvežitvenih tečajih, ki bi zajemali katalogizacijo antikvarnega gradiva. Pri vprašanju katero območje
bibliografskega opisa jim povzroča največ težav, je pet intervjuvancev odgovorilo, da je to območje navedbe naslova in odgovornosti. Večina intervjuvancev ima pogosto težave s prvim območjem bibliografskega opisa, to je območje navedbe naslova in odgovornosti, in hkrati polje 200 COMARC/B formata. Omenjajo težave tudi z retrospektivnimi zapisi z oznako RETRORK4, saj menijo, da zapisi v tej bazi niso dovolj kvalitetni. Pri vprašanju iz katerih virov črpajo podatke za katalogiziranje pri inkunabulah, jih je kar pet odgovorilo, da nimajo inkunabul, ostali pa si pomagajo z bibliografijo Alfonza Gspana in Josipa Badalića z naslovom Inkunabule v Sloveniji. En katalogizator si pomaga s svetovnim spletom, dva katalogizatorja sta omenila, da je pri inkunabulah osnova za naslov incipit, čelni naslov ali tekoči naslov, za impresum pa po navadi kolofon. Avtorica raziskave tudi meni, da potrebujemo za obdelavo tega gradiva usposobljene katalogizatorje z različnimi znanji in predlaga ponovno raziskavo, ki bi zajela katalogizatorje vseh knjižnic v Sloveniji, ki imajo v knjižnični zbirki antikvarno gradivo.
4 RETRORK- retrospektivni zapisi, ki so nastali z retrospektivno konverzijo v NUK-u za gradivo, ki je bilo pridobljeno do leta 1947 (Poličnik-Čermelj, T. idr., 2014)
5 OPIS RAZISKAVE IN METODOLOGIJA 5.1 Raziskovalna vprašanja
Namen diplomskega seminarja je bil ugotoviti s kakšnimi težavami se soočajo katalogizatorji antikvarnega gradiva in kakšne kompetence bi naj imel katalogizator antikvarnega gradiva. Prav tako nas je zanimalo ali menijo, da je potreben nov priročnik za obdelavo antikvarnega gradiva. Želeli smo izvedeti tudi ali so se zgodile spremembe na področju katalogizacije antikvarnega gradiva v času med našo in raziskavo Planko (2011).
Zastavili smo podobna vprašanja, zato je bila mogoča tudi primerjava.
Postavili smo naslednja raziskovalna vprašanja:
RV 1. Ali je izobraževanje za katalogizacijo antikvarnega gradiva v NUK-u ustrezno?
RV 2. Kakšna izobrazba je potrebna za katalogizatorja antikvarnega gradiva?
RV 3. Kakšna znanja potrebuje katalogizator antikvarnega gradiva?
RV 4. Katere so najpogostejše težave pri katalogizaciji antikvarnega gradiva?
RV 5. Ali menite, da je potreben nov priročnik za katalogiziranje antikvarnega gradiva?
5.2 Intervju
Za raziskovalno metodo smo izbrali intervju. Podoben je anketni metodi, razlika je le v zbiranju podatkov. Ti se zbirajo s pomočjo govorne komunikacije, pri kateri gre za spraševanje in odgovarjanje. Ločimo več vrst intervjujev, mi smo izbrali standardizirani intervju, pri katerem je razgovor voden po vnaprej izdelanem vprašalniku. Odločili smo se za strukturirani intervju, saj je vprašalnik vseboval tako odprta kot zaprta vprašanja (Ambrožič, 2008). Na podlagi raziskovalnih vprašanj smo pripravili vprašalnik, ki se nahaja v Prilogi 1 in obsega 21 vprašanj. Od tega je bilo 13 zaprtih vprašanj in osem odprtih vprašanj. Pri nekaterih vprašanjih je bila dodana možnost »drugo«, kjer je lahko sodelujoči dopisal svoj odgovor. Prav tako smo v vprašalniku dodali še vprašanja odprtega tipa, saj smo želeli, da sodelujoči izrazijo svoja mnenja, predloge in pripombe. Intervjuji so potekali v mesecu aprilu leta 2016. Poslanih je bilo 9 vprašalnikov, ki smo jih poslali po elektronski pošti na imena posameznih katalogizatorjev. Vrnjenih in izpolnjenih je bilo vseh 9 vprašalnikov.
5.3 Vzorec
V vzorec smo zajeli sedem katalogizatorjev, ki so zaposleni v UKM in imajo dovoljenje D za katalogizacijo antikvarnega gradiva. Prav tako smo vprašalnik poslali še dvema
katalogizatorkama v izbrano visokošolsko knjižnico, ki ima v svoji zbirki antikvarno gradivo.
Naš vzorec je bil namenski.
5.3.1 Opis vzorca
Sedem od devetih katalogizatorjev ima dovoljenje za katalogizacijo antikvarnega gradiva več kot 12 let, dva pa od 9-12 let.
Iz Slike 3 je razvidno, da imajo trije katalogizatorji izkušnje s katalogiziranjem antikvarnega gradiva več kot 12 let. Dva katalogizatorja se s tem ukvarjata manj kot 3 leta, dva pa od 3 do 5 let. En katalogizator katalogizira antikvarno gradivo od 6 do 8 let, prav tako eden od 9 do 12 let.
Slika 3: Izkušnje pri katalogizaciji antikvarnega gradiva
2
2 1
1 3
Manj kot 3 leta 3-5 let 6-8 let 9-12 let Več kot 12 let
6 REZULTATI
Pridobljene rezultate intervjuvancev predstavljamo po posameznih vprašanjih.
Vprašanje 3: »Ste opravili tečaj za antikvarno gradivo v NUK-u?«
Tečaj za antikvarno gradivo v NUK-u je opravilo šest katalogizatorjev, ostali trije se tečaja niso udeležili.
Vprašanje 4: »Ste pridobili dovolj znanja za katalogizacijo antikvarnega gradiva?«
Kar štirje intervjuvani knjižničarji so ocenili, da z udeležbo tečaja za antikvarno gradivo v NUK-u niso pridobili zadostnega znanja. Po drugi strani pa so trije intervjuvanci mnenja, da jim je tečaj antikvarnega gradiva zagotovil pridobitev zadostnega obsega znanja za katalogiziranje gradiv. En intervjuvanec ni znal oceniti pridobljenega znanja, eden pa na to vprašanje ni podal odgovora.
Slika 4: Ocena pridobljenega znanja na tečaju v NUK-u
Vprašanje 5: »Kakšno izobrazbo bi moral imeti katalogizator antikvarnega gradiva?«
Pri tem vprašanju je bilo možnih več odgovorov (Tabela 2). Šest intervjuvancev meni, da bi katalogizator moral imeti pridobljeno izobrazbo s področja umetnostne zgodovine. Prav tako šest intervjuvancev ocenjuje, da katalogizator potrebuje znanja s področja bibliotekarstva. Pet intervjuvancev je napisalo, da naj bi poleg znanja s področja bibliotekarstva, umetnostne zgodovine in filologije, katalogizator pridobil znanja s področja zgodovine. Štirje pa menijo, da mora katalogizator pridobiti filološko izobrazbo. En intervjuvanec je navedel, da bi moral katalogizator imeti posebna dodatna znanja kot je
1
4 1
3
Da Ne Ne vem Brez odgovora
poznavanje cerkvene zgodovine in latinskega jezika. En knjižničar je predvsem izpostavil, da bi bila za katalogizatorja najbolj primerna kombinacija izobrazbe s področja umetnostne zgodovine in bibliotekarstva.
Tabela 2: Ustrezne smeri izobrazbe katalogizatorja antikvarnega gradiva Ustrezna smer izobrazbe katalogizatorja antikvarnega gradiva Število odgovorov
Umetnostni zgodovinar 6
Bibliotekar 6
Drugo: zgodovinar 5
Filolog 4
Skupaj 21
Vprašanje 6: »Katere tuje jezike bi moral govoriti katalogizator antikvarnega gradiva?«
Tudi pri tem vprašanju je bilo možno obkrožiti več odgovorov, ki so prikazani v Tabeli 3. Vsi intervjuvanci opozarjajo, da mora katalogizator poznati latinski jezik. Osem intervjuvanih knjižničarjev meni, da mora katalogizator poznati tudi nemški jezik. Poleg latinskega in nemškega jezika naj bi katalogizator poznal, po mnenju štirih intervjuvancev, še grški jezik, po mnenju treh knjižničarjev pa italijanski jezik. Le en knjižničar meni, da naj bi katalogizator poznal tudi ruski jezik.
Tabela 3: Katalogizatorjevo poznavanje tujih jezikov Poznavanje tujega jezika katalogizatorja antikvarnega gradiva Število
odgovorov
Vprašanje 7 : »Katere pisave bi moral poznati katalogizator?«
Intervjuvanci so lahko podati več odgovorov (Tabela 4). Vsi intervjuvanci so odgovorili, da naj bi katalogizator poznal gotico. Poleg gotice, naj bi, po mnenju sedmih knjižničarjev, katalogizator poznal tudi glagolico. Šest intervjuvancev pa ocenjuje, da je za katalogiziranje antikvarnega gradiva pomembno poznavanje cirilice.
Tabela 4: Poznavanje pisav s strani katalogizatorja antikvarnega gradiva Poznavanje pisav s strani katalogizatorja Število odgovorov
Gotica 9
Glagolica 7
Cirilica 6
Skupaj 22
Vprašanje 8: »Ali bi morali imeti posebno masko za antikvarno gradivo v formatu COMARC?«
Iz Slike 5 je razvidno, da štirje knjižničarji menijo, da za katalogiziranje antikvarnega gradiva ni potrebna posebna maska v formatu COMARC. Temu nasprotujejo trije intervjuvanci, ki menijo, da je potrebna posebna maska za antikvarno gradivo. En intervjuvanec ni odgovoril, eden pa ne ve.
Slika 5: Potreba po posebni maski za antikvarno gradivo v formatu COMARC Vprašanje 9: »Kateri blok v formatu COMARC vam povzroča največ težav?«
To vprašanje je vsebovalo več možnih odgovorov (Tabela 5). Bloki 0XX (identifikacija), 5XX (sorodni naslovi), 8XX (mednarodna raba) in 9XX (nacionalna raba) nobenemu ne povzročajo težav pri katalogizaciji gradiva. Največ težav predstavlja blok 2XX, ki se nanaša na glavni opis. Namreč, pet intervjuvancev je blok 2XX (glavni opis) navedlo kot težaven.
Štirim intervjuvancem težave v formatu COMARC povzroča blok 4XX oziroma povezovanje, trem pa bloka 6XX (vsebinska analiza) in 7XX (podatki o odgovornosti). Dva intervjuvanca
3
4 1
1
Da Ne Ne vem Brez odgovora
imata pri katalogizaciji antikvarnega gradiva težave pri bloku 1XX oziroma pri kodiranju podatkov in dva knjižničarja pri bloku 3XX (opombe).
Tabela 5: Identifikacija blokov v formatu COMARC Težavnost bloka v formatu COMARC Število odgovorov
Blok 0XX (identifikacija) 0
Blok 1XX (kodiranje podatkov) 2
Blok 2XX (glavni opis) 5
Blok 3XX (opombe) 2
Blok 4XX (povezovanje) 4
Blok 5XX (sorodni naslovi) 0
Blok 6XX (vsebinska analiza) 3 Blok 7XX (podatki o odgovornosti) 3
Blok 8XX (mednarodna raba) 0
Blok 9XX (nacionalna raba) 0
Skupaj 19
Vprašanje 10: »Katera polja vam povzročajo največ težav pri vnosu antikvarnega gradiva in zakaj?«
To vprašanje je bilo odprtega tipa. Enemu intervjuvancu največ težav povzroča polje 4XX oziroma blok za povezovanje, saj so pri antikvarnih delih pogosto privezana dela drugih avtorjev, mnogokrat tudi z različno letnico izida gradiva. Ta intervjuvanec in še eden imata težave pri vnosu podatkov o odgovornosti (blok 7XX), še posebej z imeni svetnikov in srednjeveških avtorjev. Trije intervjuvanci so omenili podpolje 200a (stvarni naslov) zaradi težavnosti prepoznavanja vseh podatkov oziroma pravilnih zapisov. Eden izmed njih zato predlaga oblikovanje natančnejših navodil. Kot pove se težave pojavijo pri identifikaciji stvarnega naslova zaradi preobilice podatkov ali oblikovanja oziroma strukture naslovne strani. Ta intervjuvanec omeni tudi polje 300 oziroma blok opomb, saj je pri antikvarnem gradivu običajno veliko opomb in zaradi pomanjkanja izkušenj kot tudi znanja občasno s težavo oblikuje smiselne opombe.
Težavnost opisovanja opomb k izvodu izpostavi še en intervjuvanec. Drug intervjuvanec izpostavi težavnost polja za vsebinsko analizo. Slednje mu predstavlja težave zaradi pomanjkljivega poznavanja zgodovine. Intervjuvanec je tudi negotov pri določanju gesel in UDK-ja. Sodelujoči katalogizator je omenil, da se sooča s težavo identifikacije avtorstva ali
založništva pri gradivih kot so razglednice, koledarji, plakati ali drobni tisk. Trije katalogizatorji na vprašanje niso odgovorili.
Vprašanje 11: »Ali v bibliografskem zapisu izpolnite polje za prstni odtis?«
Iz Slike 6 je razvidno, da sedem intervjuvanih knjižničarjev ne izpolni polja 012 za prstni odtis v formatu COMARC/B. En intervjuvanec izpolni to polje, eden pa ni podal odgovora.
Slika 6: Izpolnitev polja 012 za prstni odtis v formatu COMARC
Vprašanje 12: »Menite, da bi morala biti slika naslovne strani5 vključena pri posameznem bibliografskem zapisu za antikvarno gradivo?«
Kot je prikazano na Sliki 7, pet knjižničarjev meni, da mora bibliografski zapis za antikvarno gradivo vključevati tudi sliko naslovne strani. Trije intervjuvanci ne vedo, eden pa celo meni, da slika naslovne strani ni pomembna.
5 - V vprašalniku smo uporabili besedo »naslovnica«
1
7 1
Da Ne Brez odgovora
Slika 7: Potreba po sliki naslovne strani antikvarnega gradiva pri bibliografskem zapisu Vprašanje 13: »Zakaj menite, da vam bi koristila slika naslovne strani6?«
To vprašanje je bilo odprtega tipa. En intervjuvanec meni, da je slika naslovne strani potrebna, saj so antikvarni izvodi pogosto poškodovani in zato so podatki težko razvidni.
Bogatenje antikvarnega gradiva s slikami naslovne strani olajša katalogizatorju primerjavo naslovnih strani. Po mnenju treh intervjuvancev je slika naslovne strani koristna informacija tako uporabniku kot tudi strokovnim delavcem. En knjižničar ugotavlja, da so si lahko naslovi antikvarnih del zelo podobni (zaradi opuščanj oziroma malenkostnih razlik in/ali napak v zapisih). Slika naslovne strani bi tako koristila katalogizatorju pri odločitvi (ne)identičnosti starejšega gradiva. Slednje sta izpostavila dva knjižničarja – lažja primerjava s podobnimi antikvarnimi deli oziroma identifikacija. Trije katalogizatorji na to vprašanje niso odgovorili.
Vprašanje 14: »Ali menite, da bi morali imeti normativno datoteko tudi za tiskarje in založnike?«
Slika 8 prikazuje, da šest intervjuvanih knjižničarjev ugotavlja potrebo po normativni datoteki za tiskarje in založnike. Dva intervjuvanca menita, da tiskarji in/ali založniki ne potrebujejo normativne datoteke, eden o tem nima mnenja.
6 V vprašalniku smo uporabili besedo »naslovnica«
5
1 3
Da Ne Ne vem
Slika 8: Potreba po normativni datoteki za tiskarje in založnike Vprašanje 15: »Ali uporabljate retrospektivno bazo podatkov NUK (RETRORK)?«
Večina, šest, intervjuvanih knjižničarjev uporablja retrospektivne zapise NUK-a (RETRORK)7, trije pa ne.
Vprašanje 16: »Kakšne težave imate v bazi RETRORK?«
To vprašanje je bilo odprtega tipa. Pet intervjuvanih knjižničarjev je izpostavljalo slabo kakovost zapisov (kratki ali pomanjkljivi bibliografski podatki). Pomanjkljivost vnosov podatkov pa intervjuvancu povzroča težave pri identifikaciji gradiva. Eden intervjuvanec je omenil, da so ti zapisi pogosto narejeni še po starih katalogizacijskih pravilih in da določeni podatki niso dovolj transparenti (vsi podatki so vpisani v podpolje 200a). Eden je opozoril na podvojene zapise v bazi in v kolikor se v danem zapisu razlikuje že en sam podatek, je potreben posvet s katalogizatorjem. Štirje katalogizatorji na to vprašanje niso odgovorili.
Vprašanje 17: »Kaj storite, če niste prepričani, da gre za isti izvod, ki je že v bazi?«
To vprašanje je vsebovalo več možnih odgovorov, ki so prikazani v Tabeli 6. Nihče izmed intervjuvanih knjižničarjev v primeru dvoma identifikacije vnesenega gradiva z že obstoječim gradivom v bazi, ne naredi podvojenega zapisa oziroma ne naredi ničesar.
Sedem intervjuvancev se posvetuje po elektronski pošti s katalogizatorjem, ki je obstoječi
7 RETRORK – retrospektivni zapisi Narodne in univerzitetne knjižnice 6 2
1
Da Ne Ne vem
zapis kreiral, šest pa jih raje komunicira po telefonu. V kolikor so intervjuvanci v dvomih ali gre za isti izvod, ki je že v bazi, podatke preverijo dvakrat. To stori pet intervjuvanih knjižničarjev. Dva sodelujoča katalogizatorja uporabljata tudi druge načine preverjanja, zato sta obkrožila možnost »drugo«, kjer sta navedla, da preverita kataloge knjižnic (nacionalne bibliografije in biografije) in/ali preverita obstoječe spletne vire (kataloge, popise, antikvariate). Eden izmed njiju preveri tudi v matičnem listkovnem katalogu UKM.
Tabela 6: Reševanje težav identifikacije vnesenega gradiva v COBISS
Tabela 6: Reševanje težav identifikacije vnesenega gradiva v COBISS