UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA
ODDELEK ZA BIBLIOTEKARSTVO, INFORMACIJSKO ZNANOST IN KNJIGARSTVO
Brigita AČKO
Katalogizacija antikvarnega knjižnega gradiva iz fonda Univerzitetne knjižnice Maribor
Diplomski seminar
Mentorica: doc. dr. Marija Petek Študijski program: Bibliotekarstvo in informatika
Smer: Bibliotekarstvo
Ljubljana, 2021
KLJUČNA DOKUMENTACIJSKA INFORMACIJA
Avtor Brigita AČKO
Mentorica doc. dr. Marija Petek
Naslov slo Katalogizacija antikvarnega knjižnega gradiva iz fonda Univerzitetne knjižnice Maribor
ang Cataloguing of Older Monographic Resources at the Maribor University Library
Tip dokumenta diplomski seminar Obseg 43 str., 7592 besed
UDK 025.3:09(043.2)
Ključne besede slo antikvarno gradivo, katalogizacija, ISBD(A), format COMARC, Univerzitetna knjižnica Maribor
ang older monographic resources, cataloguing, ISBD(A), COMARC format, Maribor University Library
Izvleček
Diplomski seminar obravnava katalogizacijo antikvarnega gradiva v Univerzitetni knjižnici Maribor.
Namen raziskave je bil predstaviti težave, s katerimi se soočajo katalogizatorji pri obdelavi antikvarnega gradiva. Želeli smo ugotoviti, katere so najpogostejše težave pri katalogizaciji tega gradiva in kakšne kompetence naj imajo katalogizatorji, ki se ukvarjajo z antikvarnim gradivom. Za raziskovalno metodo smo izbrali intervju in uporabili namenski vzorec katalogizatorjev, ki imajo dovoljenje za katalogizacijo antikvarnega gradiva v sistemu COBISS. Rezultati so pokazali, da imajo največ težav pri prepisu podatkov iz naslovne strani, ki se vnašajo v blok 2XX, to je blok glavnega opisa. Omenili so tudi težave z retrospektivnimi zapisi z oznako RETRORK, saj tovrstni zapisi niso zelo kakovostni. Menijo, da morajo imeti katalogizatorji antikvarnega gradiva ustrezne kompetence. Poleg formalne izobrazbe, naj bi katalogizatorji poznali vsaj dva tuja jezika in različne vrste pisav. Raziskava je pokazala tudi, da si želijo nov priročnik za katalogizacijo antikvarnega gradiva.
Abstract
The diploma paper deals with cataloguing of older monographic resources at the University Library of Maribor. The purpose of the research was to examine and present the issues that cataloguers face while processing older monographic resources. We wanted to determine the most common problems in cataloguing this type of resources and the competencies required from cataloguers working with older monographic resources. We chose interview as the research method and used a dedicated sample of cataloguers with permits to catalogue older monographic resources in the COBISS system. Results have shown that the greatest problem is in transcribing data from the cover page, which is entered into block 2XX, i.e. the main description block. Cataloguers also mentioned problems with retrospective records marked RETRORK, as such records are not of high quality. They believe that cataloguers of older monographic resources should have appropriate competences. In addition to formal education, cataloguers should have knowledge of at least two foreign languages and different types of fonts. Research has also shown that they want a new manual for cataloguing older monographic resources.
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ... 6
2 ANTIKVARNO GRADIVO ... 8
2.1 Opredelitev in značilnosti ... 8
3 KATALOGIZACIJA ... 11
3.1 ISBD(A) ... 11
3.2 Format COMARC ... 12
3.2.1 Polje 012 - Prstni odtis... 12
3.2.2 Polje 140 - Antikvarno gradivo – splošno ... 13
3.2.3 Polje 141 - Antikvarno gradivo – značilnosti izvoda ... 13
3.2.4 Polje 316 – Opombe k izvodu ... 13
3.2.5 Polje 317 – Opomba o izvoru ... 14
3.2.6 Polje 321 – Opomba o kazalih/izvlečkih/referencah v drugih virih ... 14
3.2.7 Polji 481 in 482- privezano in privezano k ... 14
3.3 Izobraževanje za vzajemno katalogizacijo ... 17
3.4 UKM ... 17
4 PREGLED DOSEDANJIH RAZISKAV ... 20
5 OPIS RAZISKAVE IN METODOLOGIJA ... 22
5.1 Raziskovalna vprašanja ... 22
5.2 Intervju ... 22
5.3 Vzorec ... 22
5.3.1 Opis vzorca ... 23
6 REZULTATI ... 24
7 RAZPRAVA ... 34
8 ZAKLJUČEK ... 36
9 VIRI ... 37
10 PRILOGE ... 39
KAZALO TABEL
Tabela 1: Primerjava elementov ISBD(A) ter polj in podpolj COMARC/B ... 14
Tabela 2: Ustrezne smeri izobrazbe katalogizatorja antikvarnega gradiva ... 25
Tabela 3: Katalogizatorjevo poznavanje tujih jezikov ... 25
Tabela 4: Poznavanje pisav s strani katalogizatorja antikvarnega gradiva ... 26
Tabela 5: Identifikacija blokov v formatu COMARC ... 27
Tabela 6: Reševanje težav identifikacije vnesenega gradiva v COBISS ... 31
Tabela 7: Oblika pomoči pri katalogizaciji antikvarnega gradiva ... 32
Tabela 8: Uporaba priročnikov in standardov pri katalogizaciji gradiva ... 32
KAZALO SLIK Slika 1: Strukturni elementi srednjeveške knjige (Vodopivec, 2000) ... 10
Slika 2: Bibliografski zapis iz vzajemnega kataloga COBIB ... 19
Slika 3: Izkušnje pri katalogizaciji antikvarnega gradiva ... 23
Slika 4: Ocena pridobljenega znanja na tečaju v NUK-u ... 24
Slika 5: Potreba po posebni maski za antikvarno gradivo v formatu COMARC ... 26
Slika 6: Izpolnitev polja 012 za prstni odtis v formatu COMARC ... 28
Slika 7: Potreba po sliki naslovne strani antikvarnega gradiva pri bibliografskem zapisu .. 29
Slika 8: Potreba po normativni datoteki za tiskarje in založnike ... 30
KAZALO PRILOG Priloga 1: Vprašalnik za intervju ... 39
ZAHVALA
Iskrena hvala,
predvsem moji spoštovani mentorici dr. Mariji Petek za razumevanje, strokovno pomoč in podporo,
vsem sodelujočim katalogizatorjem v raziskavi, vodstvu knjižnice za finančno pomoč,
celotnemu kolektivu UKM za podporo, vzpodbudo in razumevanje,
in nenazadnje mojim domačim, posebej še očetu in mojemu Milanu, ki sta v tem času odšla.
1 UVOD
Naloga knjižnice je, da zbira, obdeluje, hrani in posreduje gradivo ter nudi dostop do gradiva in informacij. Knjižnice imajo v svojih zbirkah raznovrstno gradivo od monografskih in kontinuiranih virov, drobnega tiska do elektronskih virov. Univerzitetna knjižnica Maribor (UKM) ima v svoji knjižnični zbirki veliko raznovrstnega gradiva, tudi dragoceno gradivo, ki ga štejemo med antikvarno gradivo, saj je izdano pred letom 1850, kar je v Sloveniji mejno leto za antikvarno gradivo. Najdljivo je v klasičnem listkovnem katalogu, ki je digitaliziran in dosegljiv na spletni strani knjižnice. Vendar podatki, ki so v listkovnem katalogu sicer identificirajo publikacijo, a ne vsebujejo vseh značilnostih posameznega izvoda, ki bi zanimal raziskovalce različnih področij. S postopkom katalogizacije v sistem COBISS lahko temu gradivu s popolnim bibliografskim zapisom dodamo novo vrednost. Ker pa je postopek katalogizacije antikvarnega gradiva zelo zahteven in tudi zaradi nedorečenosti pri opisni in vsebinski obdelavi antikvarnega gradiva v sistem COBISS, je delež vnesenega gradiva majhen. Prav zaradi tega in veselja do predmeta Katalogizacija in Rokopisno gradivo, pri katerem smo obravnavali značilnosti srednjeveških knjig, smo se že med študijem odločili da ti dve področji združimo in predstavimo v diplomskem seminarju. Po pregledu literature smo ugotovili tudi, da je bila le ena diplomska naloga (Planko, 2011) napisana na to temo, kar nas je vzpodbudilo k pisanju. Dodatna vzpodbuda za izbiro teme diplomskega seminarja je, da sem zaposlena v UKM, ki ima bogato zbirko antikvarnega gradiva.
V teoretičnem delu smo definirali antikvarno gradivo, opisali njegove značilnosti ter na kratko predstavili UKM. Predstavili smo mednarodni standard za bibliografski opis antikvarnega gradiva ISBD(A) (1997) in opisali značilna polja formata COMARC/B za antikvarno gradivo. V raziskovalnem delu smo postavili raziskovalna vprašanja, na katera smo s pomočjo metode intervjuja dobili odgovore. Zastavili smo pet raziskovalnih vprašanj, in sicer:
Ali je izobraževanje za katalogizacijo antikvarnega gradiva v Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK) v Ljubljani ustrezno?
Kakšna izobrazba je potrebna za katalogizatorja antikvarnega gradiva?
Kakšna znanja potrebuje katalogizator antikvarnega gradiva?
Katere so najpogostejše težave pri katalogizaciji antikvarnega gradiva?
Ali menite, da je potreben nov priročnik za katalogiziranje antikvarnega gradiva?
Namen intervjuja s katalogizatorji je bil, da se seznanimo s kakšnimi težavami se srečujejo pri katalogizaciji antikvarnega gradiva in kakšne kompetence bi moral imeti katalogizator
tega gradiva. Želeli smo izvedeti tudi ali je potreben poseben priročnik za katalogizacijo antikvarnega gradiva. Prav tako nas je zanimalo ali so se nekaj let kasneje od raziskave Planko (2011) zgodile kakšne spremembe na področju katalogizacije antikvarnega gradiva.
2 ANTIKVARNO GRADIVO 2.1 Opredelitev in značilnosti
Pod pojmom antikvarno gradivo so lahko mišljeni vsi viri, tako monografski kot kontinuirani, drobni tiski itd., v diplomskem seminarju pa se bomo omejili samo na monografske vire, ki so v ISBD (2017, str. 242) opredeljeni kot »viri, ki so zaključeni v enem delu ali z vnaprej določenim številom delov«. Sopomenke so: knjiga, zaključena publikacija (Kanič idr., 2009, str. 145, 354).
Bibliotekarski terminološki slovar pravi "Knjiga je javnosti namenjena tiskana ali z drugimi tehničnimi sredstvi izdelana publikacija z besedilom, ilustracijami, drugače oblikovanim sporočilom, natisnjenih na straneh, listih, polah knjižnega bloka in zaščitena z vezavo"(Kanič idr., 2009, str. 145). Vodopivec (2000, str. 527) pravi, da je »knjiga večje število sešitih, vezanih, spetih ali zlepljenih listov, zaščitenih s platnicama«.
Kanič idr. (2009) podajajo več pomenov za antikvarno knjigo. Prvi pomen je stara, navadno rabljena knjiga, drugi pa označuje knjigo, ki je dragocena zaradi svoje starosti, redkosti.
Tretji pomen, ki se uporablja v katalogizaciji pa pravi, da gre za knjigo, ki je izšla pred uvedbo strojnega stavljenja, to pa je okrog leta 1835. Navaja tudi sopomenko: starejša knjiga.
Standard ISBD(A) (1997) uporablja izraz starejše (antikvarne) monografske publikacije.
Kratica A v naslovu standarda pomeni »ancient«, »antique«, antiquarian«, alt« (ISBD(A), 1997, str. V).
Prva izdaja ISBD(A) (1984) določa mejo za antikvarno gradivo do približno leta 1801. V novejši izdaji ISBD(A) (1997) pa postavlja zgornjo mejo do leta 1820 oziroma tiste, ki je izšlo pred uvedbo strojnega tiska v 19. stoletju. V združeni izdaji ISBD (2017) ni postavljene nobene zgornje omejitve za antikvarno gradivo. V priročniku PREKAT (2001) je navedeno, da se uvršča med antikvarno gradivo tisto gradivo, ki je izšlo do približno leta 1830.
Konzorcij evropskih znanstvenih knjižnic (CERL) navaja v splošnem opisu leto 1850, v bazi Hand Press Book Database pa imajo gradivo od približno 1455 do leta 1830. Zgornja meja za antikvarno gradivo je po državah različna, najverjetneje zaradi pojava strojnega tiska, ki se po državah razlikuje. Tako na Hrvaškem uporabljajo zgornjo mejo leto 1835 (Katić, 2007), v Srbiji pa leto 1867 (Šokica-Šuvaković, 2004). Nekateri avtorji menijo, da navedena leta niso izključno vezana na pojav strojnega tiska, ampak na pojav tekočih nacionalnih bibliografij v 19. stoletju. V Sloveniji za zgornjo mejo uporabljamo leto 1850.
Ker združena izdaja ISBD (2017) namesto pojma publikacija uporablja vir, antikvarno gradivo poimenuje starejši monografski viri.
V diplomskem seminarju bomo uporabljali pojem antikvarno gradivo. Ima številne posebnosti, po katerih se razlikuje od ostalega gradiva. Če pogledamo samo po času nastanka, ki obsega štiri stoletja vse od prve tiskane knjige sredi 15. stoletja pa vse do približno leta 1830, ko se predvsem v Zahodni Evropi zaključi obdobje ročnega tiska se razlikujejo od novodobnih knjig. Gre predvsem za historične značilnosti med katere sodi, vezava, material iz katerega je narejena knjiga in vrsto drugih specifičnih podrobnostih posameznega izvoda in izdaje, ki jih bomo navedli v nadaljevanju (Dimec, 2002).
Antikvarno gradivo ima trajno vrednost, saj gre za redke tiske. Čim starejše je gradivo, tem dragocenejše je. Ne samo, da upoštevamo leto izida, vrednost starega gradiva se lahko oceni tudi po drugih različnih kriterijih. Jurić (1993) po Fumagalliju navaja 25 kategorij, po katerih se lahko oceni ali je knjiga dragocena. Omenili bomo devet najpomembnejših:
1. Avtor (kdo je avtor, kakšno je bilo njegovo mesto v zgodovini književnosti, znanosti itd.)
2. Vsebina (tema, ki jo knjiga obravnava, je bila pomembna za tisto obdobje, je sedaj aktualna, kakšno sporočilo je nosila v času svojega nastanka itd.)
3. Izdaja (komu je bila namenjena, je originalna izdaja, kritična izdaja itd.)
4. Tiskar (znani tiskar, s kakšnimi postopki je narejena knjiga, material s katero je izdelana itd.)
5. Je posebej zanimiva za določeno področje ali v svetovnem merilu 6. Iz katerega obdobja je knjiga (leto izida)
7. Zunanja oprema knjige (vezava, posebne ilustracije, ohranjenost izvoda itd.) 8. Provenienca (lastništvo)
9. Število izvodov (kako redka je knjiga).
Velja omeniti tudi subjektivni vidik, ki daje knjigi posebno vrednost, npr. kaj pomeni knjiga določeni osebi oziroma ustanovi, ki jo hrani. Antikvarno gradivo ima svoje značilnosti tudi iz materialnega vidika. Zato bomo predstavili strukturne elemente knjige.
Slika 1 prikazuje srednjeveško knjigo, ki pa je ohranila določene značilnosti do danes. V kasnejših vezavah knjig niso več uporabljali lesene opore ampak karton, vendar so strukturni elementi knjige ostali enaki. Ta slika nam pomaga predvsem pri značilnostih (vezava, ohranjenost) posameznega izvoda, ki jih vnašamo v polje 141 formata COMARC/B.
Slika 1: Strukturni elementi srednjeveške knjige (Vodopivec, 2000)
Antikvarno gradivo lahko obravnavamo kot umetniški izdelek, saj vsebujejo elemente, ki jih pri novih knjigah ne zasledimo: ročna izdelava, dekorativna knjižna vezava, inicialke, iluminacije, rubrike, obreze, signeti, ekslibrisi, supralibrosi.
3 KATALOGIZACIJA
Bibliotekarski terminološki slovar opredeli katalogizacijo kot izdelavo kataložnih vpisov, kataložnih zapisov po določenih pravilih (Kanič idr., 2009). Petek (2019) pa opredeli katalogizacijo širše in navaja, da je katalogizacija popis ustreznih bibliografskih podatkov iz bibliografskega vira, s pomočjo katerih ga lahko predstavimo in identificiramo v knjižničnem katalogu; vključuje pa tudi izbor in oblikovanje točk dostopa. Katalogizacija poteka po določenih pravilih ter de visu, kar pomeni s publikacijo v roki. Poznamo opisno katalogizacijo, ki zajema opis fizičnih lastnosti dokumenta ter odgovornost za nastalo vsebino in vsebinsko katalogizacijo, ki se ukvarja z določanjem vsebine dokumenta in opredelitvijo njegove vsebine z vsebinskimi oznakami (Taylor, 2006).
3.1 ISBD(A)
Namen Mednarodnega standardnega bibliografskega opisa starejših (antikvarnih) monografskih virov (ISBD(A, 1997, str. 1) je, »da se opišejo določila za usklajeno katalogizacijo širom po svetu kot pomoč pri mednarodni izmenjavi bibliografskih zapisov med nacionalnimi bibliografskimi ustanovami. Podaja nam predpise za opis in identifikacijo antikvarnih monografskih virov, predpisuje zaporedje elementov opisa in ločila ter način rabe ločil v opisu. Opis po ISBD je del popolnega bibliografskega opisa in se praviloma ne uporablja sam zase. Vsebinske oznake, točke dostopa niso vključene v določila ISBD, saj predpise za te podatke prinašajo pravilniki za katalogizacijo«.
Združena izdaja ISBD (2017) vključuje vse posamezne ISBD-je, tudi ISBD(A), vendar se pri nas združena izdaja ne uporablja. Namen mednarodnega standardnega bibliografskega opisa je, »da spodbuja in podpira univerzalno bibliografsko kontrolo oz. da omogoči splošno in takojšnjo dostopnost osnovnih bibliografskih podatkov, in sicer v mednarodno sprejeti obliki, za vse objavljene vire v vseh državah« (ISBD, 2017, str. VII). Standard določa, kateri elementi naj bodo zapisani oziroma predpisani in v kakšnem zaporedju. Predpisana je tudi raba ločil, ki omogoča prikaz in prepoznavanje podatkov v posameznih elementih, zaradi česar so podatki razumljivi ne glede na jezik opisa. Glavni cilj standarda ISBD je zagotavljanje doslednosti pri izmenjavi bibliografskih podatkov (ISBD, 2017). Treba je poudariti, da je opis po ISBD del popolnega bibliografskega opisa in ga samega zase ne uporabljamo. Popolni bibliografski zapis vsebuje še točke dostopa in predmetne oznake, ki niso vključeni v določila ISBD.
Prva izdaja ISBD(A) je izšla leta 1980, ki je bila prevedena v slovenščino v letu 1984, kasnejša izdaja prevedena v slovenščino pa leta 1997.
3.2 Format COMARC
V sistemu COBISS.SI (Kooperativni online bibliografski sistem in servisi) uporabljamo format COMARC, ki temelji na standardu UNIMARC. Format strojno čitljivega zapisa za opis in izmenjavo bibliografskih podatkov se imenuje COMARC/B in je prilagojen sistemu vzajemne katalogizacije. Sestavljen je iz desetih blokov, ki jih sestavljajo polja in podpolja. Polja so označena z nizom treh številk, podpolja pa s črko ali številko. Nekatera polja imajo določene vrednosti indikatorjev, ki običajno določajo način izpisovanja (COMARC/B, 2021).
Za antikvarno gradivo so pomembna naslednja polja v formatu COMARC/B (COMARC/B, 2021):
polje 012 - prstni odtis
polje 140 - antikvarno gradivo – splošno
polje 141 - antikvarno gradivo – značilnosti izvoda polje 200 - naslov in navedba odgovornosti polje 210 - založništvo, distribucija itd.
polje 215 - fizični opis polje 300 - splošna opomba polje 316 - opomba k izvodu polje 327 - opomba o izvoru
polji 481-482 - privezano in privezano k
polja 500-541 - sorodni naslov (Kocjan idr., 2014; COMARC/B, 2021).
3.2.1 Polje 012 - prstni odtis
Prstni odtis je skupina znakov, ki jih vzamemo z različnih mest v publikaciji z namenom njene enoznačne identifikacije. Za določitev prstnega odtisa uporabljamo priročnik Fingerprints = Empreintes = Impronte. Ta podatek je po standardu ISBD(A) neobvezen (Hrovat, 2008).
3.2.2 Polje 140 - antikvarno gradivo – splošno
Vsebuje 12 podpolj, ki imajo kodirane podatke. Polje nadomešča polje 105 (pri ostalih monografskih publikacijah) razen za kazala. Če to polje izpolnimo, je gradivo v katalogu avtomatsko označeno kot »antikvarno«. Tukaj vnašamo vse podatke o: ilustracijah in drugih likovnih elementih, celostranskih ilustriranih prilogah, tehniki, v kateri so izvedene ilustracije, vrsti vsebine, literarni vrsti, biografijah, pisni podlagi knjige in prilog, vodnih znakih, tiskarskih oziroma založniških signetih, okrasnih znakih. Polje naj bi vsebovalo vsaj podatke o ilustracijah, vrsti vsebine, prisotnosti vodnega znaka ter signetih. Podatki iz polja 140 se morajo ujemati s podatki v podpoljih 215a in 215c. To polje je pomembno predvsem za raziskovalce, ki jih zanimajo podatki o signetih v povezavi z založniki in s tiskarji, o likovnih in drugih dekorativnih elementih v povezavi s posamezno izdajo, vodnih znakih idr. Problem pri postopku katalogizacije v tem polju predstavlja predvsem podatek o tiskarskih in založniških signetih, ki jih vnašamo v podpolje j in k kot kodirani podatek, s katerim označujemo prisotnost oziroma odsotnost signetov. Težko določimo ali gre za tiskarski ali založniški signet, saj pri antikvarnem gradivu, ki je izšlo predvsem v 15., 16. in 17 stoletju funkcija tiskarja, založnika in knjigotržca ni bila strogo ločena, kot je to danes. Zato Svoljšak (2017) predlaga združevanje podpolj 140 j in k v eno samo podpolje. V njem bi zgolj označili prisotnost signeta ne glede na funkcijo posamezne osebe oziroma družbe, ki je odgovorna za izdajo (založnik, tiskar, knjigotržec ali različne kombinacije funkcij) (COMARC/B, 2021;
Kocjan idr., 2014).
3.2.3 Polje 141 - antikvarno gradivo – značilnosti izvoda
Polje vsebuje osem podpolj, in sicer kodirane podatke, ki opisujejo značilnosti posameznih izvodov. Polje ni obvezno, dokler ne bo dogovorjen standarden nabor podatkov o vezavah in izrazoslovje, saj šifranti niso terminološko ustrezni (Kocjan idr., 2014). To polje vsebuje tudi podpolja za signaturo, inventarno številko in ustanovo na katero se nanaša vsebina polja. Polje je ponovljivo, zato lahko za vsak izvod, ki je v knjižnični zbirki dodamo signaturo, na katerega se nanašajo podatki v polju. V praksi se to polje redkeje uporablja, saj podpolja, ki opisujejo stanje izvoda raje opišemo v polje 316, saj se lahko stanje izvoda (poškodovanosti) spremeni (knjigo npr. restavriramo) (COMARC/B, 2021; Kocjan idr., 2014).
3.2.4 Polje 316 – opombe k izvodu
V polje 316 vpisujemo vse podatke o posebnostih izvoda, ki ga katalogiziramo. Lahko so podatki o rokopisnih zabeležkah, vezavi, manjkajočih straneh ter drugih posebnosti, po katerih se posamezni izvod razlikuje od drugih izvodov. Na kakšen način zapišemo opombe ni predpisno ali standardizirano, uporabljamo le standardne okrajšave kot je npr.: nasl. str., pril., notr. str., zv. in podobno (COMARC/B, 2021; Kocjan idr., 2014).
3.2.5 Polje 317 – opomba o izvoru
Tukaj vnašamo samo podatke o provenienci (exlibris, žig). Število ponovitev polj ni omejeno. Polje vsebuje tudi podpolja 5, 0 in 9, v katera vpisujemo podatke o knjižnici, ki hrani knjigo, signaturo in inventarno številko, ki se nanašajo na posamezen izvod, ki ga katalogiziramo. Tudi podatki o provenienci so v obliki nestandardiziranih opomb.
Polji 316 in 317 lahko združimo v eno polje 316, če se podatkom o proveniencah pridružujejo podatki o drugih značilnostih posameznega izvoda (COMARC/B, 2021; Kocjan idr., 2014).
3.2.6 Polje 321 – opomba o kazalih/izvlečkih/referencah v drugih virih
V polje vpisujemo podatke o zunanjih virih (bibliografije, kataloge), kjer je enota opisana.
Uvodna fraza se ne tvori avtomatsko, zato jo oblikujemo sami. Vnesemo lahko Bibliografski citat, ki je obvezen za vse inkunabule, kateremu dodamo še kataložno številko iz Gspan – Badalićevega kataloga1.. Tudi za tiske iz 16. stoletja je zaželen bibliografski citat (COMARC/B, 2021; Kocjan idr., 2014).
3.2.7 Polji 481 in 482 - privezano in privezano k
Polji vsebujeta opis osnovne enote, ki so ji bili kasneje dodani privezki (adligati) in opis privezka (adligata), to je enota, ki je bila kasneje privezana k osnovni enoti in ni izšla skupaj z njo. To so različna dela bodisi dela istega avtorja ali različnih avtorjev, ki so bila na željo kupca oziroma lastnika zvezana skupaj. Polji 481 in 482 sta vgradni polji, v katerega vgrajujemo podpolja 200af in 210acd, ter dodamo podatke o knjižnici, v kateri je hranjen izvod ter signaturo opisovanega izvoda. Vnašamo do pet privezkov, če jih enota vsebuje več, na to opozorimo v opombi v polju 316. Osnovno delo je tisto, katerega naslovna stran se v izvodu pojavi najprej (COMARC/B, 2021; Kocjan idr., 2014).
Elementi opisa v ISBD(A) (1997) in ustrezna polja v formatu COMARC/B (2021) so prikazani v Tabeli 1.
Tabela 1: Primerjava elementov ISBD(A) ter polj in podpolj COMARC/B
ISBD(A) COMARC/B
1. Območje naslova in odgovornosti 200
1 Gspan, A., Badalić, J. (1957). Inkunabule v Sloveniji. Slovenska akademija znanosti in umetnosti
1.1 Stvarni naslov a
1.2 Splošna oznaka gradiva (neobvezno) b
1.3 Vzporedni naslov* d
1.4 Dodatek k naslovu* e
1.5 Navedbe odgovornosti Prva navedba
Naslednje navedbe*
f
g
2. Območje izdaje 205
2.1 Navedba izdaje a
2.2 Vzporedna navedba izdaje (neobvezno) d
2.3 Navedba odgovornosti za izdajo f
2.4 Dodatna navedba izdaje
2.5 Navedbe odgovornosti, vezane na dodatno navedbo izdaje
Prva navedba Naslednje navedbe*
f
g
3. Območje posebnih podatkov o gradivu (ali zvrsti publikacije)
206a, 207a, 208a, d
Za tiskane monografske vire se ne uporablja
4. Območje založništva, tiskanja ali distribucije itn. 210 4.1 Glavni kraj(i) izida itn.
Prvi kraj Naslednji kraj*
a a
4.2 Navedba založništva itn.* c
4.3 Se ne uporablja
4.4 Leto izida itn. d
Prvi kraj Naslednji kraj*
4.5 Kraj tiskanja e
4.6 Ime tiskarja* g
4.7 Datum tiskanja
5. Območje fizičnega opisa 215
5.1 Posebna oznaka gradiva in obseg a
5.2 Navedba ilustracij c
5.3 Format in/ali mere d
5.4 Navedba spremnega gradiva (neobvezno)
6. Območje zbirke 225
6.1 Stvarni naslov zbirke ali podzbirke a
6.2 Vzporedni naslov zbirke ali podzbirke* d
6.3 Dodatek k naslovu zbirke ali podzbirke* (neobvezno) e 6.4 Navedbe odgovornosti za zbirko ali podzbirko
Prva navedba Naslednja navedba
f g 6.5 Mednarodna standardna serijska številka zbirke ali
podzbirke
x
6.6 Številčenje v zbirki ali podzbirki v
7. Območje opomb 300
8. Območje prstnega odtisa (neobvezno) 012 a
*element je ponovljiv, prav tako območji 6 (zbirka) in 7 (opombe)
3.3 Izobraževanje za vzajemno katalogizacijo
V procesu vzajemne katalogizacije lahko sodelujejo vse knjižnice, ki so vključene v sistem COBISS.SI. Izobraževanje knjižničarjev za delo v sistemu vzajemne katalogizacije izvajata NUK in IZUM.
Po sprejetju Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o knjižničarstvu (ZKnj-1A) (2015) je prenehal veljati Pravilnik o izdaji dovoljenja za vzajemno katalogizacijo (2008), nadomestil ga je dokument Ugotavljanje usposobljenosti za vzajemno katalogizacijo v sistemu COBISS.SI (2012). Ta v 1. členu pravi, da lahko strokovni delavci knjižnice kreirajo in redigirajo bibliografske zapise v vzajemni bazi podatkov, če imajo za to potrebno dovoljenje. Katalogizatorji, ki kreirajo bibliografske in normativne zapise za antikvarno gradivo, morajo tako imeti Dovoljenje D – dovoljenje za vzajemno katalogizacijo antikvarnega gradiva.
Katalogizacija antikvarnega gradiva pri nas poteka v skladu z mednarodnim standardom ISBD(A) (1997) in priročnikom COMARC/B format za bibliografske podatke (2021).
3.4 UKM
Temelji današnje UKM segajo v leto 1903, ko je bila ustanovljena Knjižnica Zgodovinskega društva za Slovensko Štajersko. Eden izmed razlogov ustanovitve knjižnice je bil, da nudijo podporo raziskovalnemu delu članom Zgodovinskega društva (Sapač, 2003). To je tudi ena izmed nalog, ki jo kot osrednja knjižnica Univerze v Mariboru opravlja še danes. Nudi dostop do informacij raziskovalcem, študentom, znanstvenikom in vsem ostalim uporabnikom knjižnice. Poleg tega je naloga knjižnice tudi varovanje in skrb za ohranitev dragocenega knjižnega gradiva, saj je v fondu UKM tudi veliko gradiva, ki je po Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o knjižničarstvu ZKnj-1A (2015) kulturni spomenik2, ki ga je knjižnica pridobila z darovi, volili, nakupi, zamenami in zapuščinami.
UKM hrani tudi gradivo, ki ga po letu izida, to je do leta 1850, uvrščamo med antikvarno gradivo. Omenili bomo le nekaj najdragocenejših izvodov, in sicer dve inkunabuli, prva je Biblia, natisnjena v Benetkah leta 1483 in Biblia, natisnjena v Baslu leta 1495. Nadalje lahko omenimo mlajše tiske, od 16. stoletja naprej, in sicer: Horacova zbrana dela, natisnjena v Benetkah leta 1514, delo Jožeta Flavija Antiquitatum ludaicarum libri XX, natisnjeno v Baslu 1554 leta, Ciceronova zbrana dela, nastala v Baslu 1581, Vischerjeva Topographia Ducatus Styriae, ki je izšla v Gradcu leta 1681, Valvasorjevi knjigi Topographia Ducatus Carinthieae, ki je izšla v Nürnbergu 1688 leta in Die Ehre des Herzogthums Crain, ki je izšla prav tako v Nürnbergu leta 1689. Velja omeniti še Diderotove in d'Alembertove Encyclopedie iz let
2 Gradivo, ki je nastalo pred letom 1800
1770-1779. Med slovenskimi dragocenostmi ima UKM tri izvode Dalmatinove Biblije iz leta 1584, istega leta je nastala tudi Bohoričeva slovnica Arcticae Horulae (Stavbar, 2003).
Vso dragoceno gradivo je skrbno varovano in se nahaja v posebej zavarovanem skladiščnem prostoru (Stavbar, 2003). Večina antikvarnega gradiva je bibliografsko obdelanega in najdljivega v listkovnem katalogu, ki je digitaliziran in dostopen preko spletne strani UKM.
Manjši del antikvarnega gradiva je vnesen tudi v računalniški katalog COBIB. V načrtu je, da se čim več antikvarnega gradiva vnese v računalniški katalog in s tem omogoči uporabnikom hitrejši dostop do informacij o antikvarnem gradivu. Hkrati je s postopkom katalogizacije v računalniški katalog COBIB možna izmenjava bibliografskih podatkov z drugimi knjižnicami iz tujine in kot pomoč pri dostopu do podatkov (metapodatkov) pri postopkih digitalizacije knjižničnega gradiva.
Obdelava antikvarnega gradiva se izvaja v Enoti za pridobivanje in obdelavo knjižničnega gradiva. Če je gradivo že vključeno v knjižnični fond in je bilo katalogizirano v listkovnem katalogu, se z retrospektivno katalogizacijo ponovno katalogizira oziroma kot pravi Kanič idr. (2009) prekatalogizira v sistem COBISS. Retrospektivna katalogizacija se izvaja pri različnih delovnih postopkih, največkrat pri inventuri knjižničnega gradiva ali pred postopkom digitalizacije. Pri tem se popisujejo tudi posebnosti izvoda, kot so lastniški vpisi, žigi, vezava, morebitne poškodbe ipd. Če je bilo gradivo postavljeno v rednem skladišču, se ga po obdelavi lahko preusmeri v Zbirko raritet in stare periodike3. V ročno vodeno inventarno knjigo se dopiše datum prestavitve v zbirko in dopolni sprememba podlokacije pri signaturi. Gradivo, ki kriterijem raritet ne ustreza, ostane v rednem skladišču. Po potrebi skrbnica zbirke vsebinsko dopolni bibliografski zapis. Ne glede na postavitev se antikvarno gradivo dodatno zaščiti oziroma shrani v varovalne mape iz trajno obstojne lepenke, te se opremijo z nalepkami s črtno kodo.
Slika 2 predstavlja primer bibliografskega zapisa po ISBD(A) iz vzajemnega kataloga COBIB.
3 Poseben prostor z oznako lokacije R
Slika 2: Bibliografski zapis iz vzajemnega kataloga COBIB
4 PREGLED DOSEDANJIH RAZISKAV
Institut informacijskih znanosti, Maribor (v nadaljevanju IZUM) je v mesecu marcu leta 2010 organiziral posvet na temo obdelave antikvarnega gradiva v sistemu COBISS.SI, saj je prejemal vedno več pritožb glede napak pri obdelavi antikvarnega gradiva. K sodelovanju je povabil katalogizatorje, ki so v zadnjih treh letih kreirali več kot 30 zapisov za to vrsto gradiva ter sodelavce iz Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani (v nadaljevanju NUK).
Poudarili so predvsem napake, ki se nanašajo na vsebinsko obdelavo. Opozorili so tudi, da v NUK-u uvajajo nove sodelavce za to področje, ki bodo potrebovali nekaj časa, da usvojijo potrebno znanje in bosta kasneje na voljo za nasvete in pomoč pri katalogiziranju antikvarnega gradiva. Prav tako so poudarili, da se bo problematika s prehodom na vmesnik COBISS3/Katalogizacija še stopnjevala, saj se bodo vsi posegi v bibliografski zapis zapisovali tudi v COBIB. Zato so predlagali da se katalogizatorji sestanejo vsaj enkrat letno in da medsebojno sodelujejo. Predlagana je bila tudi uporaba e-foruma ter določen e-naslov, na katerega bi katalogizatorji pošiljali morebitna vprašanja oz. pripombe. Poudarili so tudi težave s standardi, ki za nekatere primere niso dovolj natančni ali pa ne sledijo stroki. Na posvetu so sprejeli naslednje sklepe: predmetne oznake pri obdelavi antikvarnega gradiva se vnašajo v polje 610, NUK bo poskrbel za izpopolnjevanje svojih sodelavcev ter pripravil tečaj za obdelavo antikvarnega gradiva, vsa morebitna nesoglasja med katalogizatorji antikvarnega gradiva naj se rešujejo s komunikacijo in medsebojnim sodelovanjem ter po potrebi skupnim sestankom, kjer bodo rešili odprta vprašanja (Zapisnik posveta na temo obdelave …., 2010).
Kot je bilo predlagano na posvetu, se izvaja tečaj za antikvarno gradivo v NUK-u, ki je tudi pogoj za pridobitev dovoljenja kategorije D - pooblastilo za vzajemno katalogizacijo antikvarnega gradiva (Program izobraževanja 2021). Prav tako sta v NUK-u usposobljeni katalogizatorki, ki sta na voljo za nasvete in pomoč pri morebitnih nejasnostih v zvezi s katalogizacijo antikvarnega gradiva.
Problematiko katalogizacije antikvarnega gradiva je raziskovala tudi Planko (2011). S pomočjo intervjuja je pridobila mnenja katalogizatorjev o težavah, s katerimi se soočajo pri katalogizaciji antikvarnega gradiva ter stanju na področju katalogizacije antikvarnega gradiva v slovenskih knjižnicah. Izvedla je devet intervjujev s katalogizatorji iz šestih slovenskih knjižnic. Rezultati raziskave so pokazali, da v knjižnicah primanjkuje knjižničarjev, ki bi se ukvarjali s katalogizacijo antikvarnega gradiva. Ocena stanja na področju katalogizacije pa je kljub temu pokazala, da je stanje dobro, saj je bila povprečna ocena 2,8 na lestvici od 1 – 5. Kar sedem od devetih katalogizatorjev je izrazilo potrebo po novem priročniku, saj v sedaj veljavnem Veroninem katalogizacijskem pravilniku antikvarno gradivo ni posebej omenjeno. Prav tako so izrazili željo po izobraževanju in t. i. osvežitvenih tečajih, ki bi zajemali katalogizacijo antikvarnega gradiva. Pri vprašanju katero območje
bibliografskega opisa jim povzroča največ težav, je pet intervjuvancev odgovorilo, da je to območje navedbe naslova in odgovornosti. Večina intervjuvancev ima pogosto težave s prvim območjem bibliografskega opisa, to je območje navedbe naslova in odgovornosti, in hkrati polje 200 COMARC/B formata. Omenjajo težave tudi z retrospektivnimi zapisi z oznako RETRORK4, saj menijo, da zapisi v tej bazi niso dovolj kvalitetni. Pri vprašanju iz katerih virov črpajo podatke za katalogiziranje pri inkunabulah, jih je kar pet odgovorilo, da nimajo inkunabul, ostali pa si pomagajo z bibliografijo Alfonza Gspana in Josipa Badalića z naslovom Inkunabule v Sloveniji. En katalogizator si pomaga s svetovnim spletom, dva katalogizatorja sta omenila, da je pri inkunabulah osnova za naslov incipit, čelni naslov ali tekoči naslov, za impresum pa po navadi kolofon. Avtorica raziskave tudi meni, da potrebujemo za obdelavo tega gradiva usposobljene katalogizatorje z različnimi znanji in predlaga ponovno raziskavo, ki bi zajela katalogizatorje vseh knjižnic v Sloveniji, ki imajo v knjižnični zbirki antikvarno gradivo.
4 RETRORK- retrospektivni zapisi, ki so nastali z retrospektivno konverzijo v NUK-u za gradivo, ki je bilo pridobljeno do leta 1947 (Poličnik-Čermelj, T. idr., 2014)
5 OPIS RAZISKAVE IN METODOLOGIJA 5.1 Raziskovalna vprašanja
Namen diplomskega seminarja je bil ugotoviti s kakšnimi težavami se soočajo katalogizatorji antikvarnega gradiva in kakšne kompetence bi naj imel katalogizator antikvarnega gradiva. Prav tako nas je zanimalo ali menijo, da je potreben nov priročnik za obdelavo antikvarnega gradiva. Želeli smo izvedeti tudi ali so se zgodile spremembe na področju katalogizacije antikvarnega gradiva v času med našo in raziskavo Planko (2011).
Zastavili smo podobna vprašanja, zato je bila mogoča tudi primerjava.
Postavili smo naslednja raziskovalna vprašanja:
RV 1. Ali je izobraževanje za katalogizacijo antikvarnega gradiva v NUK-u ustrezno?
RV 2. Kakšna izobrazba je potrebna za katalogizatorja antikvarnega gradiva?
RV 3. Kakšna znanja potrebuje katalogizator antikvarnega gradiva?
RV 4. Katere so najpogostejše težave pri katalogizaciji antikvarnega gradiva?
RV 5. Ali menite, da je potreben nov priročnik za katalogiziranje antikvarnega gradiva?
5.2 Intervju
Za raziskovalno metodo smo izbrali intervju. Podoben je anketni metodi, razlika je le v zbiranju podatkov. Ti se zbirajo s pomočjo govorne komunikacije, pri kateri gre za spraševanje in odgovarjanje. Ločimo več vrst intervjujev, mi smo izbrali standardizirani intervju, pri katerem je razgovor voden po vnaprej izdelanem vprašalniku. Odločili smo se za strukturirani intervju, saj je vprašalnik vseboval tako odprta kot zaprta vprašanja (Ambrožič, 2008). Na podlagi raziskovalnih vprašanj smo pripravili vprašalnik, ki se nahaja v Prilogi 1 in obsega 21 vprašanj. Od tega je bilo 13 zaprtih vprašanj in osem odprtih vprašanj. Pri nekaterih vprašanjih je bila dodana možnost »drugo«, kjer je lahko sodelujoči dopisal svoj odgovor. Prav tako smo v vprašalniku dodali še vprašanja odprtega tipa, saj smo želeli, da sodelujoči izrazijo svoja mnenja, predloge in pripombe. Intervjuji so potekali v mesecu aprilu leta 2016. Poslanih je bilo 9 vprašalnikov, ki smo jih poslali po elektronski pošti na imena posameznih katalogizatorjev. Vrnjenih in izpolnjenih je bilo vseh 9 vprašalnikov.
5.3 Vzorec
V vzorec smo zajeli sedem katalogizatorjev, ki so zaposleni v UKM in imajo dovoljenje D za katalogizacijo antikvarnega gradiva. Prav tako smo vprašalnik poslali še dvema
katalogizatorkama v izbrano visokošolsko knjižnico, ki ima v svoji zbirki antikvarno gradivo.
Naš vzorec je bil namenski.
5.3.1 Opis vzorca
Sedem od devetih katalogizatorjev ima dovoljenje za katalogizacijo antikvarnega gradiva več kot 12 let, dva pa od 9-12 let.
Iz Slike 3 je razvidno, da imajo trije katalogizatorji izkušnje s katalogiziranjem antikvarnega gradiva več kot 12 let. Dva katalogizatorja se s tem ukvarjata manj kot 3 leta, dva pa od 3 do 5 let. En katalogizator katalogizira antikvarno gradivo od 6 do 8 let, prav tako eden od 9 do 12 let.
Slika 3: Izkušnje pri katalogizaciji antikvarnega gradiva
2
2 1
1 3
Manj kot 3 leta 3-5 let 6-8 let 9-12 let Več kot 12 let
6 REZULTATI
Pridobljene rezultate intervjuvancev predstavljamo po posameznih vprašanjih.
Vprašanje 3: »Ste opravili tečaj za antikvarno gradivo v NUK-u?«
Tečaj za antikvarno gradivo v NUK-u je opravilo šest katalogizatorjev, ostali trije se tečaja niso udeležili.
Vprašanje 4: »Ste pridobili dovolj znanja za katalogizacijo antikvarnega gradiva?«
Kar štirje intervjuvani knjižničarji so ocenili, da z udeležbo tečaja za antikvarno gradivo v NUK-u niso pridobili zadostnega znanja. Po drugi strani pa so trije intervjuvanci mnenja, da jim je tečaj antikvarnega gradiva zagotovil pridobitev zadostnega obsega znanja za katalogiziranje gradiv. En intervjuvanec ni znal oceniti pridobljenega znanja, eden pa na to vprašanje ni podal odgovora.
Slika 4: Ocena pridobljenega znanja na tečaju v NUK-u
Vprašanje 5: »Kakšno izobrazbo bi moral imeti katalogizator antikvarnega gradiva?«
Pri tem vprašanju je bilo možnih več odgovorov (Tabela 2). Šest intervjuvancev meni, da bi katalogizator moral imeti pridobljeno izobrazbo s področja umetnostne zgodovine. Prav tako šest intervjuvancev ocenjuje, da katalogizator potrebuje znanja s področja bibliotekarstva. Pet intervjuvancev je napisalo, da naj bi poleg znanja s področja bibliotekarstva, umetnostne zgodovine in filologije, katalogizator pridobil znanja s področja zgodovine. Štirje pa menijo, da mora katalogizator pridobiti filološko izobrazbo. En intervjuvanec je navedel, da bi moral katalogizator imeti posebna dodatna znanja kot je
1
4 1
3
Da Ne Ne vem Brez odgovora
poznavanje cerkvene zgodovine in latinskega jezika. En knjižničar je predvsem izpostavil, da bi bila za katalogizatorja najbolj primerna kombinacija izobrazbe s področja umetnostne zgodovine in bibliotekarstva.
Tabela 2: Ustrezne smeri izobrazbe katalogizatorja antikvarnega gradiva Ustrezna smer izobrazbe katalogizatorja antikvarnega gradiva Število odgovorov
Umetnostni zgodovinar 6
Bibliotekar 6
Drugo: zgodovinar 5
Filolog 4
Skupaj 21
Vprašanje 6: »Katere tuje jezike bi moral govoriti katalogizator antikvarnega gradiva?«
Tudi pri tem vprašanju je bilo možno obkrožiti več odgovorov, ki so prikazani v Tabeli 3. Vsi intervjuvanci opozarjajo, da mora katalogizator poznati latinski jezik. Osem intervjuvanih knjižničarjev meni, da mora katalogizator poznati tudi nemški jezik. Poleg latinskega in nemškega jezika naj bi katalogizator poznal, po mnenju štirih intervjuvancev, še grški jezik, po mnenju treh knjižničarjev pa italijanski jezik. Le en knjižničar meni, da naj bi katalogizator poznal tudi ruski jezik.
Tabela 3: Katalogizatorjevo poznavanje tujih jezikov Poznavanje tujega jezika katalogizatorja antikvarnega gradiva Število
odgovorov
Latinščina 9
Nemščina 8
Grščina 4
Italijanščina 3
Ruščina 1
Skupaj 25
Vprašanje 7 : »Katere pisave bi moral poznati katalogizator?«
Intervjuvanci so lahko podati več odgovorov (Tabela 4). Vsi intervjuvanci so odgovorili, da naj bi katalogizator poznal gotico. Poleg gotice, naj bi, po mnenju sedmih knjižničarjev, katalogizator poznal tudi glagolico. Šest intervjuvancev pa ocenjuje, da je za katalogiziranje antikvarnega gradiva pomembno poznavanje cirilice.
Tabela 4: Poznavanje pisav s strani katalogizatorja antikvarnega gradiva Poznavanje pisav s strani katalogizatorja Število odgovorov
Gotica 9
Glagolica 7
Cirilica 6
Skupaj 22
Vprašanje 8: »Ali bi morali imeti posebno masko za antikvarno gradivo v formatu COMARC?«
Iz Slike 5 je razvidno, da štirje knjižničarji menijo, da za katalogiziranje antikvarnega gradiva ni potrebna posebna maska v formatu COMARC. Temu nasprotujejo trije intervjuvanci, ki menijo, da je potrebna posebna maska za antikvarno gradivo. En intervjuvanec ni odgovoril, eden pa ne ve.
Slika 5: Potreba po posebni maski za antikvarno gradivo v formatu COMARC Vprašanje 9: »Kateri blok v formatu COMARC vam povzroča največ težav?«
To vprašanje je vsebovalo več možnih odgovorov (Tabela 5). Bloki 0XX (identifikacija), 5XX (sorodni naslovi), 8XX (mednarodna raba) in 9XX (nacionalna raba) nobenemu ne povzročajo težav pri katalogizaciji gradiva. Največ težav predstavlja blok 2XX, ki se nanaša na glavni opis. Namreč, pet intervjuvancev je blok 2XX (glavni opis) navedlo kot težaven.
Štirim intervjuvancem težave v formatu COMARC povzroča blok 4XX oziroma povezovanje, trem pa bloka 6XX (vsebinska analiza) in 7XX (podatki o odgovornosti). Dva intervjuvanca
3
4 1
1
Da Ne Ne vem Brez odgovora
imata pri katalogizaciji antikvarnega gradiva težave pri bloku 1XX oziroma pri kodiranju podatkov in dva knjižničarja pri bloku 3XX (opombe).
Tabela 5: Identifikacija blokov v formatu COMARC Težavnost bloka v formatu COMARC Število odgovorov
Blok 0XX (identifikacija) 0
Blok 1XX (kodiranje podatkov) 2
Blok 2XX (glavni opis) 5
Blok 3XX (opombe) 2
Blok 4XX (povezovanje) 4
Blok 5XX (sorodni naslovi) 0
Blok 6XX (vsebinska analiza) 3 Blok 7XX (podatki o odgovornosti) 3
Blok 8XX (mednarodna raba) 0
Blok 9XX (nacionalna raba) 0
Skupaj 19
Vprašanje 10: »Katera polja vam povzročajo največ težav pri vnosu antikvarnega gradiva in zakaj?«
To vprašanje je bilo odprtega tipa. Enemu intervjuvancu največ težav povzroča polje 4XX oziroma blok za povezovanje, saj so pri antikvarnih delih pogosto privezana dela drugih avtorjev, mnogokrat tudi z različno letnico izida gradiva. Ta intervjuvanec in še eden imata težave pri vnosu podatkov o odgovornosti (blok 7XX), še posebej z imeni svetnikov in srednjeveških avtorjev. Trije intervjuvanci so omenili podpolje 200a (stvarni naslov) zaradi težavnosti prepoznavanja vseh podatkov oziroma pravilnih zapisov. Eden izmed njih zato predlaga oblikovanje natančnejših navodil. Kot pove se težave pojavijo pri identifikaciji stvarnega naslova zaradi preobilice podatkov ali oblikovanja oziroma strukture naslovne strani. Ta intervjuvanec omeni tudi polje 300 oziroma blok opomb, saj je pri antikvarnem gradivu običajno veliko opomb in zaradi pomanjkanja izkušenj kot tudi znanja občasno s težavo oblikuje smiselne opombe.
Težavnost opisovanja opomb k izvodu izpostavi še en intervjuvanec. Drug intervjuvanec izpostavi težavnost polja za vsebinsko analizo. Slednje mu predstavlja težave zaradi pomanjkljivega poznavanja zgodovine. Intervjuvanec je tudi negotov pri določanju gesel in UDK-ja. Sodelujoči katalogizator je omenil, da se sooča s težavo identifikacije avtorstva ali
založništva pri gradivih kot so razglednice, koledarji, plakati ali drobni tisk. Trije katalogizatorji na vprašanje niso odgovorili.
Vprašanje 11: »Ali v bibliografskem zapisu izpolnite polje za prstni odtis?«
Iz Slike 6 je razvidno, da sedem intervjuvanih knjižničarjev ne izpolni polja 012 za prstni odtis v formatu COMARC/B. En intervjuvanec izpolni to polje, eden pa ni podal odgovora.
Slika 6: Izpolnitev polja 012 za prstni odtis v formatu COMARC
Vprašanje 12: »Menite, da bi morala biti slika naslovne strani5 vključena pri posameznem bibliografskem zapisu za antikvarno gradivo?«
Kot je prikazano na Sliki 7, pet knjižničarjev meni, da mora bibliografski zapis za antikvarno gradivo vključevati tudi sliko naslovne strani. Trije intervjuvanci ne vedo, eden pa celo meni, da slika naslovne strani ni pomembna.
5 - V vprašalniku smo uporabili besedo »naslovnica«
1
7 1
Da Ne Brez odgovora
Slika 7: Potreba po sliki naslovne strani antikvarnega gradiva pri bibliografskem zapisu Vprašanje 13: »Zakaj menite, da vam bi koristila slika naslovne strani6?«
To vprašanje je bilo odprtega tipa. En intervjuvanec meni, da je slika naslovne strani potrebna, saj so antikvarni izvodi pogosto poškodovani in zato so podatki težko razvidni.
Bogatenje antikvarnega gradiva s slikami naslovne strani olajša katalogizatorju primerjavo naslovnih strani. Po mnenju treh intervjuvancev je slika naslovne strani koristna informacija tako uporabniku kot tudi strokovnim delavcem. En knjižničar ugotavlja, da so si lahko naslovi antikvarnih del zelo podobni (zaradi opuščanj oziroma malenkostnih razlik in/ali napak v zapisih). Slika naslovne strani bi tako koristila katalogizatorju pri odločitvi (ne)identičnosti starejšega gradiva. Slednje sta izpostavila dva knjižničarja – lažja primerjava s podobnimi antikvarnimi deli oziroma identifikacija. Trije katalogizatorji na to vprašanje niso odgovorili.
Vprašanje 14: »Ali menite, da bi morali imeti normativno datoteko tudi za tiskarje in založnike?«
Slika 8 prikazuje, da šest intervjuvanih knjižničarjev ugotavlja potrebo po normativni datoteki za tiskarje in založnike. Dva intervjuvanca menita, da tiskarji in/ali založniki ne potrebujejo normativne datoteke, eden o tem nima mnenja.
6 V vprašalniku smo uporabili besedo »naslovnica«
5
1 3
Da Ne Ne vem
Slika 8: Potreba po normativni datoteki za tiskarje in založnike Vprašanje 15: »Ali uporabljate retrospektivno bazo podatkov NUK (RETRORK)?«
Večina, šest, intervjuvanih knjižničarjev uporablja retrospektivne zapise NUK-a (RETRORK)7, trije pa ne.
Vprašanje 16: »Kakšne težave imate v bazi RETRORK?«
To vprašanje je bilo odprtega tipa. Pet intervjuvanih knjižničarjev je izpostavljalo slabo kakovost zapisov (kratki ali pomanjkljivi bibliografski podatki). Pomanjkljivost vnosov podatkov pa intervjuvancu povzroča težave pri identifikaciji gradiva. Eden intervjuvanec je omenil, da so ti zapisi pogosto narejeni še po starih katalogizacijskih pravilih in da določeni podatki niso dovolj transparenti (vsi podatki so vpisani v podpolje 200a). Eden je opozoril na podvojene zapise v bazi in v kolikor se v danem zapisu razlikuje že en sam podatek, je potreben posvet s katalogizatorjem. Štirje katalogizatorji na to vprašanje niso odgovorili.
Vprašanje 17: »Kaj storite, če niste prepričani, da gre za isti izvod, ki je že v bazi?«
To vprašanje je vsebovalo več možnih odgovorov, ki so prikazani v Tabeli 6. Nihče izmed intervjuvanih knjižničarjev v primeru dvoma identifikacije vnesenega gradiva z že obstoječim gradivom v bazi, ne naredi podvojenega zapisa oziroma ne naredi ničesar.
Sedem intervjuvancev se posvetuje po elektronski pošti s katalogizatorjem, ki je obstoječi
7 RETRORK – retrospektivni zapisi Narodne in univerzitetne knjižnice 6 2
1
Da Ne Ne vem
zapis kreiral, šest pa jih raje komunicira po telefonu. V kolikor so intervjuvanci v dvomih ali gre za isti izvod, ki je že v bazi, podatke preverijo dvakrat. To stori pet intervjuvanih knjižničarjev. Dva sodelujoča katalogizatorja uporabljata tudi druge načine preverjanja, zato sta obkrožila možnost »drugo«, kjer sta navedla, da preverita kataloge knjižnic (nacionalne bibliografije in biografije) in/ali preverita obstoječe spletne vire (kataloge, popise, antikvariate). Eden izmed njiju preveri tudi v matičnem listkovnem katalogu UKM.
Tabela 6: Reševanje težav identifikacije vnesenega gradiva v COBISS Reševanje težav identifikacije vnesenega gradiva v COBISS Število
odgovorov Komuniciram po e-pošti s katalogizatorjem, ki je zapis kreiral 7
Pokličem katalogizatorja, ki je zapis kreiral 6
Preverim dvakrat 5
Drugo:
- Preverim nacionalne kataloge knjižnic 1
- Preverim nacionalne bibliografije in biografije 1 - Preverim spletne vire (kataloge, popise, antikvariate) 1
- Preverim v matičnem listkovnem katalogu 1
Naredim podvojeni zapis 0
Ne naredim ničesar 0
Vprašanje 18: »Ali sodelujete s katalogizatorji drugih knjižnic, ki katalogizirajo tovrstno gradivo?«
Kar šest intervjuvanih knjižničarjev sodeluje s katalogizatorji drugih knjižnic, ki katalogizirajo antikvarno gradivo, trije pa ne.
Vprašanje 19: »Kaj si želite kot pomoč pri katalogizaciji antikvarnega gradiva«?
To vprašanje je vsebovalo več možnih odgovorov, ki so prikazani v Tabeli 7. Šest intervjuvanih knjižničarjev si kot obliko pomoči pri katalogizaciji antikvarnega gradiva želi nov slovenski priročnik o katalogizaciji antikvarnega gradiva. Pet intervjuvanih knjižničarjev vidi kot ustrezno obliko pomoči vzpostavitev E-foruma za katalogizacijo antikvarnega gradiva in pet sodelujočih knjižničarjev si želi obnovitvenega tečaja za katalogizacijo antikvarnega gradiva. Srečanja katalogizatorjev antikvarnega gradiva prepoznavajo štirje intervjuvanci kot zaželene oblike pomoči pri katalogizaciji antikvarnega gradiva. Eden je
obkrožil odgovor »drugo« in navedel udeležbo na dopolnilnih izobraževanjih s področja zgodovine in/ali latinskega jezika.
Tabela 7: Oblika pomoči pri katalogizaciji antikvarnega gradiva
Oblika pomoči pri katalogizaciji antikvarnega gradiva Število odgovorov
Nov slovenski priročnik za antikvarno gradivo 6
E-forum za katalogizacijo antikvarnega gradiva 5
Obnovitveni tečaj za katalogizacijo antikvarnega gradiva 5
Srečanje katalogizatorjev antikvarnega gradiva 4
Drugo:
- Dopolnilna izobraževanja s področja zgodovine, latinskega jezika 1
Vprašanje 20: »Katere priročnike in standarde uporabljate pri katalogizaciji antikvarnega gradiva?«
Tudi to vprašanje je vsebovalo več možnih odgovorov, ki so prikazani v Tabeli 8. Vsi intervjuvanci uporabljajo PREKAT, sedem intervjuvancev tudi gradivo s tečaja NUK, ZNAČKA in/ali ISBD(A). Šest intervjuvancev se pri katalogizaciji gradiva poslužuje tudi ISBD(M), štirje pa COMARC/B. PPIAK in/ali ISBD(G) uporabljata pri katalogizaciji antikvarnega gradiva dva intervjuvanca, eden pa združeno izdajo ISBD(2011). Dva sodelujoča katalogizatorja sta obkrožila tudi odgovor »drugo« in pri tem je eden navedel, da uporablja tudi mednarodne sorodne baze, drugi pa bazo VIAF.8
Tabela 8: Uporaba priročnikov in standardov pri katalogizaciji gradiva
Uporaba priročnikov in standardov pri katalogizaciji gradiva Število odgovorov
PREKAT 9
ISBD(A) 7
ZNAČKA 7
Gradivo s tečaja v NUK 7
ISBD(M) 6
COMARC/B 4
ISBD(G) 2
8The Virtual International Authority File – Virtualna mednarodna normativna podatkovna zbirka
PPIAK 2
ISBD(2011) 1
Drugo:
- Mednarodne sorodne baze 1
- VIAF 1
Vprašanje 21: »Kakšno je vaše mnenje o katalogizaciji antikvarnega gradiva?«
To vprašanje je bilo odprtega tipa. Sedem intervjuvancev ocenjuje, da je katalogizacija antikvarnega gradiva veliko bolj zahtevna kot katalogizacija drugega knjižničnega gradiva.
Eden izpostavi, da je struktura naslovne strani ali kolofona na novih virih dokaj enotna in zato bibliotekarju ne vzbuja dvoma, kaj je npr. stvarni naslov. Pri antikvarnem gradivu pa so podatki včasih navedeni tako, da jih katalogizator težko identificira. Zato en intervjuvanec meni, da katalogizacija antikvarnega gradiva od knjižničarja zahteva večletne izkušnje v katalogiziranju še posebej, ker so zapisi v bazah in RETRORK nepopolni. Razloge za zahtevnejše katalogiziranje antikvarnega gradiva trije intervjuvanci pripisujejo temu, da polega bibliotekarskega znanja zahteva tudi posebna znanja kot je klasično jezikoslovje, splošna zgodovina, tiskarska znanja in terminologija. Eden izmed intervjuvancev katalogizacijo antikvarnega gradiva primerja z raziskovalnim delom.
Vsi intervjuvanci ugotavljajo, da je katalogizacija antikvarnega gradiva časovno zamudna.
Slednje izhaja tako iz same zahtevnosti katalogizacije, kot tudi nujnosti preverjanja številnih podatkov v priporočnikih in/ali bazah, primerjanja izvodov med seboj, pomoč/mnenje drugega katalogizatorja.
Trije intervjuvanci omenjajo tudi (ne)uporabnost priročnikov. Po mnenju enega intervjuvanca so obstoječi in dostopni priročniki za katalogizacijo antikvarnega gradiva neuporabni, temu nasprotuje en intervjuvanec, ki je priročnike ocenil kot uporabne pri delu z antikvarnim gradivom. En intervjuvanec opozori na nujnost priprave novega priročnika za strokovno ravnanje z antikvarnim gradivom, ki bo dvignil kakovost tako same katalogizacije kot ravnanja z antikvarnim gradivom in s tem (ne)posredno spodbudil splošno prepričanje katalogizatorjev o pomembnostih in/ali posebnostih pri ravnanju s tovrstnim gradivom. Z vidika zagotavljanja višje kakovosti, eden predlaga oblikovanje posebne maske za antikvarno gradivo. En katalogizator na to vprašanje ni odgovoril.
7 RAZPRAVA
V raziskavi smo želeli izvedeti, s kakšnimi težavami se soočajo katalogizatorji antikvarnega gradiva. Zanimalo nas je njihovo mnenje o znanjih, ki so potrebna za katalogizacijo antikvarnega gradiva. Prav tako smo želeli izvedeti ali se jim zdi potrebno, da se izdela nov priročnik, pravilnik, ki bi obravnaval le katalogizacijo antikvarna gradiva. S pomočjo metode intervjuja smo pridobili odgovore na raziskovalna vprašanja.
RV 1. Ali je izobraževanje za katalogizacijo antikvarnega gradiva v NUK-u ustrezno?
Prvo vprašanje se je nanašalo na izobraževanje za katalogizacijo antikvarnega gradiva, ki poteka v NUK-u. Kar štirje od devetih intervjuvancev niso pridobili ustreznega znanja.
Vseeno pa so trije intervjuvanci mnenja, da so pridobili zadostno znanje. Zato lahko ocenimo, da je izobraževanje v NUK-u vseeno ustrezno.
RV 2. Kakšna izobrazba je potrebna za katalogizatorja antikvarnega gradiva?
Pri drugem vprašanju nas je zanimalo kakšna izobrazba se jim zdi ustrezna za katalogizatorja antikvarnega gradiva. Šest intervjuvancev se strinja, da je univerzitetni diplomirani bibliotekar primerna izobrazba, a so dodali še možnost, da naj bi imel katalogizator tudi izobrazbo umetnostni zgodovinar. Iz odgovorov lahko sklepamo, da si želijo dvopredmetnega študija, ki bi nadomestil pomankanje znanja potrebnega pri katalogizaciji antikvarnega gradiva. Prav tako je Planko (2011) ugotovila, da bi zaradi zahtevnosti katalogizacije antikvarnega gradiva moral imeti katalogizator izobrazbo umetnostnega zgodovinarja.
RV 3. Kakšna znanja potrebuje katalogizator antikvarnega gradiva?
Pri tretjem vprašanju nas je na splošno zanimalo kakšna znanja potrebuje katalogizator antikvarnega gradiva. Poleg odgovorov, ki smo jih pridobili pri vprašanju o izobrazbi, kjer so navedli, da je poleg izobrazbe univerzitetni diplomirani bibliotekar še smiselna izobrazba umetnostni zgodovinar, filolog, zgodovinar, naj bi katalogizator poznal tudi več tujih jezikov. Izpostavili so poznavanje latinščine in nemščine, manj jih je odgovorilo, da bi morali poznati tudi italijanščino, grščino in ruščino. Pod zahtevano znanje, ki je potrebno pri katalogizaciji antikvarnega gradivo štejemo tudi prepoznavanje pisave. Vsi so navedli, da je potrebno poznati gotico, nekaj manj, da je potrebno poznati glagolico in cirilico. Na vprašanje kakšna znanja potrebuje katalogizator antikvarnega gradiva lahko iz odgovorov sklepamo, da potrebuje znanje najmanj dveh jezikov, to je latinščina in nemščina ter poznavanje pisav kot je gotica, glagolica in na tretjem mestu cirilica. Tudi Planko (2011) poudarja, da potrebuje katalogizator znanje tujih jezikov, še posebej latinščine, nemščine in italijanščine in branje različnih tipov pisav.
RV 4. Katere so najpogostejše težave pri katalogizaciji antikvarnega gradiva?
Rezultati raziskave kažejo, da je najpogostejša težava pri katalogizaciji antikvarnega gradiva prepis podatkov iz naslovne strani. Pri antikvarnem gradivu je naslovna stran pogosto prenatrpana s podatki, zato se katalogizator težko odloči kaj izbrati za stvarni naslov. Zato tudi največ težav omenjajo pri bloku 2XX (glavni opis), v katerega se vnaša stvarni naslov in podatke o odgovornosti. Enako je v svoji raziskavi ugotovila Planko (2011), predvsem jim težave povzroča prevelika količina podatkov na naslovni strani ali njenem nadomestilu. V obeh raziskavah so navedene tudi težave z retrospektivnimi zapisi RETRORK, saj zapisi niso dovolj kvalitetni, podatki so pomanjkljivi, prav tako pa so zapisi narejeni po starih katalogizacijskih pravilih.
RV 5. Ali menite, da je potreben nov priročnik za katalogiziranje antikvarnega gradiva?
Pri vprašanju ali je potreben nov priročnik za katalogiziranje antikvarnega gradiva, se dve tretjini oziroma šest intervjuvanih katalogizatorjev strinja, da je potreben nov priročnik. V raziskavi Planko (2011) jih je pritrdilno odgovorilo kar sedem od devetih intervjuvancev. Iz tega sklepamo, da bi bil nov priročnik dobrodošel pripomoček pri katalogizaciji antikvarnega gradiva. Tak priročnik lahko pričakujemo kmalu, saj je na spletni strani Komisije za razvoj strokovnih osnov vzajemnega kataloga (b. d.) navedeno, da so v pripravi Pravila za katalogizacijo starejših monografskih virov.
8 ZAKLJUČEK
UKM spada med visokošolske knjižnice in ima v knjižnični zbirki med drugim tudi bogato zbirko antikvarnega gradiva, ki je nepogrešljivo za raziskovalce različnih znanstvenih področij. Iz razloga zaposlitve v knjižnici in zanimanja in veselja do starih knjig smo se odločili, da izvedemo raziskavo na temo Katalogizacija antikvarnega knjižnega gradiva iz fonda UKM. Po pregledu literature smo ugotovili, da je bila narejena le ena raziskava, v kateri je Planko (2011) želela izvedeti, kakšno je stanje na področju katalogizacije antikvarnega gradiva. V raziskavo je zajela katalogizatorje iz različnih vrst knjižnic v Sloveniji.
Z našo raziskavo smo želeli izvedeti ali so se v tem času dogodile kakšne spremembe pri katalogizaciji antikvarnega gradiva.
Namen diplomskega seminarja je bil ugotoviti, s kakšnimi težavami se soočajo knjižničarji pri katalogizaciji antikvarnega gradiva. Ugotoviti smo želeli, katera polja formata COMARC/B jim povzročajo največ težav. Želeli smo izvedeti tudi, kakšne kompetence naj imajo knjižničarji, ki se ukvarjajo z antikvarnim gradivom. Uporabili smo metodo intervjuja.
Rezultati raziskave so pokazali, da imajo katalogizatorji še vedno težave pri katalogizaciji antikvarnega gradiva. Najpogostejše težave navajajo pri vnosu podatkov v blok 2XX, ki se nanaša na glavni opis in blok 4XX, ki se nanaša na povezovanje, saj so pri antikvarnem gradivu pogosto privezana dela drugih avtorjev, različne izdaje, različne letnice izida itd.
Nekoliko manj težav jim povzročata bloka 6XX (vsebinska analiza) in blok 7XX, ki se nanaša na podatke o odgovornosti. Težave pri katalogizaciji jim povzročajo tudi retrospektivni zapisi z oznako RETRORK. Izpostavili so slabo kakovost zapisov, saj so bibliografski podatki pomanjkljivi in narejeni po starih katalogizacijskih pravilih. Ker je katalogizacija antikvarnega gradiva zahteven postopek, so rezultati raziskave pokazali, da bi moral katalogizator poleg izobrazbe univerzitetnega diplomiranega bibliotekarja imeti še izobrazbo umetnostni zgodovinar, poznati bi moral vsaj dva jezika in prepoznati pisavo gotico, glagolico in cirilico. Več kot polovica jih je navedla, da bi morali imeti tudi nov priročnik kot pomoč pri katalogizaciji.
Z raziskavo smo ugotovili, da je sedanje stanje na področju antikvarnega gradiva podobno kot pred leti, katalogizatorji imajo še vedno enake težave. Kljub temu so se vendarle zgodile spremembe. V NUK-u se izvaja tečaj za antikvarno gradivo, prav tako se izvajajo tudi delavnice za antikvarno gradivo. Na spletni strani Komisije za razvoj strokovnih osnov vzajemnega kataloga (Krasovka) (b. d.) zasledimo, da so v pripravi Pravila za katalogizacijo starejših monografskih virov, ki bodo katalogizatorjem v veliko pomoč pri delu.
Menimo, da je potrebno izvesti novo raziskavo, v kateri bi zajeli katalogizatorje iz vseh vrst knjižnic, ki imajo v svoji zbirki antikvarno gradivo.
