I. TEORETIČNI DEL
4. KIPARSKO OBLIKOVANJE
Kiparske oblike so ustvarjene iz različnih materialov in se razlikujejo glede na obliko, višino, širino, globino, teksturo itn. Kiparski izdelek si lahko ogledamo z vseh strani in ga hkrati lahko tipamo (Tomšič Čerkez in Tacar, 2010). Svoje občutke in misli pretvorimo v volumen, ki je viden in oprijemljiv. Oblike kipa so lahko statične ali dinamične, odvisno od materiala, ki ga uporabimo za izdelovanje kipa. Za dinamični kip lahko štejemo mobile, ki se v zraku premikajo, narejeni pa so lahko npr. iz različnih vrst žic ali plošč. Delujejo zelo lahkotno, v nasprotju s kipi iz kamna, ki delujejo zelo težko. Prav zaradi njihove lahkotnosti pa njihovo ravnotežje ni stalno, pravimo, da so labilni, saj manjši dražljaj povzroči njihovo gibanje (Tacol, 1995).
S pomočjo kiparskega materiala lahko oblikujemo različne kipe. Poznamo dva načina oblikovanja kipov:
- Oblikovanje prostostoječega kipa
Kip, ki ga lahko gledamo z vseh strani in ga doživljamo celostno, imenujemo prostostoječi kip (Tacol, 2002). Gre za kiparsko tvorbo, ki je postavljena v prostor in ga na pomemben način sooblikuje. Prostostoječi kip je zato tudi oblikovan z vseh strani, kar predstavlja bistveno drugačno likovno izkušnjo za otroka kot npr. risanje ali slikanje. Otroci oblikujejo kip z vseh strani in ga postavljajo v različne položaje, npr. stoječi in ležeči položaj.
- Reliefno oblikovanje
O reliefnem oblikovanju govorimo takrat, ko otrok oblikuje izdelek, ki je vezan na ravnino.
Glede na to, ali se oblikovana forma pogreza ali dviguje (malo ali veliko) od ravnine, relief drugače poimenujemo. Če se oblika malo dvigne iz ravnine, kip poimenujemo nizki relief, če pa se figura močno dvigne iz ravnine, kip poimenujemo visoki relief. Poleg tega pa poznamo tudi ugreznjeni ali globoki relief, kjer je figura vdolbena v ravnino. Reliefe lahko otroci izdelajo kot samostojen izdelek ali pa kot del nekega drugega izdelka (prav tam).
15
4.1. Razvoj kiparske forme pri otroku
Otroci radi, poleg oblikovanja z materiali, materiale občutijo in jih prijemajo. Proti koncu prvega leta otrok osvoji ščipalni prijem, nato pa se prične ukvarjati s predmeti na različne načine. Pri srečanju otroka z materialom je bistveno bolj pomembno, kako otrok občuti material v roki, ne pa v tolikšni meri, kakšen končni izdelek bo iz te manipulacije nastal. Ni pomembna koristnost izdelka pač pa užitek, ki ga otrok doživlja ob izdelovanju. Pri oblikovanju iz gline, plastelina, slanega testa, naravnih materialov itn. poznamo določene mejnike, ki so značilni za določeno starost otrok:
- Otrok star 2–3 leta uživa v občutenju in gnetenju mehkih materialov. Iz gline bo morda naredil kepo ali svaljkasto obliko ali pa le kup majhnih koščkov. Če mu pokažemo določene preproste načine oblikovanja, jih bo hitro osvojil (npr.
tapkanje, svaljkanje med dlanmi). Ob pomoči zna razvaljati slano testo in po navodilu odrasle osebe namazati lepilo. Poleg tega nam rad pomaga pri izdelavi preprostih izdelkov.
- Otrok star 3–4 leta material, ki mu je na voljo, začne uporabljati na različne načine (ga reže, oblikuje, valja). Kljub temu je še vedno najbolj pomemben del ustvarjanja občutenje materiala. Oblikovati zna zelo preprosto sestavljeno formo, preprosto obliko iz naravnih materialov ipd. Včasih lepilo nanese na napačno mesto in ima posledično težave pri lepljenju. Nima še pravega občutka, kaj je potrebno zlepiti skupaj, zato včasih potrebuje pomoč ali nasvet odraslega.
- Otrok star 4–5 let iz kiparskega materiala prične namensko oblikovati kiparsko formo, vendar so njegove izrazne zmožnosti povezane s pogostostjo in intenzivnostjo kiparskih izkušenj. Prvi izdelki otrok so preprostih oblik npr. kače in krogle. Pri oblikovanju posega po orodju, s katerim si pomaga pri rezanju, vrisovanju, luknjanju ali vtiskovanju različnih predmetov v glino. Otrok je že zmožen izdelovati nekoliko zapletenejše oblike iz naravnih materialov s preprostim spajanjem.
16
- Otrok star 5–6 let načrtno oblikuje kiparski material in ob ustreznih nasvetih in pomoči uspešno uporablja vse več kiparskih orodij. Kipa samoiniciativno še ne oblikuje iz vseh strani, a je ob osredotočanju na to bolj pozoren. Težavo običajno predstavlja kompaktnost in stabilnost kiparske forme, ki jo otrok vse bolj izrazito dviguje v višino oz. postavlja v prostor. Ob vse spretnejšemu izdelovanju postaja ponosen na svoje izdelke, jih želi obdržati in je hkrati do njih samokritičen (Einon, 2002).
4.2. Kiparske tehnike
Pri oblikovanju kipov lahko uporabimo različne kiparske tehnike oz. materiale. Kiparji uporabljajo materiale, ki jih delimo na naravne (les, kamen) in umetne (plastične mase).
Poleg tega jih delimo tudi na gnetljive ali mehke (glina) in trdne materiale. Trdne materiale lahko upogibamo (žica) ali rezljamo (les). Različne materiale oblikujemo in obdelujemo na različne načine, tj. uporabljamo različne kiparske tehnike (modeliranje, prepogibanje, sestavljanje, upogibanje ipd.). Vsak material je potrebno uporabljati na prav določen način, pri tem upoštevamo posebnosti materiala (Tomšič Čerkez in Tacar, 2010).
4.2.1. Mehki materiali
- Glina
Glina je naraven, drobnozrnati usedlinski material. Na otip je prijetna, hladna in mehka masa (Podobnik, 2012), ki se hitro odziva na sleherno manipulacijo. Glina je preprosta za oblikovanje lončevine, kiparskih del, predvsem manjših dimenzij, ali dekorativnih predmetov. Pri ustvarjanju z glino uporabljamo različne pripomočke: lesene ali plastične modelirke, valjar, žično rezalko, kovinske ali plastične zanke za izdolbitev kipov itn. Izdelki se na zraku posušijo in strdijo, a njeno trdoto še bolj poveča žganje na visoki temperaturi v specialnih pečeh (Vidrgar, 1998). Nato pa so izdelki iz gline primerni za poslikavo. Otroci pri ustvarjanju z glino razvijajo različne tipne zaznave in motorične spretnosti in sposobnosti npr. gnetenje, valjanje, stiskanje itn. (Podobnik, 2012).
17
- Plastelin
Plastelin je modelirana masa iz umetnih ali naravnih materialov. Na otip je mehka in omogoča preprosto manipulacijo. Otrokom je privlačen tudi zaradi barvitosti. Plastelin je lahko iz voščene mase, na zraku sušeči se plastelin ali pa je narejen iz različnih škrobnih mas. Pri ustvarjanju s plastelinom lahko uporabimo različne pripomočke in orodje (enako kot pri glini) (Bangall, 1997). Dimenzije kiparskih form pa so običajno nekoliko manjše od podobnih oblik v glini.
- Das masa
Das masa je podobna glini, in sicer je mineralna modelirna masa. Pri oblikovanju z das maso uporabljamo enaka orodja kot pri glini. Prednost das mase je, da se strdi na zraku in je ni potrebno žgati pri visokih temperaturah in specializiranih pečeh kot glino (Bangall, 1997).
Otroci pri ustvarjanju z das maso razvijajo finomotorične spretnosti in ob uporabi modelirk tudi rokovanje z orodjem (Podobnik, 2012). Izdelki so, podobno kot pri glini, krhki, zato pretirana razvejanost ni priporočljiva, saj se v prostor štrleči deli hitro odlomijo in deformirajo kiparsko formo.
- Slano testo
Slano testo naredimo tako, da zgnetemo moko, sol in vodo. Masa mora biti dovolj voljna in kompaktna obenem. Slanemu testu, lahko dodamo barvilo in ga s tem obarvamo. Testo je primerno za oblikovanje različnih predmetov, skulptur itn., ki pa večinoma niso prostostoječi, saj ima material manjšo kompaktnost od gline. Pri oblikovanju lahko uporabljamo pripomočke enake kot pri glini (Bangall, 1997).
4.2.2. Ostali kiparski materiali
- Papir
Papir lahko v tridimenzionalno formo oblikujemo na različne načine, tako da ga zvijamo, zgibamo, režemo, sestavljamo, luknjamo in lepimo. Pri ustvarjanju kipov lahko uporabljamo različne vrste papirja, od zelo tankega (origami) do nekoliko tršega, ki pa je kljub temu
18
dovolj upogljiv. Poleg tega lahko uporabimo tudi škarje in lepilo, ki pripomoreta k ustvarjanju detajlov kipa (Tacol, 2002), čeprav papir ni material, pri katerem bi posebej poudarjali podrobnosti, pač pa bolj do izraza prihajajo predvsem ploskve. S predšolskimi otroki lahko občasno iz papirja oblikujemo tudi zahtevnejše oblike po specifičnih postopkih (origami), kjer do izraza bolj od ustvarjalnosti prihaja sposobnost sledenja in upoštevanja navodil, natančnost ter pomnjenje postopkov.
- Žica
V vrtcu uporabljamo predvsem dve vrsti žic, in sicer aluminijasto ali bakreno, redkeje tudi železno. Žice se med seboj razlikujejo glede na barvo, debelino in prožnost. Posebej pomembni sta predvsem slednji, torej prožnost in upogljivost. Žica omogoča otrokom ustvarjanje razvejanega oz. gibljivega izdelka in hkrati tudi ustvarjanje trdega izdelka. Kadar uporabljamo žico, je potrebno, da pred tem poskrbimo za varnost otrok, in sicer na način, da konce žic ukrivimo (Podobnik, 2012). Pri oblikovanju z žico uporabljamo različna orodja in pripomočke npr. škarje, klešče, kladivo (Tomšič Čerkez in Tacar, 2010).
- Naravni material
Naravni material omogoča otroku zelo široko domišljijsko likovno izražanje. V vrtcu uporabljamo naravne materiale, kot so: kamni, les, školjke itn. Otroci pri izdelavi uporabljajo več različnih materialov in pri tem spoznavajo njihove značilnosti in možnosti oblikovanja, sestavljanja, trajnost ipd. Materiale med seboj: zlagajo, lepijo, spajajo itn. Uporaba različnih naravnih materialov in ustvarjanje s pomočjo njih pri otrocih spodbuja razvoj ročnih spretnosti (Podobnik, 2012). Les ali kamen lahko npr. uporabimo za izdelavo kipov, na način da gradimo stolp, posamezne dele z lepilom lepimo skupaj itn. (Tomšič Čerkez in Tacar, 2010). Kiparske forme iz naravnih materialov lahko nastajajo v naravnem ambientu in tam ostajajo tudi razstavljeni.
19