0 10 20 30 40 50 60
Q
TP
I. Stopnja II. Stopnja III. Stopnja
-6 -4 -2 0 2 4 6 8 10 12
0 1 2 3 4 5 6 7 8 9
Variabilni Input (X)
Q
MP AP
Vir: prirejeno po Keat 2000, 251.
Proizvodno funkcijo slika 2.5, lahko razdelimo na tri stopnje. V I. stopnji fizi ni proizvod naraš a, vendar ne dosegamo u inkovitosti, zato ker ne izrabljamo fiksnih kapacitet. Stopnja I. se kon a pri zaposlenosti inputov s katerimi dosegamo maksimalen
43 Total Product
44 Marginal Product. Mejni proizvod je dodatni proizvod, ki ga dobimo, e pove amo zaposlenost variabilnega inputa za eno enoto. (Npr. dodamo enega delavca )
45 Average Product. Pomeni koli ino proizvoda na en variabilni input.
povpre ni proizvod, kar na sliki 2.5 predstavlja 4 enote variabilnega inputa. Stopnja II.
pomeni ekonomsko obmo je v katerem lahko poiš emo naju inkovitejši na in proizvodnje. Ker na koncu stopnje II. dosežemo maksimalno koli ino celotnega proizvoda, bi pove evanje zaposlenosti variabilnega inputa pomenilo zmanjševanje celotnega proizvoda in zato popolnoma neracionalno proizvodnjo.
Kje znotraj stopnje II. je naju inkoviteje proizvajati pa je odvisno od tega, koliko proizvoda lahko prodamo, od prodajne cene (ta se v popolni konkurenci oblikuje na trgu) in stroškov ki nastanejo pri razli ni koli ini zaposlenosti variabilnega inputa. Pri kakšnih pogojih je organizacija naju inkovitejša in maksimira svoj dobi ek, bomo prikazali z vpeljavo naslednjih kategorij:
P – cena proizvoda, W – strošek na enoto dela, X – enota dela,
TRP = Q P – celotni dohodek proizvoda, MRP = MP P – mejni dohodek proizvoda, TLC = X W – celotni stroški dela,
X MLC TLC
∆
= ∆ – mejni stroški dela.
Koli ino dela lahko pove ujem toliko asa, dokler mejni stroški dela ne presegajo mejne vrednosti dohodka. Maksimalni dobi ek imamo torej pri pogoju ko se mejni dohodek in mejni stroški dela izena ijo, MPR = MLC.
Povzamemo lahko, da je proizvodna funkcija odnos med inputi in outputom, ki prikazuje maksimalni proizvod pri dani tehnologiji.
V proizvodnji pa nastajajo tri vrste izgub in z njimi povezani stroški: izgube razpoložljivega delovnega asa, izgube zaradi zmanjšane zmogljivosti in izgube zaradi slabe kakovosti. Te izgube enotno izrazimo z u inkovitostjo proizvodnega procesa (OEE – Overall Equipment Effectiveness).
2.4 Skupna u inkovitost opreme
Pod pojmom »skupna u inkovitost opreme«, razumemo koncept OEE46, ki ga uporabljamo za merjenje u inkovitosti proizvodnega obrata, proizvodne linije ali posameznega stroja. OEE nam omogo a boljši vpogled v u inkovito delovanje proizvodnega obrata in pomaga prepoznati razloge za omejitve doseganja boljše u inkovitosti (Hansen 2002, 2). OEE lahko definiramo kot statisti no merilno orodje, s katerim ugotavljamo u inkovitost delovanja opreme glede na pri akovane kriti ne
46 Overall Equipment Efectiveness
faktorje kot so: razpoložljivost, zmogljivost in kakovost (Ranjan 2006, 1).
OEE je široko uporabljena metoda v proizvodnih organizacijah za ugotavljanje produktivnosti opreme. Obi ajno je formulirana kot funkcija komponent kot so:
u inkovita razpoložljivost, u inkovita zmogljivost in u inkovita kakovost, z namenom ugotoviti razli ne oblike izgub v produktivnosti. Izgube se lahko kažejo kot prekinitve delovanja opreme, nastavljanje linij ali menjava programa na liniji, prazen tek, pomanjkanje zalog, zmanjšana hitrost delovanja in izmetni izdelki ali popravila izdelkov (Nakajima 1988 v Huang 2003, 515).
Metoda OEE obravnava delovanje delovne opreme, ne pa tudi dela upravljalcev opreme, eprav tudi upravljal evega dela ne moremo povsem zanemariti, e ta z dolo enimi posegi povzro a neplanirane prekinitve. Tu mislimo predvsem na vesten odnos do opravljanja dela ali posluževanja delovne opreme. Natan nost izra unanih rezultatov je odvisna predvsem od natan nosti merjenja parametrov, ki so vklju eni v metodo. Podatke, potrebne za izra un OEE lahko posnamemo z opazovanjem in beleženjem v dolo ene tabele, kot je primer v Ranjan (2006, 2) ali pa je beleženje avtomatizirano s pomo jo proizvodne informatike, kjer se v realnem asu v izbrani periodi npr. 10 min, izra unava OEE in rezultat lahko vidimo na monitorju. Prednosti sprotnega izra unavanja so predvsem v možnosti hitrega ukrepanja, e pade OEE pod neko sprejemljivo mejo.
Omenili smo že tri klju ne parametre, ki jih ugotavljamo in iz katerih izra unavamo OEE. V nadaljevanju jih bomo podrobneje obravnavali.
2.4.1 Merjenje in identificikacija parametrov OEE
Najprej moramo opredeliti razpoložljiv as in izgube. Izhajamo iz teoreti nega asa (T ), ki ga zmanjšamo za planirane prekinitve (PP) in ostane nam planiran proizvodni as (PP ) oz. razpoložljiv as za delo. V planiranem asu, to je takrat ko proizvodnja obratuje, prihaja do neplaniranih asovnih izgub (N I). Ko od planiranega asa odštejemo asovne izgube, dobimo dejanski razpoložljivi as (DR ). Neplanirane asovne izgube so sestavljene iz skupin izgub, ki so opredeljene kot, izgube zaradi prekinitev, izgube zaradi hitrosti in izgube zaradi kakovosti. Na tem mestu bomo omenili tudi pojem »celovita produktivnost« oz. celoviti OEE47, ki ga navaja Wauters (2002, 1, 12), kot koli nik dejanskega razpoložljivega asa in celotnega teoreti nega
asa.
T OEE DR _
Celoviti = , ali Celoviti_OEE=OEE⋅Pf ,
47 Pojma, Popolna produktivnost in Popolni OEE avtor izena i in ju v ang. navede kot, Total Productivity in Total OEE.
kjer je,
PP OEE = DR in
T Pf = PP : T – teoreti ni as,
DR – dejanski razpoložljivi as, PP – planirani proizvodni as, Pf – faktor planiranja.
Pri takem na inu izra una OEE nimamo vpogleda v strukturo izgub, je pa zadostni pripomo ek za planiranje in terminiranje proizvodnje. Ker pa je namen spremljanja u inkovitosti procesa izboljševanje le-tega, nam mora biti poznana struktura izgub. Po na elu ABC48 metode, se bomo najprej lotili tiste, ki je asovno najdaljša in zato predstavlja najve ji izpad proizvodnje.
Pri obravnavanju OEE, govorimo o šestih izgubah, ki se pojavljajo v proizvodnih procesih. Omenili smo že tri skupine izgub, ki so sestavljene iz šestih osnovnih izgub, v nadaljevanju navajamo:
• Izgube zaradi odpovedi/okvare opreme. Delovo oprema se zaradi neodkrite napake ustavi in ne deluje dokler napaka ni odpravljena.
• Izguba zaradi nastavljanja in umerjanja delovne opreme. Pri menjavah programov na proizvodnih linijah ali nastavitve na strojih zaradi izdelave drugega izdelka prihaja do prekinitev, ki so po trajanju lahko tudi dokaj dolge,
e niso predhodno na rtovane.
• Izgube zaradi praznega teka delovne opreme in prekinitve zaradi manjših nepredvidenih dogodkov, kot so lomi orodij in nastavitve dolo enih parametrov za izboljšanje kakovosti.
• Izgube zaradi po asnejšega delovanja delovne opreme, pri zagonih in ustavitvah, ker lahko obstaja nevarnost nastale škode, e bi iz mirujo ega položaja takoj prešli na polno obremenitev ali obratno.
• Izgube zaradi slabe kakovosti,kot posledica slabega delovanja delovne opreme.
• Izgube zaradi pove anega deleža izmeta pri zagonih in ustavitvah delovne opreme.
Na sliki 2.6 je prikazana celotna struktura asov in izgub, ki nam služijo za izra unavanje OEE. Za proizvodne potrebe pride najve krat v poštev bruto proizvodni as. To je tisti as, ki je dejansko na razpolago za delo in ni nikoli izkoriš en 100%, zaradi izgub, ki nastajajo v proizvodnem procesu. Da bi lahko dolo ili dejansko u inkovitost proizvodnje, moramo najprej ugotoviti, kakšen je delež neplaniranih
48 ABC metoda sloni na PARETO pravilu, da 20% vrst materiala predstavlja 80% vrednosti materiala.
prekinitev, delež izgub zaradi po asnejšega delovanja opreme in kakšen je delež izmeta.
Voditi moramo proizvodne evidence, ki so lahko ro ne ali pa avtomatizirane49. Slika 2.6: Diagram skupne u inkovitosti proizvodnje
Vir: Wauters 2002, 1.
Iz izpeljav na sliki 2.6 lahko postavimo slede i ena bi:
K
2.4.2 Izra unavanje kazalnikov OEE
Klju ni kazalnik OEE je sestavljen iz treh kazalnikov, ki kažejo deleže proizvodnih izgub oz. izkoristke, ki jih dobimo, ko odštejemo izgube. Kazalniki so slede i:
Razpoložljivost (R), to je kazalnik, ki nam pove, koliko asa je proizvodnja tekla (delovala), v nekem planiranem obdobju.
as
49 Avtomatizirano spremljanje podatkov, z uporabo proizvodne informatike in spremljanje klju nih proizvodnih kazalnikov (KPI Key Performance Indicator)
6 glavnih izgub
Teoreti ni proizvodni as
Faktor
opreme ima neko nazivno kapaciteto (v našem primeru, število form/uro) oz. ciklus as
Zmogljivos = . V praksi zmogljivost izra unamo po spodnjem obrazcu, kjer upoštevamo število izdelanih kosov in ciklus as.
as
V tem primeru izra unamo kazalnik kakovosti iz kosov in ne iz asa, kar pomeni enak rezultat, saj bi pri izra unavanju iz asa upoštevali as, ki smo ga porabili za izdelavo vseh izdelkov, kar predstavlja neto proizvodni as. isti proizvodni as pa izra unamo tako, od neto proizvodnega asa odštejemo izgube, ki jih izra unamo tako, da izdelane kose množimo s celotnim asom izdelave in delimo z vsemi izdelanimi kosi. Vendar je tak na in nepotreben, saj kazalnik kakovosti preprosteje izra unamo kot koli nik dobrih in vseh izdelanih kosov, kot je prikazano v spodnjem obrazcu:
kosov
Klju ni kazalnik OEE izra unamo kot produkt kazalnikov razpoložljivost, zmogljivost in kakovost: OEE=Razpoložljivost⋅Zmogljivost⋅Kakovost.
2.4.3 Vrednosti kazalnikov OEE
Vrednost OEE prakti no nikoli ne more biti 1, saj to pomeni, da bi delali popolnoma brez izgub. Tako imenovani svetovni razred proizvajanja (WCM50) dolo a OEE 85% oz. 0,85. Avtorji dokaj enotno navajajo vrednosti OEE za posamezne tipe proizvodnje.
50 Word Class Manufacturing.
Table 2.2: Vrednosti kazalnikov za serijsko proizvodnjo, v svetovnem razredu
OEE kazalnik Svetovni razred
Razpoložljivost 90,0%
Zmogljivost 95,0%
Kakovost 99,9%
OEE 85,0%
Vir: Vorne Industrie 2005, 7., www.vrne.com, www.oee.com
Hansen (2002, 12) navaja za OEE slede e vrednosti s komentarjem:
• <65% Nesprejemljivo. Neopaženi dolarji polzijo iz rok. Takoj poiš i pomo .
• 65 – 75% Srednje sprejemljivo, v kolikor se kaže trend izboljševanja.
• 75 – 85% Kar dobro, eprav se ne smemo ustaviti, težiti moramo k nivoju svetovnega razreda. (>85% za serijsko proizvodnjo in >90% za linijsko (masovno) proizvodnjo. Za teko o kontinuirano proizvodnjo bi OEE moral biti 95% in ve .
Vrednostim kazalnikov OEE je Wauters (2002, 21) dodal še vrednosti kazalnikov za celoviti OEE, ki so navedeni v spodnji tabeli 2.3.
Table 2.3: Vrhnji nivoji OEE in celovitega OEE za razli ne tipe industrije
Industrija OEE vrhnji nivo Celoviti OEE
Serijska proizvodnja 85% 60%
Procesna proizvodnja >90% >68%
Metalurgija 75% 55%
Proizvodnja papirja 95% >70%
Proizvodnja cementa >80% 60%
2.5 Vidik stroškovne u inkovitosti
Ekonomska uspešnost kot strokovni termin nima ene same opredelitve. Lahko jo razumemo kot kriterij maksimizacije dobi ka, kot kriterij maksimizacije rasti podjetja, kot ve anje tržnega deleža, kot maksimizacijo tehnološkega napredka, kot minimizacijo negativnih vplivov na okolje itd. V našem primeru bomo prevzeli njen prvoten pomen, ki postavlja kot kriterij ekonomske uspešnosti podjetja, maksimizacijo dobi ka.
Predpostavimo, da podjetje nima vpliva na prodajno ceno, ima pa vpliv na proizvodne stroške, a se pri tem soo a z naslednjimi omejitvami:
• nima vpliva na ceno proizvodnih dejavnikov – te dolo a trg,
• nima vpliva na proizvodno tehnologijo – uporablja tehnologijo, ki jo ponuja trg,
• nima vpliva na znanje zaposlenih – zaposluje posameznike, ki pridobivajo znanje v procesu njihovega izobraževanja.
Ker podjetje nima vpliva na prihodke, je edini vir njegove ekonomske uspešnosti stroškovna stran ena be poslovnega izida, pri tem pa je edina možnost maksimizacija razmerja med obsegom proizvodnje in obsegom porabe inputov (Novak 2007, 444).
2.5.1 Kratkoro ni stroški
Na kratek rok je del proizvodnih dejavnikov stalen, kar pomeni, da je tudi del stroškov stalen. Za odlo itev o obsegu proizvodnje na kratek rok so pomembni zlasti mejni stroški proizvodnje. Ali je podjetje izbralo najboljšo kombinacijo proizvodnih dejavnikov za dani obseg proizvodnje na kratek rok ni pomembno, saj na stalni del proizvodnih dejavnikov podjetje ne vpliva. Prav tako na kratek rok cilj podjetja ni proizvajati v to ki, kjer podjetje doseže najmanjše povpre ne stroške, temve je cilj proizvajati do tiste to ke, pri kateri mejni prihodki še presegajo mejne stroške proizvodnje (Prašnikar 1998, 203).
Stroške porabe stalnih dejavnikov imenujemo stalne stroške (FC). Stalni stroški podjetja nastajajo ne glede na obseg proizvodnje in se spreminjanjem obsega proizvodnje ne spreminjajo. Stroški porabe spremenljivih dejavnikov so spremenljivi stroški (VC). Spremenljivi stroški se spreminjajo z obsegom proizvodnje. Celotni stroški (TC) so seštevek stalnih in spremenljivih stroškov. Mejni stroški (MC) so prirastek celotnih stroškov, ki jih ima podjetje zaradi proizvodnje dodatne enote proizvoda. Ker se stalni stroški z ve anjem obsega proizvodnje ne spreminjajo, so mejni stroški v bistvu prirastek spremenljivih stroškov zaradi dodatne proizvedene enote proizvoda. Povpre ni stroški (AC) so stroški na enoto proizvoda. Razlikujemo med povpre nimi stalnimi (AFC), povpre nimi spremenljivimi (AVC) in povpre nimi celotnimi stroški (ATC) (Prašnikar 1999, 135–136).
Stroške lahko ocenjujemo s statisti nimi metodami ali pa z inženirsko metodo. e stroškovno funkcijo ocenimo na podlagi »inženirskega« poznavanja zvez med porabo proizvodnih dejavnikov in proizvedenimi proizvodi, govorimo o inženirski metodi ocenjevanja stroškovnih funkcij (Prašnikar 1998, 227). Mikroekonomska teorija predpostavlja, da je proizvodni proces oblikovan tako, da dosegamo najvišjo možno u inkovitost. To pomeni, da ekonomski problem postane tehni ni problem. Od tu ideja, ki podpira koncept proizvodne funkcije, ki temelji na optimizaciji, kar si prizadeva dose i z uporabo inženirskih variabel, kot so hitrost, velikost, kontinuirnost proizvodnega procesa itd.. Iz navedenega, je stroškovna funkcija dolo ena kot sledi (Somohano 2005, 5-6): = ⋅
m
i i i p u
C ,
• C – stroški,
• ui – koli ina proizvodnega faktorja i,
• pi – cena enote proizvodnega faktorja i,
• m – število razli nih proizvodnih faktorjev.
Ker je prav zmanjšanje stroškov na enoto poslovnega u inka eden odlo ilnih dejavnikov pove anja uspešnosti poslovanja, ki poudarja obe temeljni sestavini stroškov: potroške prvin poslovnega procesa in njihove cene. Stroške bomo tako opredelili kot vsoto zmnožkov potroškov in cen prvin poslovnega procesa. To opredelitev bomo imenovali teoreti no opredelitev stroškov, v ena bi, ki je enaka zgoraj navedeni in sicer (Takav i 1997, 15): = ⋅
= i i
n
i q p
C1 ,
• C stroški,
• qi koli ina poslovne prvine i,
• pi cena za enoto poslovne prvine i,
• n število poslovnih prvin poslovnega procesa.
2.5.2 Doseganje stroškovne u inkovitosti
e predpostavimo, da organizacije proizvajajo na naju inkovitejši možen na in, potem je edina možnost za znižanje stroškov ta, da znižajo cene inputov. V kolikor bi se to zgodilo, bi se krivulja stroškov pomaknila navzdol. e se znižajo samo fiksni stroški (npr. pla ila najemnin), se navzdol pomakne samo krivulja povpre nih stroškov, e pa se znižajo variabilni stroški (npr. pla e ali surovine), se navzdol pomaknejo vse tri stroškovne krivulje, povpre ni stroški AC, povpre ni variabilni stroški AVC in mejni stroški MC.
Iz krivulje mejnih stroškov izhaja, da se vsak proizvajalec soo a s problemom naraš ajo e krivulje mejnih stroškov (zaradi problema padajo ega mejnega donosa).
Pojavi se vprašanje, katero koli ino naj pri danih cenah posamezni proizvajalec ponudi na trgu. V splošnem se proizvajalci držijo pravila, da so mejni stroški enaki mejnemu prihodku, MC = MR. V modelu popolne konkurence se posamezni proizvajalec soo a s padajo o krivuljo tržnega povpraševanja, kar pomeni, da so cene (P) dolo ene na trgu in je mejni prihodek, enak kar tržni ceni, MR = P.
Na sliki 2.7 predstavlja površina 0-8-A-B celotni prihodek, površina 0-8-C-D pa celotne stroške podjetja. Razlika površin oz. površina A-B-C-D predstavlja dobi ek podjetja.
Slika 2.7: Povpre ni in mejni stroški in podro je ekonomskega dobi ka
Vir: prirejeno po Keat 2000, 368.
2.5.3 Povezanost med produktivnostjo in stroški
e želimo, da bo management produktivnosti kot proces upravljanja produktivnosti proizvodnega procesa, ekonomsko upravi en, ne smemo ukrepov izboljševanja produktivnosti upreti zgolj na kazalnike OEE. Upoštevati moramo tudi spreminjanje povpre nih stroškov. S teoreti nega vidika je matemati no utemeljena inverzna zveza med proizvodnimi in stroškovnimi funkcijami v celoti pojasnjena in vsebinsko utemeljena. Diagram na sliki 2.8 nam ponuja osnovo za opredelitev pripadajo e stroškovne funkcije, ki jo grafi no opredelimo s pravokotno preslikavo posameznih to k v diagramu na sliki 2.8 preko 45 – stopinjske premice in z ustrezno zamenjavo osi. Nov graf funkcije je vrisan v diagramu na sliki 2.9. Gre za stroškovno funkcijo, ki je inverzna na proizvodno funkcijo, kar predstavlja klju no povezavo. Upoštevati moramo, da obstaja med proizvodno in stroškovni funkcijo sistemati na povezava, in sicer inverzna zveza. Vsaka sprememba na produktivnosti, se tako odraža na stroških (Novak 2007, 447). Grafi no je inverzna zveza med proizvodnimi in stroškovnimi funkcijami ponazorjena na spodnjih dveh slikah.
Slika 2.8: Povezava med obsegom proizvodnje in stroški porabe inputov
Vir: Novak 2007, 446.
Slika 2.9: Stroškovna funkcija, inverzna na proizvodno funkcijo
Vir: Novak 2007, 446.
3.1 Model proizvodne linije
Z vidika tipa proizvodnega procesa, lahko livarno uvrstimo v serijsko proizvodnjo (Batch process). Glede na proizvodni programi pa lahko proizvodni proces razdelimo v tri skupine. Najobširnejši je program ulitkov za SKP51, ki obsega asortina 6 osnovnih tipov, vsak izmed osnovnih tipov ima še 2 – 4 razli ice. V celotnem deležu, predstavlja program SKP 80% proizvodnje. Ulitke iz te skupine se uporablja za izdelavo kuhalnih ploš za gospodinjstva. Naslednji proizvodni program, predstavljajo VKP52, ki obsegajo asortiment 17 ulitkov. V celotnem deležu predstavlja program VKP 7%
proizvodnje. Ulitke iz te skupine, se uporablja za izdelavo kuhalnih ploš za velike kuhinje, kot so gostinski lokali. Tretja skupina ulitkov predstavlja, proizvodni program KOL53. Ta skupina je po širini asortimenta najve ja, 75 tipov ulitkov, po deležu pa predstavlja 13% celotne proizvodnje. Ta proizvodni program, vsebuje samo kon ne izdelke, ki jih livarna samostojno trži, za razliko od ostalih dveh proizvodnih programov, ki imata status polizdelkov. Sestavljanje polizdelkov SKP v kon ne izdelke poteka v ETI, medtem ko sestavljanje VKP poteka na sedežu koncerna E.G.O.54 v Nem iji.
Asortiment se je po programih razli no pove eval. V obdobju od leta 1999 do 2007, se je asortiment proizvodnega programa VKP pove al za skoraj trikrat, medtem ko se je asortiment proizvodnega programa KOL pove al za ve kot petkrat (Slika 3.1).
Slika 3.1: Širitev asortimenta v obdobju 1999 – 2007
51 Standardne kuhalne ploš e.
52 Velike kuhalne ploš e.
53 Komercialna litina.
54 Elektro Gerete Oberderdingen.
Na sliki 3.2 vidimo gibanje trendov proizvodnih programov. Pri SKP je bil padec po letu 1998 mo nejši, nakar se je umiril, se pa po letu 2006 ponovno zazna upadanje.
Trend padanja pri SKP bi bil enakomernejši, s stopnjo 3 – 5 odstotkov letno, e ne bi prihajalo do prevzemanja koli in na trgu, ki so nastale s propadanjem manjših proizvajalcev, ki niso zdržali nižanja cen. Ustavitev zniževanja koli in je trajala nekako do leta 2005, kar pomeni, da je koncern E.G.O. pobral celoten tržni delež. Po tem obdobju pa ponovno sledi upadanje povpraševanja na trgu, ki v za etni fazi ni prav mo no, se bo pa v prihodnje ta trend verjetno mo neje obrnil navzdol, kar bo dokon en znak zastaranja izdelka. SPK izrivata iz trga tako sevalnik (steklokerami na kuhalna ploš a), kot indukcijska kuhalna ploš a, ki sta prav tako razviti v koncernu E.G.O..
Trend VKP je naraš al do leta 2006, ko se je za el po asi obra ati navzdol. Pri tem programu gre za analogijo z SKP, saj po tehnologiji spada v enako obdobje. Kuhalne ploš e iz tega programa prav tako že nadomeš ajo sevalniki in indukcijske kuhalne ploš e, ki se v tem asu izdelujejo še bolj manufakturno v manjših koli inah. Pri dolo eni skupini kupcev (predvsem Ruski trg), se sevalnik ni kaj prida uveljavil, zaradi bojazni, da steklena ploš a nad sevalnikom ne bi zdržala obremenitev velikih težkih posod, oz. nepazljivega rokovanja uporabnikov.
Program KOL je edini v naraš anju, kar se vidi na sliki 3.2. Po nekem umerjenem obdobju, je program po letu 2002 za el dokaj strmo naraš ati. Tako smo do neke mere zapolnjevali proste kapacitete, ki so nastajale zaradi upadanja povpraševanja po standardni litoželezni kuhalni ploš i.
Slika 3.2: Trendi proizvodnih programov
R2 = 0,6842
1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 SPK (t)
3.1.1 Opis proizvodnega procesa
Glavni inputi, ki vstopajo v proizvodni proces so material, energija in delo.
Material bomo obravnavali utežno v kg, energijo v kWh in delo v urah. Material, ki vstopa v proces ima lahko funkcijo osnovnega ali pomožnega materiala. Osnovni materiali imajo to zna ilnost, da se vgradijo v izdelek, medtem ko se pomožni ne.
Zna ilnost livarskih procesov, kjer se uliva ulitke v pesek je, da obstajata dva krožna toka materiala, kar pomeni, da se že uporabljen material vra a v sistem kot input.
Prvi krožni tok predstavljajo t.i. ulivni sistemi, to je material, ki je po kemi ni sestavi enak materialu v ulitkih in je nastal s strjevanjem litine v ulivnih kanalih, po
Prvi krožni tok predstavljajo t.i. ulivni sistemi, to je material, ki je po kemi ni sestavi enak materialu v ulitkih in je nastal s strjevanjem litine v ulivnih kanalih, po