3.3 Strokovni delavci v vrtcu
3.3.6 Kompetence strokovnih delavcev v povezavi s kakovostjo dela v vrtcu
Strokovni delavci v vrtcu prevzemajo ključno, povezovalno vlogo med vsemi udeleženci v vzgojno-izobraževalnem procesu, ki se kaže tudi na področju odnosov in učenja tako otrok kot odraslih (Caserman, 2014). D. Logar (2014) meni, da se strokovni delavci v praksi čutijo vedno bolj obremenjeni (vnos politike v pedagoško področje, različna mnenja strokovnjakov z različnih področij, vizija vodstva in na drugi strani pričakovanja staršev), »saj se pri svojem delu srečujejo tudi z obveznostmi, za katere se niso šolali, niti se zanj niso strokovno izpopolnjevali« (prav tam, str. 13). Zaradi pomanjkanja kompetenc strokovni delavci na svojem delovnem mestu čutijo vse večje obremenitve in za kvalitetno opravljanje svojega dela potrebujejo nova znanja (Devjak in Polak, 2007; Valenčič Zuljan, 2012).
Ob pojmu znanja se je začel v šolskem in vrtčevskem prostoru pojavljati tudi pojem kompetence (Bela knjiga, 2011). Definicijo kompetenc Svetlik (2006) razume kot
»zmožnosti posameznika, da aktivira, uporabi in poveže pridobljeno znanje v kompleksnih, raznovrstnih in nepredvidljivih situacij« (prav tam, str. 4). V Organisation for Economic Co-operation and Development (2005, str. 4) so navedli, da so »kompetence več kot samo znanje in spretnost. Vključujejo sposobnost reševanja situacij z mobilizacijo psihosocialnih virov (vključno s spretnostmi in stališči) v določenem kontekstu«. Svetlik (2006) navaja, da lahko izhajamo iz nabora kompetenc na določenem delovnem mestu ali pa poskušamo določiti seznam ključnih kompetenc, uporabnih v različnih situacijah. Kot pomembne kompetence navaja: obvladanje maternega jezika, ustvarjalnost in zmožnost reševanja problemov, kritično presojanje itn. T. Devjak in A. Polak (2007) definicijo kompetenc označujeta kot sposobnost učinkovitega delovanja v različnih kompleksnih in nepredvidljivih situacijah.
K. Romstein in Staković (2017) opredeljujeta, da kakovostno pedagoško delo temelji na
»poznavanju in razumevanju otrokovega razvoja« (prav tam, str. 32) in razmišljanju o lastnih dejanjih ter dodajata, da se v raziskavi o želenih značilnostih sodobnega vzgojitelja pojavljajo predvsem vzgojiteljeve kompetence, moralne vrednote in komponente implicitne pedagogike. Poleg moralnih in osebnih karakternih značilnostih vzgojitelja so se visoko na lestvici pojavile tudi empatija, strpnost, razumevanje in potrpežljivost. Med pomembne kompetence sodijo sposobnost dela z različnimi ljudmi, znanje o razvoju otrok in izbira ustreznih načinov za zadovoljevanje potreb otrok.
P. Oberhuemer (2000, v Valenčič Zuljan in Blanuša Trošelj, 4, str. 45) ugotavlja, da je v poznih 90. letih v različnih državah nastal nov profil poklicnih dejavnosti v predšolskem obdobju, kar je zahtevalo kakovostno usposobljenost vzgojiteljev ne samo za delo z otroki, temveč tudi z njihovimi starši, s člani lokalne skupnosti in z različnimi strokovnimi profili in združenji. Tudi Vandenbroeck in Peeters (2013) poudarjata, da so za profesionalno delovanje sodobnega vzgojitelja potrebne širše kompetence in različne lastnosti:
prizadevanje za spremembe, odprta komunikacija in omogočanje vzajemnega dialoga, kritična refleksija, zmožnost soočanja z zapletenimi vprašanji z različnih zornih kotov in učenja z različnih nasprotujočih se pogledov, ukvarjanje z nepredvidljivim in negotovim, sodelovanje v gradnji nove prakse in znanja z otroki, družinami in s sodelavci. Obstaja več definicij kompetenc, skupaj pa jih lahko interpretiramo kot skupek odnosov, vrednot, sposobnosti, spretnosti in znanja (Organisation for Economic Co-operation and Development, 2005).
T. Devjak, M. Batistič Zorec in Vogrinc (2006) so opravili analizo kompetenc vzgojiteljev predšolskih otrok. Raziskava je pokazala, da bi morali biti bodoči vzgojitelji predšolskih otrok najbolje usposobljeni pri delu s pomočniki vzgojitelja ali z vzgojitelji, torej za delo v tandemu oziroma za timsko delo, za nudenje čustvene varnosti in spodbujanje otrok k samostojnosti in notranji motivaciji ter aktivnemu učenju otrok. Največji razkorak med želenimi in dejansko razvitimi kompetencami se je pokazal na naslednjih področjih:
specialno pedagoška znanja, delo z otroki s posebnimi potrebami, načrtovanje specifičnih interventnih načrtov in teoretično poznavanje dela svetovalne službe. To pa so v večini kompetence, ki so značilne za specialno usmerjene študijske programe. Po mnenju avtorjev bi morali biti diplomanti predšolske vzgoje z njimi seznanjeni vsaj v osnovni obliki.
V Srbiji so izdelali standarde, ki naj bi pomagali vzgojiteljem, učiteljem, praktikom, vodjem in izobraževalnim institucijam in s katerimi želijo doseči in ohraniti kakovost na področju izobraževanja. Zato so razvili nabor kompetenc, zasnovanih posebej za strokovne delavce, ki podpirajo osebno usmerjenost, samoevalvacijo in motivacijo zaposlenih. Cilj vzgojno-izobraževalnih institucij je izdelava načrta za strokovni razvoj in napredek v praksi, ki mora zajemati začetno izobraževanje, pripravništvo, strokovno usposabljanje, napredovanje v karieri ter spremljanje in ocenjevanje dela strokovnih delavcev (Romstein in Staković, 2017).
V analizi, ki so jo pripravili predstavniki Eurydice1 (2003, v Erčulj, 2007), ugotavljajo, da danes prav nobena država, ko postavlja zahteve za učitelje/vzgojitelje, ne razmišlja več samo o klasičnih (specifičnih) kompetencah, ki se nanašajo na delo z učenci, na učenje in poučevanje. V analizi so navedli pet področij kompetenc, ki se jih pričakuje od učiteljev/vzgojiteljev in jih ocenjujejo kot nove - »New competences now expected of teachers« (Eurydice, 2003, str. 6), in sicer poučevanje z uporabo sodobne izobraževalne tehnologije, delo s skupinami različnih otrok, tudi iz multikulturno mešanih skupin, integracija otrok s posebnimi potrebami, menedžment šole/vrtca in različna administrativna opravila ter konfliktni menedžment.
Pred vse strokovne delavce delovno okolje prinaša nove izzive in zahteve, zato morajo strokovni delavci razviti kompetence za učinkovito in »razvojno procesno načrtovanje, za učinkovito poučevanje ter kompetence za profesionalni razvoj in sodelovanje« (Ašenberger, 2009, str. 23). Ravno razvoj lastnih kompetenc pomaga strokovnim delavcem, da lažje razberejo potrebe otrok ali staršev, jim nudijo pomoč in podporo, ali pa jim omogočajo prepoznavnosti, kdaj se je potrebno umakniti in otrokom prepustiti igro (Ašenberger, 2009).
1Eurydice je evropsko informacijsko omrežje za izmenjavo podatkov o izobraževanju, v katerem sodeluje 38 državah in centralne enote v Bruslju.