4. Spodbujanje komunikacije pri otrocih z downovim sindromom
4.3 Šolska doba
V šolski dobi so najpomembnejši cilji: "razširjanje besednega zaklada, učenje stavčne gradnje in izboljšanje pragmatičnih sposobnosti (Wilken, 2012, str. 144)." Pri logopedski obravnavi so otroci z downovim sindromom deležni predvsem vaj za izboljšanje izreke, ki jo logopedi, dopolnijo še z vajami slušnega zaznavanja in glasovnega razločevanja. Besednjak v tem obdobju lahko pri otroku širimo tako, da nad besede dodajamo slike in mu tako olajšamo priklic. Zaradi kratkotrajne pozornosti otrok z downovim sindromom moramo čim bolj zmanjšati nepotrebne dražljaje. Pri poučevanju poskušamo vključevati čim več vizualnih opor. Otroci z downovim sindromom so v šolskem obdobju sposobni že tudi brati in prebrane besede in stavke boljše izgovorijo, kot pa jih izgovarjajo pri spontanem govoru.
Prav tako so lahko uspešni in kompetentni pri pisanju (Wilken, 2012).
17 4.4 Spodbujanje govora
Otroka motiviramo k čebljanju in izgovorjavi glasov z masažo za jezik, ustnice in čeljusti, spodbujamo pa ga tudi tako, da čebljamo mi, sam pa začuti vibriranje na naših ustih in grlu.
Za tvorjenje glasov so primerne tudi različne gibalne igre, kjer z gibanjem spodbujamo izgovorjavo in pa različne vaje posnemanja. Kadar je otrok zmožen posnemati gibe rok, uvedemo kretnje. Na začetku otroku pomagamo pri usvajanju kretnje tako, da mu vodimo roko. Na naslednji stopnji kretnjam pridružimo še onomatopoetske oznake in tako otroku pokažemo, kako se oblikujejo določeni glasovi. V nadaljevanju širimo besednjak s kretnjami glede na potrebe otroka in njegov razvoj. Novo besedo vedno počasi izgovorimo in poleg pokažemo kretnjo. Poleg tega pa vadimo tudi izgovorjavo različnih glasov preko igre. V šolski dobi vadimo rabo glagola, pridevnika, samostalnika, spodbujamo sintakso in gramatiko preko igralnih situacij, v katerih se igramo s konkretnimi predmeti, s kartami, z igro spomin, s slikovnimi zgodbami, s prstnimi igrami, ugankami, ipd. (Wilken, 2012).
4.5 S kretnjami podprta komunikacija
Kot učinkovito sredstvo za spodbujanje komunikacije, jezika in govora, najdemo velikokrat omenjene kretnje. Za posebej učinkovitega pri spodbujanju govornih in jezikovnih veščin pri otrocih z downovim sindromom, se je izkazal sistem "s kretnjami podprta komunikacija (KPK)", ki ima v primerjavi s splošnim sistemom kretenj drugačne cilje in drugačen postopek.
Cilj tega sistema je s kretnjami spremljati govor in s tem spodbujati komunikacijo, vse dokler otrok še ne govori. Še pred časom so mislili, da kretnje zavirajo učenje jezika, dandanes pa je z različnimi raziskavami potrjeno ravno obratno, in sicer da kretnje pospešujejo in spodbujajo razvoj govora in jezika (Wilken, 2012). Sistem je bil razvit z namenom, da otrokom, ki ne govorijo, oziroma še ne govorijo, preko spremljevalnih kretenj olajša sporazumevanje ("GuK – Gebärden unterstützte Kommunikation", 2013). Otroci z downovim sindromom, se kretenj ponavadi začnejo učiti med drugim in tretjim letom od svojih staršev, uporabljajo pa jih nekje do petega oz. šestega leta. Kretnje omogočijo otroku komunikacijo v dialogih, širi se njegov pasivni in aktivni besednjak in omogočijo razumevanje otrokovih želja in zmožnosti. Poleg izboljšanja komunikacije, kretnje doprinesejo izboljšanje jezikovnih
18
dosežkov, saj omogočajo predelovanje in shranjevanje izkušenj. Kretnje spodbujajo tudi pridobivanje znanja, ter reorganizacijo le tega, izboljša se tudi kratkoročni spomin, slušno razlikovanje in obseg pomnjenja besed ter glasov (Wilken, 2012). V nadaljevanju Wilken (2012) še piše, da so različne raziskave pokazale, da je tako za jezik kretenj kot za glasovni jezik, odgovoren skoraj enak predel možganov. To nam dokazuje, da otroci, ki se naučijo uporabe kretenj, pridobijo tudi osnove za razvoj jezika in govora. Prav tako avtorica navaja, da otroci ponavadi prej govorijo besede, ki so se jih predhodno naučili izražati s kretnjami (Wilken, 2012). Sistem pa ni uporaben samo za otroke s posebnimi potrebami, ampak je učinkovit za vse otroke. V vrtcu lahko zlahka vključujemo kretnje v pesmi, izštevanke ali gibalne igre in se jih otroci tako hitro naučijo ("GuK – Gebärden unterstützte Kommunikation", 2013). Pozitiven učinek sistema nam dokazujejo različne raziskave. Wilken (2012) v svoji knjigi omenja tri take raziskave. Prva raziskava, ki je bila izvedena v Angliji, dokazuje, da poleg izboljšanja komunikacije, kretnje pospešijo tudi učenje govora. Druga raziskava je bila izvedena na več kot tisoč osebah z motnjo v duševnem razvoju in je pokazala, da se je pogosteje izražalo 39% oseb, ki so se izražale s kretnjami, 25% oseb pa je izboljšalo tudi svoje jezikovno izražanje. Longitudinalna študija, izvedena na Finskem, trajajoča osem let, je preučevala jezikovni razvoj otrok z downovim sindromom, ki so jim bile pri zgodnjem spodbujanju predstavljene kretnje. Rezultati so pokazali, da so ti otroci pridobivali jezikovno kompetentnost na njim motivirajoč način, in da je bila njihova jezikovna kompetentnost višja od kontrolne skupine še dolgo po končanju programa (Wilken, 2012).
Navedene podatke potrjuje tudi raziskava, izvedena na dvajsetih triletnih otrocih z downovim sindromom, narejena v Italiji. Njen glavni cilj je bil raziskati odnos med produkcijo kretenj, psihomotoričnim razvojem in jezikovnim razvojem. Rezultati so pokazali, da se kaže pomembna soodvisnost med uporabo kretenj pri 36 - mesecih starosti in pa besediščem pri 42 - mesecih starosti. V raziskavi so prišli do zaključka, da so neverbalne sposobnosti pomembna osnova za učenje jezika pri otrocih z downovim sindromom in da kretnje, ne zavirajo jezikovnega razvoja, ampak ga spodbujajo (Zampini in D' Odorico, 2009). V raziskavi izvedeni v Turčiji, so primerjali uporabo kretenj med otroki z downovim sindromom, otroki z avtizmom in otroki s tipičnim razvojem. Vključili so deset otrok z downovim sindromom, deset otrok z avtizmom in deset otrok s tipičnim razvojem, ki so bili mlajši od ostalih dveh skupin. Rezultati so pokazali, da otroci z downovim sindromom izmed teh skupin, najpogosteje uporabljajo kretnje v socialne kot tudi druge namene ( Töret in Acarlar, 2011).
19 Postopek učenja kretenj
Kretnje, ki jih otroku predstavimo, morajo biti za njega smiselne in v njih mora prepoznati pomen. S KPK sistemom ne smemo začeti prezgodaj, saj lahko tako oviramo učenje poslušanja, saj je v zgodnjem obdobju otrokova pozornost usmerjena le na mimiko obraza.
Sistem KPK začnemo zato uvajati šele, ko ima otrok sposobnost usmerjati pozornost na osebe in stvari hkrati, ter ko je sposoben podati odnosni osebi odgovor s pogledom. Pri otrocih z downovim sindromom se te sposobnosti razvijejo nekje med osemnajstim in štiriindvajsetim mesecem (Wilken, 2012).
Na začetku se s kretnjami podkrepijo pojmi, ki so za otroka pomembni, predvsem tisti, ki izražajo njegovo zanimanje, možnost izbiranja in odločanja. Nove kretnje uvajamo v skladu z otrokovimi potrebami. Kretnje vedno podpremo z izgovorjeno besedo, oziroma jo z njo povežemo. Novo kretnjo otrok hitreje usvoji, če jo posredujemo preko konkretne izkušnje, iz katere nato izpeljemo gib, kretnjo. Zbirko kretenj nato razširjamo preko vsakodnevnih aktivnosti in iger. Kretnje so za otroka motivirajoče, prav zaradi tega, ker lahko njihovo učenje izpeljemo iz igre, posebej učinkovite pa so, če posamezno kretnjo/gib izvedemo skupaj z otrokom, in sicer tako, da vodimo njegove roke pri izvedbi giba. Kretnje poskušamo izpeljati v konkretnih situacijah, saj otrok tako lažje ustvari povezavo med besedo in kretnjo, prav tako pa si jih lažje zapomni. Otroci kretnjo, čeprav jo morda takoj posnemajo, ne uporabijo takoj spontano, zato moramo biti pri tem potrpežljivi in vztrajni. Otroku pri tem lahko pomagamo z ustvarjanjem okoliščin, ki od otroka zahtevajo izbiro in mora izraziti željo/
zahtevo po predmetu, ki ga ne vidi. Otrok sčasoma, ko se mu razvijajo potrebne sposobnosti, začne tvoriti dvobesedne stavke s kretnjami, ko pa začne govoriti, pa lahko pri izražanju uporablja kombinacijo govora in kretnje (prav tam), kar se ponavadi zgodi okrog štiriindvajsetega meseca starosti (Wilken, 2011).
KPK-sistem je sestavljen iz slikovnih kart, iz katerih se odrasli naučijo kretnje in jih nato v konkretni situaciji posredujejo otroku. Poleg kretenj vsebuje KPK sistem tudi kartice s slikami in besedami. Kartice lahko služijo v različne namene. Lahko jih v obliki albuma uporabljamo za ponovitev že poznanih kretenj, lahko jih prefotokopiramo in fotokopije v vrtcu služijo za sporazumevanje otroka z drugimi otroci v vrtcu, lahko pa jih uporabimo kot različice znanih
20
iger, npr. spomin, črni Peter, ipd. Za besede, ki jih ni v zbirki, si izmislimo kretnje in oblikujemo svojo kretnjo, ki jo prav tako podpremo s sliko (Wilken, 2012).
Ko je otrok sposoben poimenovati že veliko kart s kretnjami, se vpeljejo kartice z besedami in tako lahko s celostnim branjem pri otroku še dodatno spodbudimo učenje govora (prav tam).
Prednosti KPK sistema
Mnogi straši kot največjo korist sistema KPK navajajo zmožnost sporazumevanja z otrokom, pri katerem omejen govor otroka več ni ovira (Wilken, 2011). Svojega otroka boljše razumejo, mu lahko izpolnijo želje in dobijo vpogled v otrokovo razumevanje (Wilken, 2012).
Kot pozitivni učinki KPK so navedeni (prav tam): hitrejše in lažje učenje kretenj kot govora in s tem hitrejši razvoj kognitivnih struktur, pri izbiri kretenj sledimo otrokovi razvojni stopnji, kretnje izboljšujejo otrokovo pozornost, s kretnjami se otroku olajša razumevanje pomembnih podatkov, saj je vidno gibalna ponazoritev učinkovitejša, s kretnjami pokažemo več podrobnosti predstavljene besede in s tem omogočimo boljše razumevanje, kretnje zaradi počasnejšega izvajanja omogočijo daljše opazovanje, omogočajo pa tudi lažji priklic iz spomina in boljše razločevanje podobno zvenečih besed. Avtorica Braun (2000) navaja še nekatere druge argumente za uporabo kretenj. Med drugim navaja, da so kretnje boljše od druge nadomestne komunikacije (npr. komunikatorja, slik), ker se uporabijo spontano in pa zato, ker jih lahko uporabljamo vedno in povsod, medtem ko druge oblike nadomestne komunikacije ne moramo uporabljati v vseh okoliščinah (npr. v bazenu, peskovniku), ter da pri kretnjah nismo omejeni z besednjakom, saj vse kar lahko izrazimo z govorom, lahko izrazimo tudi s kretnjami. Poleg komunikacije pa KPK sistem izboljša tudi emocionalni in socialni razvoj, saj otroci doživljajo manj frustracij, izboljšajo pa se tudi njihove kognitivne zmožnosti (Wilken, 2012).
Slabosti KPK sistema
Vendar ima tudi ta sistem, kot vsaka stvar, poleg dobrih, tudi slabe strani. Na njih opozori avtorica Braun (2000), ki omeni, da je ovira pri uporabi kretenj ta, da kretnje, razen vsakdanjih, razume in uporablja le malo število ljudi v otrokovem okolju, kar ovira otrokovo komunikacijo s širšim okoljem. Kot oviro navaja tudi gibalno oviranost, saj osebe, ki imajo
21
težjo gibalno oviranost, kretnje ne morejo izvajati. Izpostavi pa tudi, da kretnje naj ne bi bile socialno sprejete in cenjene, saj naj bi pri ljudeh bilo prisotno mišljenje, da kretnje uporabljajo manj inteligentni posamezniki. Vendar menim, da se to mišljenje spreminja hkrati s spreminjanjem mišljenja o značilnostih in zmožnostih oseb s posebnimi potrebami, čeprav se zavedam, da bo vedno peščica ljudi, predvsem tistih, ki s temi osebami nimajo izkušenj, ki bo takega mnenja.
22
5. Sklep
Skozi analizo literature s področja komunikacije otrok z downovim sindromom sem spoznala, da nekatere značilnosti downovega sindroma vplivajo na upočasnjen razvoj komunikacije, kot tudi na razvoj govora in jezika, ki sta osnovna elementa komunikacije.
Odstopanja, ki so prisotna pri otrocih z downovim sindromom, so vezana predvsem na govor in jezik, medtem ko je uporaba komunikacije v socialne namene, skupaj s kretnjami in imitacijo, opredeljena kot njihovo močno področje.
Otroci z downovim sindromom začnejo govoriti šele med 24 - 36 meseci, torej če primerjamo z otroki tipičnega razvoja (12-18 mesecev) z velikim zaostankom. Vendar upočasnjen govorni razvoj ni edini kazatelj odstopanja, saj imajo težave že pri načrtovanju govora kot tudi pri izgovorjavi. Otroci z downovim sindromom proizvajajo več napačnih glasov, prav tako pa tudi spreminjajo obliko samih besed, da jih lažje izgovorijo. Vse to vpliva na slabo razumljivost govora, kar dokazujejo tudi raziskave, saj naj bi razumljivo govorila le slaba polovica oseb z downovim sindromom. Kar seveda vpliva na njihovo komunikacijo z drugimi, pa tudi na njih same, saj se zaradi tega lahko pri njih pojavijo razne frustracije. Odstopanja se pojavljajo tudi pri tekočem govoru, saj se motnje tekočega govora pri njih pojavijo za kar 47% pogosteje. Na slabšo razumljivost govora in posledično na moteno komunikacijo lahko vpliva tudi sprememba glasu, ki je pogosto prisotna pri osebah z downovim sindromom. Na odstopanje pri komunikaciji vpliva tudi jezikovni razvoj, ki je izmed vseh treh, pri otrocih z downovim sindromom, najslabše razvit.
Vendar pa ne smemo pozabiti, da omenjene značilnosti veljajo na splošno za populacijo otrok z downovim sindrom in da se razlikujejo od posameznika do posameznika. Torej nas mora vedno voditi načelo, da izhajamo pri spodbujanju komunikacije iz posameznika. Iz tega razloga, sem v diplomski nalogi opisala tudi značilnosti komunikacije, govora ter jezika, saj glede na značilnosti, ki jih pri posamezniku odkrijemo, nato izpeljemo intervencije.
Kot dejavniki, ki vplivajo na odstopanje so najpogosteje omenjeni anatomski dejavniki, oziroma spremembe govornih organov, ki so prisotne pri otrocih z downovim sindromom.
Avtorji navajajo, da imajo otroci visoko in ozko nebo, majhno ustno votlino, slabše gibljiv
23
jezik, težave z zobovjem in vsi ti dejavniki naj bi vplivali na slabšo tvorjenje glasov. Pogosto se navajajo tudi težave s sluhom, predvsem prevodna naglušnost, ki se pojavi pri kar 96% oseb z downovim sindromom. Seveda pa so pomemben dejavnik tudi slabše kognitivne zmožnosti, vključno s slabšim slušnim spominom in težavami v fonološki zanki, ki jim nekateri avtorji predstavljajo kot osnovni vzrok težav govora in jezika pri otrocih z downovim sindromom.
Jezikovni razvoj otrok z downovim sindromom sem poskušala na kratko opisati po posameznih elementih jezika. Otroci z downovim sindromom počasneje usvajajo besednjak, posledično tvorijo krajše, manj zapletene stavke. Njihovi stavki vsebujejo tri do štiri besede, kar velja za večino, obstajajo pa posamezniki, ki tvorijo bolj kompleksne stavke. Otroci z downovim sindromom med drugim tvorijo stavke z neustreznim besednim redom, neustrezno rabijo veznike, napačno pregibajo besede in postavljajo manj zahtevna vprašanja. V literaturi zelo poudarjajo dejstvo, da otroci razumejo veliko več, kot pa lahko sami govorijo, zato pride tem otrokom zelo prav nadomestna komunikacija.
Zgoraj je že omenjeno, da so kretnje močno področje komunikacije otrok z downovim sindromom, zato me ni presenetilo, da so prav te sredstvo nadomestne komunikacije pri otrocih z downovim sindromom in da je sistem, ki preko kretenj spodbuja komunikacijo otrok z downovim sindromom, s kretnjami podprta komunikacija, tako uspešen. KPK- sistem sestavljajo slikovne karte s kretnjami, kartice s slikami in kartice z napisano besedo. Starši se naučijo posamezne kretnje in jo, ko je otrok sposoben usmeriti pozornost, predstavijo otroku. Na začetku mu predstavijo pojme, ki so pomembni v njegovem vsakdanjem življenju.
Menim, da je sistem učinkovit predvsem zato, ker je integriran v vsakdanje življenje otroka in je motivirajoč za otroke, ko ugotovijo, da so na ta način zmožni izražati svoje potrebe. Sistem ima veliko učinkov, kot največjo zaslugo pa mu starši prištevajo, da razumejo svoje otroke in z njimi lahko komunicirajo. Različne raziskave tudi dokazujejo, da kretnje pospešujejo učenje govora in jezika, vplivajo na višjo jezikovno kompetentnost, prav tako prispevajo k bogatejšemu besednemu zakladu.
Svoje diplomsko delo lahko strnem s kitajsko mislijo: "Naj te ne bo strah, če napreduješ počasi, boj se le, da ne obstaneš." Misel lahko apliciram na nastajanje diplomskega dela, saj sem počasi pridobivala posamezna spoznanja, ki so mi pripomogla k boljšemu razumevanju problematike. Lahko pa jo apliciram tudi na komunikacijo otrok z downovim sindromom. Res
24
je, da pri njih razvoj komunikacijskih zmožnosti, vključno z govorom in jezikom napreduje počasi. Vendar smo tukaj mi, strokovnjaki in starši, ki z vzajemnim odnosom in delovanjem skrbimo, da otroci ne obstanejo, ampak jim dajemo priložnosti, spodbude za doseganje vedno novih dosežkov v razvoju komunikacije in jim s tem utiramo pot v samostojnost. Kot bodoča specialna in rehabilitacijska pedagoginja, lahko na podlagi novih spoznanj, pridobljenih skozi nastanek diplomskega dela, tem otrokom pomagam tako, da sodelujem z logopedom, upoštevam njegova navodila pri delu z otrokom v razredu, v učno situacijo vključim orofacialne vaje, sodelujem s starši in si z njimi izmenjujem znanja glede kretenj in sistema KPK, se naučim kretenj, ki jih uporablja posameznik in na ta način izboljšam najino sporazumevanje, seveda pa pri vseh dejavnostih izhajam iz otroka in njegovih potreb.
25
6. Viri in literatura
Abedduto, L., Warren, S. F., Conners, F.A. (2007). Language development in Down syndrome: from the prelinguistic period to the acquisition of literacy. Mental retardation and developmental disabilities research reviews, 13 (3), 247 - 261.
Aparicio, M. T. S., Balana, J. M. (2002). Early Language Stimulation of Down's Syndrome Babies: A Study on the Optimum Age To Begin. Early Child Development and Care, 172 (6), 651-656.
Berglund, E., Eriksson, M., Johansson, I. (2001). Parental reports of spoken language skills in children with Down syndrome. Journal of Speech, Language, and Hearing Research, 44 (1), 179-191.
Bray, M. (2007). Speech production in people with Down syndrome. Pridobljeno dne 13.7.2013, s http://www.down-syndrome.org/reviews/2075/reviews-2075.pdf
Braun, U. (2000). Keine Angst vor Gebärden. Pridobljeno dne 8.7.2013, s gehoerlos.plh.lu/media.php?show=braun_gebaerden.pdf
Buckley, S., Le Prevost, P. (2002). Speech and language therapy for children with Down syndrome. Pridobljeno dne 1.7.2013, s http://www.down-syndrome.org/practice/171/
Collen D., O. (2012). Down Syndrome And Language Development. Pridobljeno dne 1.7.2013, s http://opensiuc.lib.siu.edu/gs_rp/232/
Cunninhgam, C. (1999). Poskušajmo razumeti Downov sindrom: vodnik za starše. Ljubljana:
Društvo za pomoč duševno prizadetim - Sožitje, Sekcija za Downov sindrom
Filipič, I. (1998). Komunikacija v zdravstveni negi. Obzornik zdravstvene nege, 32 (5/6), 221 -225. Pridobljeno s
http://www.obzornikzdravstvenenege.si/Celoten_clanek.aspx?ID=77a28fdd-db37-4081-817a-ef89dfe04224
26
Graham, K. T., Scudder, R. R. (2007). Parent Interactions with Twins Who Are Developmentally Different: A Case Study. Communication disorders quarterl, 28 (2), 107-115
"GuK – Gebärden unterstützte Kommunikation" (2013). Deutsches down-syndrom infocenter. Pridobljeno iz https://www.ds-infocenter.de/html/guk.html
Hočevar Boltežar, I. (1999). Moten govorni razvoj. Naš zbornik, 32 (6), 2-3.
Janežič, S. (1999). Nadomestna komunikacija - študija primera. Diplomsko delo. Ljubljana:
Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta
Jelenc, D. (1998). Osnovna vedenja o komunikaciji. Ljubljana: Pedagoška fakulteta
Jerman, J. (2009). Študijska literatura za predmet Psihologija oseb z motnjami v razvoju (interna skripta). Ljubljana: Pedagoška fakulteta
Kotar, A. ( 1999). Pomen govora za osebe z motnjami v duševnem razvoju. Naš zbornik, 32 (6), 11.
Kuhar - Hrovat, E. (2012). Komunikacija. Pridobljeno dne 1.7.2013, s http://www.vrtecandersen.si/povzetki-srecanj
Marjanovič Umek, L. (2006). Otroški govor: razvoj in učenje. Domžale: Izolit
Martin, G. E., Klusek, J., Estigarribia, B., Roberts, J. (2010). Language Characteristics of Individuals with Down Syndrome. Pridobljeno dne 2.7.2013, s http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC2860304/
Praprotnik, T. (1999). Govor otroka z downovim sindromom. Naš zbornik, 32 (6), 13.
Rett, A. (1982). Mongolizem. Ljubljana: tiskarna Tone Tomšič
Roberts, J., Long, S. H., Malkin, C., Barnes, E., Skinner, M., Hennon, E. A. in Anderson, K.
(2005). A Comparison of Phonological Skills of Boys With Fragile X Syndrome and Down Syndrome. Journal of Speech, Language & Hearing Research, 48 (5), 980 - 995.
27
Roberts, J. E., Price, J., Malkin, C. (2007). Language and communication development in Down syndrome. Mental retardation and developmental disabilities research reviews, 13 (1), 26-35.
Stratford, B., Gunn, P. (ur.). (1996). New Approaches to Down Syndrome. London, New York:
Cassell
Škrbina, D. (2010). Podrška udomitelja koji udomljavajo djecu s down sindromom. Život i škola, 56 (23), 9-34.
Töret, G., Acarlar, F. (2011). Gestures in Prelinguistic Turkish children with Autism, Down Syndrome, and Typically Developing Children. Educational Sciences: Theory and Practice, 11 (3), 1471 - 1478
Vuković, D., Tomić - Vrbić, I., Pucko, S., Marciuš, A. (2011). Down sindrom: vodič za roditelje i stručnjake. Pridobljeno dne 2.7.2013, s http://www.zajednica-down.hr/index.php/en/
Wilken, E. (2011). Razvijanje temeljnih jezikovnih sposobnosti in jezika s pomočjo sistema KPK – s kretnjami podprto komunikacijo. Pridobljeno dne 13.3.2013, s http://750.gvs.arnes.si/cms/index.php?option=com_content&view=article&id=69:zg odnjespodbujanje&catid=19:novice&Itemid=68
Wilken, E. (2012). Jezikovno spodbujanje otrok z Downovim sindromom: z izčrpnim prikazom KPK sistema - s kretnjami podprte komunikacije. Ljubljana: Sekcija za Downov sindrom pri Društvu Sožitje: Pedagoška fakulteta
Zampini, L., D' Odorico, L. (2009). Communicative gestures and vocabulary development in 36-month-old children with Down’s syndrome. International journal of language and communication disorders, 44 (6), 1063 -1073
Žnidarič, D. (1993). Otrokov govor. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport