S kretnjami podprta komunikacija

Kot učinkovito sredstvo za spodbujanje komunikacije, jezika in govora, najdemo velikokrat omenjene kretnje. Za posebej učinkovitega pri spodbujanju govornih in jezikovnih veščin pri otrocih z downovim sindromom, se je izkazal sistem "s kretnjami podprta komunikacija (KPK)", ki ima v primerjavi s splošnim sistemom kretenj drugačne cilje in drugačen postopek.

Cilj tega sistema je s kretnjami spremljati govor in s tem spodbujati komunikacijo, vse dokler otrok še ne govori. Še pred časom so mislili, da kretnje zavirajo učenje jezika, dandanes pa je z različnimi raziskavami potrjeno ravno obratno, in sicer da kretnje pospešujejo in spodbujajo razvoj govora in jezika (Wilken, 2012). Sistem je bil razvit z namenom, da otrokom, ki ne govorijo, oziroma še ne govorijo, preko spremljevalnih kretenj olajša sporazumevanje ("GuK – Gebärden unterstützte Kommunikation", 2013). Otroci z downovim sindromom, se kretenj ponavadi začnejo učiti med drugim in tretjim letom od svojih staršev, uporabljajo pa jih nekje do petega oz. šestega leta. Kretnje omogočijo otroku komunikacijo v dialogih, širi se njegov pasivni in aktivni besednjak in omogočijo razumevanje otrokovih želja in zmožnosti. Poleg izboljšanja komunikacije, kretnje doprinesejo izboljšanje jezikovnih

18

dosežkov, saj omogočajo predelovanje in shranjevanje izkušenj. Kretnje spodbujajo tudi pridobivanje znanja, ter reorganizacijo le tega, izboljša se tudi kratkoročni spomin, slušno razlikovanje in obseg pomnjenja besed ter glasov (Wilken, 2012). V nadaljevanju Wilken (2012) še piše, da so različne raziskave pokazale, da je tako za jezik kretenj kot za glasovni jezik, odgovoren skoraj enak predel možganov. To nam dokazuje, da otroci, ki se naučijo uporabe kretenj, pridobijo tudi osnove za razvoj jezika in govora. Prav tako avtorica navaja, da otroci ponavadi prej govorijo besede, ki so se jih predhodno naučili izražati s kretnjami (Wilken, 2012). Sistem pa ni uporaben samo za otroke s posebnimi potrebami, ampak je učinkovit za vse otroke. V vrtcu lahko zlahka vključujemo kretnje v pesmi, izštevanke ali gibalne igre in se jih otroci tako hitro naučijo ("GuK – Gebärden unterstützte Kommunikation", 2013). Pozitiven učinek sistema nam dokazujejo različne raziskave. Wilken (2012) v svoji knjigi omenja tri take raziskave. Prva raziskava, ki je bila izvedena v Angliji, dokazuje, da poleg izboljšanja komunikacije, kretnje pospešijo tudi učenje govora. Druga raziskava je bila izvedena na več kot tisoč osebah z motnjo v duševnem razvoju in je pokazala, da se je pogosteje izražalo 39% oseb, ki so se izražale s kretnjami, 25% oseb pa je izboljšalo tudi svoje jezikovno izražanje. Longitudinalna študija, izvedena na Finskem, trajajoča osem let, je preučevala jezikovni razvoj otrok z downovim sindromom, ki so jim bile pri zgodnjem spodbujanju predstavljene kretnje. Rezultati so pokazali, da so ti otroci pridobivali jezikovno kompetentnost na njim motivirajoč način, in da je bila njihova jezikovna kompetentnost višja od kontrolne skupine še dolgo po končanju programa (Wilken, 2012).

Navedene podatke potrjuje tudi raziskava, izvedena na dvajsetih triletnih otrocih z downovim sindromom, narejena v Italiji. Njen glavni cilj je bil raziskati odnos med produkcijo kretenj, psihomotoričnim razvojem in jezikovnim razvojem. Rezultati so pokazali, da se kaže pomembna soodvisnost med uporabo kretenj pri 36 - mesecih starosti in pa besediščem pri 42 - mesecih starosti. V raziskavi so prišli do zaključka, da so neverbalne sposobnosti pomembna osnova za učenje jezika pri otrocih z downovim sindromom in da kretnje, ne zavirajo jezikovnega razvoja, ampak ga spodbujajo (Zampini in D' Odorico, 2009). V raziskavi izvedeni v Turčiji, so primerjali uporabo kretenj med otroki z downovim sindromom, otroki z avtizmom in otroki s tipičnim razvojem. Vključili so deset otrok z downovim sindromom, deset otrok z avtizmom in deset otrok s tipičnim razvojem, ki so bili mlajši od ostalih dveh skupin. Rezultati so pokazali, da otroci z downovim sindromom izmed teh skupin, najpogosteje uporabljajo kretnje v socialne kot tudi druge namene ( Töret in Acarlar, 2011).

19 Postopek učenja kretenj

Kretnje, ki jih otroku predstavimo, morajo biti za njega smiselne in v njih mora prepoznati pomen. S KPK sistemom ne smemo začeti prezgodaj, saj lahko tako oviramo učenje poslušanja, saj je v zgodnjem obdobju otrokova pozornost usmerjena le na mimiko obraza.

Sistem KPK začnemo zato uvajati šele, ko ima otrok sposobnost usmerjati pozornost na osebe in stvari hkrati, ter ko je sposoben podati odnosni osebi odgovor s pogledom. Pri otrocih z downovim sindromom se te sposobnosti razvijejo nekje med osemnajstim in štiriindvajsetim mesecem (Wilken, 2012).

Na začetku se s kretnjami podkrepijo pojmi, ki so za otroka pomembni, predvsem tisti, ki izražajo njegovo zanimanje, možnost izbiranja in odločanja. Nove kretnje uvajamo v skladu z otrokovimi potrebami. Kretnje vedno podpremo z izgovorjeno besedo, oziroma jo z njo povežemo. Novo kretnjo otrok hitreje usvoji, če jo posredujemo preko konkretne izkušnje, iz katere nato izpeljemo gib, kretnjo. Zbirko kretenj nato razširjamo preko vsakodnevnih aktivnosti in iger. Kretnje so za otroka motivirajoče, prav zaradi tega, ker lahko njihovo učenje izpeljemo iz igre, posebej učinkovite pa so, če posamezno kretnjo/gib izvedemo skupaj z otrokom, in sicer tako, da vodimo njegove roke pri izvedbi giba. Kretnje poskušamo izpeljati v konkretnih situacijah, saj otrok tako lažje ustvari povezavo med besedo in kretnjo, prav tako pa si jih lažje zapomni. Otroci kretnjo, čeprav jo morda takoj posnemajo, ne uporabijo takoj spontano, zato moramo biti pri tem potrpežljivi in vztrajni. Otroku pri tem lahko pomagamo z ustvarjanjem okoliščin, ki od otroka zahtevajo izbiro in mora izraziti željo/

zahtevo po predmetu, ki ga ne vidi. Otrok sčasoma, ko se mu razvijajo potrebne sposobnosti, začne tvoriti dvobesedne stavke s kretnjami, ko pa začne govoriti, pa lahko pri izražanju uporablja kombinacijo govora in kretnje (prav tam), kar se ponavadi zgodi okrog štiriindvajsetega meseca starosti (Wilken, 2011).

KPK-sistem je sestavljen iz slikovnih kart, iz katerih se odrasli naučijo kretnje in jih nato v konkretni situaciji posredujejo otroku. Poleg kretenj vsebuje KPK sistem tudi kartice s slikami in besedami. Kartice lahko služijo v različne namene. Lahko jih v obliki albuma uporabljamo za ponovitev že poznanih kretenj, lahko jih prefotokopiramo in fotokopije v vrtcu služijo za sporazumevanje otroka z drugimi otroci v vrtcu, lahko pa jih uporabimo kot različice znanih

20

iger, npr. spomin, črni Peter, ipd. Za besede, ki jih ni v zbirki, si izmislimo kretnje in oblikujemo svojo kretnjo, ki jo prav tako podpremo s sliko (Wilken, 2012).

Ko je otrok sposoben poimenovati že veliko kart s kretnjami, se vpeljejo kartice z besedami in tako lahko s celostnim branjem pri otroku še dodatno spodbudimo učenje govora (prav tam).

Prednosti KPK sistema

Mnogi straši kot največjo korist sistema KPK navajajo zmožnost sporazumevanja z otrokom, pri katerem omejen govor otroka več ni ovira (Wilken, 2011). Svojega otroka boljše razumejo, mu lahko izpolnijo želje in dobijo vpogled v otrokovo razumevanje (Wilken, 2012).

Kot pozitivni učinki KPK so navedeni (prav tam): hitrejše in lažje učenje kretenj kot govora in s tem hitrejši razvoj kognitivnih struktur, pri izbiri kretenj sledimo otrokovi razvojni stopnji, kretnje izboljšujejo otrokovo pozornost, s kretnjami se otroku olajša razumevanje pomembnih podatkov, saj je vidno gibalna ponazoritev učinkovitejša, s kretnjami pokažemo več podrobnosti predstavljene besede in s tem omogočimo boljše razumevanje, kretnje zaradi počasnejšega izvajanja omogočijo daljše opazovanje, omogočajo pa tudi lažji priklic iz spomina in boljše razločevanje podobno zvenečih besed. Avtorica Braun (2000) navaja še nekatere druge argumente za uporabo kretenj. Med drugim navaja, da so kretnje boljše od druge nadomestne komunikacije (npr. komunikatorja, slik), ker se uporabijo spontano in pa zato, ker jih lahko uporabljamo vedno in povsod, medtem ko druge oblike nadomestne komunikacije ne moramo uporabljati v vseh okoliščinah (npr. v bazenu, peskovniku), ter da pri kretnjah nismo omejeni z besednjakom, saj vse kar lahko izrazimo z govorom, lahko izrazimo tudi s kretnjami. Poleg komunikacije pa KPK sistem izboljša tudi emocionalni in socialni razvoj, saj otroci doživljajo manj frustracij, izboljšajo pa se tudi njihove kognitivne zmožnosti (Wilken, 2012).

Slabosti KPK sistema

Vendar ima tudi ta sistem, kot vsaka stvar, poleg dobrih, tudi slabe strani. Na njih opozori avtorica Braun (2000), ki omeni, da je ovira pri uporabi kretenj ta, da kretnje, razen vsakdanjih, razume in uporablja le malo število ljudi v otrokovem okolju, kar ovira otrokovo komunikacijo s širšim okoljem. Kot oviro navaja tudi gibalno oviranost, saj osebe, ki imajo

21

težjo gibalno oviranost, kretnje ne morejo izvajati. Izpostavi pa tudi, da kretnje naj ne bi bile socialno sprejete in cenjene, saj naj bi pri ljudeh bilo prisotno mišljenje, da kretnje uporabljajo manj inteligentni posamezniki. Vendar menim, da se to mišljenje spreminja hkrati s spreminjanjem mišljenja o značilnostih in zmožnostih oseb s posebnimi potrebami, čeprav se zavedam, da bo vedno peščica ljudi, predvsem tistih, ki s temi osebami nimajo izkušenj, ki bo takega mnenja.

22