Koncesije

Da bi lažje razumeli oblike privatizacije, med katere spada tudi koncesija, si najprej razjasnimo pojem koncesija. V ta namen povzemamo različne avtorje. Beseda koncesija izhaja iz latinskega glagola concedere, kar pomeni dovoliti. Mužina (2004, 46) zato opredeljuje izraz concessio kot koren za označitev tega pojma v številnih jezikih. Izraz koncesija ne pomeni samo dovoljenja, ampak ponudbo storitev, namenjeno ljudstvu. Termina koncesija in koncesijsko razmerje, ki je specifični odnos med državo in civilnopravnimi osebami, danes poznajo praktično vse razvite države sveta. Čeprav je koncesija poznana v mnogih državah, pojem razni strokovnjaki, kot so Grilc in Juhart (1991, 13-27) ter Pirnat (2002, 72), opredeljujejo različno. Obče oziroma splošne definicije ni, vendar bi koncesijo lahko opredelili kot pooblastilo ki ga na predpisani način in v predpisani obliki država ali

lokalna skupnost (oziroma pooblaščeni organ), tako imenovani koncendent, podeli osebi civilnega prava (fizični ali pravni osebi), tako imenovanemu koncesionarju (Mrak 2003, 163).

Pirnat (2003, 1607–1618) meni, da je koncesija poseben pravni institut, s katerim koncesionar pridobi od koncedenta, ki je bodisi država ali lokalna skupnost, pravico opravljati neko dejavnost. To v našem primeru pomeni, da dobi zasebna šola od države pravico za opravljanje izobraževalne dejavnosti. Bitenčeva (1993, 137) piše, da je koncesija¹² pogodbeni prenos storitev na zasebne izvajalce, ki praviloma poteka preko javnih natečajev, izjemoma tudi preko neformalnega dogovarjanja s potencialnimi izvajalci storitev. Osebe ne smejo biti zaposlene pri šolskih oblasteh, sicer storitev v omejenem smislu pogodbenih razmerij ne opravljajo. Razmerje še nekoliko drugače osvetli Pirnat (2007, 1185–1198), ko ugotavlja, da koncesija ni klasično javno naročilo, ampak pomeni tudi javno-zasebno partnerstvo.

Tako koncesijo in koncesijsko razmerje opisujejo ter opredeljujejo različni avtorji, ki so samo pojasnjevali njen pomen, niso pa se dotaknili pomanjkljivosti, ki jih takšno razmerje prinaša.

Na to so opozorili zagovorniki zasebnega šolstva, ko so menili, da ima državna koncesija pomanjkljivosti. Po njihovem je prva pomanjkljivost v tem, da niso jasni pogoji, kdaj se razpiše koncesija in komu se jo podeli. Druga pomanjkljivost se kaže v tem, da sklenitev koncesijske pogodbe načeloma pomeni, da je program šole, ki bo dobila koncesijo, dovolj podoben programu javnih šol, kar preprečuje tisto različnost, s katero zasebni sektor v šolstvo vnaša možnost izbire. Razlog za ustanavljanje zasebnih šol je po Šimencu in Kreku (1996, 95–96) prav v ponudbi drugačnih, raznolikih programov. Res je, da naj zasebništvo vnaša raznolikost in možnost izbire, vendar moramo biti ob tem tudi nekoliko previdni, saj morajo imeti programi javnih in zasebnih šol skupne smernice, ki omogočajo učencem prehod ter nadaljevanje šolanja med zasebnimi in javnimi šolami ter nadaljevanje izobraževanja na univerzah.

Zasebniki oziroma zasebne šole imajo možnost vključevanja v izobraževalno sfero na podlagi koncesije, kar jim omogoča ZOFVI iz leta 1996. Na podlagi omenjenega zakona vsebuje koncesijska pogodba, ki jo med seboj uredita koncedent in koncesionar, pravice, obveznosti in pogoje, pod katerimi mora koncesionar opravljati dejavnost. Koncesijska pogodba se po (ZOFVI, 75. čl.) sklene v pisni obliki in se v primeru kršitev pogojev lahko tudi odvzame. To je le ena izmed možnosti ustanovitve zasebne šole, saj imajo zasebniki po ZOFVI možnost ustanavljanja zasebnih šol neodvisno od pobude, interesa države in lahko delujejo na podlagi lastnih programov ter v skladu s posebnimi pedagoškimi izhodišči.

12Koncesija–kar kdo komu da, odstopi, koristi. Je dokument (javna listina), zlasti za opravljanje kakšne dejavnosti (Pogačnik 2008).

Koncesijo kot obliko neke posebne ali izključne oblike poznamo v Sloveniji že zelo dolgo, še iz časov Avstro-Ogrske. Poznali smo jo tudi v Kraljevini SHS, po drugi svetovni vojni pa ni bila več vključena v pravni sistem Jugoslavije in s tem SR Slovenije. V Sloveniji se je koncesija ponovno pojavila s pojmom javne službe. Najprej se je pojavila v Zakonu o zavodih kot ena od oblik opravljanja negospodarske javne službe (v zdravstvu, kulturi, vzgoji in izobraževanju, športu, socialnem varstvu) (Mrak 2003, 165).

Poznamo torej zasebne šole in zasebne šole s koncesijo. V kolikor pa želimo staršem ponuditi drugačno obliko izobraževanja, ki izobražuje po svojih načelih in ni enaka programu javnega šolstva, jim ga lahko nudi zasebna šola, ki koncesije nima. Bistveni razlog ločevanja zasebnih šol od zasebnih s koncesijo je v tem, da slednje zaradi izenačenosti z javnimi šolami izgubijo bistvene lastnosti zasebnega šolstva. Da temu ne bi bilo več tako, so na Ministrstvu za šolstvo in šport (2007) v Tezah za javno razpravo razmišljali o spremembi tega pogoja, saj so menili, da bi zasebništvo v izobraževanje vneslo nekakšno raznolikost v primerjavi s programom, ki ga izvajajo na javni šoli. Vendar ta pogoj zakonsko ni bil sprejet. Raznolikost v načinu izobraževanja nesporno vključujejo tudi zasebne šole, ki izvajajo izobraževanje po posebnih mednarodno uveljavljenih pedagoških načelih, kot sta Steiner¹³ in Montessori.¹⁴

Če želimo zajete termine vsaj nekoliko osvetliti, je treba pojasniti še pojem javnih mrež. Da bi jih lažje pojasnili, si poglejmo, kakšne šole poznamo pri nas. Poznamo javne šole, zasebne šole s koncesijo in zasebne šole, ki koncesije nimajo. Na osnovi tega bomo laže opredelili, katere šole spadajo v javne mreže. Po Uredbi o merilih za oblikovanje javnih mrež šol (Uradni list RS, št. 16/98), spadajo v javne mreže šol vse javne in zasebne šole, ki imajo koncesijo. Z mnenji različnih avtorjev smo teoretično pojasnili, kaj je koncesija, kaj koncesijsko razmerje in pomen koncesijske pogodbe pa nam slikovito prikažeta cerkveni gimnaziji. Do zakonskih sprememb v letu 1991 sta cerkveni gimnaziji v Vipavi in Želimljah delovali po (SRS, 229. čl.), ki je verskim skupnostim dovoljevala ustanavljati samo verske šole za vzgojo duhovnikov. Spričevala, ki sta jih izdajali, niso bile javno veljavne listine.

Javno veljavo in javno veljavno priznano izobrazbo imajo šele od leta 1991 naprej. S koncesijo med državo in zasebniki je bil urejen položaj obeh gimnazij, koncesijska pogodba se je sklenila še s škofijsko gimnazijo in waldorfsko osnovno šolo. V Sloveniji je šest zasebnih srednjih šol in dve osnovni šoli, ki jih sofinancira država (Ministrstvo za šolstvo in šport 2007). To pomeni, da so z državo sklenile koncesijsko pogodbo. Če povzamemo, ima koncesija med državo in zasebno šolo bistven pomen pri sofinanciranju takšne zasebne šole ter v javno veljavnem spričevalu, ki vpliva na izobraževalno dejavnost in slušatelje.

Spoznali smo koncesijo in koncesijsko razmerje med državo in zasebniki, v nadaljevanju pa si približajmo še naslednjo obliko privatizacije – vavčerje – in pomen, ki ga imajo v izobraževanju.

13 Leta 1919 je v Stuttgartu ustanovil prvo waldorfsko šolo.

146. januarja 1907 je Maria Montessori ustanovila prvo Casa dei banbiu (Hišo otrok) v rimski četrti San Lorenzo. Montessori način so uvajali v italijanskih, švicarskih, angleških, argentinskih osnovnih šolah ter poizkusnih šolah v Franciji in Združenih državah Amerike. Ustanovila je Mednarodno Montessori združenje (Montessori 2006).